Vesna the Great

Piše: Marko Lukan

Moja tokratna portretiranka je športni, pa tudi siceršnji javnosti – iz meni nerazumljivih razlogov – najbrž dokaj neznana. Seveda jo poznajo njeni znanci in prijatelji, pa ljudje iz športnih krogov in podobni, a ob množici lažnih zvezd iz raznoraznih reality show programov, ki nam jih vsakodnevno servirajo množični mediji, je spričo njenih dosežkov preprosto neverjetno, da je temu tako. V zadnjih dvaindvajsetih letih moja današnja intervjuvanka živi večinoma v Kanadi, kjer si je pridobila tudi državljanstvo. Kadar ji to službene obveznosti dopuščajo, pa se rada vrne tudi na rodno grudo. Pa si poglejmo kdo je Vesna Ažman.

Vesna je hči dr. Slavka Ažmana, dolgoletnega hokejskega delavca, brez katerega slovenski, predvsem pa jeseniški hokej preprosto ne bi bil tak, kakršen je v minulih desetletjih postal. Skromen, delaven in pošten, je svoje lastnosti privzgojil tudi otrokom – Milošu, Slavku in Vesni. Kako skromna je Vesna, boste bralci izvedeli v nadaljevanju teksta. Pretirano skromna, bi dodal avtor tega zapisa.

Pozdravljeni Vesna. Kaj ste torej – Kanadčanka, ali Slovenka?

Lep pozdrav. Slovenka sem, jasno. Tega tudi kanadsko državljanstvo ne more spremeniti. Sicer bi pa dejala, da sem Blejka. Doma sem namreč z Bleda, tam sem “gor zrasla”. Potujem sicer s kanadskim potnim listom, saj je zame tako marsikaj enostavneje. 

S čim se ukvarjate v Kanadi?

Zaposlena sem pri NHL organizaciji Montreal Canadiens …

Zaposleni ste pri Montreal Canadiensih iz poklicne hokejske lige, v kateri igra tudi Anže Kopitar?

Ja. Tam sem zadolžena za ekipo, ki tekmuje v ženski različici NHL-a. 

Zadolženi ste za ekipo? Torej niste igralka? Kako ste se sicer znašli v tej vlogi?

Nisem več igralka, sem pa v preteklosti bila. Zdaj sem menedžerka, moje delo je, da poskrbim za to, da imajo punce v ekipi vse, kar je za delovanje profesionalne hokejske ekipe potrebno. Kako sem se znašla v tej vlogi? Hja, kje naj začnem?

Najlaže na začetku …

V mlajših, blejskih letih, kakor jim sama rečem, sem pogosto postopala ob bandi v hokejski dvorani na Bledu. Moja brata sta namreč tam trenirala hokej. Opazil me je Franci Žbontar, tedanji trener in pregovoril očeta, da naj na led pošlje tudi mene. “Otroci so, naj se igrajo,” je takrat rekel očetu. Pa sem šla in se igrala. Priznam, zanimivo je bilo že ob bandi (ograja, ki omejuje hokejsko igrišče, op.p.), ko pa sem enkrat stala na drsalkah, pa me je hokej popolnoma zasvojil. Brata sta s hokejem prenehala pred mano, sama pa sem ostala v tem čudovitem športu. Na tem mestu bi se prav toplo zahvalila Franciju, ki je imel res “jajca” in me določil za kapetanko pionirske ekipe Bleda. In to v časih, ko dekleta sploh še niso igrala resnega hokeja. Pravzaprav sem bila najbrž prva, ki je sploh resneje igrala v fantovski ligi. 

Vesna v mlajših letih na Bledu (vidna zadaj za svojim očetom na klopi za rezervne igralce)

Vesna v mlajših letih na Bledu (vidna kot druga z desne v spodnji vrsti)

Kasneje sem vse do mladinskih kategorij igrala s fanti skupaj na Jesenicah in v Kranju. Spomnim se, da sem trenirala in igrala z Ivom Janom, pa Juretom Smolejem in tisto generacijo … Trenirala sem tudi z igralci tipa Toni Tišlar, Zvone Šuvak in podobnimi. Posebej v spomin se mi je vtisnila izjava takrat enega največjih zvezdnikov našega hokeja, Zvoneta Šuvaka, ki je po enem od treningov dejal: “Ves čas treninga nisem vedel, da je na ledu tudi dekle. Pod opremo se namreč ne loči kaj dosti kdo je kdo, Vesna pa po igri ne zaostaja dosti za fanti.”  Igrala sem tudi v ženski ekipi Jesenic, za katero je bil zadolžen Drago Mlinarec. Brez njega ne bi bilo iz vsega skupaj nič, on pa je verjel v nas punce, pa čeprav so se mu v začetku vsi smejali. 

Leta 1992 sem, še ne sedemnajstletna, odšla v Švico, v St. Moritz. Tam sem igrala za žensko ekipo in se očitno kar izkazala (Vesna je bila najboljša igralka ekipe, povprečno pa je dosegala med tri in pet zadetkov na tekmo, op.p.), saj so me v naslednji sezoni že povabili v nemško ekipo TuS Geretsried, s katero smo tudi osvojile nemško prvenstvo. V moji ekipi je bila tudi Christina Oswald, ki je bila na Olimpijadi 2006 kapetanka nemške ekipe. Kot nemške prvakinje smo potovale v Latvijo, v Rigo, kjer smo sodelovale na turnirju, na katerem se je odločalo o klubskih prvakinjah Evrope. Oswaldovo so izbrali za najboljšo igralko turnirja, mene pa za najboljšo napadalko. Spomnim se, da sem bila zelo besna zaradi tega, saj sem si sama želela biti izbrana za najboljšo. Bila sem pač zelo tekmovalna. Sicer pa je Christina 14 let starejša od mene …

Vesna v ekipi St. Moritz; stoji v zadnji vrsti ob kapetanki ekipe

Vesna v ekipi St. Moritz; stoji v zadnji vrsti ob kapetanki ekipe

Izbrani ste bili za najboljšo napadalko finalnega turnirja evropskih prvakinj? Pa tega pri nas nihče ne ve?

Oh, pri nas smo pač ujeti v neke kalupe, ženski hokej pa po prepričanju odgovornih ne sodi med zanimive teme. Ljudje v mojem krogu znancev so že vedeli za moj dosežek, na katerega sem še danes ponosna. 

V sezoni 1994/95 sem za spremembo ostala doma, potrebno je bilo misliti tudi na šolanje. Pol sezone sem igrala za Jesenice, pol pa za Triglav, saj sem v Kranju hodila v gimnazijo. V tisti sezoni sem s “fantovskim” hokejem dokončno zaključila, saj so me ob koncu sezone dobesedno pretepli Celjani in mi zlomili ključnico. Na tekmi za tretje mesto sem namreč dosegla oba gola za Triglav. 

Se hecate? Celjani so vas pretepli?

O tem ne želim dosti govoriti, taka reč dovolj pove sama po sebi. Rekla sem si, da tega pa res ne potrebujem. Po tisti poškodbi sem očeta prosila, če lahko sprejmem ponudbo Boston College-a, pri katerem so me opazili, ko sem gostovala na nekem turnirju s TuS Geretsried in edina dosegla gole za Nemke proti ameriški ekipi. Na tistem turnirju sem bila izbrana za najboljšo igralko turnirja, Američanom pa se je to seveda vtisnilo v spomin. Če nadaljujem … oče je privolil in v letu 1995 sem se podala prek luže v Ameriko. Spomnim se, da naju je s svojim žlobudranjem v Bostonu oba skupaj pošteno prestrašil že prvi taksist. Oba iz majhnega slovenskega kraja nisva bila pripravljena na življenje v velemestu. Sama bi najraje šla kar nazaj, a se oče ni strinjal. Če že ne v Bostonu, je rekel, bova pa poskusila v Kanadi. 

Končalo se je tako, da sem sezono odigrala za ekipo Hamilton Hawks, ki je takrat igrala v najvišji kanadski ligi. Z menoj je bila tudi finska vratarka, ki pa je po dveh mesecih obupala in se vrnila v Evropo. Sama sem vztrajala. Tam sem spoznala tudi Donno Forbes, ki je v kanadskem hokeju zelo znano ime. Kasneje mi je povedala, da so se punce kar spogledovale med seboj, ko so me videle igrati. Donna pravi, da sem bila tako dobra, da bi brez težav lahko zaigrala za kanadsko reprezentanco.

Vesna, tole se sliši pa prav imenitno! Impresionirali ste najprej Kanadčanke, zdaj pa še mene!

Pa saj … ni šlo za kak pomemben dosežek. Hokej sem pač imela rada, rada sem trenirala in igrala.

Vesna, v Sloveniji ste se izkazali v konkurenci s fanti. V Švici ste rešetali mreže nasprotnic, v Nemčiji pa osvojili naslov prvakinj in kasneje na finalnem turnirju za naslov evropskih prvakinj dobili nagrado kot najboljša napadalka. Še kot najstnica ste navdušili Kanadčanke (pa še prej Američane) … zdi se, da ni šlo le za nekaj “opletanja” po ledu!

V resnici prav nerada govorim o sebi, sploh pa o svojih dosežkih. Sploh pa ne bi rada komu dala občutka, da se hvalim.

OK. Kako vam je šlo torej v Hamiltonu?

(Vesna ob tem vprašanju nekaj časa premišljuje, op.p.)
Kako naj povem? Oče me je peljal tja in že na prvi tekmi sem dosegla tri gole. Vsako tekmo sem dala povprečno po tri, štiri gole. Ne spominjam se  natančno, kaj je bilo temu vzrok, ampak vem da smo punce nastopale v dresih moške ekipe Tampa Bay Lightning. Ekipa je sicer ameriška, z vroče Floride, me pa smo tekmovale v mrzli Kanadi. Čudno, vem, ampak tako je pač bilo.

