Športnica iz Visoške kronike

Sprašuje: Marko Lukan

Sprašuje: Marko Lukan

Pred časom sem čisto po naključju naletel na članek v enem od slovenskih športnih časopisov, v katerem je udeleženka Olimpijskih iger in vrhunska atletinja spregovorila o svojih težavah z depresijo. Ker mi je tema tudi sicer blizu, kakor je pozorni bralec člankov na moji spletni strani najbrž že ugotovil, po vrhu vsega pa zares občudujem dosežke slovenskih športnikov v svetovnem merilu, mi je kaj hitro na pamet padla ideja o pogovoru z atletinjo. Prav dosti me nista motili niti dejstvi, da gre za (od mene) nekoliko mlajše in svetlolaso dekle. V preteklosti sem že spisal kak članek o slovenskih športnih junakih, a sem šele ob razmisleku o tokratni intervjuvanki prišel do spoznanja, da sem v bistvu vedno pisal le o enem – meni sicer izredno ljubem – športu. Z uporabo socialnih omrežij sem športnico izsledil, ji poslal sporočilo s prošnjo po pogovoru in čakal na odgovor. Čakal. In čakal. Potem pa je po nekaj tednih le prišel odgovor s pojasnilom, da prav vneta uporabnica socialnih omrežij atletinja ni. Nadaljnjo komunikacijo sva vzpostavila preko elektronske pošte, tam pa – moram priznati – so stvari tekle mnogo hitreje. Ker sem bivšo atletinjo ujel ravno v tednih pred oddajo dispozicije magistrske naloge, se je datum najinega pogovora na željo portretiranke nekoliko zamaknil. Mimogrede, njena naloga govori o ženskah na vodstvenih položajih v slovenskem športu. Pa še nekaj bi rad uvodoma povedal – ko sva z zvezdo današnjega pogovora izmenjavala elektronsko pošto, ni manjkalo zapisov v stilu “želim ti umirjen dan”, ali pa “dobila bi se lahko v Čolnarni Trboje; tam je tako lepo, tam lahko zdržim tudi več ur …” in podobnih. Res je, da do tistikrat sploh nisem vedel, da obstaja kaj takega, kakor Čolnarna Trboje, so mi pa taki stavki dali vedeti, da si moja portretiranka, podobno kakor nasploh vsi depresivci tega sveta – zelo intimno želi predvsem miru. Dame in gospodje:

Brigita

Kakor na vsak pogovor, sem se želel pripraviti seveda tudi na tega z Brigito. Moj prvi namen je bil s slavno športnico poglobljeno debatirati o depresiji, a sem ob raziskovanju na spletu našel kopico člankov, v katerih je športnica v povezavi s tem stanjem že omenjena. Vse skupaj je vzelo precej vetra iz mojih jader, a dogovorjeno zadevo je bilo pač potrebno izpeljati. Sploh pa, ker sem športnici prej vsaj en dober mesec najedal s prošnjami po pogovoru. Dogovorila sva se za zmenek v prej omenjenem kraju. Nenavadno zame, a na prizorišče najinega pogovora sem prispel nekoliko pred dogovorjenim časom. Ko si je akademskih petnajst minut za zamudo privoščila še Brigita, sem se jel spraševati, ali bo morda pravzaprav pritekla izza kakega vogala. Pa ni, pripeljala se je. Po stisku rok in uvodnih stavkih, ki na nek način morajo skriti nelagodje ob nekom, ki ga ne poznaš, sva z Brigito sedla k vodi in …




Pozdravljeni Brigita. Nanizajva v začetku pogovora najprej nekaj dejstev iz Vašega otroštva. Kako je pravzaprav prišlo do tega, da ste postali atletinja?

