Potujoči obdelovalec figovega lesa

Sprašuje: Marko Lukan

Sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Ko človek razmišlja o t.i. »begunski krizi«, se mu nujno zastavi vprašanje – kako Slovencem predstaviti drugo plat zgodbe? Pravzaprav bi moral v resnici opisati tretjo plat zgodbe. Mediji in spletna omrežja nas bombardirajo s skrajnostmi ene ali druge resnice, zelo malo pa je pravih zgodb, osebnega pristopa. S podobnimi dilemami se mučim v zadnjem času. A je že tako, da človek iz vesolja vedno privabi odgovor natančno na impulze, ki jih je tja poslal. Tako se je po igri usode tudi v moji beležnici znašlo ime gospoda, ki je kasneje postal moj portretiranec. Usoda sicer v mojem primeru zelo pogosto niha skrajno v eno, pa kasneje skrajno v drugo smer – menda bi lahko pri tem uporabil naslov one knjige – Peklenska gugalnica.
Nekateri bralci bi menda po prebranem pogovoru lahko godrnjali, češ – kdo pa je v resnici ta model, s čim si je prislužil možnost, da svoja stališča predstavlja širni Sloveniji …? A je tudi res, da sem prav na tej spletni strani v preteklosti že gostil osebe, ki iz sebe niso spravile prav dosti pametnih misli, so pa bile v nekem pogledu izjemno zanimive. Prav v tem pa je catch – tale spletna stran ne ponuja izključno pogovorov z znanimi in vplivnimi osebami, pač pa tudi s preprosto človeško zanimivimi. V povezavi s prvim odstavkom tega intervjuja sem potemtakem razmišljal, da bi gospod menda lahko povedal kako zanimivo zgodbo, predvsem pa bi bil najbrž pravi za zamisel o tem, kako predstaviti še »tretjo resnico«. Dame in gospodje:

Nizar

Razjasnimo si kar takoj – tale napis zgoraj ni zapisan z arabsko pisavo. Gre za stiliziran napis v latinici, pri čemer sem uporabil eno od na spletu dostopnih aplikacij. Pa saj verjamem, da večina bralstva to ve tudi brez mojega pojasnila. Kakorkoli že, omenjeni gospod, tudi meni sicer neznan do pred parih dni, je v pogovoru razkril marsikateri zanimiv podatek, ki ga povprečno razgledan prebivalec deželice, za katero radi rečemo, da leži na sončni strani Alp, v resnici pa je pogreznjena v globoko temo – še ni poznal. Seveda gre ob vsem tem za preplet osebne zgodbe z zgodovinskimi dejstvi, vse skupaj pa je predstavljeno v subjektivni luči pripovedovalca in obdelavi  zapisovalca (torej: mene) in prepuščeno v nadaljnji razmislek bralcu. Po moji  – takole na pamet narejeni – oceni, bi sicer pričujoči članek težko prepričal že prepričane, pa najsi gre za stran, ki bi begunce streljala že na meji, ali pa tisto, ki sporoča, da Slovenija brez težav lahko sprejme 200,000 beguncev. Resnica pa je, kot običajno, nekje vmes …

Pozdravljeni gospod Al Tinawi. Predstavite se mojim bralcem, da bova zgodbo lažje razvila …

Dober dan. Razmišljam o tem, ali sem res lahko zanimiv za vašo spletno stran. Sklepam, da ste se name obrnili, ker sem sirskega porekla. No, resnici na ljubo sem pol Arabec-Sirec in pol Bošnjak, kakor se temu danes reče. Sam se sicer raje opišem kot pol Bosanca in Hercegovca, ne Bošnjaka. Zaradi takih delitev je prišlo do konfliktov na Balkanu! Moj oče je namreč v tedanjo Jugoslavijo prišel leta 1964 kot študent. Zaradi pripadnosti bloku neuvrščenih so bile Arabske države v dobrih odnosih s Titovo Jugoslavijo in tekla je izmenjava študentov. Oče je potem tukaj spoznal mojo mamo. Očetova družina v Siriji je bila dobro stoječa. Dedek je bil bogat trgovec, en stric je študiral na Irskem, moj oče v Sarajevu. Oče je sicer tudi v Damasku obiskoval vojaško šolo, vojaški poklic je v Siriji zelo cenjen. Potem pa je na oblast prišel Hafez Al-Assad, oče sedanjega predsednika. On je tako rekoč počistil z oficirji iz Damaska v vojski in pripeljal na položaje svoje ljudi. Jaz pa sem se rodil v Jugoslaviji in prva leta preživel v Bosni in Hercegovini. 