Vesna v času, ko je igrala za Hamilton Hawkse, nosila pa je dres Tampe

Vesna v času, ko je igrala za Hamilton Hawkse, nosila pa je dres Tampe

V tistih letih je bil v Kanadi že tudi Edo Terglav, kasnejši dolgoletni član moške hokejske reprezentance. Poznala sem ga seveda še z Bleda. Ko je enkrat rekel, naj pridem na obisk, se nisem pustila dvakrat prositi. Z avtobusom sem šla iz Toronta v Montreal (gre za cca 550 km razdalje, op.p.) in se nemudoma zaljubila v kraj. Edo me je peljal na Concordia University, kjer so si takrat želele igrati vse najboljše severno-ameriške igralke hokeja na ledu. Ekipo je treniral Les Lawton, ki je prav v tisti sezoni kot trener s kanadsko reprezentanco osvojil tudi svetovno prvenstvo. Les je z nami znal ravnati odlično. Za ženske je potrebno imeti poseben občutek, saj veste … fantje se stepejo, potem pa gredo na pivo. pri ženskah pa prihaja do zamer, ljubosumnosti, v igri so čustva itd. No, uspelo se mi je prebiti v ekipo …

Vesna, zdaj se pa že toliko poznava, da vem, da se najbrž niste samo nekoliko “prebili v ekipo”! Povejte kar naravnost – kaj ste tam dosegli?

(sledi spet dolg Vesnin premislek, op.p.)
Če tako pomislim, je šlo takrat za brez dvoma najboljšo žensko hokejsko ekipo na svetu. V njej sem skupaj v napadu igrala s Cammi Granato, ki je brez premca najboljša ameriška hokejistka vseh časov. Cammi prihaja iz bogate družine in zelo sem ji hvaležna, da mi je velikokrat pomagala. Ker me je sprejela v svoj krog ona, so me začele spoštovati tudi ostale. Morda bo komu znan njen brat Tony, ki je v teku profesionalne kariere igral za New York Rangers-e, Los Angeles Kings-e in San Jose Sharks-e, trenutno pa deluje kot pomočnik trenerja pri Detroit Red Wings-ih. Z mano v peterki so bile tudi Michelle Johansson, Kellie Ryan in Nancy Deschamps, vse po vrsti reprezentantke in olimpijke. Sicer pa sem trenirala tako noro, da so mi ostale ves čas morale gledati v hrbet. Celo stanovala sem lahko pri trenerki, tako reputacijo sem si pridobila. 

Vesna kot članica udarnega napada Univerze Concordia, skupaj s štirimi olimpijkami iz Kanade in ZDA

Takrat je bila univerzitetna ženska liga, v kateri smo nastopale, prav gotovo najmočnejša v Kanadi.  Štiri sezone zapored smo ligo osvojile. S Concordio sem gostovala tudi v Rusiji in sicer kot članica prve ženske kanadske ekipe, ki je kdajkoli potovala tja. Igrale smo na turnirju v Moskvi, kjer so sodelovale še nek finski elitni klub, ter reprezentanci Švedske in Rusije. Na to sem še danes zelo ponosna, če tako pomislim. Potem pa je leta 1999 prišlo do formiranja profesionalne ženske različice moške hokejske lige – tako imenovano WNHL (Women National Hockey League, op.p.). Na izbirnem kampu sem poskusila priti v ekipo Montreal-a …

… in prepričan sem, da vam je to tudi uspelo. Kako vam je torej šlo kot profesionalki?

(smeh)
Res je. Od 250 hokejistk, kolikor jih je bilo na try-outu, sem se prebila med prvih 18, ki smo nato igrale za Montreal AAA v WNHL. Bila sem odlično pripravljena. Zdelo se mi je, da je prav try-out kamp najbolj peklenski, skozi sezono sem šla brez večjih težav. Odgovorni so pač želeli v ekipo dobiti samo najboljše. Pravzaprav je bil tak kamp prirejen prav pred vsako sezono. Za nobeno od igralk ni bilo avtomatično zagotovljenega mesta v ekipi, vsakič sem šla skozi sito tudi sama. 

Kakšne so bile pogodbe? Kako je vse skupaj potekalo? Koliko je bilo zanimanja za žensko ligo?

Ni šlo za kake bajne zneske, liga je bila pač v povojih. Imele smo pokrite stroške potovanj, zaslužile smo tudi nekaj malega denarja. Liga je bila organizirana po konferencah, igrale smo nekako le na področju do Toronta. Na tekme seveda ni prišlo toliko ljudi, kakor na moško različico, kakih 3000 pa se jih je vseeno zbralo. WNHL smo v prvi sezoni osvojile, dobila sem tudi velik pokal kot najboljša igralka. Se pa spomnim, da pravzaprav nismo imele kake resnejše konkurence. Bolj zanimivo je bilo kasneje, ko so se priključile tudi ekipe iz Toronta, Vancouvra, Ottawe in Quebeca. 

Kmalu se nam je pridružila tudi takrat 14-letna Caroline Ouellete. Takrat sem ji večkrat rekla, naj gre namesto mene na led, ni se mi zdelo prav, da bi dekle samo sedelo. Večkrat sva naredili tako, da je vsaka naredila po eno izmeno in tega mi Caroline nikoli ni pozabila. Kasneje je sodelovala na kar štirih Olimpijskih igrah in osvajala zlate kolajne kot kapetanka kanadske reprezentance. Še danes sva najboljši prijateljici.

Že v svoji prvi profesionalni sezoni (1999/2000) ste osvojili ekvivalent Stanley-jevega pokala in postali najboljša igralka?

Res je. V sezoni 2001/02 se je ekipa preimenovala v Montreal Wingstar, ligo pa smo spet osvojile v sezoni 2002/03. V sezono 2003/04 smo ponovno vstopile z novim imenom (Montreal Axion) in jo spet osvojile. Takrat je z nami začel delati Yanick Evola, mož ki je v mlajših kategorijah igral skupaj s kasnejšim hokejistom Jesenic JP Parejem. Takrat smo trenirale tudi po 5 do 6 ur dnevno, vsak dan. Pa ne samo na ledu. Šlo je tudi za spoznavanje s teorijo, fizične priprave, uigravanje raznih “šablon” in podobno. Zmagale smo ponovno v sezonah 04/05 in 05/06. Tudi v sezoni 06/07 smo osvojile ligo, a sem takrat igrala le pol sezone. Moj življenjski partner je namreč hudo zbolel, posvetila sem se njegovi negi. 

Vesna, pravkar ste mi povedali, da ste šestkrat zmagali v profesionalni hokejski ligi onstran luže!

Hja, imela sem srečo, da sem igrala s tako prima soigralkami. “Ženski Stanleyev pokal” je danes sicer znan pod imenom Clarkson Cup (Clarksonov pokal, op.p.).

vesna pro

Ne bodite no tako skromni! Kolikor ste izdali doslej, so najbrž le ostale punce imele srečo, da so igrale z vami. 

Oče me je “opremil” s skromnim karakterjem. Vedno sem želela le igrati hokej. Spomnim se, da me je leta 2005 na tekmo, ki je odločala o prvaku lige WNHL prišel gledat tudi oče. Takrat sem tako uživala v igri, da sem tekmice vrtela, jih “driblala” in se ob vsem skupaj smejala kar na ledu. Tekma je bila v neposrednem prenosu tudi na TV. Ob koncu sem bila že tako izmučena, da sem se komaj vlekla po ledu, a sem vseeno uživala, ko sem dosegala zadetke. Oče me je znal umiriti tudi v takih trenutkih. Tehnično sem bila toliko dobra, da so me Kanadčanke in Američanke pogosto lahko zaustavile le na najbolj grobe načine. Imela sem kar nekaj pretresov možganov. Punce na ledu sicer znajo biti kar ostre, izven ledenih ploskev pa so vse zelo olikane, spoštljive. Če tako razmišljam, potem sem menda res bila v krogu t.i. “zvezd”, a se nisem nikoli izpostavljala.

WNHL je v tedanji obliki leta 2007 propadla, punce pa so nadaljevale s tekmovanjem v CHL (Canadian Hockey League, kanadska hokejska liga, op.p.). Počasi so se začele priključevati tudi ekipe iz ZDA. Posebej bi omenila ekipo Boston Blades, ki se je pridružila leta 2011, v sezonah 12/13 in 14/15 pa je ligo tudi osvojila. Zakaj posebej njih? Oče ene od igralk Bostona je zelo bogat in pred začetkom letošnje sezone je preprosto ustanovil svojo profesionalno ligo. V Montrealu se nastopu v njej zaenkrat še upiramo, a bo šlo v prihodnje najbrž težko. Američani ponujajo mnogo večje denarje, kakor smo jih sposobni plačati sami. Če drugega ne, pa nam bodo počasi ušle igralke. 

Koliko sicer lahko zaslužijo profesionalne hokejistke?

Ne morejo se primerjati z moško konkurenco, to je jasno. Najboljše lahko v sezoni zaslužijo nekaj deset tisoč dolarjev, recimo 20-30.000. Ameriška liga, ki je pravkar začela z delovanjem, najboljšim ponuja tudi do 80.000 dolarjev na sezono. Kvaliteta sicer šepa, a kot sem že prej dejala – lahko se zgodi, da nam uidejo najboljše igralke prav tja. Verjamem, da punce v prihodnosti tudi pri nas lahko dobijo milijonske pogodbe in če jim pri tem lahko pomagam – zakaj pa ne? Če že jaz nisem igrala v časih, ko bi bilo kaj takega izvedljivo, pa naj vsaj današnje punce. Prav gotovo si s svojim trudom marsikatera to tudi zasluži! Verjamem, da se bodo plačila tudi v Kanadi v prihodnosti povečala. Tukaj nastopim s svojim znanjem in pozicijo tudi sama. Trenutno je ženska ekipa pod okriljem organizacije Montreal Canadiens, ki nastopa v NHL. Za nas pokrivajo stroške letal in podobnega, z ekipo pa delamo povsem neodvisno.  Sprejeli smo nekaj obvez, za polno dvorano in marsikaj drugega moramo skrbeti same.

V pripravah na tekmo ženske ekipe tako dandanes sodeluje približno petdeset ljudi, ena od teh sem jaz. Potem pa so tukaj še trenerji, pomočniki trenerjev, strokovnjaki za prehrano, pa tisti ki skrbijo za opremo, fitnes itd. Skratka, za 24 hokejistk pred vsako tekmo skrbi približno 50 ljudi. 

Oprostite, če sem preveč oseben, a prej ste omenjali partnerja in njegovo bolezen. Kako se je razpletlo?

Partner je zbolel za rakom in je leta 2007 žal umrl. V teku bolezni sem spoznala tudi tedanjega finskega zvezdnika Montreal Canadiensov Saku-ja Koivu-ja. Saku je eden od redkih preživelih za obliko raka, ki jo je imel. V zahvalo za zdravljenje je montrealski bolnišnici podaril tudi aparaturo, s pomočjo katere se je poskušal zdraviti tudi moj dragi. Dolgo sem žalovala, po tistem pa sem tudi prenehala s svojo kariero profesionalne hokejistke. 

Moje sožalje. Povedala sva torej precej o vaši igralski poti, nekaj pa bova še v nadaljevanju. Kaj pa sicer še počnete na oni strani luže?

Leta 2000 sem diplomirala iz ekonomije in nemščine, leta 2002 pa tudi iz francoščine. Vmes sem se posvetila tudi italijanščini. Govorim šest jezikov. Med letoma 2007 in 2013 v hokeju nisem delovala, posvetila sem se magisteriju na področju financ, trenutno pa končujem študij kot CFA (Chartered Fianncial Analyst, pooblaščeni finančni analitik, op.p.). Študij na tem področju se tretira enako, kot študij na Harvardu, diplomanti pa v štartu zaslužijo po 300.000 dolarjev letno. Delujem tudi kot skavt za Evropo, a po pravici povedano je hokejistk iz Evrope čez lužo zelo malo. Liga ni prepoznavna, tu je še obilo prostora za napredovanje.

Sicer pa imam svoje podjetje, ki se ukvarja s trgovino, z uvozom in izvozom. Imenuje se Spiegel Import and Export. Kanadčanom prodajam najboljše evropske izdelke, v Evropo pa pošiljam marsikaj, kar je tule pri nas cenejše kakor na stari celini.  

vesna and angela ruggeiro 7

Vesna s šampionsko ekipo Montreala. Sedi na gasilskem vozilu druga z desne. Prva z desne v zgornji vrsti (s številko 7) je slovita Angela Ruggiero.

Je v Sloveniji kaka punca, ki bi jo lahko priporočili v vašem kanadskem okolju?

Prav gotovo je nekaj zanimivih punc. Predvsem je zanimiva Sara Confidenti, sedemnajstletna Mariborčanka. S fanti trenira do petkrat na teden. Moj namen je z njo spomladi 2016 poskusiti v Kanadi in ji nuditi vso podporo, kar je nudim lahko. Seveda pa bo od Sare odvisno, ali ji bo pri nas uspelo. Sama sem imela srečo, da sem imela zelo močno podporo od doma tudi v trenutkih, ko bi najraje vse skupaj pustila in se vrnila domov. Zgodilo se je tudi, da sem bila lačna in sem jokala. Klicala sem domov, pa je oče rekel: “Kar moraš – ni težko!” Verjamem, da je oče precej svoje mentalitete uspel vsaditi tudi vame. Če pa pogledam nazaj, pa je tako – v ekipi sem imela 8 -9 olimpijk, pravih zvezd. Najbrž sem jim šla s svojo vztrajnostjo in nepopustljivostjo precej na živce, a sem na koncu uspela.

Pri nas je poleg Sare prav gotovo še nekaj zanimivih deklet. Zadala sem si posebno nalogo, da enajst ali dvanajst let starim puncam predstavim možnost profesionalnega igranja hokeja. Zakaj pa ne? Za mlado punco je sicer v začetku težko. Potrebuješ nekaj časa, da se privadiš življenju v drugačnem okolju, potem pa je lažje.

Govorite o hokejskem okolju, ali bolj na splošno?

 O obojem. V Saro verjamem v hokejskem smislu, kako pa bo z njo v Montrealu (ali kje drugje) pa je čisto drugo vprašanje. Že klima pri nas v Kanadi je povsem drugačna, ne tako blaga kakor v Sloveniji. Temperature v Montrealu so med oktobrom in aprilom lahko tudi -30 stopinj Celzija. Ves čas kidamo sneg, se borimo z ledom, padamo in se pobiramo. Z vetrom, ki je dostikrat res neprijeten, se občutek za temperaturo spusti do minus 50 stopinj. Potem pa v praktično dveh tednih pride poletje in temperature se dvignejo do 30 stopinj Celzija v plus. 

Tudi mentaliteta ljudi je tu drugačna. Sama sem bila od doma vajena pomagati vsakomur, če je bilo to potrebno.  V Kanadi pa sem bila deležna začudenih pogledov in vprašanj, če sem na faksu kdaj komu priskočila na pomoč. Tudi v sami ekipi v začetku nisem imela prijateljic. V dvorani smo bile skupaj po 5-6 ur, ko smo šle skozi vrata pa se nismo več poznale. Je pa res, da je Montreal milijonsko mesto, v sami provinci Quebec pa je registriranih 35.000 hokejistk. 

Vesna & JP Pare

Vesna in stari znanec Podmežakle – JP Pare

Meni se je sicer v začetku najhujša zdela hrana. Prav nič ni bila podobna tisti, kakršno sem poznala od doma. Okus vse hrane se mi je zdel umeten, plastičen. Marsikomu pa bi menda znala težave delati tudi francoščina,saj je Montreal v francosko govorečem delu Kanade. Za marsikatero Evropejko je najbrž vse skupaj lahko kar šok. Pa saj sem se v teh letih spremenila tudi sama. Postala sem mentalno močnejša, neranljiva. Morda bi kdo rekel hladna, a tako so me naredile izkušnje. 

Se še pojavljajo težnje francosko govorečega prebivalstva po odcepitvi in vzpostavitvi neodvisne države Quebec?

Take težnje se bodo vedno pojavljale, rekla pa bi, da odcepitev ni preveč realna. Tudi frankofoni so spoznali,da je skupna država boljša za vse. Uradni jezik v Quebecu je sicer francoski, a v trgovinah, ali pa pri recimo zdravniku, brez težav opraviš tudi z angleščino. Zelo indikativno je, da se tudi med največjo ekonomsko krizo niso pojavile kake posebne mednacionalne napetosti. Kanada je pač učinkovita, prijazna in socialna država. Zdravstvo je pri nas zastonj, nekaj južneje v ZDA je to povsem drugače. Meni je bilo v Kanadi hitro všeč, predvsem za mlade ljudi je to super dežela. Na faksu si recimo sam narediš urnik. Sama sem po šestih mesecih bivanja tam že opravila izpit iz francoščine, ki je prvi pogoj za pridobitev državljanstva. Za kanadske državljane pa je življenje zelo ugodno. Tudi Montreal je zelo kozmopolitsko mesto, tukaj se počutim zares dobro. 

Kar pa se hokeja tiče, pa je v Montrealu noro! V času tekme v ligi NHL, se praktično vse ostalo življenje v milijonskem mestu ustavi. Takrat ni nobenih drugih prireditev, ničesar, vsi spremljajo tekmo. Tistih 21.000 in še nekaj srečnikov, ki pridejo do vstopnic, uživa v Centre Bell, domači dvorani Canadiensov, vsi ostali tekmo spremljajo po barih, restavracijah in podobno. O hokeju navdušeno razpravljajo tudi osemdesetletne ženičke. Vse skupaj je prav noro!  

Kdaj ste zadnjič nastopili za slovensko hokejsko reprezentanco in kako gledate na razvoj panoge v domovini?

Zadnjič sem igrala leta 2004. Takrat sta bili z mano tudi še Jasmina Rošar in Pia Pren, sijajni hokejistki. Zgodilo se je tudi, da za Slovenijo nisem mogla nastopiti, ker sem ravno v času reprezentančne akcije igrala v finalu WNHL. Današnja reprezentanca je sestavljena iz dobrih hokejistk, za katere pa menim, da bi morale imeti – glede na sposobnosti – precej boljše rezultate. Največja težava je brez dvoma pomanjkanje tekem, saj v Sloveniji v državnem prvenstvu odigrajo le po osem tekem na sezono. Letos so nekatere vključene v žensko različico lige EBEL (DEBEL) in to je odlično! V Kanadi smo punce imele v sezoni čez sto tekem, tu se ustvarja razlika. 

vesna.reprezentanca

Vesna kot kapetanka slovenske reprezentance (sedi v prvi vrsti ob vratarki)

Spremljate sicer dogajanja v slovenskem hokeju? Kaj pa na Jesenicah, kjer je bil zelo aktiven vaš oče?

Nekoliko že. Všeč mi je, da je v delo s prvo ekipo vključen Dejan Varl. Ima ime, ugled, je delaven in si uspeha zares želi. Prima je tudi, da je v delo z mladimi vključena Tea Lahajnar. Ko sem jo opazovala, sem imela občutek, da bi v ženski reprezentanci z lahkoto igrala še naslednjih deset sezon in to v miže, ter brez treningov. Prav impresionirala me je! 

Je glede na vaš sloves kdaj kdo od vodilnih v slovenskem hokeju stopil v stik z vami? Konec koncev ste šestkratna zmagovalka Clarksonovega pokala, uspešna poslovna ženska in zelo ugledna v kanadskem hokejskem okolju …

Nikoli ni bilo nobenih kontaktov. Nikoli ni nihče poklical, ničesar vprašal. Menda pa bi vseeno lahko pomagala reprezentanci, v Kanadi je vse polno igralk slovenskega porekla. Sicer pa nimam potrebe po tem, da bi karkoli dokazovala. Dokazala sem se v Kanadi, domovini hokeja. 

Mimogrede, se ženska hokejska oprema razlikuje od moške?

V nekaterih detajlih prav gotovo se. Tudi ženske smo zaščitene med nogami, a ženski suspenzor je nekoliko drugačen. Tudi ščitnik za prsa je nekoliko prilagojen ženskam. 

Vesna dajte, sprostite se malo in se pohvalite nekoliko sami. Povejte kako anekdoto, izpostavite kak svoj dosežek …

Dokler me vi niste začeli spodbujati, pravzaprav nikoli nisem razmišljala o svojih dosežkih. Interneta v tistih časih ko sem igrala, v tako razširjeni obliki še ni bilo in težko se pohvalim s kako statistiko. Gotovo pa bi jo lahko na kak način izbrskala. Morda sem zelo ponosna na to, da sem v teh letih spoznala hokejske super-zvezde kot so Wayne Gretzky, Jari Kurri, Steve Yzerman, pa najbrž še koga. Spoznala sem tudi Dona Cherry-ja, hokejskega komentatorja mreže CBS, ki je tudi sam po sebi zvezda …

Vesna, saj niste resno spoznali Wayna Gretzky-ja?

O pa sem. Cammi Granato me je spoznala z njenim bratom, ko so LA Kingsi enkrat gostovali v Chicagu. S celo ekipo sem preživela tri dni. Tam so bili tudi Marty McSorley, Rob Blake, Jari Kurri in ostali iz tedanje generacije. Ko sem spoznala Wayna, sem ostala popolnoma brez besed, tako da me je model vprašal, ali razumem angleško. Ko sem kasneje prišla nazaj čez mejo v Kanado, so me na letališču priprli in eno uro zasliševali zakaj potujem sama čez mejo, pa mlajša od osemnajstih let. Povedala sem, da sem bila z Gretzky-em in ostalimi, pa mi seveda nihče ni verjel. Skoraj bi končala v ječi, a sem se po eni uri k sreči spomnila, da imam pri sebi že razvite fotografije. Ko so me videli na tistih fotografijah, so bili seveda presenečeni in so me takoj izpustili. Potem so me pa še eno uro spraševali o Gretzky-u. Zunaj pred letališčem pa me je dve uri čakal Edo Terglav. Kot odkupnino za dolgo čakanje, sem mu takrat morala dati Gretzkyev avtogram. Če danes pomislim na to … ahh, bila sem stara sedemnajst let. 

ves in gretzky

Vesna in The Great One – Wayne Gretzky

Povejte no za konec kako zanimivo prigodo iz časov vaše hokejske kariere, gotovo je kakšna.

Anekdot je prav gotovo dosti. Kaj pa vem, mogoče bo komu zanimiva naslednja; ko sem pri sedemnajstih prišla v Hamilton, to je mesto v bližini Toronta v Ontariu, sem bila enkrat povabljena na neko zabavo. Ves čas zabave me je ena od žensk božala in objemala, pa sem si mislila – a tako si tukaj naklonjenost izkazujejo prijateljice? Kasneje mi je ena od starejših soigralk rekla, naj nikar ne hodim nazaj v avto k tisti, ki mi je izkazovala tako pozornost. Zakaj pa ne, sem rekla, saj sem tudi na zabavo prišla z njo. Pa so mi punce pojasnile, da je omenjena lezbijka. Sploh nisem vedela o čem govorijo. Doma sem sicer že nekaj slišala o “pedrih”, kakor smo se grdo izražali na Bledu, o kakih lezbijkah pa še nikoli nisem slišala. Pa so mi soigralke povedale, da so to dekleta, ki so jim všeč punce in ne fantje. A tudi kaj takega obstaja, sem si takrat mislila? Tako nevedna sem bila! Potem pa sem na svoje veliko presenečenje ugotovila, da je ogromen odstotek igralk hokeja usmerjen istospolno. Takole čez prst bi rekla, da je takih vsaj 90{94327cd3380926888eef45f4aff598fb27bfab5982b68f49561c2647402fa5fb}. V začetku sem se jih zaradi tega kar nekoliko bala, a se je izkazalo, da so prav prima punce, povsem običajne, z enakimi težavami, enakimi hotenji, pričakovanji, žalostmi in veselji, kakor vsi drugi ljudje na svetu. Menda pa moja zgodba v luči prihajajočega referenduma v Sloveniji tudi komu kaj pove.

Podobno se je godilo tudi v času, ko sem igrala za Montreal Axion. V ekipi sem se spoprijateljila z Gino Kingsbury, kanadsko olimpijko z iger v Torinu in Vancouvru. Vedno je bila prijazna z mano, vedno zelo pozorna, ves čas sva tičali skupaj. Tistikrat ko je bila Gina na Olimpijadi v Vancouvru, so me nekatere soigralke spraševale po njej. Pa sem rekla kaj me sprašujete, saj smo vse soigralke, pošljite ji sporočilo in jo same povprašajte. Craline Labonte, ena najboljših vratark v Kanadi me je debelo pogledala in me vprašala, če z Gino nisva več par. Po njenih besedah je ves Quebec že dve leti vedel, da sva par. Jaz pa priznam, da v vseh teh letih sploh nisem vedela, da je Gina istospolno usmerjena. Še o fantih sva se pogosto pogovarjali. Pravzaprav sem takrat razmišljala, ali naj bom zaradi njene naklonjenosti užaljena, ali pa morda počaščena. 

Spomnim se tudi, da mi je še prej enkrat ob priliki nekega gostovanja v Torontu Gina v eni od restavracij priredila pravo rojstnodnevno zabavo. Na kup so drli natakarji, nosili torte in šampanjec, soigralke so me objemale in mi čestitale, jaz pa sploh nisem imela rojstnega dneva. Vprašala sem Gino kaj se dogaja, pa mi je na uho zašepetala, da ona dobro ve kdaj je moj rojstni dan (julija), ampak takrat bo sama na kampu kanadske reprezentance in ne bo imela priložnosti praznovati z menoj, tega pa si zelo želi. Ničesar nisem razumela, ampak danes se tem rečem samo smejim. Z večino punc sem ostala v dobrih prijateljskih odnosih.

Enkrat pa je Angela Ruggiero (članica hokejske hiše slavnih) ob šestih zjutraj prinesla na trening 12 krofov. O prima, sem si mislila, sem kar lačna. Angela pa je trenirala strel in pojedla vseh dvanajst enega za drugim. Ostale smo se je kar nekoliko bale, toliko moči je bilo v tej punci. Nobena ni želela, da bi jo Angela, ki je bila branilka, zadela s pakom od daleč.  

Takole Vesna, prišla sva do konca najinega pogovora. V bistvu bi o vaših dosežkih nekdo moral napisati knjigo, en sam članek teh stvari ne more predstaviti dovolj dobro. 

Dokler me vi niste začeli v zadnjih dneh na vse pretege hvaliti, sploh nikoli nisem razmišljala o kakih svojih dosežkih. Potem pa sem vstopila v garderobo svojih punc, pa so me vse prav spoštljivo pozdravljale. Pred menoj se je pojavila ta hip najboljša igralka na svetu Marie Phillip Poulin in me začela ogovarjati. Presenečena sem, da me po toliko letih neigranja tako spoštujejo in poznajo. Neverjetno je, kakšen vpliv imam še vedno.

Bi v vaši karieri karkoli spremenili?

V karieri ne. Bi si pa želela, da bi mojim uspehom večkrat prisostvoval moj oče. Veliko sem se naučila od njega in njemu se imam zahvaliti za vse doseženo. Zelo ga pogrešam. 

Kdaj kaj pridete nazaj na rodno grudo?

Če bo vse po sreči konec decembra. Najbrž bom na branilskem položaju tudi odigrala še kako tekmo za Triglav, katerega članica sem še vedno. No, če me bodo punce še hotele zraven (smeh).Pravkar sem se spomnila še ene zabavne prigode iz domačih logov. Jo lahko povem?

Jasno.

Joža Razingar mi je povedal, da jih je enkrat Bine Felc, ko so igrali za veterane Jesenic, opozoril, naj pazijo name, saj se dekleta res ne spodobi “zbijati”. Jaz sem takrat igrala za jeseniške mladince. Prvo kar se je nato zgodilo Binetu, ko je stopil na led, je bilo, da sem ga zbila jaz. Čisto nič ni podobna punci, je menda rekel Joža Binetu, ko se je le-ta pobral. Še danes se smejimo na ta račun.

Ko sem bila stara petnajst let, sem igrala za drugo blejsko člansko ekipo. Takrat sem v napadu igrala skupaj z Binetom Felcem, ki je bil star takrat že čez petdeset let. Skupaj v napadu nama je šlo prav imenitno. Od njega sem se ogromno naučila, bil je moj mentor. Še zdaj ga obiščem vsakič, ko sem v domačih krajih …

Vesna, hvala za izčrpen intervju. Želim vam veliko uspehov še naprej. Pa srečno pot domov!

Hvala tudi vam. 

Čisto ob koncu tega zapisa bi se rad zahvalil tudi bralcem tega dolgega, a prav gotovo zanimivega pogovora. Moj pogovor z Vesmno je potekal s pomočjo spletnih družabnih omrežij, pa preko Skypa itd. Že samo tipkanje teksta in oblikovanje v neko razumljivo obliko, mi je vzelo dva dni časa. Tudi zbiranje informacij je vzelo nekaj dni. Dodajam le še foto-dokaz tistega, kar so ob koncu sezone 2005 soigralke napisale o svoji Vesni. Upam, da toliko angleščine obvladate, da boste iz priloženega lahko videli, kako visoko so jo cenile.

opinion of my teammates about me in 2005

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim k branju tudi drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor