Dušni pastir

Sprašuje: Marko Lukan

Moji intervjuji so pogosto mesto pritoževanja o tem, kako dolgo sem lovil aktualnega sogovornika. Kaže pa, da bom moral standarde o “dolžini lovljenja” konkretno spremeniti, saj jih je moj današnji sogovornik prav gotovo definiral na novo. Gospodu v zagovor povem, da je vedno znal argumentirati razlog, ki je bil pač ob mojih poizkusih ravno aktualen. Sčasoma sem sicer vseeno prišel v dvom, ali gospod menda le na nek vljuden način ne zavrača mojih prijaznih ponudb. V neki točki se je zato zdelo, da gre za igro med mojo vztrajnostjo – manj prizanesljivi sopotniki iz mojega življenja ji rečejo preprosto: trma – in modelovimi izgovori, a se je ob koncu vseeno zgodilo: z gospodom sva opravila pogovor, ki je zahteval – saj veste – kar precej ur najinega časa. Ampak kako, na kak način predstaviti človeka, ki pravzaprav v marsikaterem pogledu ni tipičen predstavnik organizacije, ki ji sicer pripada z dušo in telesom? Pravzaprav sem se odločil, da človeka zares želim intervjuvati v trenutku, ko sem na popularnem spletnem socialnem omrežju ugledal njegovo fotografijo, na kateri je bil skupaj z Janezom Stanovnikom – nekateri mu rečejo tudi oče naroda – na slovesnosti ob obletnici tragičnih dogodkov v Dražgošah. Prav prisotnost mojega intervjuvanca na omenjeni slovesnosti je v nekaterih krogih sprožila burne reakcije. Nekje sem celo prebral, da mu rečejo “rdeči”, a sem po pogovoru z njim prepričan, da 

 photo naapis z okvirjem_zps9bznhvzn.jpg

take oznake kaj malo obremenjujejo. Kak zlonamernež bi menda ob zgornjem napisu lahko celo pomislil, da gre za namerno provokacijo, da patra boli kak del telesa, ali kako drugo podobno neslanost, a seveda temu ni tako. Gre preprosto za Patra Bogdana Knavsa, pripadnika katoliške cerkve, ki javno simpatizira s partizanskim gibanjem. S svojimi jasno izraženimi stališči je pogosto tarča burnih reakcij, ki seveda – kakor je za Slovence menda značilno – variirajo vse od izrazov občudovanja, pa do najhujših zmerljivk.

Pri pripravi na pogovor sem bil avtor tega intervjuja v nemajhnih škripcih. Predstavljal sem si namreč, da bova z gospodom nemara kaj hitro trčila v nasprotja. Kako si sicer predstavljati duel potetoviranega in prebodenega anarho-liberalno-levičarskega pisca s predstavnikom tisočletne Cerkve, ki je branik tradicionalnosti? Priznam, da so moji svetovni nazori največkrat v ostrem nasprotju s stališči, ki jih zagovarja katoliška cerkev. Moja predstava, da se bosta tako zelo različna pola zares težko približala eden drugemu, je bila v resnici popolnoma zgrešena. Izkazalo se je namreč, da marsikatero stališče patra Bogdana Knavsa z mojim ni niti tolikanj narazen, da bi lahko govoril o pomembnih razlikah, kaj šele o dveh popolnoma različnih polih. Nekega sončnega pomladnega dne sva se tako končno dobila v lokalu slovenske hokejske legende. Ampak pustimo zdaj našemu intervjuvancu končno do besede …



Pozdravljeni pater Bogdan. Na vaši spletni strani sem opazil zapis o tem, da so vaši materi napovedali, da najbrž ne boste preživeli.  Če pa že boste, pa boste neumni, kakor ste sami zapisali. Kako je torej s tem? Se imate za neumnega, pametnega?

Imam občutek, da sem ravno dovolj neumen. Lahko si priznam, da vsega ne vem. Ravno toliko sem tudi pameten, da mi ni težko vprašati modrejših ljudi za nasvet ali pa poslušati njihovih mnenj.