Dober dan. Kako je prišlo do tega … hm … takole bom začela. V otroštvu sem bila zelo bolehna. Imela sem vse sorte alergij, veliko časa sem prebila po bolnicah. Enkrat so zdravniki predlagali moji mami, da bi menda lahko name pozitivno vplivala tudi sprememba okolja. Pa me je mama peljala v Bosno, od koder sicer izvira. Velikokrat sem potovala tja dol. To je bilo seveda še v časih rajnke Jugoslavije. O tistem obdobju imam zelo močne spomine na natrpane vlake, na vojake itd. Pri stari mami so imeli kmetijo, veliko je bilo piščancev. Dosti sem pomagala mami in zelo hitro sem postala samostojna. Morda tudi zaradi tega, ker sem se v bolnici dostikrat počutila zapuščeno. Starši takrat seveda še niso imeli možnosti ostajati s svojim otrokom. Otroci pa, saj veste, vedno najdejo neko strategijo preživetja.
Sicer pa smo do mojega sedmega leta živeli na vasi Pevno pri Škofji Loki, potem pa smo se preselili v Podlubnik. Sama sem bila precej divje dekle, vedno sem se družila s fanti. Pri nas doma ni bilo kmetije, okoliške deklice pa so večinoma pomagale na domačih kmetijah. Meni je tako ostalo dovolj fantov … hahaha … da sem z njimi uganjala norčije, plezala po drevesih in podobno …
Langerholci sicer izviramo iz starodavne rodbine kovačev, ki je bila omenjena celo v znamenitem romanu Ivana Tavčarja Visoška kronika.
Sem pa v prvih razredih osnovne šole imela izrazite težave z zbranostjo. Vsi moji sošolci so že brali, jaz pa črk še vedno nisem obvladala. Takrat so bile seveda tudi v prvih razredih še prisotne ocene in … imela sem cel kup cvekov. Zaradi astme in splošne bolehnosti so me hoteli pri telovadbi vtakniti kar v prilagojeni program in res sem se hotela dokazati. V nekem obdobju me je potem zagrabilo tudi v zvezi s črkami. Naučila sem se brati in v nekaj letih sem prebrala praktično vse, kar so takrat v otroški knjižnici sploh imeli. Knjižničarke so me morale začeti pošiljati kar na oddelek za odrasle, haha.
Imela sem tudi astmo. Težave s tem, pa tudi s srčno aritmijo sem imela vse do petnajstega leta starosti.
Nekako v petem razredu sem potem začela obiskovati atletski, odbojkarski in rokometni krožek na osnovni šoli. Na ta način smo se borili z mojo hiperaktivnostjo, sicer bi se menda lahko tudi izrodila, haha … Poleg tega sem hodila še k verouku, v tistih krajih so ljudje zelo verni. Meni se je zelo priljubil rokomet, moj prvi trener atletike pa je bil Veljko Jan, danes ima odvetniško pisarno. Kar pa se tiče atletike – že po prvih treningih se je izkazalo, da sem hitrejša od marsikaterega fanta. Zelo sem bila eksplozivna. Nekateri so v silni užaljenosti kar prenehali obiskovati atletski krožek, haha … Trener je ugotovil tudi, da se moje telo izredno hitro regenerira. Potem pa sem nekako »pristala« v atletskem klubu v Kranju, kjer je skrb zame prevzel Dobrivoje Vučković, profesionalni trener, ki je hitro prepoznal moj potencial. Že takrat je sicer govoril, da bodo moji najboljši rezultati prišli šele po dvajsetem letu, pa čeprav sem v mladinskem merilu zelo hitro začela dosegati odmevne rezultate. Sicer pa sem vse skupaj jemala bolj kot igro, to je bil najbrž moj izraziti plus. Pogosto sem se spraševala zakaj sem tako dobra. Še ogrevala se nisem, pa sem tekmice premagovala in ni mi bilo jasno zakaj. Imela sem srečo, da je zame skrbel tak strokovnjak. Pa tudi klub je bil dober, sotekmovalci pravi … na tisto obdobje imam lepe spomine.
Vpisala sem se tudi v športno gimnazijo v Ljubljani. Kaj pa vem, očitno me je moj angel varuh vedno usmerjal na pravo pot. Se pa spomnim, da sem se kot kmetavzarka iz malega mesta v Ljubljani ubadala s svojo podobo, pa s svojimi oblekami in podobnim. Pubertetniške težave pač. Potem pa nekega dne ugotoviš, da je tudi Ljubljana pravzaprav zelo majhno mesto. Besede kmetavzarsko pa tu nalašč ne bi uporabila, hahaha …

IMG_4335[1]

Brigita s svojim trenerjem Dobrivojem Vučkovićem
Foto: zasebni arhiv B.L.

Na, pa ste jo vseeno ravnokar. Kako pa ste prišli do štipendije za univerzo USC?

Kot mladinka sem nanizala nekaj dobrih rezultatov na pomembnejših tekmovanjih. Takrat še ni bilo interneta in ponudbe zame so začele prihajati na Atletsko Zvezo Slovenije. Vem, da so obstajale ponudbe s Harvarda, pa univerz v Indiani in Iowi. Nekako sem potem pristala na USC (University of Southern California, univerza v južni Kaliforniji, op.p.). V Ameriko sem prišla polna svojega ega, tam pa je sledila streznitev. Sistem, ki ga prakticirajo v Ameriki je sicer odličen za tiste, ki »splavajo«, za tiste, ki jih premaga kako domotožje pač ne. Sicer se mladi športnik v prvi sezoni ne sooči takoj z imperativom uspešnega rezultata ob nastopanju za svojo univerzo, do tovrstnih zahtev pride kasneje. Pa tudi do zahtev po učnem uspehu. Sicer so mi bili na voljo trenerji, psihologi, štipendija. Je pa tako, da tujce še posebej radi izrabijo. Univerze tam namreč tekmujejo med seboj, gre za nekakšen sistem točkovanja. Sama sem se večkrat počutila povsem izčrpano. Vse do tretjega letnika so me recimo silili v tekmovanja v krosu, do katerih mi res ni bilo. Naključno sem potem našla luknjo v njihovih pravilih, po katerih te ne smejo prisiliti v tekmovanje, če si bolan. Takrat sem bila precej na zvezi z mamo in uporabili sva star recept – jedla sem surov krompir. Seveda se je pojavilo bruhanje, bila sem vsa bleda in na krose več nisem hodila. Na ta način sem svojemu telesu omogočila nekaj tako potrebnega počitka. Vodja trenerske ekipe je seveda kaj hitro ugotovil kaj počnem. Takrat sem povedala, da ne želim več sodelovati v krosih in vzel me je pod svoje okrilje. Potem pa smo kot univerza enkrat zmagali na vseameriškem tekmovanju univerz NCAA tudi z mojo pomočjo. Moj tedanji trener se mi je par let nazaj zahvalil za moj prispevek.
V Ameriki so se zgodile tudi prve prave ljubezni, sklenila sem kopico dobrih znanstev, ki trajajo še dandanes. Amerika nezrelega človeka kaj hitro lahko odnese, veste. Če samo pomislim na vse t.i. rekreativne droge, ki jih je povsod v izobilju in katerim bi lahko podlegla … Rekla bi, da mlad človek med sodelovanjem v univerzitetnih ligah v resnici odraste. Takrat spozna tako blišč in slavo, kakor tudi groze in travme sistema. Spomnim se ene od sotekmovalk, katere oče je bil pomemben hollywoodski producent. Hči ga je v zvezi s pritiski prosila za pogovor, želela si je le uro njegovega časa, možak pa ji je poslal kontakte psihologov iz Hollywooda. Po eni strani gre za materialnost, kakršne v Sloveniji sploh ne poznamo. Gre za neopisljivo bogatijo, a ti kaj hitro postane jasno, da te reči ne prinašajo sreče.

S čim pa se ukvarjate dandanes?

Pri nas je tako, da za upokojene športnike ni prav dosti posluha. Po poteku statusa izgubiš tudi službo v slovenski vojski (ali policiji). Včasih se z ostalimi športnimi upokojenci šalimo, da smo pravzaprav tudi mi “izbrisani”. Še Srbi imajo pokojnine za zaslužne športnike, tudi Hrvatje nekaj delajo na tem, pri nas pa …
Danes se ukvarjam z nečim, čemur rečem »Gibalna vadba z Brigito Langerholc«. Ta zajema tek, funkcionalno gibljivost telesa, jogo in stabilizacijske treninge. V podjetjih po predhodnem dogovoru delam s skupinami po kakih 30 ljudi. Vse več podjetij upošteva tako imenovani Zakon o promociji zdravja na delovnem mestu. S tem se lahko pohvalijo tudi pri svojih poslovnih partnerjih. Predvsem podjetja z Zahoda vedno pogosteje ob vzpostavitvi poslovnih odnosov s kakim slovenskim podjetjem zanima kako le-ta skrbijo za svoje zaposlene, kaj jim nudijo, koliko je bolniških odsotnosti, pa kakšen je osip z delovnih mest in podobno. Tukaj je moja vloga velika. Grem v podjetje, spoznavam ljudi na novo in delam z njimi.
V minulih letih sem se tudi preizkušala v treniranju otrok. Delala sem s petimi do desetimi otroci, sem se pa tudi sama bila primorana soočiti s pritiski. Preveč je tega, take reči se ne skladajo z mojo vizijo razvoja športnih potencialov in tega se ne grem več. V podjetjih pa le delam z večjimi množicami, take stvari me bolj izpolnjujejo.




Kdaj pa ste pravzaprav zaključili s svojo kariero?

Prenehala sem leta 2009 po prvi nosečnosti. Na Olimpijadi v Pekingu 2008 sem bila še polfinalistka. Takrat sem razmišljala o še enem štiriletnem ciklusu. Atleti delujemo večinoma po principu olimpijskega ciklusa, veste. Potem pa sem nepričakovano zanosila. Prve tri mesece tega pravzaprav sploh nisem vedela. Potem pa se mi je na eni od tekem v Nemčiji zgodil kolaps. Fizično sem “padla dol” in končala na urgenci. Večina atletinj v prvih mesecih nosečnosti naravnost eksplodira v svojih rezultatih, pri meni pa je bilo ravno obratno. Iz preteklosti, predvsem iz t.i. vzhodnega bloka, so znani tudi primeri, ko so atletinje načrtno oplodili in jih po obdobju, ko so dosegle pomembne rezultate tudi pripravili do tega, da so splavile. Ampak če se vrnem na svojo epizodo v Nemčiji – ginekologinja mi je vedno govorila, da bo moje telo potrebovalo vsaj pol leta, da si po fizičnih naporih v zvezi z atletiko opomore. Kaka nosečnost naj se torej ne bi prijela, saj naj bi bilo moje telo preveč izmučeno in podobno. Ampak očitno se je tudi v tem primeru pokazala sposobnost moje hitre regeneracije, haha … Tako sem na letališču v Frankfurtu kupila test in z njim opravila na ženskem stranišču. Ker nisem razumela podrobnosti, sem potem kar uslužbenke v Lufthansinem Business Loungeu na letališču spraševala, ali test kaže mojo nosečnost …
Po prvem porodu sem si sicer še želela migati, a me je potem še bolj nepričakovano doletela druga nosečnost. Z možem sva resda načrtovala tudi drugega otroka, a ne tako hitro po prvem porodu. Moj mož je v tistem času postal menedžer in je bil veliko odsoten. Rekla bi, da tista nosečnost ni bila ravno srečna. Tako sem potem počasi nehala s tekmovanji. Zmanjkalo mi je motivacije.

Brigita je bila znana kot izredno eksplozivna atletinjaFoto: zasebni arhiv B.L.

Brigita je bila znana kot izredno eksplozivna atletinja
Foto: zasebni arhiv B.L.

Na kateri rezultat v svoji karieri ste najbolj ponosni?

Najbolj sem seveda ponosna na četrto mesto z Olimpijskih iger v Sydneyu. Takrat pravzaprav sploh nisem pričakovala finala, pa bi skoraj osvojila kolajno.
Sicer pa sem najbolj ponosna na to, da sem mama trem deklicam. Pravzaprav sem zelo ponosna nase in na ljudi v svoji okolici. Te stvari bom ponavljala do svojega šestindevetdesetega leta, tako starost so mi namreč prerokovali, haha …

Kako pa je bilo s poškodbami skozi kariero?

Na tem področju sem imela veliko sreče. Kaj pa vem, menda te morata prvi in drugi trener pravilno usmeriti. Sama sem ob koncu kariere sicer imela poškodbo tetiv, a sem šla skozi kariero veliko boljše kot mnogo drugih športnikov. Zelo pomembno je raztezanje. Danes sem povsem zgrožena, ker opažam, da se mnogo športnikov sploh ne razteza po najhujših naporih. Zame je bila sicer značilna dobra in hitra regeneracija, kot sem že prej povedala, morda so se me poškodbe tudi zaradi tega ogibale, kaj pa vem. Je pa tako – svoje telo lahko človek izrablja do neke mere. Če dobro skrbi zanj, ga bo izrabljal kakih dvajset let. Če pa pomembnim zadevam kot so raztegovanje in pravilna regeneracija ne daje dovolj poudarka, pa bo ta doba pač krajša.




 

Kaj pa doping? Ste se srečali s tem?

Seveda sem se. Ko sem bila na višku kariere, sem prejemala mnogo nespodobnih ponudb za tovrstno “sodelovanje”, a se nikoli nisem odločila za to. Ko je človek blizu vrha, se pač tovrstni tiči kar lepijo nate, saj postaneš priložnost za lep zaslužek. Take reči so mi ponujali tako tujci, kakor tudi Slovenci. Pred tem si ne smemo zatiskati oči! Kaj pa vem, menda sem še od otroštva čutila odpor do vsakovrstne kemije, saj sem bila – kakor sem že prej povedala – veliko po bolnicah.
Moj mladostni trener iz Kranja mi je vedno svetoval uporabo sadja in zelenjave, ter še posebej alg. Danes vem, da je bil v svojih razmišljanjih veliko pred časom. Sama sem od Olimpijskih iger v Sydneyu naprej na voljo imela res vrhunsko ekipo, ki je skrbela zame in kakega dopinga res nisem potrebovala.
Sicer pa, če nekdo v eni sezoni svoje rezultate popravi za dve do tri sekunde – a ni to že avtomatsko sumljivo? Uporaba nedovoljenih poživil se pozna tudi pri globini glasu, ramena postanejo široka, pojavi se močna poraščenost. Sama imam v spominu tekmovalke, ki so se  me v določeni fazi začele izogibati, saj so najbrž želele prikriti svoje početje. Ostale, tiste ki smo delovale nedopingirano, pa smo večinoma bile prijateljice. Pa četudi smo si bile konkurentke.
Pa tudi to bi povedala – tekmovalci in tekmovalke, ki sodelujejo na nenavadno velikem številu tekem v moji disciplini 800 m in jim rezultati ne nihajo – prav gotovo ne morejo biti čisti! Telo po naravni poti česa takega preprosto ne zdrži. Na atletskih tekmovanjih se vrti mnogo denarja in … no, pravzaprav gre v nekaterih primerih bolj kot za lakoto po denarju – za željo po slavi. Kjer pa so vključene nedovoljene manipulacije, slava in denar – tam pa je tudi veliko kriminala, izsiljevanj in podobnega. Ko enkrat kreneš na to pot, ni več povratka!
Sama sem na šport vedno gledala preveč naivno, na nek način romantično. Greš tja, odtečeš in vidiš kje si, tako sem razmišljala. V ozadju pa je veliko izsiljevanj, groženj, ne ravno lepih reči … Tudi zato sem šla iz športa ven. Veliko bolje je mirno spati.

Nekako v tej fazi pogovora sva se z Brigito od vode preselila v bližnji lokal. Zmotil naju je namreč mlad par, pa tudi sonce, ki se je občasno sicer pokazalo izza oblakov, je bilo preveč muhasto. V kombinaciji z vetrom občutja niso bila ravno prijetna, zaželela pa sva si tudi kakega toplega napitka …

Atletinja ima povedati mnogo zanimivega ...Foto: M.L.

Atletinja ima povedati mnogo zanimivega …
Foto: M.L.

Povejte kako zanimivo anekdoto iz časov svoje športne kariere?

V nekaterih drugih intervjujih sem že povedala za prigodo na eni izmed tekem, ko bi se na stezi pred startom skorajda slekla. Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da s sebe nisem zvlekla le trenerke, pač pa sem dol začela vleči tudi tekmovalne hlačke. Kdo ve do kam bi nadaljevala s svojim početjem, če me ne bi ustavili drugi, haha … Skorajda bi gledalcem privoščila pravi pravcati striptiz.
Sicer pa lahko povem še eno zabavno štorijo. Na univerzi v Ameriki je bil glavni trener pravi control-freak. Vedno je želel imeti vse pod nadzorom, ali pa nam mladim kokošim preprosto ni zaupal, haha … Kaj pa vem. Tako nam je recimo karte za letalske polete vedno dajal zadnji trenutek. Jaz pa sem se enkrat na letališču lišpala v toaletnih prostorih. Predolgo sem se zadržala, nekaj sem se zaklepetala. Ko sem prišla nazaj na “šalter”, pa ni bilo več nikjer nikogar od moje ekipe. Sama nisem vedela niti tega s katerega terminala letim, ne tega kam pravzaprav gremo. Potem pa je na plano prišla moja iznajdljivost. Uslužbenko na bližnjem okencu sem poprosila za pomoč. Povedala sem kdo sem in v kateri ekipi sodelujem in uredila mi je novo letalsko vozovnico kar tako, na lepe oči. Ker je bilo do naše destinacije (Eugene, Oregon) treba presesti, sama pa sem letela po drugi poti, sem bila na koncu na cilju pred vsemi ostalimi. Prav debelo so me gledali.

No, to je pa podobno dogajanjem tistega malega paglavca iz filma Sam doma …

Hahaha, morda pa res. Nisem še pomislila na to.



Posvetiva se zdaj nekoliko Vašim težavam z depresijo. Kaj se je zgodilo, kako so se te zadeve manifestirale v Vašem primeru?

Hja, vse se je začelo po zaključku aktivne športne kariere. Kot sem že povedala, se je mož ukvarjal z menedžerstvom in je bil po mojem drugem porodu v glavnem odsoten. Kar naenkrat sem se znašla doma, z dvema majhnima punčkama. Pojavila so se vprašanja o tem, kaj pravzaprav sploh sem. Športnica nisem več, sem si mislila. Kaj pa sem? Podjetnica? Tudi to nisem. Izgubila sem službo. Prej sem vedno potovala po svetu, kar naenkrat pa sem se znašla doma, v zatohli slovenski realnosti. V tujini pa je bilo vedno tako prima. Zdelo se mi je, da nihče več nima časa zame. Po končani karieri sem bila osem mesecev sicer v Olimpijskem komiteju Slovenije. Tam sem se naučila, da zbirokratizirana okostenela organizacija s športom skorajda nima več nobene zveze! Pri čem takem res ne morem sodelovati. Ko so se moje finančne rezerve iz obdobja atletske kariere izčrpale in sem bila brez službe ter praktično popolnoma brez dohodkov, sem zavrtela nekaj telefonov vplivnežev, ki so jih bila prej vedno polna usta pomoči. Marsikdo sploh ni našel časa za pogovor z mano, drugi so iskali razne izgovore. Prav nihče ni želel pomagati. Pa to ni le moja zgodba, to je zgodba večine uspešnih bivših športnikov. Potem pa sem začela s samoobtoževanjem. Moja samopodoba je zdrsnila na ničlo. Spraševala sem se, če sem res tako nepomembna. Bila sem popolnoma brez energije, želela sem si le spati. Spala sem po deset ur, v budnem stanju pa sem si večkrat želela le, da bi se pokrila z odejo čez glavo in se na ta način skrila pred zlobnim svetom. Pa seveda ni šlo tako, imela sem dve majhni punčki. Pojavila se je tesnoba, dušilo me je v pljučih, imela sem težave že s tako osnovnim opravilom, kot je dihanje. Sama sebi nisem mogla verjeti kaj se dogaja. V meni pa je tudi tista klasična lastnost, ki ji s tujko pravim “nice me”. Vedno bi rada vsakomur pomagala, vedno bi rada ustregla. V stanju depresije pa ne znaš pomagati niti sebi, kaj šele drugim. Bila sem že tako daleč, da sem pri sebi pravzaprav izbirala, s katerega mosta bom skočila. Včasih slišim, da je samomor v bistvu beg nemočnega človeka. Sama ne mislim tako. Človek v depresiji, tisti tik pred samomorom, ima v sebi neverjetno moč. Nihče ne gre brezbrižno s tega sveta, nihče se rad ne ubije. Vsak razmišlja o tistih, ki jih ima rad, o posledicah svojega dejanja. Za zadnji korak je potrebna neverjetna moč, veste. Sama sem bila prepričana, da sem znorela. Partner mojih klicev na pomoč ni znal razpoznati, kako bi tudi jih? Nihče, ki se z depresijo ni spopadel, ne more poznati teh občutkov. V stanju depresije kar naenkrat nič več ni tako, kot je bilo prej. Vsak stavek, prav vsako običajno dogajanje človeka lahko spravi iz tira, ga užali in ga požene v samouničujočo spiralo, samomorilne misli in podobno …
Takrat sem poiskala pomoč v zdravstvenem domu. Mojega rednega zdravnika ravno ni bilo, pa sem se izpovedala tisti, ki jo je nadomeščala. Pravzaprav sem izbruhnila v nekontroliran jok. Takrat je prišlo do točke preloma, kakor danes gledam na to. Zdravnica je v meni prepoznala perfekcionistko in mi razložila, da je materinstvo pred mene postavilo nove naloge, drugačno vlogo v življenju. Takrat sem še dojila in zdravil nisem hotela sprejeti. Dobila sem tudi napotnico za psihiatrično ustanovo, a se nekako nisem odločila za odhod tja. Kaj pa vem, menda so na plano spet udarili moji spomini na bolnišnice iz otroških let. Takrat sem se pogosto počutila zapuščeno. Potem pa mi je zdravnica zabičala, naj si za božjo voljo najdem vsaj nekoga, s katerim se bom lahko temeljito pogovorila. Preselila sem se nazaj na deželo in se zaupala svoji stari teti.

Pa se depresivne epizode še vedno vračajo?

Temu danes rečem nizke vibracije. Na silo se ne da opraviti z nobeno stvarjo. Danes te stvari znam prepoznati, si jih priznam in na take dni ne divjam.

S še tremi znanimi Slovenkami na promocijskem dogodku; Brigita je prva z desneFoto: zasebni arhiv B.L.

S še tremi znanimi Slovenkami na promocijskem dogodku; Brigita je prva z desne
Foto: zasebni arhiv B.L.

Kako pa bi depresija vplivala na aktivnega športnika?

Uničujoče! Pogosto se taka stanja pojavijo po kakih poškodbah, ko športnik kar naenkrat ne zmore več dosegati dobrih rezultatov. Sam se trudi, v svoj uspeh vlaga vse svoje napore, znanje in čas, rezultatov pa ni. Potem pa se pojavijo še kritike in nezaupanje, pa si hitro v začaranem krogu …

Zdravil torej niste uporabljali. Kako pa ste se izkopali iz primeža te uničujoče bolezni?

Pa saj ne vem, če sem se. Mislim, da take reči v človeku za vedno ostanejo in ga zaznamujejo. Se pa da z njimi boriti. Sama sem bila že kot športnica navajena nihanj v razpoloženjih. Športnik spozna ves spekter občutij od evforije pri uspehih, pa vse do totalne potrtosti ob razočaranjih. Te stvari sem se naučila prepoznavati. Mene so najbolj spravili iz tira zaključek kariere, sprememba življenjskega stila in materinstvo. Na te stvari res nisem bila pripravljena. Priznam, bila sem tudi slaba mama. Danes se trudim te stvari popravljati. O depresiji in borbah z njo sem veliko brala, veliko sem se izobraževala. Mnogo sem se naučila o življenju, imam izvrstna mentorja Borisa Veneta, ki je z Nikolom Grubišićem napisal super knjigo z naslovom Zdravje je v nas. Ta knjiga mi je pomagala spoznati marsikaj o sebi, o zdravju nasploh, pa o stanju zavesti in podobnem. Je pa tako, veste – ko je človek pripravljen, se v življenju vedno pojavi učitelj. Ljudem nasploh zelo manjka samozaupanja v življenje; ne glede na sistem. Pomembna je tudi samooskrba! Sama sem prišla nazaj v stik z zemljo, omislila sem si vrtiček. V delu z zemljo zelo uživam. A veste, Slovenija je na splošno biser Evrope. Marsikateri šaman, zdravilec je že rekel, da je Slovenija pravzaprav zdravilna točka Evrope. Te stvari se bomo morali naučiti prepoznati in jih pravilno ceniti. Pa ne govorim o tem, da bi jih morali prodajati.
Danes sama ljudi razvrščam v pet kategorij. Tudi v prej omenjeni knjigi so opisane. V prvi je večina, ki vedno za svojo srečo (ali pa nesrečo) krivi druge, sistem, naključja, srečo, nesrečo, karkoli pač že. V drugi kategoriji sem sama, saj sem z nekaterimi od teh zadev že razčistila. Bolezen človeka strezni. Ne sicer čisto vsakega, nekateri pač v svojem razmišljanju nikoli ne opravijo potrebnega preskoka. Vsak ima pa v sebi moč ozdravljenja, veste. Tudi v telesu je moč samo-ozdravljenja. V tretji kategoriji so ljudje, ki imajo pri sebi vse popolnoma razčiščeno. Taki z nasveti in dviganjem zavesti že lahko pomagajo tudi svoji okolici. V četrti kategoriji so ljudje, ki živijo svojo vizijo. Ampak ne skozi svoj ego! Takim ljudem rečem – legende. Čisto na koncu, v peti kategoriji pa so ljudje, kakršen je bil Gandhi. Ti pa v resnici lahko spremenijo svet na bolje.




 

Kako pa ste pravzaprav prišli na idejo, da bi v javnosti spregovorili o težavah z depresijo? Vam je po vsem tem javnem izpostavljanju kdaj kdo rekel kaj v stilu: »Kaj pa ti je bilo treba o tem govoriti? Saj ima vsak težave, včasih je pač potrebno nekoliko potrpeti …« Se Vam zdi, da se depresije v javnosti še vedno drži stigma?

Pravzaprav se nikoli nisem ravno odločila, da o tem želim javno govoriti. Pred leti sem pisala kolumne za Polet. V eni od teh sem pisala o svojih težavah v zvezi s pridobivanjem službe. Imam znanje, sem zapisala, imam izkušnje, pa ne morem dobiti službe. Kaj je z menoj narobe? Urednik Poleta je takrat zaznal moje težave z depresijo in me spodbudil, da o njih spregovorim. Prej tega nikoli nisem javno izpostavljala. Potem pa se je kar usulo, dobila sem kup prošenj za intervjuje.
Kar pa se stigmatiziranja tiče, pa bi rekla takole: med izobraženimi ljudmi depresija ne velja za kako stigmo. Več je tega med neizobraženim slojem. Sicer pa je depresija dobra priložnost za učenje. Sama jo uporabljam tudi kot izhodišče za svoja predavanja.

Omenjali ste kopico prošenj za intervjuje. Kako pa je bilo sicer s pozornostjo medijev med aktivno kariero? Kako po njej? Ste imeli kdaj težave z lažmi v medijih, morda z rumenim tiskom?

V času uspešne kariere sem seveda pozornosti medijev imela dovolj. Po uspešnem nastopu na Olimpijadi v Sydneyu sem bila tudi sama polna ega, imela sem občutek, da sem na vrhu sveta. K takim občutjem so pripomogli tudi mediji, ki so me na vse pretege hvalili. Ko je človek mlad, seveda ne ve, kaj te zadeve prinesejo s seboj. O zapisih v rumenih medijih pa pravzaprav ne vem nič, večino časa sem bila namreč odsotna. 

Veljala je za zelo skoncentrirano tekmovalko: Brigita med pripravo na tek na mitingu v Rimu (2009)Foto: zasebni arhiv B.L.

Veljala je za zelo skoncentrirano tekmovalko: Brigita med pripravo na tek na mitingu v Rimu (2009)
Foto: zasebni arhiv B.L.

Prej sva se že bežno dotaknila naslednjega vprašanja – povejte mi, kako je v Sloveniji poskrbljeno za bivše vrhunske športnike.

Ni poskrbljeno. Po končani karieri praktično ne obstajaš več. Rekla bi, da kakih 90{94327cd3380926888eef45f4aff598fb27bfab5982b68f49561c2647402fa5fb} upokojenih športnikov začne s svojim poslom. Žal o vsem skupaj vedo (vemo) premalo, saj s(m)o v mlajših letih na račun udejstvovanja v športu zelo pogosto aspekt šolanja popolnoma zanemarili. Potem pa te v primež dobijo še razni svetovalci v narekovajih, pa mešetarji vseh sort in podobno … in kaj hitro si na dnu. Pogosto mi pride v misli primer Primoža Peterke. Jaz sem bila v primerjavi z njim prava ničla, njega so hodile gledat množice, deset tisoči. Podobno kakor danes Prevca. Pa saj poznate njegovo zgodbo. Žal športniki dostikrat zaupamo napačnim ljudem, raznim investitorjem in menedžerjem. Potem pa se človek hitro zakalkulira, saj finančno nismo dovolj opismeni. Ne vem, kako bi te zadeve lahko spremenili …

Brigita, ste mogoče vegetarijanka? Zanima me tudi Vaš odnos do marihuane.

Neko obdobje v življenju sem bila vegetarijanka, ja. Po rojstvu druge hčerke – gre za zelo specifičnega otroka – pa sem zopet začela jesti meso. Zdelo se mi je, da mi manjka energije. Sicer pa imam spet v načrtu, da bi se odrekla uporabi mesa. Predvsem me pri tem muči etika, veste. Vsa ta industrija pobijanja, umetnega hranjenja … pa poraba energije. Veste, koliko te reči stanejo? Ribe pa bom sicer jedla še naprej, ampak v zelo majhnih količinah.
O marihuani pa sem intenzivneje začela razmišljati po tistem, ko je moj trener umrl zaradi raka. Uradna medicina je bila pri zdravljenju neuspešna. Takrat sem dosti brala o canabisu in … prepričana sem, da ima rastlina ogromno zdravilnih učinkov. Tudi izdelki iz konoplje, recimo olje … so zelo dobri in koristni za človekovo uporabo.

Bi lahko aktivni športnik bil vegetarijanec in bi ob tem dosegal vrhunske rezultate?

Prepričana sem, da bi bil lahko. Ne samo vegetarijanec, celo vegan! Vsak se sam odloči, kako se bo prehranjeval na svoji športni poti. 

Z mamo ob proslavljanju mature v AmerikiFoto: zasebni arhiv B.L.

Z mamo ob proslavljanju mature v Ameriki
Foto: zasebni arhiv B.L.

Zdaj pa bi vas rad povprašal še o eni temi, ki Vam je zaradi kraja bivanja gotovo blizu. Kako gledate na dogodke v Šenčurju, kjer je množica protestirala proti potencialni namestitvi beguncev? Kako gledate na odziv dela kranjske javnosti na poskus namestitve parih begunskih otrok brez staršev v dijaški dom?

Ljudje, ki protestirajo proti takim rečem nimajo odprtih src. Zaprtim ljudem pa se bodo vedno dogajale drame. Sama imam izkušnjo z vojnega območja. Moja mami je šla ob izbruhu nasilja po razpadu Jugoslavije po svojo mamo v Bosno. Tako rekoč iz prve roke vem, kaj vse doživljajo ljudje na vojnih območjih. Že za samo življenje je pogosto potrebno koga podkupiti, kaj šele za beg!
Če bi imela to možnost, bi kar sama vzela na dom tistih nekaj otrok. Veste, vojne travme takim otrokom ostanejo za vse življenje. Mene je ena taka zgodba dohitela nekoč v Ameriki, v Arizoni. Spoznala sem begunce z Balkana, ki so v letu, morda dveh, na noge postavili zelo uspešen posel. Ti ljudje, begunci iz vojnih območij, bodo v življenju naredili marsikaj, a jih bo tudi preteklost zasledovala do konca dni. Že svojih težav imajo vrh glave, ni treba da jim Slovenci povzročamo še dodatne!

Zaupajte mi še, če ste tekom športne kariere spoznali kako res veliko zvezdo? Morda tudi izven športnih krogov?

Seveda sem poznala večino svojih sotekmovalk in tekmovalcev iz časa kariere. Carla lewisa sem celo intervjuvala. Kar pa se tiče ostalih, pa je name močan vtis naredil predvsem  legendarni britanski atlet Sebastian Coe.
Izven športa pa – enkrat sem bila z eno družbo v Atenah. Z nami je bilo tudi neko dekle, Američanka, ki je ves čas bilo pokrito s klobukom in se ni ločilo od sončnih očal. Nisem je poznala. Zapletli sva se v klepet in povedala sem ji, da sem tekmovala na Olimpijskih igrah. Takrat me je začela na vse pretege hvaliti, v Ameriki so vrhunski športniki deležni priznavanja. Potem pa se je v nekem trenutku razkrila in izpadlo je, da govorim s Kristin Davis. To je tista “ta črna” iz serije Seks v mestu. Igrala je Charlotte York Goldenblatt. Sama sem zelo rada gledala to serijo in lastnim očem nisem mogla verjeti, ko sem se kar naenkrat znašla sredi pogovora z eno od zvezdnic tega projekta. Sicer pa gre za zelo prijetno dekle. Rekla bi celo, da imam s tujimi slavnimi osebami boljše izkušnje, kakor s Slovenci. Pri nas gre pogosto za spopad egov, oziroma namišljenih pomembnosti. No, je pa res, da se mnogokrat športniki spopadamo tudi za isti sponzorski košček kolača.

Ste v kontaktu s kom od upokojenih športnih kolegov, kolegic?

Občasno se slišimo z Brigito Bukovec, Alenko Dovžan, Petro Robnik, Alenko Bikar …
A veste, nekaterim tudi po koncu kariere ego ne pade. S takimi nočem imeti dosti kontakta. Nekatere stvari se jim zdijo samoumevne, pa mislim da niso. Sicer pa bi mesto upokojenim športnikom lahko bilo na panožnih zvezah, pri nas pa se po pisarnah bohotijo funkcionarji brez izkušenj.




Morda veste v koliko državah ste že bili?

Večkrat sem poskušala prešteti, a se vedno zaštrikam. Sem pa brez dvoma videla vsaj pol sveta. Bila sem v Avstraliji, v Severni Ameriki, večjem delu Azije, Indiji, po večini evropskih držav. Bila sem tudi v Saudski Arabiji.

Koliko sicer zaslužijo atleti? Kako je poskrbljeno za prevoze, prehrano, hotele, treninge itd?

Ko si na dovolj visokem nivoju, za vse poskrbijo organizatorji tekem, športniki s tem nimajo nobenih stroškov.  Pri tem ob dobrih rezultatih atlet lahko kar spodobno zasluži. Je pa seveda potem od vsakega posameznika odvisno, koga bo imel s seboj v ekipi in kako bo plačal te dodatne ljudi in njihove stroške. Prav pri največjih zvezdnikih pa organizatorji pokrivajo tudi stroške celotne ekipe.
Rekla bi, da sem v teku kariere že zaslužila za kako hišo, morda dve. Sem pa vedno veliko vlagala v izobraževanje, pa v samospoznavanje. Nekateri pa so pač vlagali v doping.

Imate kak pameten nasvet za mlade, ki si želijo uspeti v svetu športa?

Danes imajo mladi težjo pot, saj jih vse preveč ujčkamo. Predolgo jih držimo v plenicah, potem pa ne znajo sprejemati odločitev, niso samostojni. Jaz sem bila hitro samostojna, že od devetnajstega leta sem živela sama. Rada sem šla po svetu, še danes me vleče ven. Če v mojem poslu ne bo pravega feedbacka, jo bom menda spet ucvrla na tuje. Je pa tudi res, da se bom v Slovenijo vedno vračala. Mladim bi svetovala, naj poleg športa obvezno zaključijo tudi šolanje. Sama izobrazba ti sicer ne da potrebnih znanj. Faks te ne nauči kaj dosti, pri nas pa je pomemben samo papir. V Ameriki dosti na papir te vrste ne dajo, bolj jih zanimajo reference. Zato mladi ogromno delajo prostovoljno. Tako si naberejo izkušenj in referenc. Še tole bi svetovala mladim: v svojem življenju naj vedno pustijo prostor za vsaj en hobi. Športna kariera se bo nekoč končala, morda pa ravno iz hobija zraste nova življenjska pot, uspešen posel, ali kaj tretjega.

Kako vidite vlogo psihologije v življenju športnikov? Bi bilo na psihološkem področju potrebno delati s športniki od mladih nog?

Osebno nisem nikoli imela psihologa. Raje bi imela bioterapevta, ali pa NLP coacha.Še Primož Kozmus je imel težave, ker je s seboj imel Marjana Ogorevca, pri nas na te zadeve atletska zveza gleda kot na nepotreben strošek. Rusi so že v časih pred padcem železne zavese vedno imeli s seboj psihologe, pa bio-terapevte in podobno. Gre pač za delček mozaika, ki ga športnik v želji po vrhunskem rezultatu mora sestaviti. Ko ti prvič ne gre po načrtih, je najbrž dobro imeti pri roki koga, ki ti lahko razloži kaj se dogaja in kako si lahko pomagaš. Včasih razmišljam, ali bi se podala na to področje. V Sloveniji praktično ni coacha, ki bi imel tako izkušnje kot vrhunski športnik, kakor tudi znanje s področja psihologije.

Na Plitvicah, CROFoto: zasebni arhiv B.L.

Na Plitvicah, CRO
Foto: zasebni arhiv B.L.

Brigita, povejte za konec najinega pogovora še sami kaj …

Uff, a tole so pa moje minute? Karkoli? Takole bi rekla: ljudje se moramo začeti zavedati odgovornosti za svoje zdravje. Zavedati se moramo odgovornosti za svoje telo. Ljudje s svojimi telesi delajo slabše, kakor svinja z mehom. Žalostno je, da ljudje pri petdesetih letih tečejo počasneje, kakor konj v kasu. Treba je delati na sebi. Človek se mora odpreti in ne kriviti drugih za svojo mizerijo. Pa strpnosti si želim. Niso za posameznikovo slabo počutje krivi ne begunci, ne sosedje in ne Bosanci, če se tako izrazim. Ko je človek odprt za spoznanja, ki jih prinaša življenje, v svoje bivanje na Zemlji privabi tudi obilje. Ljudje, ki v svoje življenje spustijo obilje, so v vseh primerih izredno uspešni! Kako pa mislite, da nekdo recimo postavi eko trgovino v okolju, kjer je že dovolj konkurence, pa mu posel deluje brez problemov? Sama sem v karieri občasno sprejemala napačne finančne odločitve, a sem z delom na sebi s temi stvarmi podelala. Nikogar ne krivim za te zadeve, odločitve so bile moje. Ljudem tudi odsvetujem kajenje in uporabo alkoholnih pijač. Vzorci gredo iz roda v rod in dokler jih nekdo ne prekine, se nadaljujejo v nedogled. Tako pride tudi do konfliktov, vojn ipd …
Pa še tole bi povedala – ženske imamo neverjetno povezovalno moč. Zavedati bi se morale svoje notranje moči, svoje lepote! Zahodnjaške ženske bi s temi svojimi sposobnostmi morale reševati svet! Namesto tega pa ženske pogosto kar same sebe krivimo za vse tegobe tega sveta. Tak občutek ne pripomore k ničemur! Ženska bi morala vedno najti čas za meditacijo, za jogo, sprehod in podobne reči. Ne bi smela biti suženj otrokom, sploh pa ne suženj sistemu …
Sicer pa hvala za tale pogovor. Dobro mi je delo, haha …

Hvala tudi Vam in srečno!

Z Brigito Langerholc pravzaprav takrat nisva zaključila z debato. Imela sva si še obilo povedati, primerjala sva najini izkušnji z depresijo. Iz očitnih razlogov najinih izkušenj z velikih atletskih tekmovanj pač nisva mogla primerjati, pa čeprav je tudi moja malenkost v mlajših letih kazala izrazit talent za te zadeve. Odkrila sva tudi, da imava enako slabo mnenje o nekaterih športnih funkcionarjih (o plešastemu foteljašu, ki se že desetletja slini po vseh mogočih funkcijah je rekla, da ga športniki imenujejo »ljigavac«), pa tudi bivših športnikih … pravzaprav na sploh o ljudeh, ki jih “krasi” neznosen ego. Je pa zanimivo, da se je najin pogovor s spremljajočim klepetom razvlekel tja v bližino petih ur. In to z žensko, ob kateri sem spričo spoznanja, da je internet že poln člankov v zvezi z njeno depresijo menil, da so mi pisci pred mano vzeli vetra iz jader. Brigita sicer ni delovala zaprto, tudi ne nezgovorno, kar je zelo značilno za depresivne ljudi. Pravzaprav je dajala vtis zelo energične ženske, ki se zaveda svojih pomanjkljivosti, a jih hkrati tudi jemlje kot inspiracijo za borbo, ki je v njenem življenju prisotna že od malih nog. Brigita pa je borka, izredno tekmovalno dekle!
Pa še tole bi povedal: običajno bi moji pogledi lovili hipne stike z očmi (in ostalimi telesnimi deli) v prisotni množici mladih srnic, za katere sem v flashbacku kasneje ugotovil, da jih je bilo ves čas v lokalu v Čolnarni Trboje kar precej. Tokrat pa sem se zares posvetil moji intervjuvanki. Uboga reva je pogosto bila prisiljena poslušati mene in naključni prisluškovalec bi občasno kaj težko ugotovil kdo je tu spraševalec in kdo intervjuvanec.
To Čolnarno pa tudi toliko omenjam, da sva si z Brigito prav gotovo prislužila kako večerjo na račun hiše …

OPOMBA:

Svojo podporo nezaposlenemu avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

IMG_4242[1]
 

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor