Evica

Piše: Marko Lukan

Piše: Marko Lukan

Kar precej Save je že preteklo v času, odkar sem opravil zadnji intervju. Pa ne, da bi človek v vsem tem času lenaril, se smilil sam sebi, ali kako drugače nekoristno Bogu kradel čas. Preprosto se je zgodilo nekaj tednov, v katerih so se moji potencialni intervjuvanci počutili slabo, so bili nedosegljivi, ali pa neodzivni, pa tudi kak tak se je našel, ki je prijazno zavrnil povabilo na pogovor. Potem pa mi je ljuba oseba v nekem trenutku prišepnila, da v najinem domačem kraju prebiva zelo zanimiva gospa, ki bi jo bilo vredno intervjuvati. Češ, kaj pa se oziraš po svetu, ko pa imaš pred nosom dragulj?! Pa sem začel malo poizvedovati, ker gospe osebno nisem poznal. Detektiva igrati se v časih informacijske družbe ni težko, pa vseeno so – kakor se za pravo detektivsko zgodbo tudi spodobi – moje informacije lov za omenjeno gospo razširile po raznih koncih države. Po nekaterih informacijah naj bi gospa živela na Brezovici, spet po drugih naj bi se vrnila v okolje, v katerem je preživela otroška leta, omenjala se je Ljubljana, pa povezave z nekimi samosvojimi ljudmi na Jesenicah in … kdo ve kaj še vse. Kakorkoli že, po nekaj tednih sherlock-holmesiranja, mi je uspelo pridobiti njeno telefonsko številko. Poklical sem jo in odgovoril mi je prijazen, na trenutke celo otroško zveneč glas. »Zbolela sem, veste, gospod novinar. Se lahko dogovoriva naslednji teden?« Jasno, da sva se lahko dogovorila. Zdelo se mi je pa tudi prima, kako me gospa naslavlja, saj v resnici nisem ne gospod, še manj pa novinar. In sva se slišala »naslednji teden«, a je žal takrat umrl eden od njenih znancev, tudi sicer gospod, čigar ime se je v tistih dneh pogosto omenjalo v medijih. S pogovorom tako tudi v drugem poskusu ni bilo nič, pa sem poskusil še v tretjem zaporednem tednu. Sprva se gospa ni oglasila in že so me začeli prežemati dvomi o tem, ali morda iz te moke ne bo kruha. Trmast, kakor sem, pa sem poskusil še četrtič in … hitro sva se dogovorila. Kake pol ure pred dogovorjenim sestankom sem kupil šopek rož in ob tem razmišljal o njeni največji uspešnici. Potem pa je – točna kakor švicarska ura – gospa ob dogovorjenem času v zgodnjem popoldnevu prikorakala pred lokal, v katerem sva jela imeti pogovor. V črno oblečena, elegantna pojava je pritegovala poglede mimoidočih, a sem ob tem vseeno sumil, da mimo-hiteča raja po večini pojma nima koga si pravzaprav ogleduje. Ne bo narobe, če ob tem naredim še nekaj reklame za lokal – pogovor sva z mojo tokratno portretiranko opravila v restavraciji naše znamenite Olimpijke Alenke Dovžan, imenovani preprosto – Ejga. Najbrž sem deloval precej štorasto, saj sem se trudil z odpiranjem vrat, odmikanjem stola, držanjem plašča in podobnimi danes že skorajda pozabljenimi kavalirskimi finesami iz nekih drugih časov. Prvo zadrego je nato pomagal premagati šopek nizozemskih tulipanov in kar naenkrat sem se zalotil z mislijo, kako  pred mano sedi čisto prava evrovizijska tekmovalka iz leta 1970 –

Eva S. cooltext165144888552729

Pozdravljeni gospa Sršenova. Hvala, ker ste si vzeli čas zame in …

Veste kaj, gospod novinar, najprej bova popila kavo. Potrebujem kako kavo, sem prava kofetarica. Potem pa bova videla, kako se bova razumela in mi boste zastavljali vprašanja. A veste, jaz sem kmečko globok človek. Najbolj cenim odkritosrčnost. V okolju, iz katerega izhajam, pa je prav odkritosrčnost ena največjih vrlin.

Prav o tem sem Vas želel povprašati. Na spletu sem našel nasprotujoče si podatke o tem, da ste rojeni v Ljutomeru, pa tudi take, po katerih ste rojena Ljubljančanka. Kaj je torej res? Ste Ljubljančanka, ali Prlek … Prlekinja … kako se temu sploh reče?

Prlečka sem, tako se reče ženskam v Prlekiji. Rodila sem se očetu gostilničarju in materi glasbenici. Od obeh sem odnesla ogromno znanja in navad. Oče me je naučil, da človek velja toliko, kolikor prijateljev ima, kolikor pravih prijateljstev neguje. Zdi se mi, da je v današnjih časih prav negovanje pristnih prijateljstev najtežje. Mama pa me je učila zadev v zvezi s petjem in glasbo. Bila je zelo ambiciozna, jaz pa nikoli v taki meri. Sama sem od nekdaj pretirano ambicioznost povezovala s tekmovalnostjo, hoji po drugih ljudeh in podobnim. Sem proti te sorte ambicioznosti.

Kako ste se torej znašli na odrih, zakaj pevka, od kdaj?

Že od malih nog sem pela in igrala. Sem tudi glasbeno izobražena, igram klavir. Z bratom sva skozi vse otroštvo skupaj nastopala po prireditvah v Pomurju in dobivala nagrade, tako da je bilo nastopanje ves čas del mojega življenja. Pri trinajstih letih pa sem se z družino preselila v Ljubljano. Tam sem s pesmijo Cliffa Richarda »The Young Ones« nastopila na tedaj zelo priljubljeni prireditvi »Pokaži kaj znaš«. Po moji točki sta k meni pristopila Jure Robežnik in Mojmir Sepe in prvi je rekel: »A veš kaj deklica? Ti boš pa menda lahko pevka. Oglasi se pri meni, ko boš stara osemnajst let.« Pozneje mi je povedal, da je čutil mojo – kakor je temu rekel – prodornost. Potem pa sem nekaj let v sebi nosila ta dva njegova stavka in se pri osemnajstih – skorajda že diplomantka srednje glasbene šole – oglasila pri njem. »Pela bi!« sem rekla, a so se mi samo smejali. Najprej je bilo treba opraviti z avdicijo in spominjam se, da sem bila zelo užaljena. Če me spomin ne vara, je bila na tisti avdiciji tudi Meta Malus, ki je kasneje zaslovela s svojim delovanjem na področju astrologije. Užaljena, ali ne, sem s tisto avdicijo opravila, potem pa me je zagrabilo kolesje aranžerjev, skladateljev, orkestrov … Vse je delovalo kot dobro utečen stroj.

Gospa Sršen, kaj pa …

Kar Eva, Eva mi recite!

Okej, gospa Eva, ampak … pri osemnajstih ste opravili z avdicijo, čez nekaj mesecev pa že nastopili na Evroviziji?

Točno. Takrat so me kot mlado pevko poslali v Beograd na jugoslovanski izbor za pesem Evrovizije. Ne vem kdo se je tako odločil, tega nikoli nisem raziskovala. Tam smo s pevci iz vseh jugoslovanskih republik posneli oddajo, ki pa ni bila predvajana v živo. Spomnim se, da sta sodelovala tudi Mišo Kovač in Kičo Slabinac. Oddajo je vodil takratni popularni voditelj na TV Beograd Mića Orlović. Pozneje sem za Novo leto, če me spomin ne vara, nastopala na neki prireditvi na Bledu, ko so mi prišli povedat’, da bom nastopila v Amsterdamu.

Kako pa Vam je šlo na Evroviziji?

Pa … zdajle vam bom nekaj povedala, dobro me poslušajte. Na samo tekmovanje imam lepe spomine, šlo je za velik show. Pravzaprav je bilo prav veličastno. Poseben občutek je, ko moraš s svojim glasom predstavljati dvajset milijonov ljudi. V Amsterdamu smo bili s celo delegacijo sedem dni. V nekem trenutku je k nam prišla delegacija Špancev, mislim da je bilo vsega skupaj v njej 16 ljudi. Začeli so nas spraševati, ali se z nami da kaj dogovoriti v zvezi z glasovanjem. Leto pred mano so Jugoslavijo na Evroviziji zastopali neki ljudje, s katerimi se je menda bilo možno dogovoriti. Mojmir Sepe jih je debelo gledal, potem pa je rekel, da je on umetnik in da nismo prišli v Amsterdam na tržnico. Končala sem na enajstem mestu. Bila sem še zelo mlada in vse skupaj me je zelo potrlo. Leta ’74 sem vseeno še enkrat nastopila na jugoslovanskem izboru za popevko Evrovizije in zasedla deveto mesto.

Eva Sršen v času največje slave
Foto: zasebni arhiv E.S.

Pa ste bili s svojim nastopom zadovoljni? Kako ste odpeli pesem?

S svojim petjem sem bila zadovoljna. Pesem »Pridi dala ti bom cvet«, za katero je besedilo napisal pravkar preminuli Dušan Velkaverh, glasbo in aranžma pa Mojmir Sepe, sem seveda odpela v živo, menim tudi da dobro. Spremljajoče dogajanje pa je bilo za moja rosna leta preveč stresno. Moje sanje so se takrat sesule. Po povratku v Jugoslavijo sem bila zelo žalostna. Kmalu sem nastopila na nekem festivalu v Zagrebu, kjer sta me med drugimi tolažila tudi Mišo Kovač in Tereza Kesovija.

Je tudi v tistih časih veljalo, da je sodelovanje na t.i. Evrosongu vrh kariere nekega pevca? Zdi se mi namreč, da je v obdobju samostojne Slovenije prav vsak izvajalec, ki je nastopil na Evrosongu, kasneje po hitrem postopku strmoglavil v svoji karieri …

Kaj pa vem. Tekmovanje za popevko Evrovizije je zame osebno prav gotovo bilo najvišja točka kariere. Takrat sem bila tudi zelo popularna, prepoznavna. Mlado punco, kakršna sem bila, so vsepovsod zasledovali hecni vzkliki v stilu »pridi, dala ti bom spet«, a se na to nisem ozirala. Nekaj časa mi je bila slava všeč, potem pa se je človek seveda naveliča. Kar pa se tiče konca kariere – moja se je hitro zaključila iz drugih razlogov. So pa na Evroviziji za mano nastopili še Kićo Slabinac, Tereza Kesovija, Zdravko Čolić, pa Pepel in Kri, Ambasadori, Vajta, Danijel, Vlado Kalember, pa poglejte … marsikatera kariera traja še danes. In to še kako uspešno!

No, bolj sem mislil na slovenske izvajalce …

Pri nas pa menda res. Preveč uspeha gre ljudem hitro v nos. Ne vem zakaj smo takšni. Nadaljevala bom s hitrim koncem moje kariere popularne pevke. Veste, moje kariere pravzaprav nikoli ni bilo konec, samo popularnih pesmi nisem več pela. Če je človek glasbeno izobražen, če igra kak inštrument, lahko s kariero nadaljuje tudi po koncu pevske kariere. Poje lahko prav vsak, glasbenik pa seveda ni čisto vsak, če razumete kaj vam hočem povedati. Še v teku kariere sem spoznala prvega moža, po rodu je bil s Pal in je bil udbovec, to danes lahko povem. Sicer je bil profesor umetnostne zgodovine, a ga je zelo motilo, ker v Sloveniji ni govoril jezika, Slovenci pa so mu to ves čas metali naprej. Takrat sem se bolj posvetila družini. Žal je bila razlika v najinih mentalitetah na koncu prevelika ovira in zakon se ni obdržal. Potem pa sem spoznala svojega drugega moža, mojo dušo dvojčico. On je bil jazzist, rojen v Sloveniji. Z njim sem veliko nastopala. Kar nekaj poletij sva s celo družino preživela v obmorskih krajih, kjer sva zabavala hotelske goste. Nikoli mi ni rekel grde besede in zelo mi je bilo težko, ko mi ga je vzel infarkt. Zelo sem ga imela rada in po njegovi smrti se nekaj časa kar nisem znašla. Tisto obdobje je k sreči za mano, danes sem polna energije.

Podrobno opazujoč gospo Evo, sem v nekaj trenutkih na njenem obrazu lahko videl ves spekter najrazličnejših občutij, kar si jih lahko zamislim. Tako je v nekaj sekundah njen obraz spreletela trda, trpeča grimasa, pa neizmeren izraz miline, pa čustvene bolečine in umirjenosti. Ob koncu tega kratkega fragmenta večnosti, sta se gospe povrnili nazaj vsa energija in zgovornost, ki sta jo do takrat krasili že vsaj uro najinega pogovora. Naročila sva novo kavo in …

Koliko plošč ste pravzaprav posneli?

Posnela sem štiri male plošče, vendar sem ogromno nastopala po festivalih po bivši državi. Vsaka republika je takrat imela svoj festival v glavnem mestu in prav na vseh sem nastopila. Nastopila sem tudi na takrat najpomembnejšem jugoslovanskem festivalu v Opatiji, pa petkrat na Slovenski popevki. Pravzaprav tega vseeno ni bilo tako malo. Gotovo mora v arhivih po vsem področju bivše države obstajati kup posnetkov mojih nastopov. Spomnim se, da se mi je ob tistih prvih nastopih zdelo tako prima, da sem zraven, da sem ostale nastopajoče prosila kar za avtograme.

Gospa Eva, povejte pošteno – je bilo v tistih časih potrebno kdaj za kak korak naprej v karieri uporabiti ženske čare? Kaj pa morda denar? Je lahko pomagal?

Eva Sršen me nekaj trenutkov prodorno gleda. Zazdi se mi, da sem šel z vprašanjem preko neke navidezne meje, ki je gospa ni pripravljena prestopiti. A se izkaže, da so to samo moje domneve.

Takole vam povem – skozi obleko se vidi vse! Prav vsak milimeter ženskega telesa! Moški ste večji esteti, kakor smo ženske in prav dobro znate vizualizirati vse, na kar vam ženska dopusti pogled. Pa saj smo tudi v tistih časih dekleta nosila mini krila, ampak … ni pa nam bilo potrebno biti napol gole. Pa tudi obnašale smo se drugače. Je pa res, da se človek izraža tudi skozi lepoto. Tudi takrat je seveda morala biti pojava pevke vsaj prikupna. Sicer pa so odgovorni poskrbeli, da so se skladali tako kvaliteta glasbe, kakor tekstovno sporočilo in karakter pevke. Današnje čiv-čiv pevčice pa – ker ne znajo peti – se morajo pač razkazovati. Sicer pa smo tudi v tistih časih poznali zelo lepa dekleta, prave lepotice: Moni Kovačič, Radojko Šverko, Gabi Novak, pa še marsikatero. Ampak ta dekleta so s svojimi nastopi razgaljala svojo dušo, ne svojih teles!

Iz biltena Festivala Opatija ’69, kjer je Eva nastopala z drugimi znamenitimi imeni jugoslovanske zabavne glasbe
Bilten: zasebni arhiv E.S.

No, no, gospa Eva – prav dobro se spomnim golih fotografij Moni Kovačič za zagrebško revijo Start …

Kaj pa je s tem narobe?

Ne pravim, da je s tem kaj narobe. Želim le povedati, da je morda pa katera le razgalila kaj več od svoje duše.

Sama s tem nimam nobenih težav. Razgalila se je tudi vrhunska manekenka Nina Gazibara, pa kaj? Sicer pa, da odgovorim na sklop vaših prejšnjih vprašanj – noben denar v tistih časih ni pomagal! Moj oče je bil zelo bogat. Še pred vojno je v Ljutomeru imel tisto gostilno. Revolucija mu je pobrala večino imetja, pa je bil vseeno premožen. Pa ni gledal na te zadeve tragično – rekel je, da se zgodovina pač spreminja ves čas in da se bo z leti prav gotovo spet obrnilo. Ves njegov denar mi ne bi pomagal, če ne bi imela tudi glasbene izobrazbe in veliko, veliko vaje. Doma sem se naučila tako klavirja, kakor preproste, kmečke trdote. A veste, morala sem gledati, kako puščajo kri pujsom, pa kako se rodi teliček. Majhno deklico, kakor sem takrat bila, so me seveda stvari šokirale in takrat nisem spregovorila po cel teden. Ampak oče je rekel, da če želim jesti mehko meso, moram pač videti kako do tega pride. Pa tudi to je rekel, da bom nekoč – ker sem ženskega spola – gotovo tudi sama rodila in da ni nič narobe, če že prej vem, kako te stvari potekajo. Danes na te stvari gledam z naklonjenostjo.

Pravite, da je očetu velik del imetja pobrala revolucija. Vam pa je uspelo prav v socializmu …

Neizmerno sem hvaležna, da sem zrasla v tistih časih! Kar se tiče glasbe, so sicer tudi zanjo prišle smernice z vrhov politike. A je bilo to le v smislu tega, da naj zabavna glasba v prvi vrsti zabava. Poleg tega pa naj tudi prebuja, vzgaja in podobno. V tem pogledu seveda lahko rečemo, da je bila politika vmešana tudi v zabavno glasbo. A ne na slab način. Pa kaj imajo danes nekateri toliko za povedati čez tisto obdobje? Vsi smo živeli v rdečem, žareče rdečem tunelu in se v njem greli! Tole vam povem – če je bila kriza, sem lahko klicala v Beograd in povedala, da sem lačna, da je lačna moja družina. Čez pol ure sem dobila povratni klic, s katerim sem dobila toliko in toliko nastopov. Za kake pol leta bo menda zadoščalo, je rekel glas na drugi strani linije. Nikomur nisem ničesar ukradla in za svoj denar sem morala delati. Pa nisem klicala kakega partijca, veste. Klicala sem organizatorje koncertov. Kaj bi bilo s tem lahko narobe? Tako so stvari tekle in dobro so bile organizirane!

Ste poleg nastopanja na Evroviziji nastopali tudi kje drugje v tujini?

O ja, seveda sem. Takole bom začela – leta 1974 sem napisala avtorsko skladbo Lepa ljubezen, ki je navdušila strokovnjake. Tudi sama sem v evforiji poslala posnetek te (in še nekaterih drugih skladb) svojim sorodnikom v San Francisco. Dobila sem ponudbo, da naj za stalno pridem tja, a se po pogovoru s starši nisem odločila za to. Poslušala sem svoje srce. Pred tem sem leta ’73 s še nekaterimi drugimi izvajalci nastopila na turneji po Italiji, imeli smo kup koncertov za petične Italijane. Nastopala sem tudi na turneji »Zvuci rodnog kraja«, na kateri smo po zahodni Evropi zabavali naše izseljence. Pa seveda velika turneja po Sovjetski zvezi, ki je tekla v okviru kulturne izmenjave. Nastopala sem skupaj z Zdravkom Čolićem, Bisero Veletanlić, skupino Pepel & Kri, ter drugimi. Kasneje sem s svojim drugim možem veliko nastopala tudi v Garmisch-Partenkirchenu. Tam sva bila angažirana v hotelih za zabavo bogatih turistov in ni bilo prav preprosto priti tja zraven.

Z enim od legendarnih jugoslovanskih pevcev in avtorjev pa ste imeli še posebno dober odnos, mar ne?

Res je, z Arsenom Dedićem sem bila tesna prijateljica vse do njegove prerane lanske smrti. Že od mladih nog me je spodbujal in mi govoril, da bom v pevskem in avtorskem smislu vsaj tako dobra, kakor je bil on, če že ne boljša. Tudi najina rojstna dneva sta zelo blizu, včasih sva praznovala kar skupaj. Ko je bil bolan in v bolnici, sva se pogosto slišala. Pravil mi je »moja Evica«. Vedno me je spravljal v dobro voljo s svojim pozitivizmom. Tako sem mu ob eni priložnosti rekla, da ga bom prišla obiskati v bolnico. Arsen ni sprejel kar vsakogar, veste. Najprej je rekel: »Dozvoljavam ti da dođeš.« Potem pa je rekel, da naj ga nikar ne serjem, da bo v resnici on prišel do mene. Takrat je padla ideja o skupnem nastopu treh kantavtorjev – Aleksandra Mežka, Arsena in mene. Rekel je, da bi prišel zastonj, meni na ljubo. Si morete misliti? Arsen Dedić bi prišel zastonj! Pa je imel visoko ceno, veste. Na jugu so ga zelo spoštovali. Oborožena s to idejo sem se oglasila v lokalnem gledališču na Jesenicah in odgovornim predstavila zamisel. Pustila sem jim tudi Arsenovo telefonsko številko. Ko sem čez čas dobila občutek, da se nič ne premika, sem šla ponovno povprašati kaj in kako, pa sem ugotovila, da so »izgubili telefonsko številko«. Pa bi ljudje prišli, veste, prav gotovo bi prišli. Ampak organizirati nekaj na silo, če odgovorni niso pripravljeni sodelovati, se pa tudi ne da. Zelo sem bila razočarana nad odnosom. Žal je potem umrl tudi Arsen, tako da ni ne on prišel k meni na obisk, ne sama ga pred smrtjo nisem več videla.

V zadnjem času je umrlo več znanih ljudi, ki so bili na en, ali drug način povezani z glasbo. Od bolj znanih v Sloveniji sta nas zapustila Dušan Velkaverh in Tatjana Gros. Ste ju poznali?

Tatjano Gros sem poznala bolj bežno. Skupaj sva se menda znašli le na nekaj prireditvah. Dušana pa sem seveda dobro poznala, saj sem vam povedala, da je napisal besedilo za mojo evrovizijsko pesem. Bil je eden izmed mojih dolgoletnih tesnih prijateljev. Najino prijateljstvo bi opisala kot – čisto.

Ste tudi sicer stkali kako pristno prijateljstvo z ljudmi na glasbeni sceni? Ali pa obratno – ste imeli kakega sovražnika, sovražnico?

Omenjala sem vam že Arsena in Dušana. Zelo dobro se razumeva tudi z Eldo Viler, ona je bila vedno moja duša skrbnica. Ne smem pa pozabiti niti na Braca Korena, on mi je kot brat. Enkrat sem nastopila na nekem festivalu in po nastopu odšla v hotelsko sobo. Preoblekla sem se v pižamo v prepričanju, da sem svoje opravila. Pa je pridrvel v sobo Braco in začel vpiti: »Pa kaj je s tabo Eva? Hitro se obleci nazaj, dobila si nagrado. Nazaj na oder moraš!!!«. Takrat nagrade niti nisem pričakovala, niti nisem vedela, da bi ob morebitni podelitvi morala svojo točko ponoviti. Z veliko improvizacije sem nato na podelitev nazaj na oder prišla tako rekoč iz postelje. Sicer pa sem zelo dober odnos vedno imela s Terezo Kesovijo. Pogosto sva nastopali skupaj, vedno mi je bila v pomoč. Zame pa je bilo njeno delo tudi velika inspiracija, Tereza je izjemna!

Ko pa me sprašujete o sovražnikih – nikoli nisem bila komu nevoščljiva. Ne razmišljam tako …

Pa je bil kdo nevoščljiv Vam? Ste dobivali polena pod noge?

Kaj pa vem. Nisem bila pozorna na take stvari. Na pamet mi pade edino gostovanje v oddaji Orion pred leti. Tam sem se znašla v družbi še treh drugih pevk. Name so gledale zelo omalovažujoče, dovzetna sem za take nianse. Tako, kakor so one gledale name, človek gleda na mrtvo žabo, ali pa na fosil. Še na mrliča človek gleda  z večjim kančkom dobrohotnosti. Tistemu takrat bi rekla pravzaprav mimo-pogled. Pa se nisem dolgo ubadala s tem. Vsaka palica ima dva konca, veste.

Priporočilo velikega imena jugoslovanske in slovenske zabavne glasbe - Janija Goloba Dokument je iz zasebnega arhiva E.S.

Priporočilo velikega imena jugoslovanske in slovenske zabavne glasbe – Janija Goloba

Dokument je iz zasebnega arhiva E.S.

Vas v teh časih še povabijo na kak nastop? Se še kdo spomni na Vas?

Občasno še. V letu 2010 sem nastopila na koncertu »Še pomnite tovariši«, ki ga je organiziral Dragan Bulič. Zapela sem tisto svojo »Pridi dala ti bom cvet« in odziv publike je bil odličen. Kaj odličen, prav huronski! Leta 2011 sem nastopila na Slovenski popevki v sklopu pesmi z besedili Dušana Velkaverha. Ob 50-letnici zlate popevke sem v letu 2012 v Operi nastopila na koncertu v čast Mojmirju Sepetu. Na vseh teh prireditvah je bilo občinstvo zadovoljno z mojim nastopom, zadovoljna pa sem bila tudi sama. To šteje največ! Trenutno pa pripravljam kantavtorski CD z naslovom »Drugo lice«. Izšel bo letos v samozaložbi.

Ko berem o umetnikih, pogosto preberem kaj o njihovih muzah. Je tudi za ženske umetnice značilno, da si izberejo svojo muzo? Kdo bi bil to za vas, morda drugi mož?

Albert Camus je rekel, da ima vsak umetnik dve življenji. Ko eno ugaša, se prebuja drugo. To mi je zelo všeč! Sicer pa bi rekla, da je moja inspiracija življenje Whitney Houston. V nekaterih pogledih sva v življenju doživeli podobne stvari, imava podobne izkušnje. Čutim jo skozi njen glas. Ko je zapela Whitney, je človek v njenem glasu lahko slišal bučanje tisoč Niagarskih slapov! Njena čustva so bila zanjo pogubna! Zelo je morala tudi trpeti, ko je bila prisiljena opazovati kakšen »krš« … kakšne čivkice uspevajo v današnjem svetu zabavne glasbe.

Povejte, bi šli z menoj zopet tja …

Kam?

… na Scarboroughški sejem želja?

Aha, ciljate na moje sodelovanje z Deliali.  Z njimi sem pela takrat v začetku svoje solo-kariere. Oboje vštric torej. Zasedba je bila kratkega daha, saj je bilo v njej preveč ljudi različnih karakterjev. So pa v skupini sodelovali znameniti glasbeniki, recimo Jani Golob, pa Jernej Jung (tudi Mladi levi), pela je tudi Majda Jazbec, nekdanja slovenska Miss … S temi ljudmi sem dobila izjemne izkušnje, na to obdobje imam lepe spomine.

Gospa Eva, bližava se koncu najinega druženja. Povejte pošteno, se da danes na račun stare slave udobno živeti? Čez lužo sta recimo Tina Turner in Cher tudi v jeseni življenja zelo spoštovani, najbrž pa tudi prav lepo zaslužita. Pa še bi se seveda našlo kup podobnih … Imate torej zasluženo spoštovanje, denar, slavo?

Ah, kje pa! Na račun stare slave si ne morem privoščiti niti kave v lokalu. Pa tudi odnos mlajših … no, pa saj sem vam prej povedala. Moj prvi menedžer (Pero Dimitrijević) pravi, da sodiva v kategorijo »Odpisanih«. Pa vam povem, da se že kot mlado dekle nisem nikoli silila v ospredje. Mladost je sama po sebi prodorna, veste. Železo je pa treba kovati dokler je vroče. Jasno je, da ne morem v sedanji starosti več migati z ritko in izpostavljati povešenih delov telesa. Sicer pa pri sebi starosti ne priznavam. Pravzaprav je niti pri drugih ne. Priznam pa, da sem se vedno čutila nekoliko uporniško. K sreči sem do upokojitve delala tudi kot učiteljica klavirja. Rekla bi, da me delo z otroci zelo veseli. Še danes, ko postavim prste na tipke, postanem nesmrtna. Veste – to je božja moč! Človek ob ustvarjanju glasbe kar lebdi. Dokler mi bo dano, bom vztrajala v takem razmišljanju. Danes sicer živim v stolpnici, tako da imam v stanovanju le tisti mali, električni klavir. Lahko ga stišam, da ne motim sosedov. Lahko konec koncev svoje igranje poslušam samo preko slušalk, pa je tudi v redu. Kdor ima glasbo, ni nikoli sam!

Naslovnica plošče skupine Delial; Eva stoji skrajno desno
Foto: primorskival.si

Kaj boste povedali za konec?

Rada bi omenila mojo najljubšo rožo. Reče se ji posiliživ. Gre za rastlino z mesnatimi listi in drobnimi, zvezdastimi cvetovi. Prvič sem jo videla na tistem majhnem koščku zemlje, kar je je v povojnih letih očetu ostalo od silne posesti. Rasla je tam sredi ničesar, sama, trmasta in žilava. Zdelo se je, da raste prav iz kamna. S to rožo se lahko poistovetim. Kadar mi je v življenju težko, se spomnim na posiliživ.

Ko sva se v prejšnjih tednih dogovarjala za tale najin intervju, ste omenili, da veliko berete. Povedali ste tudi, da berete vedno pozno v noč, pravzaprav v jutranje ure. Kako je s tem? Kakšne knjige radi prebirate?

Že od mladih nog imam naokrog obrnjen bioritem. Saj veste, pevke dostikrat nastopamo zvečer, ali ponoči. Potem pa človek v ranih jutranjih urah pride domov in se odpravi spat. Že desetletja imam to navado, da ponoči bedim, dopoldan pa spim. Kakšne knjige berem? Hm … dostikrat prebiram knjige, pri katerih moram misliti. Kakšne psihološke drame, ali kaj podobnega. Zgodi se, da kako knjigo preberem tudi po trikrat, pa vedno znova odkrivam nove pomene v zgodbi.

Imate najljubšega avtorja?

Dostojevski! Njegove knjige me začarajo.

Na tej točki sva z gospo Evo formalni del najinega intervjuja zaključila. Ker tokrat pri roki ni bilo moje fotografinje, sem moral za kako spominsko fotografijo poprositi kar gostinsko osebje v lokalu. Objemanju in poziranju dveh zanimivih in – v slabi dve uri in pol trajajočem pogovoru – večinoma precej glasnih gostov, je sledilo morje radovednih pogledov. Kaže, da sem od gospe Eve tudi sam prevzel nekaj dovzetnosti za nianse, saj so se mi zelo zgovorni zdeli nasmehi in pogledi nekaterih prisotnih dam, ki so sporočali nekaj v stilu: »Kaj ti pa je, kaj pa objemaš tole staro baburo?« Šlo je seveda za nevoščljivost, saj Eva Sršen prav gotovo ni babura, starosti pa, kakor je sama lepo povedala – niti ne čuti, niti ne priznava. Kasneje sva pred lokalom udarila še kar konkretno debato in v nekem trenutku ugotovila, da sva namenjena v isti trgovski center. Tako sem se nekaj minut kasneje – opravičujoč se zaradi umazanega in nepospravljenega avtomobila – vozil skozi mesto z gospo, ki je s svojim glasom nekoč predstavljala dvajset milijonov ljudi. Najbolj neumno ob tem se mi je zdelo pa to, da te moje vožnje nihče ne opazi. Ampak … tako se pač dogaja nam … gospodom novinarjem.

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim k branju tudi drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

M.L. in Eva Sršen

M.L. in Eva Sršen
Foto: osebje lokala EJGA

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
  • Dodaj odgovor