Se imate potem bolj za Sirca, ali bolj za … kaj pa je pravzaprav vaša mati?

Moja mati je muslimanka. Že preden je spoznala mojega očeta, je imela družino. Moj polbrat (njen otrok iz prvega zakona) je bil oficir v tedanji JLA. Bil je ubit v vojni na Hrvaškem. On je bil res s srcem vojak. Bil je musliman, a je služil … če gledamo iz današnjega zornega kota … v srbski vojski. Sam na to sicer ni gledal tako. Danes je v Bijeljini ulica z njegovim imenom. Kar pa se vašega vprašanja tiče – rodil sem se leta 1982. Vsako leto smo z očetom šli v Sirijo za kaka dva meseca na obisk k sorodnikom. Tudi leta ’92, ko je v Bosni izbruhnila vojna, smo bili sestra, oče in jaz v Siriji. Mama je bila takrat doma v Bijeljini. Klicala nas je v Damask, naj se ne vračamo v Bosno. Sam o politiki nisem vedel ničesar, takrat sem končal četrti razred osnovne šole. Najbolj sem se zanimal za žogo.  Izpadlo je, da konflikt v Bosni ni bil nedolžen, pa tudi kratek ne. V sami Bijeljini sicer ni bilo posebej hudo, zveze Bosne z zunanjim svetom pa so bile vseeno prekinjene. Naslednji dve leti mame nisem niti slišal, o njej nisem imel nobenih informacij. Na koncu se je zgodilo tako, da sem v Siriji ostal vse do leta 1999. Oče naju je s sestro v Bosni sicer poskušal naučiti kake arabske besede, a sva bila s sestro v Damasku kakor vesoljca. Razen nekaj kletvic jezika nisem poznal, prvih nekaj mesecev pa sem v šoli arabsko pisavo dobesedno prerisoval. Ničesar nisem razumel. 

Nizar - Titov pionir iz Bijeljine (čepi prvi z desne v sivi bundi) Foto: zasebni arhiv N.T.

Nizar – Titov pionir iz Bijeljine (čepi prvi z desne v sivi bundi)
Foto: zasebni arhiv N.T.

Kako je bilo sicer živeti v Siriji pred dobrimi dvajsetimi leti?

Pa … od sedemdesetih let dvajsetega stoletja je v Siriji diktatura. Vojni rok za fante tam traja dve leti in pol. Je pa tako, da so edinci služenja oproščeni. Jaz sem imel poleg sirskega seveda tudi še jugoslovansko državljanstvo. Tej obveznosti sem se torej lahko izognil, ko sem bil seveda toliko star. Sirija ima sicer že vse od leta 1973 okupiran del ozemlja – to je Golanska planota. Zasedli so jo Izraelci, vemo pa kdo je njihov najmogočnejši zaveznik. S tem Izraelom pa je tako – menda je po drugi svetovni vojni britanska kraljica judom ponudila tri ozemlja, na katerih bi lahko zasnovali svojo državo – Avstralijo, Novo Zelandijo in Palestino. Vemo, kako so se njihovi tedanji voditelji odločili. Žal je njihova država že vse od ustanovitve eden glavnih dejavnikov nestabilnosti v tem delu sveta. Narod, ki je toliko pretrpel, sedaj ves čas v težave spravlja druge …
Težko bi rekel, da je bila Sirija v čem zaostala. Vedno je bilo vsega dovolj. Morda nisi mogel kupiti coca-cole, ampak … je bilo pa na voljo … kaj pa vem … deset sirskih podobnih pijač. Podobno je bilo z ostalimi izdelki – vsega je bilo dovolj. Vse je bilo tudi izredno poceni. V določenih pogledih me vse skupaj spominja na nekdanjo Jugoslavijo. Potrebno je vedeti, da je bil Hafez El Assad resda diktator, a svoje države nikoli ni prepustil mednarodnemu špekulativnemu kapitalu. Z današnje perspektive je bil mož zelo moder vladar. Enako politiko je kasneje nadaljeval njegov sin, ki pa je v primerjavi z očetom zelo odprl državo navzven. Sirija ima ogromne zaloge (bral sem ocene o dveh in pol milijardah sodčkov) nafte, vse naftne družbe pa so bile v državni lasti. Sirijci so bili tudi ena redkih nacij, ki Mednarodnemu denarnemu skladu ni dolgovala ničesar.  Mirne vesti lahko zapišete, da je bila Sirija pred tem zadnjim konfliktom zelo bogata država. Sicer pa je uradni cilj sirske politike – enotnost vseh arabskih držav. Pa še nekaj bi povedal – mislim, da je Sirija prva na svetu po proizvodnji olivnega olja. Poleg nafte, ki sem jo že prej omenil, pa je druga tudi po zalogah zemeljskega plina …

Kako pa tam sicer poteka življenje?

Da me ne bo kdo narobe razumel – Ljubljana je recimo lepo mesto. Ampak ne da se je pa primerjati z Damaskom pred vojno. Gre za mesto z izjemno bogato zgodovino. Narava v okolici je zelo lepa. V Siriji so ljudje živeli lagodno, zabaval si se lahko na vsakem koraku. V lokalih – v katerih se družijo tako mladi, kakor tudi stari – sicer ne točijo alkohola, ljudje pijejo bolj čaj in kavo. No, pa kadijo »šiše«, ki jih človek lahko naroči v vseh mogočih okusih. Od dveh popoldan, pa nekako do šestih zvečer je tam izredna vročina, takrat se ljudje zadržujejo v senci in hladu kamnitih hiš. Potem pa počasi prilezejo ven in se začno srečevati po lokalih, kjer ob grickanju in pijačah igrajo razne družabne igre, damo, šah, igre s kartami in podobno … Tudi v sosednjem Libanonu je podobno – Bejrutu so rekli tudi Pariz Bližnjega Vzhoda. Sama Sirija pa je bila na nek način Jugoslavija Bližnjega Vzhoda.

Prej ste omenjali željo po enotnosti arabskih držav. Vemo, da se le-te raztezajo od Bližnjega Vzhoda, pa čez vso Severno Afriko. Ali prebivalci tam govorijo enak jezik, gre za isti narod?

Uradni jezik v vseh teh državah je arabski. Je pa ogromno dialektov. Težko bi tudi rekel, da gre za en narod. Ampak ta naša »arabskost« – to nas povezuje. Škoda, ker Arabci tudi proti ostalemu svetu ne znamo delovati enotno.

Ali obstaja v arabskem jeziku tikanje in vikanje? Kako je s tem?

Kakor sem rekel že prej, gre v primeru t.i. arabščine za knjižni jezik. Potem pa obstaja še t.i. ulični jezik. Na posameznih področjih so dialekti drugim Arabcem prav težko razumljivi. Je pa res, da vsi Arabci vikamo starejše osebe. Vikamo mamo, očeta, glavo družine. Na ta način jim izkazujemo spoštovanje. Sam vikam še svojo sestrično, ker je pač starejša. 

Kaj pa Pakistanci in Afganistanci, ki tudi bežijo v begunskem valu, ki smo mu priča v zadnjem letu?

Oni niso Arabci. Ne govorijo in ne razumejo našega jezika.

Gospod Al Tinawi – dajva, spremeniva nekoliko temo pogovora. V Sirijo ste prišli praktično še kot otrok. Povejte mi, kako je biti otrok v Siriji?

Hja, ni slabo. Sistem je sicer precej drugače organiziran. Tam ob petkih ni pouka, vse ostale dni pač. Ob začetku tedna pred poukom v razredu otroci in učitelji pojejo državno himno, dviga se zastava. Tudi šolske uniforme so podobne vojaškim. Je pa res, da fantje in dekleta hodijo v ločene šole. Predsednik ne bi dovolil mešanih javnih šol. Obstajajo pa privatne šole, v katerih so “mešani razredi”, a so te plačljive. Jaz sem hodil v državno šolo, ki je bila popolnoma brezplačna. Rekel bi, da je bilo življenje otrok brezskrbno in lepo. Govorim seveda o časih pred zdajšnjo uničujočo vojno. Sam pa sem v Siriji največ časa posvečal košarki.

Nizar kot član vojaške košarkarske ekipe v Siriji (čepi prvi na levi s črnim trakom na roki) Foto: zasebni arhiv N.T.

Nizar kot član vojaške košarkarske ekipe v Siriji (čepi prvi na levi s črnim trakom na roki)
Foto: zasebni arhiv N.T.

Od kod pa pravzaprav vi v Sloveniji? Vem, da niste begunec iz zdajšnjega vala …

Begunec sem bil v resnici v letih, ko je v bivši Jugoslaviji divjala vojna. Potem sem postal na nek način spet Sirec, v Siriji sem odrastel. Kasneje sem se spet vrnil v Bosno in Hercegovino in v Sarajevu delal v podružnici slovenskega podjetja HIT. Tam sem spoznal svojo ženo, ki je v Sarajevu delala po nalogu HIT-a. Kasneje so jo poklicali nazaj v Slovenijo in znašla sva se pred odločitvijo, ali ostati v Sarajevu, ali se pač preseliti v Slovenijo. Takrat sem poskušal razmišljati logično – v Siriji divja vojna, v Bosni pa človek tudi nikoli ne ve, tam je za izbruh nasilja potrebna samo iskrica. Po drugi strani pa je bila Slovenija že v EU. Sicer pa priznam, v marsikaterem pogledu pogrešam tako Sirijo, kakor tudi Bosno in Hercegovino. Ljudje so si v omenjenih okoljih v marsičem podobni, topli. Mentaliteta Slovencev je … kako bi rekel … hladnejša.
V Sloveniji sem se sicer kot tujec prijavil leta 2013. Najprej sem pol leta trikrat na teden po tri ure obiskoval brezplačni tečaj slovenskega jezika, ki ga organizira za tujce država. V glavnem so tečaj obiskovali ljudje iz republik bivše države, spomnim pa se tudi ene Ukrajinke. Zelo se mi zdi pomembno, da se človek nauči jezika okolja, v katerega pride.

Pa se vi sicer počutite bolj kot Bosanec, ali bolj kot Sirec?

To pa kakor kdaj. Ko sem kot otrok hodil v Sirijo k sorodnikom, sem se seveda počutil kot Bosanec. Tudi ko se je v BiH začela vojna, sem se počutil tako. Bolelo me je. V zdajšnji sirski krizi pa se počutim bolj kot Arabec. Moj oče je v Jugoslaviji živel več kot 40 let, a je vedno govoril, da bi rad umrl v Siriji. Leta 2008 sem mu kar s pomočjo interneta uredil operacijo v Damasku, kjer je kasneje žal res tudi umrl. Zanj je bil sicer pokojni Maršal Tito preprosto – zakon!
Sicer pa – ko me že ravno sprašujete – malo se bom pohvalil. V resnici sem vodja navijaške skupine BH
Fanaticos. Pogosto hodim na tekme reprezentance Bosne in Hercegovine. Prepotoval sem že lep del sveta. Poznate nas tudi v Sloveniji …

Kakšni so najpogostejši predsodki Slovencev do Sircev, ali pač na splošno do Arabcev?

Zdi se mi, da ljudje pogosto mislijo, da smo vsi Arabci oblečeni v črno, zaviti v tista tradicionalna ogrinjala. Pa ni tako. Ljudje v Damasku so oblečeni v kavbojke, ženske nosijo tudi mini krila. Tradicionalna oblačila – predvsem pri ženskah – so prisotna predvsem v najstarejši populaciji. Popolne zakritosti pa tudi sam ne odobravam. Seveda pa gre za razlike v obnašanju, v kulturi, če hočete. Moški se v Siriji lahko poroči štirikrat; drugače povedano – ima lahko štiri žene.  Ne gre za kako obvezo, ampak za možnost. Le to moški lahko izkoristijo recimo v primeru, če prva žena ne more imeti otrok, ali kaj podobnega. Sicer pa je moški po zakonu dolžan skrbeti za vse žene enako.
Ljudje v zadnjem času tudi mislijo, da smo Arabci tukaj s kako skrivno nalogo zloglasnega ISIS-a. No, v mojem primeru ni tako. ISIS je nekaj najslabšega, kar se je muslimanom lahko zgodilo. Sam bi islam označil za miroljubno religijo. Nikjer namreč ne najdem navodil o rezanju glav in snemanju tega početja – to pa so stvari, ki jih počenjajo ISIS-ovci. Sicer pa menda vse vere temeljijo na istih principih – ne laži, ne kradi, ne ubijaj. Vse kar se dogaja izven teh »zapovedi«, je prav gotovo nekaj, kar z vero nima nobene zveze. Ima jo pa seveda s politiko. Pa saj so tudi pri kristjanih najbolj militantni skrajneži, ki se zelo očitno ne držijo naukov, ki jih krščanstvo uči. Pa še nekaj bi povedal – sem strogo proti vahabističnemu ekstremizmu
! Vera ne sme biti nasilna! Ob koncu življenja se najbrž vernik vsake religije vpraša – kaj sem storil dobrega v življenju? Sledenje ukazom nekega fanatika pa prav gotovo ne more biti dobro delo. Sicer pa – kaj ti pomaga klanjanje petkrat na dan, če pa je tvoj prvi sosed lačen?

Pa je Sirija sekularna, ali verska država?

Sirija je sekularna dežela, v kateri živi kakih 90 odstotkov muslimanov, ostalo pa so ljudje različnih ločin krščanske veroizpovedi. Kristjani lahko normalno živijo svoje življenje, hodijo v cerkev in podobno. Muslimani pa se v določeni meri držijo t.i. principov petih stebrov islama:
1. šahada; to je izpovedovanje vere v enega Boga, Alaha in njegovega preroka Mohameda
2. salah; to je molitev petkrat na dan – pred sončnim vzhodom, opoldan, popoldan, ob sončnem zahodu in zvečer
3. zakat; gre za dajanje miloščine revnim in bolnim – v današnjem času cca. 3 odstotke letnega dohodka
4. saum; popoln post v dnevnih urah ves čas ramadana – od sončnega vzhoda do sončnega zahoda
5. hadž – romanje v Meko vsaj enkrat v življenju – oproščeno le bolnim in ljudem brez dohodka
Ampak rad bi povedal tole: moj oče je bil recimo trikrat na hadžu, pa nikoli ni vstopil v džamijo. Mnogo ljudi živi tako – ohranjajo neke tradicije, za vero v smislu institucionalizacije pa jim ni. Vprašanje je, koliko ljudi se sploh v resnici drži vseh teh petih principov.
Sicer pa je menda tako – pol bibličnih zgodb iz krščanstva se dogaja v Siriji. Še dandanes je v eni od najbolj znanih džamij v Damasku pokopan Sv. Janez Krstnik.

Džamija in krščanska cerkev druga ob drugi – prizor iz Damaska pred vojno

Kakšni pa bi bili predsodki Sircev o Evropejcih?

Težko ocenim, ker … tam doli ni prav dosti Evropejcev. Menim pa, da je dovolj Sircev študiralo v tujini, da preveč predsodkov ne bi bilo. Sirci smo sicer zelo odprti ljudje, zelo gostoljubni. Pri nas veljajo neke tradicije, nepisani zakoni. Vam bom povedal o enem takem – če v hišo dobiš gosta, ga ne smeš pustiti lačnega in žejnega. Tri dni ga ne smeš ničesar vprašati. Najkasneje po treh dneh ti je gost dolžan sam razložiti kaj in kako namerava v prihodnje. Če tega ne stori, potem pa ga gostitelj mora povprašati o zadevah. Vse to izhaja iz beduinskih tradicij. Razmišljal sem o tem, ali bi – če bi prišlo do obratne situacije – kak milijon beguncev, ki bi prišel v Sirijo, predstavljal težavo. Menim, da ne bi. Precejšen del Sirskega ozemlja sicer predstavlja puščava, življenje in večja mesta pa so skoncentrirani ob rekah. V puščavah pa še do dandanes ostaja nekaj beduinskih skupin.

Zdaj pa se posvetiva nekoliko še aktualni begunski krizi. Kaj menite o tem?

V zadnjih letih živim v Sloveniji, tako da težko natančno ocenim kaj se dogaja. Zelo sumljiva mi je ta množica ljudi, ki se je zlila prek Sredozemlja v Evropo. Boli pa me srce, ko vidim kaj se dogaja z mojo deželo. Razseljenih je že okrog šest milijonov ljudi, pred vojno pa jih je v državi živelo kakih sedemnajst milijonov. Ogromno od teh ljudi je sedaj v Turčiji; gledajo TV, vidijo, da se je marsikomu uspelo prebiti do Nemčije. Nemčijo jim očitno nekdo predstavlja kot raj na zemlji. Ampak tudi v Nemčiji tem ljudem ne bodo cvetele rože. Tam bo recimo zdravnik iz Sirije prisiljen čistiti stranišča. Sklepam, da nekdo s tem močno služi. V sorodstvu sem imel primer, ko je nekdo moral za prevoz v čolnu od Turčije do Grčije plačati tisoč ameriških dolarjev. Sicer pa Sirci ne maramo prav dosti živeti izven svoje države – imam prijatelja, ki je eno leto živel v Belgiji. Rekel mi je, da takega življenja ne zdrži več in se kar sam vrnil nazaj v Sirijo. No, obstaja pa tudi druga skrajnost – tako boste recimo v Berlinu našli ulico, kjer živijo sami Sirci. Tam so že kakih 50 let.

Pogosto je pri nas slišati pripombe, češ … zakaj za vso to množico beguncev ne poskrbijo sosednje bogate arabske države, recimo Katar, Savdska Arabija in Združeni Arabski Emirati. Kako vi gledate na to?

Režimi v omenjenih državah so res strahotni. V teh državah beguncev sploh ne želijo sprejemati. Vemo pa, kdo je največji prijatelj in podpornik teh režimov – prav Zahod z ZDA na čelu. Sicer pa me je oče vedno svaril pred »ljudmi v belem«. Tisto, kar je v njihovih matičnih državah prepovedano, je bilo v Siriji dovoljeno. S svojim denarjem so se potem hodili k nam zabavat, v bordele, igralnice in podobno …

Pa je res, da ti režimi plačujejo ženskam po Evropi, da so v javnosti zakrite?

Tega z gotovostjo ne morem trditi, slišal pa sem tudi sam, da je tako. Kar pa se tiče same rute – veliko je načinov, da se pokrijejo lasje, veste. Tudi naglavne rute so lahko zelo lepe, v Siriji je bila v zvezi s tem razvidna prava modna scena. No, za tiste ženske, ki so jo seveda uporabljale.

Zakaj pa je po vašem mnenju sploh prišlo do vojne v Siriji? Koga podpirate v tem konfliktu?

Nisem si še prišel na jasno, zakaj je do vsega skupaj prišlo. Na nek način je bila v Siriji pred vojno vseeno demokracija. No … kakor pravim – na nek način. Spomnim se tudi volitev, na katerih je bilo na volilnem lističu vprašanje »Ali si želite, da postane El Assad dosmrtni predsednik«, odgovor DA pa je bil že vnaprej obkrožen. Oče Assad je nato pred smrtjo priredil zakone tako, da je tudi njegov sin lahko postal vodja države. Prej sem že povedal, da je bila Sirija pred vojno kljub vsemu bogata država. Sistem je ljudem brezplačno razdeljeval vsak mesec tudi hrano in higienske potrebščine v odvisnosti od števila članov družine. Zdravstvo je bilo popolnoma zastonj, šolstvo – na vseh nivojih – enako. Ko sem se leta 2008 vrnil v Evropo, sem si rekel – pa kakšna Evropa? V Damasku je bilo takrat vse zelo moderno, vsi smo imeli najmodernejše telefone, odprtih je bilo ogromno diskotek, deloval je internet … potem pa sem prišel v Bosno. Res ne vem, zakaj bi nekdo imel interes od znotraj rušiti tako državo, kakršna je bila Sirija. Vse se je začelo s t. i. arabsko pomladjo v sosednjih državah. Danes lahko vidimo, da je v celi regiji po tistem nastal kaos, ki je bistveno nevarnejši od razmer, ki so vladale pred tem. Kar pa se tiče današnjega stanja v Siriji – s svojimi sem ves čas v kontaktu. Telefoni, internet – vse to deluje. Res pa je tudi, da moji večinoma živijo v Damasku. Na severu, v Homsu in Alepu, je porušeno popolnoma vse. Koga podpiram, pa se preprosto ne morem odločiti, saj ne poznam ozadja vseh teh zgodb. Na nek način menda Sirci potrebujemo diktaturo, kakorkoli neumno se to že sliši.

V Damasku leta 2003Foto: zasebni arhiv N.T.

V Damasku leta 2003
Foto: zasebni arhiv N.T.

Od česa vi sicer živite v Sloveniji? Kaj lahko prispevate k razvoju slovenske družbe?

No, ne vem, če lahko kaj dosti prispevam. Morda lahko – tudi s pomočjo najinega pogovora – Slovencem odprem oči o nekaterih vprašanjih. Sicer pa imam pogodbo o prevajanju s policijo. A me prav dosti ne kličejo. Potrebovali so me pred kratkim, ko so pobegnili neki ljudje iz vrhniškega zbirnega centra. Pogosto sem sicer v kontaktu z begunci. Na železniško postajo jim nosim vodo, se z njimi pogovarjam, jim darujem kake malenkosti. Nisem še srečal takega, ki bi si želel ostati v Sloveniji. Slovenija ni Nemčija, ekonomsko stanje v Sloveniji je bistveno slabše. V Bosni sem pred leti delal kot krupje. Ne morem torej delati kot zdravnik, če pa to nisem. Sicer pa se zadeve lahko tudi obrnejo, veste. Če se bo kriza nadaljevala, bodo morda čez leta Slovenci hodili s trebuhom za kruhom v Bosno. Jaz bi v Sloveniji delal tudi za 600 eur kot prodajalec, ali v skladišču kakega Hoferja, Lidla, Mercatorja. Pogosto pošiljam prošnje, a me nihče niti ne povabi na razgovor. Menim, da gre za predsodek. Seveda razumem tudi mnenja, da morajo najprej vsi Slovenci imeti delo, ampak … kako pa delodajalec že vnaprej ve, kdo lahko bolje razporeja blago po policah, kdo je sposobnejši? Pred kratkim sem poslal tudi prošnjo za delovno mesto pomočnika v kuhinji. Doslej je bil to edini kontakt, ki me je sploh poklical nazaj. Hvaležen sem bil za gospodov odgovor, pa čeprav ni bil pozitiven. Je pa možakar dokazal, da nima predsodkov.
Od česa torej živim? Ne prejemam kake socialne podpore,ali česa podobnega. Država Slovenija me ne financira v nobenem pogledu, saj me vzdržuje žena. Soproga je k sreči izobražena in ima službo. Trenutno je sicer na porodniškem dopustu.

Kako pa ste se privadili življenju v Sloveniji?

Počasi se prilagajam. Kot sem že prej povedal, je ena od bistvenih nalog, da se človek nauči jezika. Zdi se mi neverjetno, da je pri vas toliko ljudi, ki so tu že po 50 in več let, pa še vedno ne govorijo jezika. Tu ste Slovenci veliko krivi sami, saj preprosto niste našli pravega načina, ki bi ljudi z Balkana prisilil v učenje jezika. Tudi jaz sicer s svojim otrokom ne govorim slovensko, saj jezik še premalo obvladam. Nočem, da bi se otrok naučil napačnih besed, nepravilne izgovorjave.
Ostali Sirci sicer po mojem nihajo med dvema možnostima – najraje bi se vrnili nazaj domov. A tam je zdaj zelo grdo, v resnici ne vedo kaj točno bi storili. Ljudje na igre visoke politike nimajo nobenega vpliva, v Siriji pa se očitno dogaja marsikaj.

Gospod Al Tinawi, povejte mi če se motim – ampak zdi se mi, da imajo arabska imena vedno nek pomen. Kaj pomeni vaše?

Ne motite se. Moja družina izhaja iz dolgega rodu beduinskega ljudstva. Nizarji so bili beduini, nomadi. Veljali so za zelo izobražene in gostoljubne, če je človek zašel v njihovo družbo. Od tod torej moje ime Nizar. Kar pa se tiče mojega drugega imena – Najar pomeni biti mizar. Očitno je bilo torej med mojimi predniki nekaj mizarjev. Potem pa je tukaj še besedica “tin” iz mojega priimka Al Tinawi – tin pomeni drevo, na katerem rastejo fige.

Potujoči oblikovalec figovega lesa torej?

Ja, nekako tako, haha. Nisem še razmišljal o tem.

Damask je bil pred vojno pravo velemesto

Damask je bil pred vojno pravo velemesto

Seveda sva z gospodom Al Tinawijem najin pogovor še nadaljevala. Njegovo življenjsko zgodbo sem okvirno menda vseeno predstavil in brez dvoma je zanimiva. Večini Slovencev se v življenju prav gotovo ni zgodilo dosti od dogodkov, ki jih je omenjeni gospod moral izkusiti. Če smo iskreni, si verjetno česa podobnega nihče niti ne želi. Živeti v lastni državi, na svojem ozemlju – to pa so menda sanje vsakega človeka. Najbrž tako razmišlja tudi zadnji pastir, ki pase ovce na kaki afganistanski planoti, beduin v sirski puščavi, ali pa kak kleni Gorenjec, ki se boji, da mu bo par begunskih otrok brez staršev posililo ves ženski rod, uničilo »tisočletno tradicijo in navade« in podobne nesmisle. Žal je strah zelo močan občutek, pritlehna politika pa priliva ognja na točno ta občutja. K sreči Slovenci v zadnjih desetletjih nismo bili prisiljeni bežati po svetu v strahu za golo preživetje. Z vsemi močmi bi se tudi morali upreti hujskačem, ki nas – o tem najbrž ne more biti nobenega dvoma več – vodijo v novo prelivanje krvi.
Sicer pa, če za konec pričujočega zapisa nekoliko parafraziram tisto, kar je tako lepo povedal gospod Al Tinawi – ob koncu življenja se bo vsak normalen človek vprašal – kaj sem storil dobrega v življenju. Nekateri bodo svojo zemeljsko pot končali mirne vesti, saj so se trudili pomagati sočloveku v stiski. Tisti drugi, hujskači, bodo s svojo jezo in besom povzročili mnogo gorja že za časa življenja, najbrž pa se jim tudi na drugi strani ne obeta nič dobrega.
Če pa v zadnjem odstavku postanem tudi nekoliko vsiljivo pameten, pa bi rekel takole – Slovenci, odločno se postavimo proti ljudem, ki tujo nesrečo izkoriščajo v svojo korist! Ampak še bolj odločno pa pokažimo svoje tudi sodrgi, ki nas je v minulih 25 letih pripeljala na rob preživetja!

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku, ali poleg njega. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. Za izkazano zaupanje se zahvaljujem in vas seveda vabim tudi k branju drugih prispevkov.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. Vesel bom vsakega evra, četudi enega, dveh, ali petih! In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 


Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
marec 11th, 2016

Oznake: , , , , , , ,

Dodaj odgovor