Ob rojstvu so vam zamenjali vso kri. Tudi meni so jo ob zastrupitvi z gobami v ranem otroštvu. Stari oče je takrat rekel, da nisem več “Lukanova kri”. Kako je s tem pri vas? Ste še Knavs? Kako sicer dojemate človeka?

Če bi lahko ljudi spreminjali z zamenjavo krvi, bi lahko svet hitro postal drugačen in boljši. Najprej je treba zamenjati srce in duha. Za to dvoje se moram pri sebi vsakodnevno zelo truditi.

Bogdan ob praznovanju petega rojstnega dnevaFoto: zasebni arhiv B.K.

Bogdan ob praznovanju petega rojstnega dneva
Foto: zasebni arhiv B.K.

V duhovnika ste bili posvečeni s strani nadškofa Rodeta. Je poznal vaše nazore? Kako sicer gledate na “lik in delo” omenjenega?

Kardinal Franc Rode je zelo izobražen in razgledan mož. Mislim, da lahko od njega pričakujemo le še kakšne zelo zanimive spomine, saj je zdaj v pokoju. Tako bomo lahko izvedeli za marsikatero ozadje njegovih zelo odmevnih izjav, ki so pogosto izzvale burne odzive v naši javnosti. Mislim, da je resnični osebnostni lik kardinala Rodeta premalo znan. V osebnih odnosih je to zelo prijazen, duhovit in odprt človek.

Novo mašo ste imeli leta 2000 v Mošnjah, domači vasi. Kje delate danes? Kakšen je vaš delovnik?

Zelo preprosto, sem na župniji v Ljubljani, v Šiški. Župnijsko delo zajema raznolika opravila: od obiskovanja starih ljudi in bolnikov, poučevanja otrok, dela na vrtu, ki ga imamo v sklopu župnije, pa vse do duhovniškega zakramentalnega življenja.  To pa pomeni maševanje, pridiganje, spovedovanje. Ob vsem pa se mi zdi najpomembneje, da imam čas za človeka v stiski in za pogovor s tistimi, ki si tega želijo.



Pred časom ste se zapletli v afero, ki so jo mediji poimenovali “Kristus si ne želi intervjuja z Janezom Janšo v Družini”. Vaš komentar?

Nisem bil za to, da se moje osebno dopisovanje, v katerem so bila pač osebna razmišljanja in pomisleki, objavi. In ker je bilo vse objavljeno v javnosti brez moje vednosti in brez mojega dovoljenja, boste tudi razumeli, da tega nisem pripravljen komentirati.

Opazil sem vas v Dražgošah, vem da ste darovali mašo za padle borce Pohorskega bataljona. Kako gledate na obdobje NOB? Kako gledate na gospoda Stanovnika? Pa on na vas?

Naj povem, kar sem že večkrat izjavil: NOB je bila slavna epopeja slovenskega naroda. Nanjo bi morali biti vsi ponosni. Žal pa je neka politična sila največje junaštvo naših fantov in deklet zlorabila za revolucijo.

Knavs Stanovnik

Ob boku Janezu Stanovniku v Dražgošah 2016
Foto: Andrej Tarfila

S prijateljem, tovarišem Stanovnikom, imava kljub razliki v starosti podobna prepričanja: on se zelo trudi za pomiritev in jaz za spravo. Doseči eno ali drugo, pa ni samo v najini moči. Tako verjamem.

Kako se sicer spopadate z napadi nase? Od kod, od koga jih prihaja največ? Od ekstremne desnice?

Za te napade se ne zmenim, saj so del vsakdanjega življenja vsakogar, ki javno pove svoje mišljenje. Moram priznati, da se mi kaj hudega še ni pripetilo. Pravzaprav pa me bolj moti ignoranca, ko se nekdo na moje besede ne odzove, pa bi se moral.

Kako je bilo z zapuščino gospe Zofije? Je šlo za gotovino? Ste imeli dostop do računa? Kam je šel ta denar?

Šlo je za starejšo gospo, vdovo brez otrok. Gospa Zofija me je zadolžila, naj njeno zapuščino (stanovanje v velikosti 39 kv. metrov ter prihranke v znesku 20.194 €) po njeni smrti namenim v dober namen, za male ljudi. Najprej sem bil pozoren do teh, ki so najbolj potrebni pomoči. Tudi sicer sem se zelo trudil, da je vsaj nekaj malega dobilo veliko ljudi in da nikogar, ki je v hudi stiski, nisem pozabil. Mnogi so se ob novici, da bodo prejeli donacijo, iskreno razveselili, bili ganjeni in tudi solz sreče ni manjkalo. S tem je bilo moje veselje popolno, verjamem pa tudi, da se je gospa, ki mi je zaupala to pomembno nalogo, razveselila v večnosti. Ne dvomim, da nas še naprej lepo spremlja in je vesela, da je šel denar za ljudi, ki so pomoči potrebni.

Pater Bogdan med pogovoromFoto: Marko L.

Pater Bogdan med pogovorom
Foto: Marko L.

Je bila premestitev s Sv. Gore v Šiško kazen za vaša javno izražena stališča?

Večkrat sem že povedal, da so v Šiški dobri ljudje. Kako bi mogel reči, da sem k njim prišel po kazni? Prav vsak kraj, kjer sem doslej služboval, sem tudi vzljubil! Enako velja za tamkajšnje ljudi. Najbrž povsod pustim tudi del svojega srca.

Pogosto uporabljate socialna omrežja, v svojem delovanju ste zelo moderni. Kako gledate na razmah teh reči?

Z razmahom spletnih socialnih omrežij smo ljudje dobili lepo priložnost, da smo na nek način med seboj bolj povezani; lahko zvemo za stisko, bolečino drug drugega, zvemo lahko torej za to, kar nam je bilo do sedaj prikrito. Po drugi strani pa smo tej navidezni bližini navkljub postali veliko bolj ranljivi. Ta omrežja je mogoče tudi zlorabiti za hudobijo in nespodobne besede. Zato danes socialna omrežja kar kličejo k večji osebni odgovornosti, s katero bi lahko postala šola višjega etičnega življenja in hkrati tudi šola bogatejše in spoštljivejše besede.



Tudi papež Frančišek je aktiven na tem področju. Kako ocenjujete njegovo delo? Vam ga je sploh dovoljeno komentirati?

Lahko samo izrazim občudovanje nad tem človekom. Letom in boleznim navkljub uspe narediti tako velike reči! Zame je papež Frančišek prerok. Samo pomislite, na veliki četrtek je umil in poljubil noge enajstim migrantom, ob povratku z obiska grškega otoka pa je s seboj pripeljal dvanajst beguncev!

Kako bi se po vašem morala RKC spopasti z upadom vernikov?

Ste res prepričani, da število vernikov znotraj Katoliške cerkve upada? Tako se lahko zdi na zunaj, če merimo vernost po obiskovanju obredov. Če pa vernost ocenjujemo po vrednotah, ki jih ta ali ona veroizpoved zagovarja in v katerih se večina ljudi prepozna, potem vidimo, da je število kar stalno, ali pa celo v porastu. Danes je pri vidnih sociologih religije sprejeta ugotovitev, da religioznost ne pada in ne raste, pač pa se spreminja. No, zadnja Sinoda Cerkve na Slovenskem je sprejela ta izziv in se odločila, da bo bolj od množične spremljala in spodbujala osebno vernost. Cerkev torej ne bo več žalovala za množičnimi shodi.

Pater Bogdan Knavs na Sveti Gori mašuje za partizane in vse žrtve vojneFoto: Jani Alič

Pater Bogdan Knavs na Sveti Gori mašuje za partizane in vse žrtve vojne
Foto: Jani Alič

Kako gledate na begunsko krizo? Imate simpatije do ljudi na begu? Ali je prav, da se Slovenci tako množično izrekajo proti beguncem, migrantom?

Begunsko krizo spremljam z osebno prizadetostjo. Gre vendar za ljudi, ki bežijo pred grozotami vojne, povrh pa so še lačni, prezebli… Seveda jim je treba pomagati, sicer nas bo moralo biti sram za vedno!

Naši ljudje v Sloveniji so dobri. Samo pomislite, s kolikšno velikodušnostjo so še ne tako daleč nazaj sprejeli begunce iz Bosne. Tokrat pa je po mojem občutku novoletni dogodek v Kölnu marsikoga pošteno prestrašil. Ampak bodite prepričani –  dobro jedro v srcu naših ljudi bo kmalu znova zmagalo!

Kako ocenjujete delo drugih papežev? Morda drugih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov? Omenjala sva že Rodeta. Kaj pa Uran? Kdo drug?

Saj veste, vsak človek ima svoje kvalitete, tako tudi papeži. Svetega Janeza Pavla II. imamo v spominu kot prijatelja mladih, pa tudi bolnih in nemočnih. Papež Benedikt XVI. je veljal za intelektualca. Bil pa je tudi tisti, ki je zelo jasno izražal cerkveni moralni nauk. Bil je izjemno kritičen tudi do odgovornih ljudi znotraj Cerkve. Samo pomislite, dejal je, da je »največjo zlo v Cerkvi sami« in da ni potrebno vedno naokrog iskati krivcev za nastalo stanje v Cerkvi.

Vprašujete tudi po upokojenem nadškofu Alojzu Uranu. Ni težko ugotoviti, da povsod uživa veliko spoštovanje in ljubezen. Zakaj? Zato, ker ni človek, ki bi delil ljudi na naše in vaše, ampak se trudi videti v vsakem človeku najprej tisto, kar je v njem dobrega. Štejem si v veliko čast, da sem tudi sam napisal poziv Komisiji Pravičnost in mir, naj nadškofu Uranu zagotovi zaščito dobrega imena in mu omogoči pravico do bivanja v lastni državi. Vesel sem, da se je lahko vrnil domov.



Kdo je odgovoren za finančni polom v Mariborski nadškofiji? Kdo bi moral te stvari poravnati? Bi kdo moral kazensko odgovarjati?

Kot se verjetno spomnite, sem na Komisijo Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci naslovil dve odprti pismi. To sem storil v upanju, da bodo dali pobudo za odkrito besedo obžalovanja za posamična konkretna dejanja in opustitve. Prav tako sem upal, da bodo postavili zahteve za jasno sprejemanje osebne odgovornosti. Kazensko odgovornost naj sicer ugotovi država. Sam nisem sodnik, moj klic je imel le moralno razsežnost. Zato sem predlagal:
a) naj bi krivci za mariborski polom konkretno in osebno priznali krivdo ter jo tudi obžalovali;
b) da naj krivci prevzamejo konkretno odgovornost in nosijo posledice za svoja ravnanja ter da naj vendar pride do javno izraženih odstopov od odgovornih služb
c) da se sproži veriga jasnih moralno – preroških dejanj, kar pomeni, da se poizkušajo najti sredstva, tudi za ceno osebnih žrtev cerkveno odgovornih oseb.
Cerkev mora jasno pokazati, da je pripravljena tudi na osebne žrtve!

Pa je dovolj kak “izgon” v odmaknjeni samostan, ali bi moral potencialno odgovoren človek kazensko odgovarjati?

Greh je v Cerkvi nekaj osebnega, ne zgolj neko neosebno družbeno stanje. Odgovorni bi morali stopiti pred ljudi in jim povedati, kaj je bilo narobe in zakaj so bili opeharjeni- Morali bi seveda tudi kazensko odgovarjati. Najbolj tragično pri vsem skupaj pa se mi zdi, da je takšno ravnanje naša zakonodaja omogočala. Večinoma početje ljudi, ki so mariborski nadškofiji nakopali tolikšno finančno izgubo, sploh ni bilo nasproti takratnim zakonom. Zato je lahko spreobrnitev in odgovornost predvsem moralna. Takšno moralno dejanje Cerkev svetu dolguje.

Da bi lahko pomagali vsaj malim ljudem, predvsem tistim, ki že tako živijo na obrobju in se borijo za vsakdanji kruh, sem predlagal, da Cerkev ustanovi poseben solidarnostni sklad. Vanj bi položili vse svoje osebne prihranke najprej odgovorni za nastalo stanje. V ta sklad naj bi še naprej dajali svoje prihodke in s tem zagotavljali  nadaljnje redno odplačevanje škode. Pomembna simbolna gesta bi bila tudi, če bi vodstvo Slovenske Cerkve v ta sklad prispevalo svoj osebni dar.

Člani slovenske delegacije ob praznovanju obletnice zavezniškega izkrcanja v Normandiji

Člani slovenske delegacije ob praznovanju obletnice zavezniškega izkrcanja v Normandiji

Kako pa komentirate probleme s pedofilijo in homoseksualnostjo v Cerkvi? Ste morda vi osebno kdaj čutili “klic narave”?

Glede pedofilije je potrebno takoj brez pomisleka povedati, da je to veliko zlo! Gre za hudo nasilje nad otrokom ali mladoletnikom! Pedofilija je vedno moralno zavržno dejanje. Res je, da je bila zelo široko sprejeta v antični Grčiji in tudi del tako imenovane moderne seksualne revolucije v 20. stoletju jo je hotel  opravičiti. Krščanska tradicija pa je tukaj zelo jasna in je to dejanje vedno jemala kot »v nebo vpijoči greh«. Zanima vas, kako to, da se je pedofilija pojavila tudi v Cerkvi? Vidimo, da sta bila zadnja papeža, posebno pa še današnji Frančišek, nad tem zgrožena. Dala sta zelo stroga navodila, da do nje ne bi več nikjer prihajalo. Vidimo, da se ta pojav razširi tam, kjer se pojavlja veliko otrok. Zato ga najpogosteje najdemo med učitelji in vzgojitelji. In ker tudi duhovniki opravljamo ta poklic, so se med nas vrinili tudi posamezniki s to težnjo. Cerkev se danes tega zaveda. Sama je začela o tem javno govoriti. Menim, da je to najboljša preventiva, da je posamezniki s tako težnjo ne bodo več zlorabljali v upanju, da se bodo v njej najlažje skrili. Odslej je jasno, da nekoga tudi duhovni stan ne obvaruje obtožbe, če je resnično kriv.

Še bolj kot o sami krivdi in odgovornosti, pa je danes potrebno govoriti o žrtvah. Žrtev ostane ranjena še desetletja. Vidimo sicer, da v pravnem pogledu kakšno dejanje lahko zastara, za Cerkev pa tovrstno nasilje moralno ne sme zastarati, saj tudi bolečnina in čustvena pohabljenost ne zastarata. Cerkev v ta namen po Evropi ustanavlja posebno službo, ki žrtvam nudi človeško, psihološko in duhovno pomoč. Zlorabljeni otroci, četudi so vmes že sami postali starši, potrebujejo stalno oporo.

Kar pa se homoseksualnosti tiče, pa je papež v zadnji Spodbudi »Radost ljubezni« govoril zelo čuteče o istospolno usmerjenih ljudeh. Tudi oni imajo človeško dostojanstvo in jih moramo spoštovati, kot kristjani pa vključiti v krščansko ljubezen. Tudi jaz sem se svobodno odločil, da si ne bom ustvaril družine, ker me pač še bolj veseli duhovniški in redovniški poklic.




Se tudi vam zdi, da je procentualno več ljudi vernih na podeželju, kakor v mestih? Imate za tako stanje kako razlago?

Gre samo za razliko v načinu verovanja. Vaška skupnost, ali še bolje – tisto, kar je od nje ostalo, je ostala bolj skupinska ali občestvena.  Ljudje radi pridejo skupaj, zato je tudi verska nedeljska praksa bolj zakoreninjena. Urbana duhovnost pa je izrazito osebna, pogosto tudi individualno obarvana. Je pa paradoks, da prav ta individualna duhovnost mestne ljudi znova privede nazaj k naravi, ali pa na podeželje, kjer radi meditirajo.

Kako pa to, da ste se znašli v UO hokejskega kluba? Še darujete maše za hokejiste? Bi darovali tudi mašo za igralce drugih ekip? Kakšen je sicer vaš pogled na hokejska dogajanja?

Že od rane mladosti sem s posebno ljubeznijo spremljal športne dogodke, prav posebej pa vse, kar je povezano z jeseniškim hokejem. Ob rojstvu so mi v Mariboru najprej dvakrat zamenjali kri, potem pa tudi še enkrat na Jesenicah. Mislim, da je tudi to razlog mojih simpatij do vijolične in rdeče barve.

Seveda pa z naklonjenostjo spremljam tudi druge ekipe. Veselim se ponovnega vzpona hokeja v Celju in pa seveda izenačenega državnega nogometnega prvenstva. Nogometaš Olimpije Blessing Eleke je občasni gost naše cerkve in vedno z veseljem poklepetava.

Moje molitve in svete maše so vedno usmerjene v dobrobit vseh. Če je mogoče, si seveda želim, da zmagajo moji ljubljenci, ampak na koncu naj vendar zmaga boljši! Takrat tudi z veseljem čestitam zmagovalcem. Zato sem tudi rad čestital predsedniku Olimpije g. Popoviču, saj ima ekipo močnih karakterjev, ki so kljub neugodnim razmeram uspeli osvojiti naslov državnega prvaka.

Dve leti nazaj sem se priključil skupini hokejskih zanesenjakov zbranih okrog Anžeta Pogačarja. Naš namen je bil ohraniti članski hokej na Jesenicah, hkrati pa tudi mladim fantom iz HD Jesenice pomagati, da uresničijo svoje sanje, se prepoznajo in ostanejo na Jesenicah, ter ne zaidejo na stranpoti, ki jih ponuja življenje. Anže Pogačar je zastavil stvari transparentno z mesečnimi poročili in  ogromno prostovoljnega dela.  Njegov moto je vedno bil, da morajo igralci prejeti, kar smo jim obljubili, poleg tega pa morajo biti vsi računi poplačani. Na trenutke sem sicer dobil občutek, kakor da na Jesenicah ni v interesu vseh, da bi se igral spodoben članski hokej. Vsekakor upam, da se motim in se bodo občina ter nekateri drugi močni gospodarski subjekti, posamezniki ter hokejske legende v prihodnosti bolj aktivno vključili v ohranjevanje jeseniške hokejske legende.

Dobrodelna tekma Bilje 2015 - Birsa-MatavzFoto: Leo Caharija

Dobrodelna tekma (Birsa/Matavž) Bilje 2015
Foto: Leo Caharija

Vas morda zanimajo tudi drugi športi? Ste sledili dogajanjem v Planici? Ste tudi sami športnik?

Že kot mladenič sem po medijih spremljal različne športe: vse od nogometa, hokeja, košarke, rokometa, pa vse do formule 1. Večino popoldanskega časa pa je bilo namenjenega aktivnemu razvedrilu; običajno je bil to nogomet, ali pa hokej. Ta ljubezen je ostala še do danes. Morda ima dvoranski hokej celo malo prednost. Rad se odzovem tudi povabilom na dobrodelne športne prireditve.

Z veseljem spremljam tudi naše športnike v drugih panogah. Vso letošnjo zimo in zgodnjo pomlad smo lahko uživali nad izjemnimi daljavami in visokimi poleti naših skakalcev, še posebno našega prvega orla, Petra Prevca. Najbolj me je navdušila podoba, na kateri fant, ki je ponos vse Slovenije, na ramenih nosi svojega prijatelja in se veseli njegove zmage vsaj tako intenzivno kot svoje. Ali ni lepo, da mu ob prijatelju ni težko biti drugi!? Zame je Peter resnični prvak ne samo v skokih, pač pa tudi v velikodušnosti in prijateljstvu.

Bi za konec najinega pogovora želeli še sami kaj povedati najinim bralcem?

Morda pa res – nekaj zelo preprostega: danes veliko govorimo o tem, da se mora vsak izmed nas sam uresničiti, sam priti do spoznanja, najprej sam sebe imeti rad in se izpopolniti, doseči radost in užitek. Jaz pa vam pravim, da tega nihče ni sposoben doseči. Tako kot je dejal pesnik Simon Gregorčič: »Srečen ni, kdor srečo uživa sam!« Zato je zame temeljna življenjska modrost, ki jo rad delim z mladimi: užitek, veselje, radost, uspeh in zdravje, vse to ima svoj pomen le, če je ob meni zdrav in vesel, radosten in pogumen še kdo drug.

Hvala za čas, ki ste mi ga naklonili in vse odgovore, ki ste jih dali.



Na tem mestu moram priznati, da sem sicer z vprašanji patra Bogdana skušal nekoliko sprovocirati. Vsak spraševalec najbrž želi iz svojega intervjuvanca izvleči kako sočnost, ki bo članek naredila boljši. A o kaki sočnosti v izjavah Bogdana Knavsa v mojem primeru prav gotovo ne moremo govoriti, sprovocirati pa gospoda po mojih izkušnjah sploh ni mogoče. Pater Bogdan se z vsakim odgovorom potrudi izraziti kar najbolj logična stališča. Njegova argumentacija je običajno tako zelo dobra, da pri spraševalcu pravzaprav ne pusti nobenih dvomov in nobenih možnosti za dodatna vprašanja. Seveda pa ob koncu nisem mogel iz svoje kože in sem majceno pikantnost za konec tegale članka našel prav v svojem spominu. S patrom sva se po naključju pred nekaj leti namreč znašla skupaj na nekem forumu, kjer je beseda tekla o zagatah in prihodnosti jeseniškega hokeja. V beležnico sem tistikrat nameraval prav vestno beležiti modrosti, ki so jih kanili tam natrosili velmožje jeseniškega športnega ponosa. Usoda je najbrž poskrbela, da sem s seboj ob tisti priliki imel dva kemična svinčnika. Izkazalo se je, da sem z drugim lahko pomagal gospodu v vrsti za menoj, ki je prav zaradi pomanjkanja pisala prišel v zagato; res je, uganili ste – za kemični svinčnik me je vljudno poprosil prav pater Knavs. Kje pa je tu kaj pikantnega, se prav gotovo sprašujete … V maniri najžlahtnejših piscev rumenih novičk bi lahko zapisal, da je pater Bogdan ob koncu foruma pisalo pozabil vrniti. V trenutkih posebnega navdiha pa bi menda lahko rekel, da mi je pisalo ukradel. Morda bi lahko celo uporabil kak bombastičen naslov za svoj članek, pa bi pater ob tem, da ga že tako ali tako imenujejo rdečega, postal še “kradljivi pater”. Ob koncu pogovora sem gospoda na to priliko tudi opozoril in prav luštno sva se prigodi nasmejala. Bogdan Knavs seveda ni kradljivi pater, pač pa izredno pronicljiva oseba, ki v neformalnem pogovoru pove tudi marsikatero zanimivost, ki v članku iz kakršnihkoli razlogov ni našla mesta. Najbolj v spominu pa mi bo ostal patrov odgovor na vprašanje, če nima nikoli težav znotraj Cerkve zaradi svojih stališč … “Kako pa naj ravnam drugače, kakor po svoji vesti? Če čutim in vem, da se je v nekaterih primerih potrebno oglasiti, ne vidim druge poti, kakor da to tudi storim.”

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor