Dekle s čarobnim nasmehom

Piše: Marko Lukan

Piše: Marko Lukan

Petra je Jeseničanka. V zadnjem času nam ušesa polnijo s podatki o tem, koliko ljudi – predvsem mladih – je zapustilo Slovenijo. Enako seveda velja tudi za mestece v dolini, stisnjeni med Mežaklo in Karavanke. Petra je storila vse to – mlada je zapustila Jesenice, Slovenijo, prijatelje in znance in se napotila v širni svet, svet priložnosti za mladega človeka. Pa saj veste kateri deželi rečejo dežela priložnosti; Petra je odšla prav tja, v ZDA… To je storila pred 22 leti, v časih, ko so nam velmožje našega naroda še obljubljali, da se bosta cedila med in mleko, da bo Slovenija »druga Švica« in podobne gradove v oblakih. Petra je pobegnila že takrat. Njen pobeg je bil sicer bolj osebne narave, a o takih rečeh javno ne gre razglabljati, kajne?

Današnje portretiranke se iz svojih mlajših let sicer sam spomnim predvsem po eni stvari, ki je bila zanjo značilna – po smučanju. Petra je bila namreč mladinska smučarska reprezentantka tedanje skupne države. Vsi vemo, koliko je smučanje tedaj pomenilo v Sloveniji. Nepozabni junaki svetovnega smučanja iz 80ih let, so najbrž k zadevi pritegnili tudi našo junakinjo tega članka.  S Petro sva se po doooolgih letih našla na enem od spletnih družabnih omrežij. Beseda je dala besedo, nekoliko sem moral razložiti, da sem tisti in tisti, ampak debata je kaj hitro stekla. Rekel bi, da sem se Petre sam spominjal še po dveh rečeh – »nikoli« je ni bilo v šoli – zaradi česar sem ji pošteno zavidal – in…imela je čaroben nasmeh. Najin intervju je nastajal kar nekaj dni. Tole je torej zgodba o Petri s čarobnim nasmehom …

Hojla Petra, kako si? Saj se lahko tikava, kajne?

Ja, seveda, sva iz približno iste generacije. I’m OK. Kako se imate tam v mojih domačih krajih?

Saj veš, po slovensko pač. Povej prosim kaj več o sebi, predstavi se bralcem.

Sem Petra Pirc McDowell. V svojih otroških letih sem živela na Jesenicah, kasneje sta starša zgradila hišo na Blejski Dobravi, pa sem se malce zadrževala tudi tam. Oče Vinko (nekateri so mu rekli Cene) je v mlajših letih igral hokej pri Jesenicah; takrat še skupaj z Rudijem Knezom in bratoma Hiti. Sicer pa sem, kot si sam že napletel, v mlajših letih trenirala smučanje …

Petra-ljubi tek

Foto: zasebni arhiv P.P.

Hehe, a si rekla … napletel? Smučanje torej; omenjal sem že reprezentanco bivše Jugoslavije. Mi lahko omeniš kakega kasneje znanega smučarja iz tvoje generacije?

Seveda – Urška Hrovat, Alenka Dovžan, Špela Pretnar, pa Jure Košir, Aleš Brezavšček in Uroš Pavlovčič… Z nekaterimi od njih sem hodila skupaj v smučarsko gimnazijo v Škofjo Loko.

OK, kaj se je torej zgodilo? Kako si se znašla v Ameriki?

Leta 1992 mi je University of Utah ponudila atletsko štipendijo. Ponudili so mi, da smučam za njihovo ekipo, s tem pa si prislužim tudi diplomo. Te zadeve tukaj in USA namreč ogromno stanejo, sama pa sem videla vse skupaj kot res odlično priložnost zase. Štiri leta sem smučala za njihov team v NCAA tekmovanjih, v letu 1998 pa sem diplomirala z magisterijem iz fizioterapije. Sem torej fizioterapevtka, ukvarjam se z otroci, s tem imam izredno veselje. Tudi sama sem mama dvema čudovitima otrokoma, Anji in Sašotu. Živimo v Los Alamosu v New Mexicu. 

Anja in Sašo? Lepi slovenski imeni, bravo! Kako gre sicer Amerikanosom izgovorjava tvojega priimka (Pirc)?
(smeh)
Kaj pa vem, najbližje je nečemu inbetween Prk and Perk. Dosti uporabljam kar možev priimek McDowell. 

Okej Petra, s čim bova torej danes očarala bralce, zakaj sploh delava tale intervju? Po čem si ti posebna? Povej kaj več o vsem skupaj.

Ne vem, če sem v resnici kaj dosti posebna. Kot tako si me označil ti. Sem preprosto … ekstremna tekačica. Pred leti sem začela teči za sprostitev. Potem sem … bolj kot ne za hec … začela z nekaj lažjimi gorskimi teki. Živela sem v Salt Lake City-ju v Utahu, tam naokrog pa je vse polno hribov. Ne gre za tako strme hribe, kot so recimo v Sloveniji Julijci. Tam naokrog je Wasatch Mountain Range. Območje je kar znano; gre sicer za zahteven teren, ampak lepo dostopen. Tam sem začela s svojimi prvimi gorskimi teki. Sprva je šlo bolj za manjše razdalje …

Oprosti ker ti skačem v besedo – kaj pa se kvalificira zate kot krajša razdalja? Je to podobno teku iz doline na Jesenicah, pa tja do Planine pod Golico? Ali pa bi to bolj veljalo za recimo tek na vrh Golice? Mogoče tek iz Kranjske Gore do Vršiča?

Gorski teki nimajo predpisane razdalje. Prav vsak je nekoliko drugačen. Slišala sem, da obstaja tek na Grintavec – to bi se štelo kot … krajša proga. (smeh)
Moja prva tekma je bila dolga 17 milj (dobrih 27 kilometrov, op.p.) in na njej sem zmagala. Enako sem dosegla na svoji drugi in tretji “dirki”. Po zmagah na prvih treh gorskih tekih, se mi je začelo …

Čakaj malo Petra, a si mi ravnokar povedala, da si zmagala na svojih prvih treh gorskih tekih?
…(smeh)
Ja.
(smeh) 
Pojdiva lepo naprej. Na teh tekih sem spoznala kup ljudi. Eden od njih je tudi Karl Meltzer. Ljubiteljem ekstremnega teka je možak znan, sama pa sprva nisem vedela ničesar o njem. Zdaj sva že dolga leta prijatelja. Spodbudil me je, naj se preizkusim na daljših razdaljah pri gorskih tekih. Pikes Peak Marathon je ena taka zelo znana, pa sem poizkusila. Dvakrat sem tekla tam, obakrat sem v cilj prišla kot druga. Kasneje mi je Karl svetoval tudi, naj se poskusim v tako imenovanih ultramaratonih. Gre za razdalje, ki so daljše od klasičnega maratona. Največkrat gre za 50 ali 100 milj, tudi 50 ali 100 km. Leta 2002 sem poskusila s svojim prvim ultramaratonom. Imenuje se Zane Grey, razdalja je 50 milj (nekako 80 kilometrov, op.p.), tekma pa je v bližnji Arizoni. Postavila sem ženski rekord, takrat se mi ni zdelo posebno težko …

Tek v naravi je Petrina strast (foto: zasebni arhiv P.P.)

Tek v naravi je Petrina strast (foto: zasebni arhiv P.P.)

Ti morajo po takem teku ob koncu postaviti napis STOP PETRA STOP, podobno kot so to morali dopovedovati nekemu fantu po imenu Forrest?
(smeh)
Ne, seveda ne. Morda tečem na ekstremnih razdaljah, a ob koncu sem povsem izmučena, komaj čakam, da je vsega konec. Veliko tekačev na takih tekmah tudi odstopi, napori so res ekstremni.

Kako pa se pripravljaš na tekme? Koliko tečeš dnevno, tedensko?

Nimam kakega posebnega programa treninga. Rada sicer tečem vsak dan, če je le priložnost. Med tednom tečem uro do dve vsak dan, ob vikendih od dve do štiri. Kadar se pripravljam na kak res dolg tek, ob vikendih tečem nekaj več, recimo 5 do 6 ur.

Petra, kako bova razložila 5 do 6 ur teka nekomu, ki živi v … recimo … ozki dolini med Karavankami in Mežaklo?

Hja, razdalje tukaj so drugačne. Tudi sama sem ob obiskih v Sloveniji težko tekla. Prepričana sem, da se poleg vizualnih obzorij človeku tule v Ameriki razširijo tudi mentalna. Jaz rada tečem zjutraj, recimo ob petih, morda šestih. Na ta način pridem nazaj domov preden se ostali zbudijo. Nazaj sem dovolj zgodaj, da pripravim vse potrebno za otroka, za šolo. Najlepši del dneva so zame jutra. Tisti trenutek, ko se noč začenja spreminjati v dan, je preprosto čaroben. Los Alamos, kjer živim,  je na platoju, ki je obrnjen proti vzhodu, zato so sončni vzhodi  še posebej lepi.

Vrniva se nazaj k ekstremnemu teku. Ravno pred dnevi si opravila z enim od ultramaratonov. Boš povedala več o tem?

Svoj prvi 100-miljski ultramaraton sem odtekla leta 2003. Šlo je za slavni Western States Ultramarathon. Končala sem na petem mestu. Nisem bila preveč zadovoljna, saj sem čutila pomanjkanje t.i. »notranje moči« za tek. Z drugimi besedami, moja mentalna priprava ni bila prava. Da sem sploh prišla do cilja, je predvsem zaslužna moja podporna ekipa …

Podporna ekipa? A imaš podporno ekipo? Kako to izgleda, koliko ljudi je, za kaj skrbijo?

Vsak ultramaratonec ima podporno ekipo, ki mu pomaga pri vsej zadevi. Ekipa je zadolžena za hrano, hidracijo, oblačila … skratka za vse, kar tekač potrebuje na poti. Ekipa se premika od check-pointa do check-pointa, lahko jim rečeva tudi aid-pointi (točke za pomoč, op.p.). Taka točka je običajno ob progi na vsakih 7 do 10 milj (11 do 16 km). Tekači se tam lahko ustavijo, jedo, počivajo in opravijo z biološkimi potrebami. Zame večinoma skrbita dve osebi, nekateri jih uporabljajo tudi več. Dostikrat gre preprosto za družinske člane.

Ali poleg prijavnine k teku pokrivaš tudi ostale stroške, kot so recimo stroški spremljevalne ekipe, eventualnega najema avtomobila, prenočišč itd? So pri takih tekih podeljene tudi denarne nagrade?

Vse skupaj kar dosti stane, a o tem takrat ne razmišljam. Denarne nagrade na tradicionalnih tekih niso podeljene, čeprav se v zadnjem času pojavljajo prireditve, ki tudi na ta način poskušajo privabiti znana imena iz sveta tekačev. Na tradicionalnih tekih, tistih » z dušo«, kot jim sama rečem, tekač po opravljenih 100 miljah dobi kot nagrado belt buckle (spona za pas, “šnola” po domače povedano). Gre za simbolno nagrado, vrednosti pa se ne da oceniti. 

Imaš že dosti teh belt bucklov?

Samo dva…

Belt buckle - preprosta nagrada za sto pretečenih milj

Belt buckle – preprosta nagrada za sto pretečenih milj (foto: zasebni arhiv P.P.)

Samo dva je rekla, hehe. A veš, Petra, sem malo razmišljal, da bi jutri tekel iz Ljubljane dol do Kopra, samo toliko, da nekaj preverim … in bi pritekel nazaj. Bi bilo to OK?
(smeh)
Sliši se ogromno, vem. Običajno sploh ne razmišljam o dejanski razdalji, o tem koliko milj je to. Je pa ta šport tule vedno bolj priljubljen. Večina tekov ima omejeno število udeležencev, dostikrat pride tudi do žrebanja za sodelujoče, saj je prijavljenih preprosto preveč. V odvisnosti od velikosti prireditve, gre običajno za teke z od 150 do 300 tekači, redko 500.

Kakšne pa so trase? Gre za tek od točke A do točke B, ali gre kdaj tudi za krožno stezo?

Ni pravila. Pojavljajo se vseh sort trase. Ko sama izbiram dirko, mi je najpomembneje to, da trasa teče po slikovitih predelih. Rada imam čim več teka po gozdnih poteh, pa čim manj takega po cestah, ali v mestih. Najraje tečem v hribih – tek navkreber in navzdol se mi zdi zelo zanimiv.

Kako pa so take proge zavarovane? So sploh? So označene skozi vseh 100 milj? So ob progi kaki varnostniki?

Proge posebej niso zavarovane. Če človek ni pazljiv, se kaj hitro lahko izgubi. Večinoma so sicer označene s trakovi, ki so tudi svetleči, tako da ponoči nimaš težav z orientacijo.

Kaj pa živali? Praviš, da rada tečeš po gozdu; a ni nevarno, da te napade kaka puma, morda druga žival? Pa … kolikor lahko vidimo na televiziji, je pri vas vse polno psihopatov, morilcev in posiljevalcev. Kako lahko tečeš takole sama?
(smeh)
Marko, a ti preveč televizije gledaš? Jaz večinoma tečem s svojim psom Joey-jem. Pumo pa lahko srečaš, ja. Tod naokrog jih je vse polno. Ampak so bolj sramežljive. Sicer se pa tekač mora zavedati potencialne nevarnosti in

Sramežljiva puma? To bi lahko bilo luštno indijansko ime. Nisem še slišal, da bi bile pume sramežljive. Ampak … saj so tam v divjini gotovo tudi kake druge živali? Imaš kako izkušnjo s takim srečanjem?

Ja, seveda je tudi dosti drugih živali. Med tekmo človek lahko naleti na jelene, lose, medvede itd. Poleg tega je dosti tudi rattlesnakes. Klopotače, ali kako se jim že reče po slovensko.

Ti povem eno prigodo. Resnična je. Enkrat sem tekla z Joey-jem, pa je nenadoma stekel za eno srno. Čez par trenutkov se je izkazalo, da v grmovju ni srna, pač pa medved. Joey ga je prignal naravnost predme! Oba z medvedom sva bila zelo presenečena, zdi se mi, da sva se s kakih 10 metrov nekaj dolgih sekund gledala iz oči v oči. Nato je medved odhlačal, kakor da se ni nič zgodilo.

Losi, medvedi ali klopotače ... Petra teče (foto: zasebni arhiv P.P.)

Losi, medvedi ali klopotače … Petra teče (foto: zasebni arhiv P.P.)

Posvetiva se nekoliko še teku, s katerim si opravila pred kratkim. (V petek, 26. Septembra 2014 je Petra namreč startala na t.i. Bear100 ultramaratonu). Kaj bi povedala o tem teku?

Cilj tega teka je, kot že samo ime pove – preteči 100 milj (cca 160km). Sama sem si zadala nalogo, da s progo opravim v manj kot 24 urah. Tek je sicer omejen na 36 ur, kdor je po tem času še na progi, je diskvalificiran. Seveda pa vedno odpade precej tekačev tudi prej. Začeli smo v petek ob šestih zjutraj, nekateri teki se sicer začnejo še bolj zgodaj. Na startu je bilo tokrat 310 tekačev in tekačic, vsaka kategorija seveda tekmuje posebej. Srečala sem dragega prijatelja, prvih nekaj milj sva tekla skupaj in lepo poklepetala. Zelo pomembno je, da v prvih kilometrih tečeš počasi. Tako prvih 10 milj (16 km) kar nekako mine v privajanju na tek. Vse skupaj se običajno začne v kakem parku, gre nekaj milj po mestnih ulicah, potem pa na določenem delu steze pot krene v gozd. Tam se seveda zgosti vseh 300 tekačev in naredi se zamašek. Kdor na to pravočasno misli, pač odteče nekoliko hitreje in se temu izogne. 

Koliko ljudi je bilo v tvoji ekipi?

Tokrat dva. Že prej omenjeni Karl Meltzer in Darcy Piceu. Tudi Darcy je ekstremna tekačica, tako kot Karl. Onadva sta bila zadolžena za hrano, hidracijo, polnjenje vode v steklenice, delovati sta morala kot zdravniška oskrba … pa še poslušati sta me morala, ko mi je bilo na progi res hudo. Skratka, podporna ekipa mora skrbeti za vse tekmovalčeve potrebe. Karl je imel svoj kombi, ki je za take teke prilagojen. Notri je hladilnik, postelja, vse kar je potrebno pač …

Kako pa da Karl ni tekel?

Tekel ni, ker ravnokar okreva po poizkusu na tako imenovanem FKT-ju. To je prireditev, ki se v resnici imenuje Fastest Known Time na tako imenovenem Appalachian Trail. To je proga, ki je dolga 2000 milj (!!!) in se začne nekje na Severu – če se ne motim v Mainu – in se konča v Georgiji, na jugu.

2000 milj teka??? Je to 3200 kilometrov?

Ja. Karl je ultramarathon running super-star.

V podporni ekipi si torej imela to tekaško super-zvezdo …

V podporni ekipi sem imela dve tekaški super-zvezdi. Poleg Karla še Darcy, tudi ona je zelo posebna. Darcy sicer okreva po enem od tekov in mi je bila v veliko pomoč. Z obema omenjenima smo prijatelji še iz časov, ko nista imela statusa super-zvezd. Skupaj smo začeli s temi ultramaratoni …

Petra, a mi mogoče kaj prikrivaš? Si morda tudi ti v Ameriki super-star?

Ne bi rekla. O tem boš najbrž moral povprašati koga drugega. Najbrž se name gleda kot na tekačico z velikim potencialom, ki pa ga nikoli do konca ne razvije. Podobno je bilo tudi pred leti pri smučanju.
Torej … Karl, Darcy in jaz smo imeli skupne začetke. Kasneje sta onadva razvila lepi karieri, sama pa sem se bolj posvetila družini.

So pri teku dovoljeni t.i. zajčki? Tisti, ki “umetno” dvigujejo tempo teka?

Klasičnih zajčkov ni. So pa dovoljeni pace-makerji od 50. milje dalje, a ti najbrž bolj služijo psihični podpori, kot vzdrževanju tempa. Pri Bear100 so dovolili tako podporo od 37. milje dalje. V prvih 20 miljah (32 km) se nekako vzpostavi pravi ritem teka in ostalih stvari. Vsakih 30 minut je potrebno nekaj pojesti. Pomembna je seveda tudi hidracija. Sama ves čas pijem iz stekleničk, ki jih imam s seboj. Poleg tega je potrebno vsako uro dopolniti hidracijo z elektroliti. Kontakt s podporno ekipo je izven kontrolnih točk prepovedan, kdor tega ne upošteva, ga čaka takojšnja diskvalifikacija. Če ne vzpostaviš pravega režima skrbi za telo, potem pride do težav s krči, želodcem ipd. Prvič sem se s Karlom in Darcy srečala na kontrolni točki po 20 miljah. Po 10 miljah sem bila med ženskami tretja, med vsemi tekači pa triinšestdeseta, a to v začetku res ni pomembno. Tudi po 20 miljah sem bila med ženskami tretja, skupno pa sem že napredovala na 44.mesto. Postanek z Darcy in Karlom mi je dal moči. Vedela sem, da bom v prihodnje podpore ekipe deležna vsakih 7-10 milj, tako da sem se lahko skoncentrirala le na tek na teh odsekih. Sama trasa se je na teh odsekih kar ponavljala, kake 4 do 5 milj je proga tekla navkreber, potem pa je sledil dolg spust. Podporne točke so bile običajno na dnu kanjona. Okolica je bila zelo lepa, v tem času se barve seveda intenzivno spreminjajo …
Včasih se pri teku počutiš nekoliko zbeganega. Lahko bi se zgodilo, da bi se izgubila, tu in tam kak objestnež, morda lovec, odstrani svetleče trakove. Zgodi se tudi, da trakove  preprosto požre srnjad. Da bi pa kdaj kaka žival napadla kakega tekača – tega se pa preprosto ne spomnim. 

Se ti kdaj zazdi, da si med takim tekom prav v transu? Kakor bi bila drogirana?

O ja. Splošno znano med ultramaratonci je, da s pretečenimi miljami narašča tudi t.i.»runners high« Občutek, ki ga ljudje doživijo pod vplivom drog, op.p.). To je eden od najlepših občutkov, ki jih sama zaznavam. Ne bi ga znala sicer  natančno opisati, ampak občutki so … pravzaprav … izven-telesni ….

 Kako pa tvoji domači v Sloveniji spremljajo tvoje teke?

Kaj dosti ne razlagam. Včasih povem, da sem šla odteči kak tek, to pa je tudi vse. Tečem bolj zaradi sebe. Ampak Marko, ne prekinjaj me ves čas!
(smeh)
Vrniva se k teku!
Tekla sem torej tako, razmišljujoč le o posameznih odsekih, tako je lažje. Razmišljaš kaj boš pojedel po naslednjih 7-10 miljah, kaj boš povedal, o čem potožil. Pomembno je tudi,  da se ne naprezaš preveč, pa da pri teku navzdol ne obremeniš preveč stegenskih mišic. To je bila tudi ena od mojih tokratnih napak – med 20. In 50. miljo sem preveč uživala, preveč sem »spustila zavore«. Sicer pa se postopek ponavlja … tek, točke za počitek in pomoč, podporna ekipa, prehranjevanje … znova in znova. 

Pa so se pri teku pojavile kake težave?

Pojavili so se žulji. Tečem v copatih HOKA, taki mi najbolj ustrezajo. Karl mi je moral izrezati tiste dele copatov, ki so pritiskali na kožo. Sicer se v zvezi z žulji ne da storiti dosti – pač tečeš naprej z žulji. Med ultramaratonci sicer kroži en izrek, ki pravi – unless the bone is showing, you keep going (če ti ni ven pokukala kost, se ne pritožuj, pač pa teci)… Mislim sicer, da je pri meni do žuljev prišlo zaradi dehidracije. Bilo je tudi precej vroče, sama pa sem pretiravala s tempom. Po pretečenih 50 miljah se mi je pridružila Darcy …

Čakaj malo, pretekla si 50 milj brez predaha? Petra, to je 80 kilometrov!!!
(Petra je sicer pretekla prvih 50 milj v 10 urah in 46 minutah)
Saj sem ti povedala, vmes sem imela minuto do dve dolge postanke na vsakem aid-stationu. Pri 50 miljah sem sicer imela prvi 5 minutni postanek, ker smo imeli težave z žulji. Od tam naprej sva tekli skupaj z Darcy. Pri teh miljah se nekako pri meni začnejo pojavljati tudi prvi dvomi in utrujenost. Darcy-ina naloga je bila, da stori vse, kar je potrebno, da me na progi obdrži. Pa ne v smislu »vojaškega priganjanja«, pač pa te ne sme spustiti v negativnost, v napačne misli, v samo-pomilovanje. Darcy pa je izkušena tekačica. Ves čas je tekla rahlo pred mano in se pogovarjala z menoj dovolj potiho, da sem ji morala slediti, saj drugače ničesar ne bi slišala. Res pa, da sem potem kar nekoliko pozabila na previdnost in sem se prepustila preveliki hitrosti … V resnici sem si v tistem trenutku želela le poslušati glasbo in teči, a Darcy je dobro opravljala svojo nalogo, saj sva v naslednjem odseku, tja do 75. milje ujeli tisto tekačico, ki je bila do takrat na drugem mestu. Kasneje je sicer odstopila, a to tule ni bistveno. Takrat sem v sebi še čutila dovolj moči. Darcy je šibala kot raketa in primorana sem ji bila slediti. Na ta del teka imam po pravici povedano nekoliko meglene spomine. Pri 75 miljah sva si priskrbeli tudi svetilki, vsaka dve, saj tekač noče ostati sredi noči v temi. Začelo se je namreč temniti. 

Poleg tega je začelo tudi deževati. Z Darcy sva tekli nekaj milj kar strmo navzgor, potem pa sem se začela počutiti zelo slabo. Hrana, ki sem jo zaužila na zadnji postojanki se je po delčkih začela vračati navzgor, moja prebava očitno ni delovala tako, kot bi morala. Poleg tega se mi je začelo megliti pred očmi, nikakor se nisem mogla zbrati in pozorno opazovati steze pred seboj. Rekla bi, da sem videla le kakih 30 metrov steze pred sabo. V resnici torej sploh nisem imela občutka kam stopam, pa še steza je bila zahtevna. Darcy je ostajala v moji bližini, tako da sem preprosto gledala v njene noge, to mi je pomagalo. Težave z vidljivostjo so se nato pojavljale in izginjale do konca teka, Karl me je kasneje zbadal, da je to zaradi moje starosti.
Še tole bi rada povedala – na takih tekih je potrebno veliko jesti. S seboj imam ves čas t.i. atletske gele, pa “snacke”  z vitamini in podobno. Idealno je, da zaužijes 250 kalorij na uro … še bolje pa nekaj vsakih 30 minut.

Koliko časa in kako daleč si torej tekla ponoči? 

Temno je postalo pri 65 miljah, s tekom pa sem zaključila ob 7:45 zjutraj. Svetlo je postalo okrog sedmih. Tekla sem vso noč, v tem času pa opravila s kakimi 33 miljami (cca 53 km, op.p.). Ponoči je bilo temno kot v rogu. Aid-stations ponoči ponujajo drugačno hrano, pravo hrano. Najbolj mi je prijala vroča juha z rezanci, pa sendviči s stopljenim sirom. Nisem pa mogla več  pogoltniti nobenega gela ali pa energijske tablice. Pravzaprav se ti na neki točki že ob sami misli na hrano obrne želodec, a je potrebno vztrajati. Preprosto moraš. Pred tabo je še 30 milj teka, prazna vreča pa ne stoji pokonci. Uporabljam tudi tablete soli, da nadomestim elektrolite, ki jih s potenjem izgubljam. Brez tega bi bile bolečine v mišicah prehude. Pomembno je torej poznati svoje telo, mu prisluhniti, ne ignorirati kaj ti sporoča in … dovajati v telo dovolj kalorij.  

Med 100-miljskim tekom je vedno nekaj dolgih vzponov, pa prav tako dolgih spustov. Ti spusti so posebna zabava zame, so pa zelo obremenjujoči za stegenske mišice. Po približno 75 miljah so po enem od takih spustov moje stegenske mišice popolnoma odpovedale …

Dekle s čarobnim nasmehom (foto: zasebni arhiv P.P.)

Dekle s čarobnim nasmehom (foto: zasebni arhiv P.P.)

Kaj se je zgodilo Petra, si se sesedla?

Darcy se preprosto ni ozirala na moje pritoževanje. Taki občutki so pri ultra-maratoncih nekaj povsem normalnega. Potrebno je pač ignorirati občutek, da imaš namesto stegenskih mišic zidake, pa gre vse nekoliko lažje. Darcy me je torej kar gnala naprej, ne ozirajoč se na moje pritoževanje. Včasih se ti občutki »ceglov« namesto stegen čudežno razblinijo in naprej lahko tečeš z novo močjo, s še večjo hitrostjo. Drugič spet ostajajo. Pri meni so tokrat ostali, zelo težko sem tekla. Najbrž sem nekoliko premalo trenirala, saj sem v procesu priprave pretekla največ 28 milj v kosu (cca 45 km, op.p.)Idealno pri pripravah za tak ultramaraton je, če pretečeš kakih 50 milj (80 km), ali pa morda 100 kilometrov. Tako se telo in psiha pripravita na zahtevno preizkušnjo. Ampak to je pač moja težava, saj sem čista ultra-maratonka amaterka; težko najdem čas za službo, družino, trening …
Moč in občutek v moja stegna se torej nista vrnila. Ostalo je še kakih 25 milj. Z Darcy sva se ustavili na check-pointu 15 milj pred koncem, se preoblekli v oblačila primerna za dež in … storili začetniško napako. Pri preoblačenju sva pozabili na rezervni svetilki in kaj kmalu je »crknila« moja. Z Darcy sva torej tekli tesno skupaj, a kmalu je odpovedala tudi njena. Dež pa je lil vedno močneje. To je bil »najdaljši odsek« sedmih milj na teku. Ura je bila 3, ali 4 zjutraj,  do dnevne svetlobe je manjkalo še nekaj ur. Obe z Darcy sva bile brez baterij in sploh nisva bili prepričani, če sva še na pravi poti, saj svetlečih trakov nikakor nisva našli. Začeli sva že razmišljati o rezervnem scenariju, ko naju je dohitela tekačica, ki je bila ob koncu druga. Imela je rezervno svetilko, ki sva si jo z velikim veseljem in hvaležnostjo izposodili. V tistih trenutkih je bila Darcy mentalno povsem na tleh, saj je sama pred dvema tednoma odtekla 100 miljski tek. Končno sva torej pritekli do aid-stationa na 92. milji. Zdi se mi, da je bilo to najtežjih 7 milj v mojem življenju. Darcy je potrebovala počitek, pa sem prosila Karla, če mi lahko pomaga. Nase je navlekel tekaško opremo. Še vedno sem se pritoževala zaradi svoje neumnosti s svetilko, pa zaradi utrujenosti, a Karl ni želel dosti razglabljati o vsem skupaj. Sicer pa bi me najbrž prisilil, da bi tistih zadnjih nekaj milj opravila tudi po kolenih, če bi bilo to potrebno.
Je pa zanimivo … v cilju se počutiš tako slabo, tako izmučenega, da se pogosto sprašuješ zakaj si kaj takega sploh storil. Po drugi strani pa se tudi zavedaš, da če bi odstopil, bi točno vedel, da bi lahko iz sebe iztisnil še tisti atom moči, ki bi te lahko gnal naprej. Gre torej za boj s samim sabo, s svojo voljo in ne toliko s telesom. 

Petra, a lahko še jaz kaj povem … ?
A si ti tekel?
(smeh)
Počakaj torej, da povem do konca.
Pri nekako 85 miljah sem se počutila telesno tako uničeno, da smo se že začeli pogovarjati o tem, ali morda svojim stegenskim mišicam povzročam nepopravljivo škodo. Premikala sem se zelo počasi, čeprav sta me Darcy in Karl prepričevala, da mi gre dobro. Ampak tekla sem nekako s hitrostjo 4km/h. Karl mi je predlagal pomoč tekaških palic (takih, kot jih uporabljajo trapasti Evropejci, kot je rekel), a jih žal nisem imela. Edino kar je Karl našel v svojem avtodomu, so bile palice za golf. Teči s pomočjo palic za golf pa se mi je zdelo nekoliko neumno. Pravzaprav smešno. Na tej točki sem bila tako izmučena, da sem hotela prenehati in odstopiti. Darcy in Karl seveda nista hotela slišati ničesar o tem. Začela sta se norčevati iz mojega obupnega stanja in me pravzaprav porinila iz vozila nazaj na progo … brez golf palic.
(smeh) Prijatelja sta si me pošteno privoščila, mene pa je najbolj skrbelo to, kako počasi se gibljem. Sama sebi sem se zdela kot polž, zbadanje v tistem trenutku pa tudi ni bilo prijetno. Ampak vse skupaj je del taktike, ki tekača obdrži osredotočenega in motiviranega.
Karl je torej začel teči z menoj v zadnjih 8 miljah. Nekako takrat se je vreme resnično poslabšalo, po nebu so švigale strele, močno je deževalo. Proga je postala drseča zmes blata, potrebno pa je bilo teči po zahtevni stezi navzdol.  Naokrog ni bilo nobenih dreves, samo nizko grmičevje. Spotikala sem se in padala, oprijemala sem se vsega, kar mi je prišlo pod roke. Tako je šlo nekaj milj, potem pa sva končno pritekla na cesto. Po oznakah sodeč je do cilja ostala samo še milja in pol. Seveda sem zmogla še to razdaljo in pritekla v park, kjer je bil cilj. Bila sem tretja med ženskami, sicer pa osemindvajseta. Ni bilo kakega pompoznega sprejema, preprosto so mi dali tisto “šnolo”, me potrepljali po ramenih … in zadeva je bila opravljena.

Potrebno je povedati seveda tole: Petra je v cilj prišla kot tretja med ženskami, skupno med vsemi tekači je bila 28. Svoj cilj (preteči 100 milj v 24 urah) je nekoliko zgrešila, saj je za celotno progo potrebovala 25 ur, 45 minut in 51 sekund. Za drugouvrščeno je zaostala 58 minut, prvouvrščena pa je bila tokrat res razred zase, saj je Petro prehitela za skoraj 5 ur. Od 310 tekačev, ki so startali v Hyrum Gibbons-u/Mount Logan Park-u v kraju Logan v Utah-u, jih je v cilj priteklo 167. Žensk, ki so pritekle na cilj – Bear Lake v kraju Fish Haven v Idahu – je bilo 41. 

Petra & Marko

 

Petra, tole je pa zares impresivna zgodba! Predvsem pa je impresiven tvoj dosežek!

Se strinjam. Mislila sem, da me bo takale reč uničila, a mi je dala samo novo motivacijo. Zelo dobro se počutim …  Najbolj pa mi gre na živce, da me je Anna (Frost, zmagovalka med ženskami, op.p.) prehitela za skoraj 5 ur. Je pa potrebno vedeti, da je ona čista profesionalka. Ne počne drugega, kot da potuje po svetu v svojem avtodomu in teče, teče, teče …

Pa je minilo nekaj dni, Petro sem nameraval pustiti v miru, počivati. Tako sem vsaj mislil. Pa se mi je kaj hitro oglasila, češ…da ne more spati. Ne more spati? Sam bi po 100 miljah teka spal…do leta 2100.
Takole nekako se ta doooolga zgodba tudi konča, a tudi 100 miljski tek je posebna zgodba, kajne?
Petra pravi, da okrevanje po takem teku traja od 4 do 6 tednov. Sam »musklfiber« običajno izgine v nekaj dneh, večja težava je menda z izčrpanimi nadledvičnimi žlezami. Kakor pravi Petra:>

Počitek, spanje in pa hrana, ki podpira regeneracijo nadledvičnih žlez je pomemben del okrevanja. Čeprav je tek naporen za telo, se pozitivno odzove dobri negi in tak napor ne škoduje zdravju. Se večja korist pa je duševna. Uspešno končati nekaj težkega (kar je večini ljudi nepredstavljivo) da krila duši in kar naenkrat prepreke in težave vsakdanjega življenja niso več tako nepremagljive.

Da priznam še tole; pretkan, kakor sem – sem zgodbo poskušal prodati kakemu od naših časopisov, morda novičarskemu portalu. Seveda bi jo v takem primeru moral nekoliko prilagoditi. Ampak the thing is…they’re not interested. Posebej, če bi bilo treba plačati. Nekaterim se sploh ni zdelo vredno odgovoriti na tako »nesramno« ponudbo, spet drugi bi zgodbo objavili, če bi zraven plačal še kak oglas (a oni to resno?), največ pa je takih, ki bi zgodbo prikrojili po svoje in jo objavili zastonj.
Nak. Nočem. Vi kar še naprej pišite o tem, kako se temu in temu politiku godi krivica, kako je ta in ta super-pošten, pa o tem, kako nam iz države uhajajo mladi ljudje.

P.S. Petra nam pa tudi malo naklada, ane?
P.S. 2: Niso samo razvpiti primeri Martina Strela, Dušana Mravljeta in Jureta Robiča tisti, v katerih ljudje dosegajo izjemne dosežke. Omenjenim sicer vsa čast. In kakor rad reče eden od tukajšnjih politikov – tole tule (med Mežaklo in Karavankami) je dolina šampionov. Petra je dokaz za to. Pa čeprav je malce ušla malce čez lužo …
P.S. 3. Petra me je vprašala:

Boš tale članek prodal?

Zblojeno sem pomislil, da se ji zdi nepošteno, da služim z njenim dosežkom. Petra pa je izstrelila:

Moral bi, veš. Zelo si se potrudil …

Ahhh, ti Američani, na vse gledajo skozi denar …

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim k branju tudi drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Posebna opomba: gornji tekst istega avtorja je nekoliko prirejen po tistem, ki si ga v dveh delih lahko ogledate tukaj: KLIK in tukaj: KLIK

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
november 4th, 2014

Dodaj odgovor