Rocker blagega srca

Piše: Marko Lukan

Piše: Marko Lukan

Kariero današnjega portretiranca že dolgo spremljam. Pravzaprav jo spremljam od samih začetkov njegovega najbolj uspešnega in slavnega benda, če v okvirih naše male kokoške sploh lahko govorimo o kaki posebni slavi. Nikoli prav posebej razvpit, se nemara nerad postavlja v ospredje, spričo razmer na domači glasbeni sceni pa se v soju žarometov v zadnjih letih pravzaprav zelo redko znajde. Težko-metalni ritmi z radijskih valov v naši okvarjeni medijski sceni skorajda ne najdejo več poti do ušes poslušalcev, pa čeprav je zainteresirane publike tudi v naših krajih vedno dovolj. V teh dneh se bo postaral za eno generacijo, saj ena od njegovih hčera pričakuje naraščaj. Lahko bi mu torej rekel dedek rocka, ali pa kaj podobnega, morda iz tega naredil celo udaren naslov za članek, ampak … možakar z izjemo nekaj sivih las prav v ničemer ne spominja na dedka. Pravzaprav iz njega žarita življenjska energija in strast. Predvsem pa v pogovoru s slovenskim glasbenikom in skladateljem, kakor pričujočega označi Wikipedija, človek začuti mir. Med pogovorom v hrupnem lokalu, v katerem je bila tokrat na moji strani prisotna tudi fotografinja Martina, na njegovi pa dobršen del tudi njegova dolgoletna partnerka Carmen, sva tako okrog naju vzpostavila obzidje miru. Varno skrita v tem – za ostale goste nevidnem – prostoru, sva udarila nekajurno debato, v kateri je bil ubogi možakar občasno prisiljen poslušati tudi moje nekajminutne samogovore. Stoično jih je prenesel, zdelo se je celo, da zbrano posluša, pa čeprav je bil intervjuvanec v resnici on. Sicer pa, ne hodimo predolgo okrog ognja! Dame in gospodje, današnji pogovor delata Marko L. in

cooltext156610257355944

Pozdravljen Marko. Kako se ti zdi, ko ti ljudje rečejo skladatelj in glasbenik?

Pozdravljen tudi ti, Marko. (smeh) Kako se mi zdi? A veš, vem kdo je avtor tega zapisa na Wikipediji, tako da se s takimi oznakami strinjam. On bo že vedel zakaj. (smeh) Malce mi je čudno, ampak, zdi se mi pa prima, to že priznam.

Poznamo te torej kakor rockerja, avtorja večine skladb skupine Requiem. Si že od malih nog vedel, da si želiš tega? Torej – biti rocker?

Ah, kje pa! Čisto prve prijetne spomine imam na glasbo Lada Leskovarja. Kaj pa vem, menda sta starša imela neko kaseto z Ladovimi  pesmimi. Spomnim se, da mi je bila zelo všeč tista znana »Še en gvažek«. Ja, pa Mammy Blue, ta mi je bila noro všeč. Potem pa sem ob poslušanju Ladovih izjemnih interpretacij odkril še Gilberta Bécauda in Jacquesa Brela. Že slovenske izvedbe so mi bile izjemno všeč, francoske pa so me preprosto začarale! Jezika sicer nisem razumel, a ob poslušanju obeh omenjenih, so se mi v glavi kar vrstili prizori Pariza, Francije … Ljubezen do tovrstne glasbe je v meni ostala in … pravzaprav nameravam posneti tudi ploščo s šansoni.

Zdajle me pa mal’ hecaš, ane?

Ne hecam te. Poleg heavy-metala, je v meni tudi druga plat – šansonjerska. Pri šansonih gre za čisto izpoved. Rekel bi, da že sami teksti tangirajo poezijo. Gre za intimo v glasbi, morda je občasno lahko vse skupaj komu težje razumljivo. V svojih šansonih – kar nekaj jih imam že na zalogi – govorim o svojih občutkih, medtem ko pri rocku pripovedujem zgodbe. Gre za dve različni zadevi.

Zanimivo! Šansoni torej. Pa naprej, kako si od Lada Leskovarja prišel do ustvarjanja rock glasbe?

Pa saj še sam ne vem. V mlajših letih sem se – tako kot večina moje generacije – navduševal nad skupino Abba. Ni me sram tega. Pravzaprav menim, da je tisto, kar so ustvarili Abba, še danes pojem kvalitetne pop glasbe. Gre za čisto perfekcijo v glasbenem smislu, pa tudi produkcijske standarde so v tistih časih postavili zelo visoko. Tehnologija je v zadnjih letih seveda zelo napredovala in težko produkcijo iz časov skupine Abba primerjamo z današnjo, ampak … kakor sem rekel …  gre za čisto perfekcijo!

Potem pa sem v nekem obdobju odkril Bijelo Dugme. V tistih prvih letih so bili res pravi rock bend. Zdi se mi, da je bil to prvi tak rock, ki me je zares prevzel.

Potemtakem je tudi Željko Bebek po tvojem mnenju najboljši od pevcev, ki so peli pri »Dugmićih«?

Težko bi sodil o tem, kateri je najboljši. Njihova glasba v obdobjih, ko so peli Željko, Tifa, ali pa Alen, se je pač razlikovala. Sam sem imel pač rajši njihovo zgodnejše obdobje, takrat so bili zares prvinski. Popevčic tipa »U planine« iz kasnejšega obdobja pa ne prenašam ravno najbolje. (smeh) Sicer pa mislim, da sta tudi Tifa in Alen oba izjemna pevca.

Goran Bregović se je v teh desetletjih pokazal kot človek z izrednim darom za posel, pa za stike z mediji in podobno. Se ti zdi, da je namenoma imel v bendu tri pevce, ki so bili vsak svoje nacionalnosti?

Ah ne, ne bi rekel. Brega je preprosto imel to prednost, da je izhajal iz edinstvenega sarajevskega okolja, v katerem ni manjkalo dobrih pesnikov, pevcev, boemov … Izbira v takem okolju je velika, Goran pa je vedno znal najti prave ljudi.

Marko v akciji

Marko v akciji (foto: zasebni arhiv M.S.)

Tudi v tvojem bendu je prihajalo do menjav pevcev. Si se tudi ti znašel v situaciji, ko si lahko izbiral?

Ja, seveda. Vsakič, ko je bilo potrebno najti novega pevca, sem izbiral. A vseeno, okolja in scene v Ljubljani se ne da primerjati s tistim v Sarajevu.

Sam sicer nisi vse življenje živel v Ljubljani, mar ne?

Ne. Rojen sem bil v Postojni, sicer pa sem v otroštvu živel v Novi Gorici. Šempetrske porodnišnice takrat še ni bilo, pa sem se rodil pač v najbližji, ki je bila takrat v Postojni. V Novi Gorici je bil moj sošolec Borut Pahor …

Borut Pahor, predsednik države?

Prav ta Borut, ja. (smeh)

Zanimivo. Kdaj si ga zadnjič srečal?

Če me spomin ne vara, sem ga zadnjič srečal pred nekim koncertom še preden je postal predsednik vlade. Bil je že dolgoletni predsednik stranke, a je takoj pristopil do mene in se ni imel za ne vem kako pomembnega. Borut je cool človek.

Vrniva se za kak trenutek še k menjavam pevcev pri Requiemih. Zakaj prihaja do teh reči? Si iskal boljše pevce?

Ne, prav gotovo ne. Primož (Romšak, op.p.), naš prvi pevec, je bil res dober! V nekem trenutku pa je začutil, da »to ni več to«, kakor je sam rekel. Kakega drugega konkretnega razloga ni nikoli povedal, a spoštoval sem njegove občutke. Do tega je prišlo prav po snemanju ene od naših plošč in Primoža sem prosil, če z nami opravi še promocijo plošče in turnejo, tačas pa bi poiskali novega pevca. Tako je tudi bilo. Primožu sem še danes zelo hvaležen za njegov prispevek v skupini. Pesmi, ki jih je pel on, nihče pač ne zmore odpeti v enakem stilu.

Potem pa sem odkril Sergeja (Škofljanec, op.p.). Resda sva se kasneje v glasbenem smislu razšla, a zame je Sergej preprosto najboljši slovenski rock pevec! Sicer pa sem ga za sodelovanje v skupini nagovarjal kar kaki dve leti. V resnici sem se kar bal, da mi ga kdo ne ukrade (smeh). Izjemen je tudi v bendu, v katerem poje trenutno (San Di Ego, op.p.). S Sergejem je povezana zanimiva anekdota. Enkrat smo gostovali na nacionalni televiziji, v oddaji pri Mariu Galuniću. Tam smo seveda »odigrali« svojo skladbo na playback. Sergej je bil takrat že član benda, a je v tisti fazi sodeloval še kot klaviaturist. Ne spomnim se zakaj, a je na tisto snemanje zamudil. Ostali smo na odru že »peli« pesem, ko se je model prikradel kar sredi scene in začel pritiskati na tipke piana. Kamerman ga je ujel in zdelo se je, kakor da je Sergej že od vsega začetka tam. Pa ni bil, prišel je sredi komada. (smeh) Je pa Sergej kasneje v skupini igral še bas in … končno tudi pel. Človek je multi-instrumentalist in multi talent! Nazadnje sva imela s Sergejem nekaj razhajanj v času, ko sem sam bolehal za depresijo, a nimam do njega nobenih zamer. Upam, da je tudi on lahko razumel mojo pozicijo in moja stališča. Zelo sem namreč občutljiv na avtorstvo. V večji meri sem sam avtor besedil in glasbe v skupini, Sergej pa je skrbel tudi za producentsko plat naše glasbe. Na plošči »Zadnja molitev« je vse skupaj delovalo izvrstno, kasneje pa sem se zaradi svojega počutja nekoliko poskušal umakniti v ozadje. Potem pa mi pač ni bilo všeč tisto, kar so ostali v bendu počeli z mojimi pesmimi in … tako žal ni šlo več naprej.

 Po Sergejevem odhodu, je bilo pač potrebno poiskati novega pevca. Našel sem ga v Juriju Egzi Čotarju, ki ga je marsikdo na začetku kritiziral. Tudi ti, Marko (smeh). Ampak sam sem se zavedal potenciala, ki ga je Egzi skrival. Dandanes se vidi, da sem imel prav, tudi on postaja vedno boljši.

Sicer pa bi sam najraje videl, da bi lahko leta in leta, desetletja, če hočeš, igral z isto postavo.

Requiem 1995

Requiem 1995 (foto: zasebni arhiv M.S.)

Škofljanec, Čotar, vse to se sliši Primorsko. Se imaš za Ljubljančana, ali za Primorca?
(smeh)
No, to pa najbrž res ni pomembno. Če me pa že sprašuješ, imam se za Primorca. V zadnjih letih sicer živim v Pivki, v resnici pa me je vleklo nazaj dol v Gorico. Tam mi je ostalo nekaj sorodnikov, s katerimi pa sem redko v stiku, hišo v kateri smo v mojem ranem otroštvu živeli, pa smo žal prodali. Pivke sem se pa spomnil od nekih naših špilov tam, okolica mi je bila izjemno všeč. Klima je zelo ugodna in v Pivki se počutim zares dobro.

Primorska je tudi sicer znana po svoji rock usmerjenosti in prizoriščih, na katerih se dobro rock-žura. Kako to, da je rock tako udomačen na Primorskem?

Pa saj ne bi rekel, da je rock lasten izključno Primorski. Nekaj časa je ta scena močna v eni regiji, potem pač v drugi. Spomnim se, da so tudi tvoje rojstne Jesenice imele zelo močno rock sceno. Heavy Company so tudi v jugoslovanskem merilu bili priznana zasedba. Pa seveda Ultimat, ki sicer niso bili ravno kaki metalci, a je šlo za zelo kvaliteten in uspešen bend. Pa še bi se jih našlo. Tudi sam sem z Requiemi nastopal pred dvorano Podmežaklo, pa zadaj za gledališčem. Kako to, da je vse to zamrlo?
Na tem mestu bi menda veljalo pripomniti, da je bil prvi “glasbeni” intervju na tej spletni strani načeloma dogovorjen z nekom, ki ga je Marko doslej že omenil, a se je dotična oseba iz – piscu teh vrstic – neznanih razlogov nenadoma nehala odzivati na povabila. Marko pa nadaljuje:

Sicer pa zamirajo tudi primorska tradicionalna prizorišča. Moj novogoriški someščan Marko Vuksanović (vodja skupine Avtomobili, op.p.), je enkrat lepo povedal, da so ta prizorišča zatonila zaradi stranišč …

Zaradi stranišč? V kakem smislu?

Pa … vedno smo igrali po nekih gasilnih domovih, zadružnih domovih in podobno. Sanitarije tam niso bile ravno prilagojene množičnim prireditvam. Potem pa ti na koncert pridejo bejbe vse »napedenane«, pa v visokih petkah in podobno … in morajo broditi po tisti svinjariji. Potem so se pa pač preorientirale na diskoteke. Tipi pa seveda za njimi. (smeh)

A veš, da sva se v debati izgubila? Še vedno nisva prišla do tvojega stika z metalom. Ostala sva nekje pri Bijelo Dugme …

Glej, v resnici je bilo takole. V mlajših letih sploh nisem sanjal o tem, da bi bil glasbenik. Treniral sem košarko. V ta šport sem bil res zaljubljen, še spal sem s košarkarsko žogo. Na poti v šolo sem kar po poti »tapkal« in »driblal«. Igral sem za KK Bežigrad in kasneje za KK Ježica, s katero smo igrali v tedanji drugi jugoslovanski ligi. Spomnim se, da me je treniral Stane Žagar, ki je kasneje prevzel tudi Smelt Olimpijo. Za šolo pa nisem bil ravno zavzet. Starša sta mi po silnih prošnjah, grožnjah, moledovanjih, da naj se poboljšam v šoli, ob koncu prepovedala ubadati se s košarko. Tisto je bil zame res hud udarec, saj so mi vzeli nekaj, kar sem oboževal. Danes si mislim, da sem se počutil podobno, kot bi mi umrl otrok, tako zelo obupno sem se počutil. Takrat je nastopila res velika praznina v mojem življenju. Potem pa sem ob eni priliki bil spet doma v Novi Gorici, kjer smo nekaj časa našo staro hišo še koristili kakor vikend. Tam sem si od prijatelja izposodil kitaro. Niti držati je nisem znal pravilno. Tisti prijatelj mi je dobesedno narisal, kako naj držim strune, da bom zabrenkal prve tri akorde. Potem me je pa resno zagrabilo in ko sem te svoje tri prve akorde začel po malem kombinirati, sem pa takoj napisal svojo prvo pesem. (smeh) Imenovala se je Klovn. Tako sem se potem začel ubadati s svojo novo strastjo – kitaro. Včasih do krvavečih prstov (smeh). Z notami pa nisem domač, še danes jih ne poznam.

Takrat sem sicer dosti poslušal še pank, je bilo le tisto obdobje. Pa ne vsega panka. Clashov recimo nisem nikoli posebno maral. So mi pa bili OK Pistolsi, pa Dead Kennedys. No, pa seveda Pankrti pri nas. Še nekaj je bilo dobrih bendov, a Pankrti so bili res top! Igor Vidmar je takrat na Radiu Študent res prinesel marsikaj novega in dobrega v moja ušesa. Hej, ti bi menda lahko enkrat naredil en res dober intervju z Marinom Rosičem, legendarnim ljubljanskim pankerjem (in pevcem skupine Carina, op.p.) in taksistom. Ta bi ti lahko povedal hude reči! Kar pa se tiče igranja – panka nikoli nisem igral.

Kamen spotike: Dominik Kozarič & Marko Slokar

Kamen spotike: Dominik Kozarič & Marko Slokar (foto: zasebni arhiv M.S.)

No in tako počasi le prideva do mojih prvih metalskih ljubezni – prve zadeve, ki so jih delali Judas Priest, pa Iron Maiden in podobni … tiste reči so me prevzele. Heavy-metal v tistih časih še ni imel milijona podzvrsti. Šlo je za preprosto brutalen, glasen, powerful rokenrol, kakor sem jaz te zadeve videl. Najprej sem en kratek čas sodeloval v zasedbi Kamen spotike, potem pa sem z nekaj prijatelji ustanovil skupino Brezno zla. Pa saj je šlo skoraj za isto zasedbo. V njej so bili še Gregor Meše, ki je kasneje igral z Magnificom v skupini U’redu, pa Aleksander Kogoj (producent, pisec, mož pevke Regine, op.p.) in Dominik Kozarič. Nastopili smo na 2. Novem rocku leta ’82 kot najmlajša skupina. Večinoma smo bili stari od 15-17 let. No, jaz sem bil še kako leto starejši. Po tistem so nas na turnejo vzeli skupaj Šank rock in Pomaranča. Spomnim se, da smo nastopali v Kranju, v Delavskem domu, ki je bil takrat res špica plac za rockerske žure. Kasneje se je v bendu pojavilo nekaj … kako bi rekel? … personalnih težav in Slokar je zaključil z Breznom zla.

Sicer pa, prej si me spraševal o začetkih skupine. Tukajle preprosto moram omeniti Tomaža Domicelja, ki je na nek način gotovo moj glasbeni oče. Stanovala sva v istem bloku in enkrat sem mu dal demo kaseto s kakimi šestimi, morda sedmimi komadi skupine Brezno zla. Že prej je vedel, da se nekoliko mučim s kitaro, a mi je svetoval, da naj se z glasbo ne ukvarjam, hehehehe.

Brezno zla (foto: zasebni arhiv M.S.)

Brezno zla (foto: zasebni arhiv M.S.)

Zakaj? Si se mu zdel tako zanič?

To ravno ne. Ampak – prekaljen maček, kakršen je že takrat bil, je vedel, da se v Sloveniji s tako zvrstjo glasbe, kakršno je gojil moj bend, ne bom najedel kruha, hehe. Mladi glasbeniki pa imajo seveda vedno sanje o slavi, uspehu in bogastvu. Pa o prodoru v tujino seveda. 

Nadaljeval bi s pripovedjo o podarjeni kaseti Tomažu Domicelju. Vzel jo je s seboj, ko se je peljal s svojim smrdečim Wartburgom dol v Split na festival. Ko je čez par dni prišel nazaj, mi je rekel, da je kaseto poslušal brez prestanka. Tisto se mi je zdelo velik kompliment. Še danes se mi zdi!

Potem pa so na vrsto prišli Requiem, slava in denar? (sem se na tem mestu delal, da ne vem od kdaj je bil bend dejaven, op.p.)
Ne, ne, pot me je zanesla v Kanado, kjer sem tri leta delal pri stricu v zlatarni. Kitara je romala pod posteljo, kjer je ostala kakih deset let. V letu ’93 smo potem počasi začeli migati v originalni postavi skupine Requiem. Sam sem bil ob prvi formaciji skupine star že 30 let.Veliko smo koncertirali, imeli smo tudi po 60-70 koncertov letno, saj smo želeli, da nas publika spozna. Denar pa … hehehehe, Marko, v našem biznisu v Sloveniji  ni denarja. Veseli smo bili, če smo dobili nazaj kake potne stroške. Potem, ko smo pa dodobra prekrižarili Slovenijo in se predstavili tudi na televiziji in mnogih radijskih postajah, pa smo se leta 1995 odpravili v studio snemat svojo prvo ploščo. Takrat nam je hudo zbolel Simon Bajec, naš originalni kitarist. Simon je imel levkemijo, a je bil tako s srcem pri stvari, da je skorajda pobegnil iz bolnice za to, da bi lahko z nami posnel svoje kitarske dele. Žal nas je Simon zapustil še med snemanjem plošče in … tisto je bil velik šok za vse v skupini.

To pa ni edina podobna tragedija v skupini, mar ne?

Žal res. V letu 2006 nas je zapustil tudi Damjan Brezovec, naš bobnar. Damjan je bil izjemen človek, prijatelj. Takrat sem prišel v človeško stisko, preprosto se mi ni zdelo več fer, da bi skupina nadaljevala delo. Lahko bi si sicer našli novega bobnarja, a sam bi se ob tem počutil kot prostitutka. Tako smo potem mirovali vse do leta 2009, ko smo se spet zbrali in začeli brcati.

Saj res, kako pa je s prodorom v tujino? Requiem res niste imeli nobene šanse? Vem, da ste delali tudi angleška besedila …

Veš kako je s tem … Enkrat smo imeli eno res konkretno možnost. Spoznali smo pomembnega moža pri založbi Sony in ta nam je rekel, da nas lahko pošlje v veliki svet mednarodne glasbene scene. Ni sicer garantiral nobenih reči, rekel pa je, da se moramo v tem primeru preseliti iz Slovenije, pozabiti na dekleta in družine in vse podrediti cilju – postati slaven. Potem pa se človek na neki točki pač odloči, da ne bo žrtvoval prav vsega. Pa saj mi je tudi pri nas uspela kar lepa kariera. Prav je, da sem se takrat odločil tako.

Z besedili je pa tako … ko pišem pesem, ko delam akorde, se mi besedilo sproti že formira. V primerih angleških komadov, sem pač pesem čutil kot angleško. Ni nobenega master plana za tem, nobenega poizkusa za prodor v tujino. Če bi delali v tujini, bi marsikaj moralo biti drugače.

Requiem

Requiem (foto: zasebni arhiv M.S.)

Kdaj pa si se potem odrekel sanjam o uspehu izven meja domovine?

Po prvi plošči, hahaha.

Haha, pošteno povedano! Se pravi – denarja in slave ni bilo. Kaj pa tista klasična: sex, drugs and rock’n’roll?

Ah, tisto je sodilo bolj v osemdeseta leta, morda v začetek devetdesetih, še preden smo Requiem sploh postali skupina. Pa tudi AIDS je naredil svoje. Kar pa se drog tiče – tisto pa sploh bolj sodi v sceno od sedemdesetih let. Kaže, da je za nas ostal bolj rokenrol, haha.

Marko no, pa saj je gotovo bila cela plejada oboževalk v tistih najbolj norih letih? Ali pa si tule predvsem političen, ker se je ravnokar pridružila tudi tvoja žena?
(Carmen se ob strani hudomušno nasmiha … )
Ah ne, saj bi se pohvalil, ampak … po moje gre pri vsem skupaj bolj za famo ustvarjeno skupaj z bendi kot so Guns’n’Roses, Mötley Crüe, Kiss in podobni. Pri nas tega ni bilo toliko. Rekel bi, da je prej kako bejbo kam pritisnil Jaka Šraufciger, kakor pa mi, hehe …

Marko, uničil boš vse sanje mladim metalcem! Pa vseeno, kako je bilo kaj z oboževalkami v mlajših letih?

No ja, v najboljših letih smo dobili po kakih 30-40 pisem na mesec. Nismo bili ravno lepotci, veš, haha. V naši branži lepota ne šteje prav dosti.

Kako pa je s tem dandanes?

»Danes ga pecajo pa po Facebooku.« se prvič v pogovor vključi Markova žena Carmen.

Spogledata se in se nasmejita drug drugemu. Ta dva človeka se zelo lepo razumeta, me prešine.

Koliko časa sta vidva že skupaj?

Spet se spogledata in v smehu družno pravita: Kmalu bova v tem pogledu polnoletna.

V tistem trenutku je minilo od začetka pogovora že več kakor dve uri. Marko pa, kot zaprisežen kadilec, je začel kazati prve resnejše znake abstinenčne krize. Čik, ki si ga je zvil kakih deset minut prej, je med njegovimi prsti pridobival na številu vrtljajev in legendarnega rokerja sem končno moral spustiti ven v hlad šišenskega zgodnjega večera.

Pojdi Marko, daj si duška. Gotovo boš tale cigaret »pojedel« v parih dimih.

Ne bo tako hudo, a brez skrbi – kmalu bom nazaj.

Medtem se Carmen, moja fotografinja in jaz zatopimo v sproščen klepet, v katerem rokerjeva žena prizna, da je Marko res strasten kadilec. Ampak glas, pravi Carmen, ima pa še povsem isti, kakor ga je imel pred dvajsetimi leti. Nekoliko še poklepetamo o Requiemih in njihovem prvem nastopu na Melodijah morja in sonca, potem pa se Slokar vidno pomirjen vrne za omizje …

Rocker in njegova Carmen

Rocker in njegova Carmen (foto: Marko L.)

Marko, kako gledaš na današnjo glasbeno sceno v Sloveniji?

V starih časih smo na radijskih postajah imeli kvalitetne glasbene urednike. To so bili ljudje z znanjem, okusom in avtoriteto. V eter so spuščali tako popularno, kakor tudi kvalitetno glasbo. Včasih so bili v svojih izborih celo pretirano strogi, a nek spodoben nivo je vsekakor bil. Imeli smo prvi program Radia Slovenija, ki je šopal čestitke in pozdrave in ga je poslušalo bolj prebivalstvo na podeželju. Ampak da se razumeva – tisto je bil kvaliteten program. Tukaj je bil še drugi program z Valom 202, ki je deloval predvsem kot urbani radio. Potem pa so se v nekem trenutku pojavile nekako tri komercialne radijske postaje, ki jim je za kvaliteto gladko dol viselo. Tudi urednik je lahko postal skoraj vsak. Lastnikom takih postaj je malo mar za edukacijo občinstva. Zanimajo jih samo številke. Imen ne bom omenjal, a saj je vsakemu, ki količkaj pozna domačo sceno jasno, o čem govorim. Vse ostale komercialne postaje, ki so se razvile kasneje, so preprosto repetitorji istega kopita. O tem bi rekel samo še tole – če ljudem ves čas pred nos nosiš drek, ob stoti ponovitvi sploh ne bodo več zaznali, da smrdi!

No, tole je bilo pa res nazorno povedano. Sicer pa se strinjam. Kaj pa rock radio? Ti je všeč? Vrtijo tvojo glasbo?

Rock radio sodi v isto skupino, ki sem jo omenjal zgoraj. Sam sem jim sicer dostavil svojo kompletno diskografijo, a svojega komada tam še nisem slišal. Pa tudi glasbeni izbor na tej postaji mi ni ravno všeč, saj ves čas vrtijo iste komade. Iz rock radia hočejo narediti playlisto samih hitov. Rock in heavy-metal pa sta še vse kaj drugega, kakor hiti. Feni heavy-metalnih bendov poslušajo cele plošče, nekateri se t.i. hitom celo izogibajo. Zdi se mi, da je edina količkaj spodobna radijska postaja v tem pogledu trenutno Europa05.

Bi za velik denar igral s kakimi narodno-zabavnimi zvezdami? Bi igral z Modrijani?

Ne!

Marko – tri ure, deset tisoč evrov? Bi igral?

Poslušaj, povedal sem ti že, da v naši branži ni denarja. Sam igram zaradi neke svoje notranje potrebe, ne zaradi denarja. Tako da – za denar ne, bi pa seveda takoj šel igrat, če bi me povabili. Nimam nobenih zadržkov s kom igrati, če je le kvaliteten. Žanr ni nobena ovira. Sicer pa imam do narodno-zabavnih izvajalcev, tistih vrhunskih, res spoštovanje. Ni tako preprosto zadev spraviti na visoko raven, niti v narodno-zabavni glasbi ne. Nekateri od njih so prav noro dobri glasbeniki. Mene najbrž sploh ne bi hoteli zraven.

No, tole je pa menda res nekoliko preveč skromno od nekoga, ki je po mojem skromnem mnenju napisal najboljšo slovensko rock balado vseh časov … (Ker te ni, op.p.)
(Marko me nekaj časa v nejeveri gleda, potem pa se v zadregi zahvali. Zdelo se mi je celo, da je vidno ganjen in da mu veliko pomeni taka pohvala … da mu veliko pomeni, če kdo dojame vsebino in sporočilo pesmi …)
Poznam kup dobrih slovenskih rock balad, veš. Ampak hvala, res hvala.

Za to tvojo pesem sem enkrat naredil en t.i. fan-video. Malo sem bil še lesen pri svojem početju, tako da je v »videu« kar nekaj delov črnih in zgodba ne teče lepo. Moja video zgodba. Zgodba v tvoji pesmi in besedilu teče pa prav fantastično dobro!  Najbrž sem spričo pogostih menjav v postavi benda noter tudi »prilepil« koga, ki pri snemanju pesmi ni sodeloval, ampak …

Je že v redu, veš. Vem, da si naredil celo več naših fan-videov. Meni je v čast, da si sploh kdo vzame toliko časa in te stvari spravi skupaj!

Boš na stara leta igral šlagerje ob morju na kaki terasi?

Mogoče pa bom, če mi bo tako takrat sedlo. Igral bi tudi za kosilo in dva deci špricerja, veš. Še enkrat povem – z glasbo se ne ukvarjam zaradi denarja. To pa seveda ne pomeni, da ne maram zaslužiti, haha.

Si kdaj pisal še za koga drugega?

Nekaj malega sem pisal besedila za Regino, pa za Daniela Popovića. Če sem prej omenjal Domicelja kot mojega glasbenega očeta … da se malo pohvalim … pa sam menda nekaj podobnega pomenim skupini Metalsteel. No, vsaj upam, haha. Prav tamle sta dva njihova člana (pokaže Marko s prstom na hudo seksi natakarico in v bližini potikajočega se metalca).

Si v dolgoletni karieri igral, ali pa se spoznal s kako veliko tujo zvezdo?

Igral sem skupaj z Deep Purple, pa s Status Quo in Cheap Trick-i. Pa saj mi ni do tega, bistvene so druge stvari.

Je v tem trenutku v Sloveniji dosti dobrih rock mladih bendov?

Ogromno je bendov, ki obetajo. Koliko pa jim bo v do rocka neprijaznem okolju uspelo zares prodreti, pa je veliko vprašanje. A naj ne izgubljajo volje, naj preprosto delajo tisto, kar jim je v veselje! Samo to je pomembno!

Se povrneva še enkrat nazaj k Requiemom? Kako je zdaj z vami?

Requiema ni in ga ne bo! No, razen če se mi od nekod ne prikažejo stari člani z idejo, da bi mi z našim početjem še nadaljevali. Novih postav pa ne bo več.

Trenutno sem čisto v filmu svoje nove zasedbe, ki sliši na ime Stare device. Seveda gre za naslov ene od pesmi skupine Requiem. S Starimi devicami preigravamo pesmi Requiemov v akustični obliki. Nameravamo posneti tudi ploščo. Prav pred nekaj dnevi smo imeli svoj prvi koncert v Postojni in publika nas je zelo dobro sprejela.

Pravega, električnega zvoka s tvojim podpisom pa ne bomo več slišali?

Oja, tudi to bo najbrž prišlo na vrsto. Poleg akustične plošče, se bomo kasneje zaprli v studio tudi z novimi pesmimi in seveda odžgali z vso pripadajočo elektriko. A najbrž bo to nekje v letu 2017, morda 2018.

Pure heavy-metal: Marko Slokar (foto: zasebni arhiv M.S.)

Pure heavy-metal: Marko Slokar (foto: zasebni arhiv M.S.)

Idej ti torej ne zmanjka. Skrivaš še kako zanimivo?

Pa … že dolgo si želim napisati rock opero. Imam že zgodbo, stvari si okvirno že zamišljam. A najbrž za to ne bo časa. Morda pa jo bom komu prodal, haha. Želim si posneti in izdati tudi solo ploščo s šansoni, to mi je najbrž ostalo od otroških let. Poleg tega pa bi rad napisal in izdal še knjigo. Tudi zanjo imam ideje v osnovi že izoblikovane. Gre za čisto fikcijo, ki vključuje biblične teme.

Koliko plošč pa danes v dobi interneta še lahko takole prodaš?

Naše običajne naklade so tam okrog tisoč primerkov. Prodamo jih večinoma na koncertih, v trgovini to kupi redko kdo. So pa seveda tudi v Sloveniji nekateri, ki to našo prodajno številko multiplicirajo po večkrat.

Koliko pa je sprememba tehnologije v zadnjih letih vplivala na snemanje v studijih?

Vplivala je precej. Večino stvari tako lahko v resnici opraviš kar od doma s pomočjo osebnega računalnika. A kdor si želi zadeve narediti dobro, bo na koncu vseeno odšel v studio in tam komade posnel temeljito.

Dotakniva se še tvojih besedil. Zdi se, da so nekoliko drugačna. Odpirajo težke teme. Tvoje pesmi govorijo o samomorih, pedofiliji in podobnem. Kako, da se lotevaš takih tem?

»Marko rad pokaže na stvari, ki se ga osebno dotaknejo, na stvari ki ga na nek način motijo.« namesto rokerja odgovori njegova žena. Marko se tiho strinja in pravi:

Saj je prima peti o ljubezni, pa o rožicah in pomladi, a v svetu okrog sebe vidim tudi precej bolj neprijetnih reči. Tako da – od mene ne boš videl teksta v smislu »Zaljubljen sem vate kot raketa«, haha.

Okej Marko, počasi se bližava koncu najinega pogovora. Bi morda ti lahko določil svojega najljubšega glasbenika?

Kaj pa vem. Zelo mi je všeč glasba Rogerja Watersa. Vse tisto, kar je delal s Pink Floydi, pa tudi njegovi solo projekti, vse to mi je res kul! Krokus so mi bili od nekdaj pri srcu, pa tudi Scorpionsi. Kaj še? Crimson Glory recimo in W.A.S.P. Te izvajalce bi lahko še dolgo našteval, veliko je dobre glasbe. Priznam pa, da mi sedejo tudi druge zvrsti. Zelo rad imam – poleg šansonov, ki sem jih že omenjal – rusko nabožno glasbo. Morda se ti bo zdelo čudno, a tako imenovani kitarski heroji me sploh ne impresionirajo. No, morda z izjemo Yngwieja Malmsteena, ta mi je všeč.

Hja, v bistvu te sploh še nisem vprašal od česa pa v resnici živiš? Od igranja kitare praviš da ne …

Zaposlen sem na Slovenskih železnicah. Prav tako kakor Miro, mož tvoje prejšnje portretiranke Tamare. Mimogrede, s Tamaro si opravil odličen intervju! Pa tudi Tamara sama je prima ženska!

Marko, s kom naj te ob koncu primerjam? Naj rečem, da si Dio slovenskega rocka?

Nehaj ga srati! Jaz pa res ne morem biti Dio. Prvič je on bil pevec, jaz pa sem kitarist. Sploh pa moje ustvarjanje tem ljudem ne pride niti blizu … Pravzaprav mi ne bi bilo všeč, če bi me s kom na ta način primerjal. Po eni strani sicer menda taka reč laska, a sam sem rad zvest le sebi. Zakaj bi moral biti komu podoben?

Skoraj triurni pogovor smo tako počasi zaključili. Enega Marka in njegovo spremljevalko je čakala pot iz prestolnice na Primorsko, drugega s spremljevalko pa na Gorenjsko. Pred lokalom smo v trdi temi in zoprnem hladu še nekaj minut kramljali, tu in tam se je našemu skladatelju podobrikala kaka svetlolasa mladenka, a Marko razen prijaznih odgovorov ni dajal vtisa, da ga blond mladost kaj posebej impresionira. Potem smo si vsi štirje družno obljubljali kave, kadar bo kdorkoli od nas »v tistem koncu« in se s stiskom rok prijateljsko razšli.

Pred samim intervjujem nisem imel nobenih posebnih pričakovanj. Kaj pa človek v resnici lahko pričakuje od rock zvezde? Da bo poln samega sebe? Da se bo model delal pomembnega in bo frajaril sto na uro?

Marko Slokar teh reči ne počne. Moram priznati, da se s tako prijetnim človekom že dolgo nisem pogovarjal. Očitno zelo blagodejno nanj vpliva tudi njegova Carmen, v njej je očitno našel mir, ki ga vsak umetnik potrebuje. In Marko je prav gotovo umetnik. Skladatelj, kakor pravi Wikipedija. Skladatelj, kakršnih Slovenija ne premore prav dosti, a se jih kdo ve iz katerega razloga sramuje postaviti na piedestal. Poleg tega pa je tudi kot človek umirjen, pa čeprav med pripovedovanjem iz njegovih oči žari čista, prvinska strast. V tem kar počne, Marko očitno zares uživa. Ob tem pa ostaja skromen. Preskromen, bi pripomnil jaz. Rocker blagega srca, bi mu menda lahko rekli.

IMG_2607[1]

 

Pa še eno reč bi ob koncu rad povedal. Morda se bo komu zdela kot neslana šala, a ob tem ne želim humorizirati. Nekaj tednov nazaj sva s Tamaro Pirih opravila intervju. V njem sva govorila tudi o zelo bolni Simoni Weiss. Intervju sem že objavil, ko je naslednje jutro udarila žalostna vest, da je Simona umrla. Članek sem na Tamarino željo umaknil in del v katerem sva govorila o hudo bolni Simoni nekoliko prilagodil. Potem pa sem v pogovoru z Markom Slokarjem nekaj pleteničil o Ronnieju Jamesu Diu, v resnici pa je v mojih mislih za pravo primerjavo ves čas bil Lemmy Kilmister. Tudi s tem se Marko gotovo ne bi strinjal, a zdaj tako ni več predmetno. V noči po tistem, ko sva Marko & Marko opravila intervju, sem bolj slabo spal. V meni je najbrž še žarel plamen triurnega pogovora. V takih trenutkih pa plamen rad izkoristim. Resda neprespan, ampak ob treh zjutraj sem se spravil k računalniku z željo, da predelam čim več svojih zapiskov s pogovora. In priznam, res grdo me je presenetila prva novica, ki sem jo opazil v ranem jutru – novica o smrti legendarnega frontmana skupine Motörhead.

Zdaj pa sem se znašel v veliki dilemi. Naslednji moji želji po pogovoru sta namreč dva znamenita Slovenca, ki sta oba že kar v častitljivih letih. Danes in na tem mestu nisem prepričan, da bi bil intervju s katerimkoli od teh dveh zares dobra ideja. Slovenci ju še potrebujemo …

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim k branju tudi drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

Marko & Marko med intervjujem (foto: M.K.)

Marko & Marko med intervjujem (foto: M.K.)

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor