Prijateljica ujetih duš

 

Piše: Marko Lukan

Piše: Marko Lukan

Rahla nervoza me je mučila že par dni pred tem, na dotično jutro pa je izbruhnila v vsej svoji mogočnosti. Dogovorjen sem bil namreč z bejbo, ki ni kar tako. Ženska ima za sabo plodno kariero v pomembnih slovenskih medijih, kariero dolgo desetletja. In kako naj moja skromnost, bazirajoča na par – kdo ve zakaj – posrečenih člankih, ravna v prisotnosti medijsko izkušene osebe!? Na trenutke me je ob misli na to popadla čista groza – jaz bom intervjuval osebo, ki so ji take stvari v malem prstu?

Pripravljajoč se na pogovor, sem o ženski povprašal strička Googla. Striček deluje po nekih svojih zakonitostih in vrstni red uredi po svoje, ampak … ponudil mi je članke iz raznoraznih revij in portalov. V beležnico sem si tako med drugim zapisal portale zadovoljna.si, pa njena.si, 24ur.com, zabeležil pa sem si tudi, da moram dotično povprašati o Željku Bebeku, Salome, Erazmu Pintarju, Arturju Šternu, Anji Rupel in Klinčiju … če naštejem samo nekaj člankov, pod (ali nad) katerimi je podpisana.

Selfie - december 2015

Selfie – december 2015 (foto: zasebni arhiv T.P.)

Vrnimo se na začetek. Že res, da sem se pogovora veselil, a sem v noči pred njim bolj malo, predvsem pa slabo spal. Strokovnjak za sanje, za kakršnega se imam, sem doživljal moro, v kateri so me z verigami lovili neki v usnje oblečeni rokerji, hrumeli so motorji, jaz pa sem bežal, bežal, bežal … V sanjah sem namreč po mnenju teh usnjenih pošasti nekoliko neprimerno nadlegoval lepotico, ki so si jo lastili njihovi krogi. Nerodno ob vsem skupaj je bilo predvsem to, da si lepotičinega obraza nisem dobro zapomnil, saj veste kako je s sanjami. Ostal je le bled spomin na tople oči in … popravljanje frizure. Ja, tisto moje sanjsko dekle si je ves čas popravljalo divjo pričesko, ki je delovala kot približek tiste od Roberta Smitha, legendarnega frontmana skupine The Cure. Ko pa smo že ravno pri njem – vedno sem se spraševal, če je poleg petarda-frizure za svoj imidž skrbel tudi z naslednjim postopkom – na ogledalo pritrdiš šminko izrazite barve, se je dotakneš z ustnicami in nato divje migaš levo-desno, gor in dol kako minuto. Tistemu, kar nastane, potem rečeš imidž … Pa pustimo raje Roberta pri miru in nadaljujmo z zgodbo. Iz postelje sem se – poten in pomečkan kot po kakem sladostrastnem celonočnem seksu z 20 let mlajšo ljubico – mukoma pobral kake tri ure pred domenjenim sestankom v eni izmed ljubljanskih sosesk. Tresoča roka je v (ne tako) ranem jutru k ustom nosila skodelico vroče črne kave, skozi misli pa je švigalo vprašanje – pa kaj mi je tega treba bilo? Potem pa: tuš, umivanje vsake dlake na bradi posebej (nočem delovati kot Bedanc, ampak kot macho frajer iz ameriških nafotošopanih fotografij), posebno pozorno izbiranje oblačil in diskretne dišave, ki sem jo po svoji nemarni navadi nanesel v nediskretni količini. Pa striženje nohtov, preverjanje pred ogledalom ali lahko trebuh dovolj dolgo časa vlečem vase, preoblačenje kavbojk in podobne pomembnosti. K sreči me je mati narava obdarila vsaj z obstojno frizuro, zaradi katere si v življenju prihranim marsikateri tako nujno potreben trenutek časa, obenem pa prihranim tudi pri izdatkih za Drei Wetter Taft. Kako uro in pol pred zmenkom sem se tako za silo urejen in požvižgavajoč že spuščal po stopnicah iz tretjega nadstropja domačega bloka, ko me je nenadoma prešinilo, da sem nekje prebral, kako ženske moškega vedno najprej pogledajo v čevlje. Pogled tja dol namreč pozorni ženski razkrije marsikaj o navadah samca! Kaj pa sem hotel, vrnil sem se nazaj gor v stanovanje, žvižgal pa nisem več, ker … sapa, sapa me muči. Vzel sem si čas in v naslednjih dveh minutah detajlno očistil čevlje, saj veste – nočem delovati kot Bedanc. Kako uro in četrt pred zmenkom sem se tako za silo urejen, požvižgavajoč si in z očiščenimi čevlji že spuščal po stopnicah iz tretjega nadstropja domačega bloka, ko me je nenadoma prešinilo, da sem na zmenek krenil brez denarja in dokumentov. Menda sem nekje prebral, da ženske moškega najprej legitimirajo, predvsem pa seveda preverijo vsebino njegove denarnice. Ampak, kje za vraga pišejo o takih traparijah? Da nisem tega videl na onem tračarskem, žensko-bedasto usmerjenem portalu … njena.si … morda kje drugje? Pa saj ni važno! Vrnil sem se nazaj gor v stanovanje, pobral denarnico in dokumente, spotoma pa pobral še ključ od avta, za katerega se je kasneje pod blokom izkazalo, da mi pride zelo prav.

Na tem mestu bi nekaj nepotrebnih malenkosti, ki vključujejo fotografiranje čudovite decembrske gorenjske narave, pa vožnjo v prestolnico – kar izpustil.  Z uporabo čarobnega časovnega stroja se tukajle poskusimo prežarčiti v čas dobro uro kasneje, ko pisec teh vrstic ves v pričakovanju sedi v dogovorjenem lokalu in pogleduje k vratom. Dolge minute minevajo, mrakobni mafijski obrazi fužinskega lokala pa predrzno opazujejo neznanega prišleka (mene), ki tiho leze sam vase tam nekje v zadnjem kotu prostora. Scena je podobna tistim iz kakega Tarantinovega filma in človek nikoli ne ve, od kje bo priletelo. Potem pa v lokal vstopi ona. V prvem trenutku me ne opazi, a se ne zmede niti za moment. Zamahne z glavo in za dolg moment se čas upočasni – vse oči se obrnejo vanjo, njeni lasje pa kot v kaki reklami zaokrožijo po zraku in se v čudovitem loku vrnejo nazaj k lobanji v popolno pričesko. Sama se vzravnano in polna samozavesti napoti proti točilni mizi in … naj me koklja brcne, če niso prav zaradi takih trenutkov Jenkiji izumili izraza – she simply owns the place. Njena prisotnost je lokal nenadoma naredila prijazen, mafiozoti so postali običajni dopoldanski pijančki, pa tudi nevarni džankici ob vhodu v lokal sta se spremenili v čisto navadni znanki, ki sta po dopoldanskih nakupih cvetače, brstičnega ohrovta in prtička, ki bo končal pod vazo na polici nad televizorjem – zavili še na prijateljski klepet ob kavi. Barman je tiho pomigal z glavo v mojo smer in proti meni je stopila najčudovitejša ženska, kar jih je moje oko kdaj uzrlo …

Okej, okej, priznam, zgornji odstavek je plod moje domišljije in potrebno je priznati, da občasno preveč fantaziram. V resnici je bilo takole – predstavljal sem si, da lokala ne bom našel. Predstavljal sem si, da bom čakal. Predstavljal sem si, da ne bo imela prav dosti časa. Dam ji kakih 15 minut, sem si mislil, zvezde (in ona na nek način prav gotovo je zvezda) imajo pravico do nekaj zamude. V resnici pa sem nekoliko zamudil jaz. Poklical sem jo in se jel na vse pretege opravičevati, medtem ko mi je razlagala koordinate najinega srečanja. Povedal sem, da se bom pripeljal v sivem avtu, ona pa, da me bo ob cesti čakalo nekaj »ne tako mladega in ne tako atraktivnega«. Pripeljal sem se torej tja in ob cesti pred lokalom res zagledal v temno oblečeno žensko. O čem je prej po telefonu bluzila, si nisem bil povsem na jasnem, saj je delovala prav atraktivno. Parkirno mesto sem našel hitro in čez kako minuto, morda dve … sem v lokalu sedel z mojo današnjo portretiranko, ki sliši na ime

TAMARA PIRIH

Tako sem torej natipkal že več kakor 1100 besed, preden ste sploh izvedeli, koga glodam v tem članku. S Tamaro sva se pred leti spoznala na spletu. Saj veste, kako danes te reči delujejo. Namen mojega pisanja na tej spletni strani je predstavljati zanimive ljudi in Tamara prav gotovo sodi mednje. Tale zmenek v lokalu na Novih Fužinah je bilo sicer najino prvo zavestno srečanje v živo. Kaj kmalu sva ugotovila, da nama beseda dobro teče in hitro so »začele padat’ razne pijače,opojne substance in čudne debate«, kakor je zapisal oni znani slovenski pesnik po imenu Magnifico. Tamara morda res ni prototip lepotice iz zgornjega odstavka, a njene tople oči in neukrotljiva frizura so name definitivno delovali pomirjujoče. Hej, tople oči in neukrotljiva frizura – da ni to ženska iz mojih sanj?!!

Živijo Tamara, predstavi se prosim bralcem moje skromne spletne strani …

Marko, tvoja spletna stran je prav dobra. Prebrala sem marsikateri članek, ki si ga objavil tudi drugje in moram reči, da ti gredo stvari dobro od rok …

Hej, tule ne hvaliva mene, pogovor je namenjen tebi. Sicer pa hvala. Zdaj pa se vseeno predstavi.

Kako pa naj se predstavim? Imam hči, moža, delam na portalu njena.si in … kaj bi pravzaprav sploh želel vedeti?

Okej, pa začniva s tvojim delom v medijih. Kako si začela s tem, kdaj?

Kdaj sem začela? A lahko letnico zamolčim? (smeh) No, začela sem pred leti na reviji ANTENA, ki je v tistih časih imela lepo naklado. Rekla bi, da so jo brali vsi mladi, če nekoliko pretiravam. Takrat sem bila še študentka. Zadolžena sem bila za rubriko »Metal Mix«, v kateri sem pisala o popularnih heavy-metal bendih – tako svetovnih, kakor tudi domačih. Tedanji odgovorni so me pogosto poslali na kak koncert, poskrbeli za vse stroške prevozov, nastanitev, vstopnic, akreditacij in podobnega, jaz pa sem potem o tem pisala. Na ta način sem prekrižarila lep del Evrope, ni me pa manjkalo niti na domačih prizoriščih.

Rock chick - Tamara v divjih letih

Prizor z nemške avtoceste – Tamara je pogosto obiskovala koncerte po Evropi (foto: zasebni arhiv T.P.)

Potemtakem si spoznala kar nekaj svetovnih zvezd?

V tistih prvih letih jih niti nisem toliko spoznala. Bolj sem sledila koncertom, ki jih je pri nas vedno manjkalo, se kdaj uspela vtihotapiti tudi v zaodrje in … se sploh imela prima. Sem pa enkrat res imela intervju s Scorpionsi. Lahko rečem, da sem takrat živela svoje sanje.

V domačih logih sem se tudi trudila pisati predvsem o dobrih domačih rock bendih. Spomnim se, da sem prva pisala o Big Foot Mami, veliko so v mojih prispevkih »gostovali« tudi Siddharta, Requiem, Šank Rock, pa Drinkersi, Zmelkoow, Bombe, Deja Mušič Band in še marsikdo. V Sloveniji je dosti dobrega rocka! Pa si nočem pripisovati kakih zaslug za to, preprosto sem imela možnost, da sem o teh izvajalcih pisala.

Že, že, ampak kako metalka (Tamara zase ponosno pravi, da je metalka), ki dela intervjuje s Scorpionsi, piše o Requiemih in obiskovanju tujih koncertnih prizorišč – ob koncu pristane na portalu, na katerem človek lahko prebere članke v razponu od Damjana Murka do nakupa najnovejših likalnikov, pa vse do napotkov za hujšanje in vaginalnih vnetij? Prepričaj me, da se nisi »prodala«!

Tamara me na tem mestu nekaj trenutkov gleda, misli ji očitno švigajo z neznansko naglico. Popravi si frizuro in pravi:

A veš, kako je bilo s tem? Ne bi šla v podrobnosti, a na neki točki sem izgubila status študentke.  Na ANTENI so mi ponudili redno službo s pripombo, da od »zdaj naprej bomo pa delali nekoliko drugače«. Že kar takoj me je čakal intervju z Jožetom in Markom iz skupine Čuki. Jaz, rokerka, sem si mislila, pa naj intervjuvam Čuke!? Potem pa sem o tem nekoliko razmislila in se odločila, da vseeno lažje delam intervju s Čuki, kakor pa recimo čistim. Pa seveda nimam nič proti čistilkam, vsako delo je častno! Tako sem torej začela spoznavati tudi zame povsem nova področja. Moram reči, da sem bila v začetku polna predsodkov, a je vse skupaj izpadlo kar zanimivo.

Tamara no … Čuki, Murko …

Pa kaj je s tem Murkom, zakaj ga ves čas omenjaš? Saj nisem nenadoma vsega svojega časa posvetila tem žanrom. Ostalo je dovolj priložnosti tudi za zadeve, ki so bile meni ljube. Enkrat sem tako šla delat na eno prireditev, nekakšne plesne karaoke. Vodil jih je zelo duhovit model oblečen v Mozarta. Gledala sem ga kakor začarana in nenadoma se mi je prižgala žarnica – človek je bil rojena zvezda …

Tamara in Inko Brus, tedanji basist skupine Šank Rock (foto: zasebni arhiv T.P.)

Blondinka Tamara in Inko Brus, tedanji basist skupine Šank Rock (foto: zasebni arhiv T.P.)

O kom govoriš?

Spet bo izpadlo, da se hvalim, ampak menda sem prva začela zares pisati o Ladu Bizovičarju. Takrat je bil še član boy-benda z imenom Groove on the Move, ki se mu je obetala lepa kariera tudi v tujini. Ne vem, kaj točno se je zgodilo s tistimi fanti, ampak … saj veš, boy-bendi zasvetijo za trenutek, potem pa ugasnejo. Lado pa je takrat štartal s hudo odpuljenim rock bendom imenovanim O.S.T. Tako sem spet lahko pisala o zadevah, ki so me zanimale. Rekla sem si, tale Lado mora biti zvezda! Preprosto mora!

Spomnim se, da smo ob prvem decembru, dnevu boja proti AIDSu, enkrat pri ANTENI organizirali velik koncert v središču Ljubljane. Same velike zvezde so bile takrat med nastopajočimi, mene pa je Lado poklical nekaj dni prej in na vsak način hotel sodelovati s svojim bendom. Hudičevo sem se morala potruditi pri odgovornih, da so neznan bend spustili takrat na oder, ampak Lado je naredil res hudo dober show! Spomnim se tudi, da je tedaj po hudih mukah organizatorjem uspelo privabiti za sodelovanje Vlada Kalemberja, ki pa je že desetletja med največjimi zvezdami v tem delu Evrope. Kalember se je v bližini odra smukal ravno v trenutkih, ko se je Bizovičar na odru drl nekaj v stilu »po*ukal te bom pra*ica«, potem pa je povsem zgrožen dahnil: »Oprostite, ali ja tu stvarno ne mogu da sudjelujem.« (Oprostite, pri čem takem pa res ne bom sodeloval, op.p). Tako smo tedaj izgubili Vladota, a dobili Ladota.

Hehehe, zanimiva zgodba! Lado je torej postal zvezda, zasluge pa gredo tebi.

No, ni čisto tako. Zasluge gredo predvsem njemu samemu, Lado je res top! Sicer pa je kasneje v nekem trenutku prišel za urednika na ANTENO in tako postal moj šef. (smeh)

Okej, pa pustiva Bizovičarja pri miru. Kaj zanimivega si še počela v preteklih letih?

Dvakrat sem bila zraven pri Eurosongu. Leta 2001 sem z Nušo Derendo potovala v Kopenhagen, na Dansko. Leto kasneje sem spremljala tudi Sestre v Tallin, v Estonijo. Z Marlenno sva tedaj stkali res dober odnos, ki se je kasneje tudi nadgradil v drugih oblikah sodelovanja.

Tamara in Mark Lemer (M.A.S.H., Lunapark, Yunk, Apolonia) Foto: Zasebni arhiv T.P.

Tamara in Mark Lemer (M.A.S.H., Lunapark, Yunk, Apolonia)
Foto: Zasebni arhiv T.P.

Marlenna, ja … nameraval sem te sicer povprašati o Salome, glede na to, da si delala tudi članek z njo. Kako, da toliko pišeš o teh temah, o »drugačnih« ljudeh?

Pa saj niso nič drugačni! Taki so kot mi! Tudi oni se zaljubljajo, imajo krize, prosijo za posojila, iščejo službe in se prebijajo iz meseca v mesec! S Salome sem najprej imela intervju, bolj pa sva se zbližali na snemanju videospota za pesem Simona, v katerem je Salome igrala glavno vlogo. To pesem je Koli, pevec skupine The Drinkers, posvetil Simoni Weiss. Ja, oboževal je Simono, vsi smo jo. Vidiš, tako zelo rada, kot sem imela njo, verjetno nisem imela nobene rock zvezde. Bila je prava svetnica, dobrotnica, poosebljena ljubezen … Žal je ni več med nami, čeprav sama še vedno močno čutim njeno prisotnost. Verjetno nisem edina … Kje sva že ostala? Aha, pri Salome! Zakaj pišem o teh rečeh? Kaj pa vem, menda sem prijateljica ujetih duš.

Na, pa si mi dala naslov za članek! Nisem sicer mislil nič slabega z besedo »drugačni«. Mimogrede, je bila tedanja »bitka« za prevlado na slovenski sceni med Heleno Blagne in Simono Weiss resna, ali ste si vse skupaj izmislili mediji?

Res je, da sta bili veliki rivalki. Nista pa ravno streljali s topovi. (smeh) Sicer pa je konkurenca vedno zdrava, dviga kvaliteto. Tudi v njuni branži. Tu bi omenila, da sem skozi leta spoznala tudi recimo Brendija, pa Šarca in podobne. Nekaterim se njihova glasba zdi manj vredna. O tem raje ne bom sodila, sem le rokerka po duši. So pa to v redu ljudje. Vsak se trudi po svoje. Sklenila sem lepa prijateljstva. Počasi pa se staramo, nekateri odhajajo … tako je pač življenje.

Nadaljuj, povej o teh drugačnih načinih sodelovanja z Marlenno.

Kakor sem povedala, sva z Marlenno vzpostavili pristen odnos, postali sva prijateljici. Na tedanji TV3 sva s pomočjo še ene moje dobre prijateljice, urednice Sonje Javornik, med gledalce spravili oddajo »Sproščeno z Marlenno«. V tisti oddaji sem bila scenaristka, igrala pa sem tudi lik tete Tamare.

Se motim, ali si v tej oddaji enkrat sodelovala tudi s pokojnim Tošetom Proeskim?

Toše je bil naš gost le kak teden pred smrtjo. Bil je čista otroška duša z vrhunskim glasom, kar je dokazal tudi, ko je v studiu zapel z Marlenno. Sicer sem z njim že prej imela intervjuje, a definitivno me je najbolj ganil prav pri Marlenni, ko sem ga gostila tudi v sobi tete Tamare. Kaj mi je povedal, pa si lahko vsakdo ogleda na YouTube-u:

V tistem trenutku je Tamari zazvonil telefon.  Mož je, je rekla in se oglasila. Iz razgovora mi je bilo hitro jasno, da mož ve, kje in s kom je Tamara.

»Kontrola?« jo na pol v šali vprašam. »S čim se sicer ukvarja tvoj mož?«

Tudi moj mož je roker. Igra bas pri Drinkersih. Njegovo ime je Miro Mutvar. Sicer pa je zaposlen na železnici. Boš rekel, da se je tudi on prodal? Pa se ni, veš, na železnici je v stalnem stiku z metalom, hahahaha.

R-ro-roker? Usnje, verige in te reči? Eeeeej Tamara, saj ne bo prihrumel sem s kakim motorjem in me lovil po Fužinah? Imel sem namreč take sanje …

Ledeni pot mi je nenadoma curkoma začel liti po hrbtenici navzdol vse tja do … no, mislite si sami. Oplel sem, tule v lokal vozim bejbo od rokerja, sem si mislil. Ponovno so se mi pred očmi začeli vrteti prizori iz Tarantinovih filmov, z možgani po stropu in krvjo po stenah, opazil pa sem tudi, kako mrko gledajo trije tipi pri sosednji mizi. Tamara si je popravila neubogljivo frizuro, nato pa hladno nadaljevala:

Ne ga srat’, no! Moj mož je »prima fajn« človek. Mogoče je res malo pokontroliral, prav gotovo pa ne bo prihrumel sem z verigo.

Ne povsem pomirjen, sem se odločil pač pogledati usodi v obraz in nadaljevati s pogovorom, pa naj se zgodi, kar se mora zgoditi.



Okej Tammy, kaj si pa počela po tistem, ko nisi bila več teta Tamara?

Takrat so me k sodelovanju povabili pri tračarski reviji NOVA. Tam sem dejansko imela intervju z Damjanom Murkom. Nekje sem zasledila, da je model pripravljen tudi plačati za to, da bi bil objavljen, pa da za vsem skupaj stoji neka njegova teta in podobne neumnosti. Meni ni dal takega vtisa. Je pa res nekoliko poseben. Za to, da bi se znašel na naslovnici, je sicer pripravljen narediti marsikatero neumnost. Nas punce je takrat v uredništvu počastil z nekimi slaščicami. Človek je pač slaščičar. Sicer pa se pri sebi še vedno sprašujem, ali je Murko v poslovnem smislu genij, ali pa je v resnici totalen butelj. Mene pa še vedno bolj privlačijo ljudje, ki tudi v glasbenem smislu in na odru znajo narediti dobre stvari.

Pa kaj je s tem Murkom, zakaj ga ves čas omenjaš?

Hehehehe, si mi malo vrnil, ane? Glej, v neki fazi je bil Murko pač magnet za medije. Če se zaradi njegove fotografije na naslovnici revija proda v več izvodih, ga bomo prav gotovo prilepili tja. Ko interes pade, se tam znajde kdo drug. Tako gre to v svetu kapitala.

No, pa sva pri svetu kapitala. O čem bova še?

Hja, lahko omeniva tudi moje delo pri oddaji E-Plus na Kanalu A. Bila sem nekakšen kreativni vodja oddaje, ki sta jo izmenično vodila Boštjan Klun in Jelena Kovačević, danes Vadnjal. Tam sem »svetu« prvič predstavila tudi Danico Lovenjak. Privlačna bejba je bila magnet za moške oči. Z njo sva delali eno seksi rubriko imenovano »Stresno«. Sem se pa v okviru E-Plusa spet lahko malo ukvarjala z mojo staro ljubeznijo – metalno glasbo. Delala sem oddajo o – v glavnem sicer tujih – metal bendih, ki jo je vodila Ana Lipec. Saj veš, Metal Camp bejba.

Na Kanalu A sem pozneje delala tudi talk-show s Katarino Stojanović. Zdaj se piše Keček. To je bilo v letu 2007.

Takrat enkrat je za akutno levkemijo zbolela moja mama. Na hitro je umrla, sama pa sem doživela kolaps.

Kolaps? V kakšnem smislu?

V psihičnem. Težko sem hodila v službo, zmanjkalo mi je energije, nisem več marala med ljudi. In to jaz, rokerica, duša vsake družbe.

Tamara in Saso Bole, ex-Martin Krpan, Bombe, Turbo

Tamara in Sašo Bole, ex-Martin Krpan, Bombe, Turbo (foto: zasebni arhiv T.P.)

Tamara, to se sliši kot depresija. Tudi sam imam dolgoletne težave s tem. Si premagala te stvari? Na kakšen način?

Smrt moje mame je samo sprožila vse, kar se je skozi leta negativnega nabralo v meni. Človek pač na neki točki ne zmore več sprocesirati vsega sranja, ki se nabere. Pometanje pod preprogo ne zadošča več, problemi se nakopičijo do te mere, da jih ni več mogoče zanikati. Takrat se človek zapre vase, ali pa išče poti v omamo. Omama namreč pomaga pozabiti na težave.

Govoriš o drogah?

V mojem primeru bolj o alkoholu. Pa ne pravim, da sem se ga vsakodnevno ulivala. V neki fazi sem pač non-stop žurirala, na zabavah pa je vedno prisoten alkohol.

Seks, drugs and rock’n’roll torej?

Veš kaj, o seksu pa tule ne bova, hehe. Tudi o drogah nama ni treba. Lahko pa še naprej o rocku.

Ostaniva pri depresiji in izhodu iz nje. Kako ti je uspelo? Pravzaprav, a ti je uspelo?

A veš, mislim, da mi počasi uspeva šele letos. Začelo me je vleči v duhovnost. Pri boju z depresijo mi je pomagalo veliko ljudi. Terapevt mi je nastavil ogledalo in spoznala sem, da zelo malo vem o marsičem. Z mano je delal spiritualni medij Uroš Brumen. Obiskala sem tradicionalne maorske zdravilce, ki so gostovali v Sloveniji. Igor Štrucelj me je soočil z demoni v meni. Njegove terapije so naplavile v meni zastarele občutke iz minulih življenj. Ukvarjam se tudi s kvantno meditacijo.

Wooow, kvantna meditacija … kaj, ko bi ostala pri za široke množice razumljivih temah?

(smeh)

A veš, ti ljudje – moji terapevti namreč – nimajo prav radi, če jih omenjam. Niso prodajalci.

Niso prodajalci? Se kdaj intimno vprašaš, če ti kdo od njih ne vleče le denarja iz žepa?

Seveda se vprašam, dostikrat. A potem razmišljam le o svojih občutkih po seansah pri teh ljudeh. Do zdaj so mi pomagali. Tabletomanske uradne medicine pa se ne grem več. Morda je v določenem trenutku tudi tableta proti depresiji lahko na kratek rok uspešna. Mogoče na kratek rok učinkuje uspavalo, pa tablete proti živčnosti, na dolgi rok pa je potrebno podelati s stvarmi, ki so te v depresijo spravile, ne pa le blažiti njenih posledic.

Sama sem se pogosto v tolažbo zatekala tudi s hrano. Danes pa razmišljam tako: ves denar, ki ga vložim v tovrstne terapije, zagotovo zame naredi več dobrega, kot vsi tisoči evrov, kar sem jih do sedaj pojedla.

Ko sem na eni od terapij dokončno uspela odpreti svoje srce, se je prej zaprta energija razlila vse do spolne čakre. Skoraj bi doživela orgazem. (smeh)

Terapije z orgazmi? Povej več o tem …

Pa saj ne gre za to, bučman! Bila sem na neki skupinski terapiji, ampak občutek v maternici in … nasploh tam spodaj, je bil tako močan, tako izrazit, da če bi se dotikala, bi mi prav gotovo prišlo. (smeh) Seveda se nisem, bilo je preveč ljudi.

Enkrat pa si pod budnim očesom javnosti hujšala. Kako je bilo s tem?

Res je. Pri 24ur.com smo naredili celo serijo, kamera je spremljala ves moj postopek diete, potenja v telovadnici in vsega ostalega. Tako kakor marsikatera ženska, sem tudi sama ujeta v začaran krog pridobivanja kilogramov, pa hujšanja, diet in vsega tega …

Našel sem tudi tvoj članek o Željku Bebeku. Kakšen je legendarni roker in bivši frontman skupine Bijelo Dugme?

Tisto ni bil ravno eden izmed boljših mojih intervjujev. Željko je s seboj v Slovenijo pripeljal svojo mlado ženo Ružico. Bolj ali manj se je posvečal njej, bil je povsem zaverovan vanjo. Ne spomnim se podrobnosti, a tisti pogovor prav gotovo ne bo prišel v zgodovino mojih najboljših intervjujev.  

Sicer sem pa z leti tudi sama začela nekako na novo odkrivati t.i. jugo-rock. Pa ne, da ga nisem poznala – v mlajših letih sem bila pač orientirana bolj na tujo glasbo. Danes pa, ko znova in znova poslušam, kaj vse je s področja nekdanje skupne države zajadralo v naša ušesa … a veš, spoznavam, da so bili ti ljudje res umetniki. Nekateri celo pravi preroki. Saj veš: »Na Zapadu ništa novo« in podobne mojstrovine, imajo v besedilih nore resnice, ki veljajo še dandanes, pa so pesmi stare po 30 let. Glasba pa … tedanja rock scena v Jugoslaviji je bila po mojem mnenju ena od najmočnejših, najbolj plodovitih – tudi v svetovnem merilu. Izjemno!

Goreca fenica skupine Turbo, v kateri je se rosno mlad basiral njen Miro (foto: zasebni arhiv T.P.)

Goreča fenica skupine Turbo, v kateri je še rosno mlad basiral njen Miro – oba na sliki v čepečem položaju
(foto: zasebni arhiv T.P.)

Okej Tamara, preden zaključiva, povej še kaj o tvoji trenutni zaposlitvi.

Prav. Karmen Špacapan iz SVET24 me je povabila k sodelovanju. Z ekipo sodelavk in sodelavcev skupaj smo postavili na noge časopis, sama pa sem v zadnjem času urednica portala njena.si. S tem projektom se sicer ukvarjamo štiri punce. Formalno sem njihova šefica, ki pregleduje članke, skrbim za poudarke in podobno. Včasih jim naročim, katere teme naj punce obdelajo, drugič spet jim pustim, da se o svojem pisanju odločajo same. Dnevno objavljamo od dvajset do petindvajset novičk …

Dvajset do petindvajset? Ampak potem to niso dolgi članki, kakor recimo tale najin? Sam za procesiranje svojih zapiskov in oblikovanje takega članka potrebujem tudi po več dni.

Seveda ne. Naše novičke imajo po nekaj vrstic in nekaj fotografij. Vse se odvija z neznansko hitrostjo. Saj veš. kako hitro teče današnji svet. Ljudje pa so tudi ves čas v lovu za novimi informacijami. Smo pač v informacijski dobi. Vsak lahko na hitro preleti naše članke. Če se mu zdijo OK, je prima, sicer pa tudi ne izgubi dosti časa. Je pa portal namenjen bolj ženskim temam, tudi hujšanju in vaginalnim vnetjem, kakor si pravilno ugotovil prej. Pogosto spremljaš naš portal?

V tistem trenutku mi je nekoliko zastala beseda. Upam, da me ni oblila kakšna značilno škrlatna barva, a sem se hitro znašel …

Zadnjih nekaj dni sem si prebral veliko z vašega portala. Pripravljal sem se na pogovor s tabo in na take reči rad pridem pripravljen.

Haha, saj vem. Moški nikoli ne boste priznali, da radi poškilite tudi v ženske teme, pa čeprav se vam potem zdijo neumne. Sicer pa bi rekla, da je njena.si v obdobju sprememb. Menda gre vse skupaj tudi z roko v roki s spremembami v mojem dojemanju sveta, z duhovno rastjo, če hočeš. Odgovornim ves čas po malem težim. Rada bi, da se počasi odmaknemo od rumenih novic in tračarjenja in se posvetimo nekoliko bolj duhovnosti.

Rokerica, ki jo zanaša v duhovnost, ha? Se sicer spomniš, kako da te je zaneslo ravno v rokerske vode? Ti niso bili všeč recimo … Abba?

(smeh)

Ja, Abba so mi bili že všeč, komu pa niso bili? Sicer pa, raje ne govoriva o Abba, bodo vsi vedeli, koliko sva stara! O rocku pa takole – moje prve izkušnje z rockom, pa s heavy metalom, so povezane z Vilijem Resnikom …

Tamara in najlepsi slovenski pesnik - Vili Resnik (foto: zasebnia rhiv T.P.)

Tamara in najlepši slovenski pesnik – Vili Resnik
(foto: zasebni arhiv T.P.)

Ja, kasnejše pa z Damjanom Murkom, a ne? Hehehehe, ne ti mene basat’!

Resno ti pravim. Heavy metal sem spoznavala skozi bend Vilija Resnika, ki se je imenoval Herbie. Tudi Vili je bil s Fužin in v mlajši letih je bil res hud metalec, z ogromno čupo, z vsem tistim metal imidžem zgodnjih osemdesetih. Njegov bend je takrat žgal eno pesem z naslovom Fužinske graščine. Hm, ali pa je bilo Fužinske gradine? Ne spomnim se več dobro. Vem pa, da smo ga na pamet znale vse punce na Fužinah.

Na, ta je pa lepa. Vrbe torej takrat še niso jokale.

Na tem mestu sem se delal presenečenega, da je bil Vili R. nekoč metalec, a če me spomin ne vara, sem prve novice o tem že pred desetletji prebral ravno v ANTENI. Zdaj vsaj vem, kdo jih je širil.

Tamara, imaš svoj najljubši rock komad? Najljubši bend?

Tamara dolgo razmišlja, si popravi frizuro, nato pa – kakor bi ji bilo nerodno -pravi:

Za nobeno pesem se ne bi mogla odločiti, preveč je dobrih. Med bendi pa so mi bili vedno najljubši W.A.S.P. Pa saj ni toliko pomembna pesem ali skupina. Rekla bi, da je rock’n’roll predvsem stanje duha.

Tamarin najstniski idol je bil pevec skupine W.A.S.P. Blackie Lawless, ki mu je Tammy skusala biti kar najbolj podobna... (foto: zasebni arhiv T.P.)

Tamarin najstniški idol je bil pevec skupine W.A.S.P. Blackie Lawless, ki mu je Tammy skušala biti kar najbolj podobna…
(foto: zasebni arhiv T.P.)

Povej še sama kaj za konec. Počasi mi zmanjkuje idej, o čem bi te še povprašal.

Oh, si prišel kar pripravljen na tale pogovor, veš. Pravzaprav bi si upala reči, da si bil bolj pripravljen, kakor bi bila večina današnjih šolanih novinarjev. Bi pa rada za konec – poleg tega, da sem prej že lepo pohvalila svojega basista – rekla še besedico o svoji hčerki. Nika je moj najčudovitejši biser na svetu. Je gimnazijka, hodi v drugi letnik. Z njo imam bolj prijateljski odnos, čeprav se nekaj trudim tudi v smeri bolj materinskega delovanja. (smeh) Ampak, saj veš, kako je – otroci v teh letih najraje vidijo, če jih pustiš pri miru. Pa saj jo pustim, a iz ozadja vseeno bdim nad dogajanjem, haha.

Beauty Next Generation - Nika gre po poti Tamare (foto: zasebni arhiv T.P.)

Beauty Next Generation – Nika gre po poti Tamare
(foto: zasebni arhiv T.P.)

Tamara, hvala za pogovor.

Skoraj triurni klepet s Tamaro Pirih v fužinskem lokalu sva na ta način končala. Kasneje, ko sem pregledoval zapiske, sem ugotovil, da sem jo pozabil povprašati o Anji Rupel, Arturju Šternu in še nekaterih, a vseh oseb iz Tamarine dolgoletne dejavnosti tako ali tako nikakor ne bi mogla obdelati v enem takem pogovoru. Pred samim intervjujem sem ji nameraval postaviti tudi vprašanje o tem, ali ni morda v mlajših letih, ko je po svojih besedah množično obiskovala koncerte (in kdaj smuknila tudi v zaodrje), morda bila groupie. Ob tem mi je v misli znova in znova prihajal film The Banger Sisters z Goldie Hawn in Susan Sarandon v glavnih vlogah. Gre za dve »ostareli najstnici« v zrelih letih, ki obujata spomine na divja mladostniška leta, ko sta se zabavali z marsikaterim rock zvezdnikom. Na neki točki na plan privlečeta celo fotografije »zvezdniških tičev«, pa sem Tamaro želel povprašati tudi o tem. Ob koncu sem ob vsem čvekanju tudi na to pozabil, sicer pa ne verjamem, da bi Tamara ravno z menoj delila tovrstne podatke.

Pred lokalom sva se objela kakor dolgoletna prijatelja. Sam sem – za vsak slučaj – s kotičkom očesa še vedno škilil, od kod bodo z verigami prihrumeli usnjeni zateženci na motorjih, a se nič takega ni zgodilo. Poln vtisov o tej izjemni ženski sem se spravil novim dogodivščinam naproti, Tamara pa je odbrzela v svoj megleni ljubljanski vsakdan.

P.S. V čevlje me menda sploh ni pogledala.

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim k branju tudi drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Selfie T&M

Selfie T&M

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
  • Dodaj odgovor