S & S & M – menage a trois

Sprašuje: Marko Lukan

Sprašuje: Marko Lukan

Tale posel postaja vedno težji. Izčrpal sem svoj edini štos o tem, kako je treba moje portretirance loviti, jih mesece moledovati in prepričevati, kako prima intervju bomo naredili. Pa dobro, saj v resnici jih je pogosto treba, ampak prav v vsakem članku pisati o tem, je pa tudi nekoliko preveč, mar ne? Tako, s to temo smo v pričujočem članku torej opravili. Še vedno pa ostane vprašanje kaj zapisati v uvodu?

Pa poskusimo tokrat nekoliko drugače – kaže, da je nekdanji šolski sistem pustil v meni globoke posledice. Kako si sicer drugače razložiti dejstvo, da je po dolgotrajnem šolanju v metalsko-strojniških programih, v katerih sem bil – roko na srce – vse prej, kot uspešen, v meni ostalo toliko ljubezni do panoge, ki jo popularno imenujemo – metal? Če k temu dodam še naklonjenost do dolgolasih svetlolask, ki jih krasijo oči barve lešnikove čokolade, pa se že povsem približam mojima današnjima portretirankama, ki slišita na imeni 
Saša & Sonja
Kaj hitro bi tudi rad povedal, da ne gre za še en intervju tipa Prvi kokoši Slovenije, saj sta Saša in Sonja polovica najbolj znane slovenske all-girls metal zasedbe – Hellcats. V začetku sem sicer nekaj sanjal o tem, da bi dekleta obiskal na kaki vaji, a sem po tehtnem razmisleku ugotovil, da bi v tem primeru verjetno govorili eden čez drugega, od zapiskov z intervjuja pa bi ostale le nerazumljive krace, vprašaji ob odgovorih in zmeda v glavi. Zmeda je sicer ostala tudi po pogovoru s Sašo & Sonjo, res pa je tudi, da je bila tam že pred pogovorom. Moje edine izkušnje s takrat večinoma izključno all-girls kolektivom (delom v domu starejših občanov, kjer so bile zaposlene skorajda same ženske) pa so tudi zapustile precej mešanih občutkov. OK, pa tudi nekaj lepih spominov, to je že treba priznati. Pa še ena reč mi je pred intervjujem ves čas silila v misli – ena od mojih znank me je pred časom opozorila, da sta “sestri res odbiti” in nisem bil prav prepričan, kaj me ob pogovoru z dotičnima v resnici čaka. Ampak, kakor to rad rečem – posvetimo se mi puncama …


Živijo dekleti! Dajmo, pojdimo kar v srce zadeve – povejta kaj več o vajini skupini, morda o začetkih itd …

Saša: Živijo! Prvi nastop skupine Hellcats je bil na prav primeren datum – šestega šestega leta šest. .(smeh) Takrat so nas povabili na otvoritev studia Codelli. V bendu nas je bilo takrat pet in spomnim se, da sem imela precejšnjo tremo. Tam se je namreč zbrala smetana slovenske rockovske scene, me pa smo obvladale le štiri komade. Pa ne svojih, svojih še nismo imele. Odigrale smo, če se pravilno spomnim, dva komada od AC-DC, pa enega od Warlock in ono staro, legendarno Wild Thing …

Sonja: Pozdrav tudi z moje strani. Jaz imam tisti prvi nastop v spominu po tem, da smo igrale na izposojeni opremi. Ni pa bilo pasa za bas in Saša je morala basirati sede. Sama sicer nisem imela kake posebne treme. Takrat nas je videlo dovolj ravno pravih ljudi, da smo dobile nekaj povabil za nastope, oddaje in podobno.

Saša: Res je. Hitro za tistim smo nastopile v tedanji oddaji TLP z Ladom Bizovičarjem in Anjo Tomažin na nacionalni televiziji. Takrat smo igrale v živo, ni bilo playbacka. Spomnim se, da je kitaristki sredi komada počila struna, ampak … bend se je prijel. Od takrat gremo samo še navzgor … (smeh)

V desetih letih ste torej posnele eno ploščo. Se vama to zdi dovolj?

Sonja: Posnele smo en CD, plus en EP. S tem nimamo težav, saj smo na sceni prisotne ves čas, vseh deset let. Bilo je sicer nekaj menjav v zasedbi, zamenjale smo kar nekaj pevk, a smo ves čas tu, ni bilo nobene prekinitve.

Saša: Ves čas nastopamo. Je pa tako – Hellcats ne delamo komadov kar po tekočem traku in zato, da bi napolnile ploščo. Rekla bi, da bi vsak naš komad lahko bil singel, za vsakega bi lahko posnele videospot. Komadom se res posvetimo in mogoče zato traja dlje časa. Ampak s tem se ne obremenjujemo.

Hellcats 1

Hellcats: Saša Zagorc, Katja Mavec, Daša Makuc & Sonja Zagorc
Foto: FB profil skupine Hellcats

Pa sta že pred Peklenskimi mačkami sodelovali v kakem bendu?

Saša: Jaz sem imela en bend v Grosupljem, ter en bend z ljudmi iz bivše skupine Dicky B. Hardy. Zasedba se je imenovala Kiks. 

Kako pa je s temi menjavami pevk? Zakaj je toliko tega? Tudi pri vas se spomnim vsaj treh pevk …

Saša: Še več jih je bilo. Ampak delo skupine so najbolj zaznamovale tri, res je. Tri leta je bila z nami Valentina Plaskan. Leta 2013 je pela Ajda Kovačič, ki je posnela tudi vokale na plošči. Od takrat naprej pa je v bendu Daša Makuc in upamo, da bo ostala še doooolgo časa!

Sonja: S temi pevkami je tako – v bendu smo imele od mladoletnic, ki se jim je zdelo pač prima, da so del scene in je potem v neki fazi izpadlo, da jih kam ne pustijo starši, pa vse do … no, ne bom šla v detajle. Vse prevečkrat smo s Ket vadile same, ker so pevke imele razne izgovore. Odpadlo nam je tudi precej koncertov. Izgovori v stilu “moram na bowling”, ali pa “imam fanta, ne morem na vajo” in podobni pa pač … ne gredo skozi. Tudi Saša in jaz sva se ob tem menda česa naučili in ne zaupava več slepo. 



OK. Zdajle vemo, da sta v bendu trenutno vidve in Daša. Pošteno je, če omenimo tudi četrto članico …

Sonja: Četrta je pa Katja Mavec, naša super kitaristka!

A moškega pa ne bi sprejeli v skupino?

Saša: Nikoli ne reci nikoli, ampak … če že toliko let furamo dekliško skupino, jo bomo pa menda še naprej. Takole rečem – če ne bi bilo nujno potrebno, ga ne bi.

Sonja: Enkrat smo na eni avdiciji imele enega moškega. Iskale smo sicer ženski vokal, ampak v vsej tisti množici se je znašel tudi en moški. Pa smo rekle – zakaj pa ga ne bi preizkusile … No, izpadlo je tako, da je sam rekel, da mu je zelo neprijetno in … da ne spravi iz sebe prav ničesar primernega. Kaže, da smo res iz pekla, haha …

Kako pa je z avtorstvom komadov? 

Sonja: Za komade skrbiva Saša in jaz. Govorim o besedilih, glasbi in aranžmajih. Tudi posnamemo vedno vse same. Mnogo izvajalcev najema na snemanjih studijske glasbenike. Resda nekaj stanejo, a so na koncu cenejši od dolgotrajnega najema studija, če ti recimo prava solaža ne uspe … kaj pa vem … štiri ure. Hellcats vedno vse posnamemo same.

Saša: Tudi vse ostalo počnemo popolnoma same. Nimamo niti menedžerja, večinoma sem za te zadeve zadolžena jaz. 

IMG_4869

Saša in Sonja se pogosto dopolnjujeta v svojih stavkih …
Foto: Marko L.

Sonja: Pa tudi tako je – za vse potrebe, kar jih ima bend, gre denar “iz benda”, kot temu rečemo. Govorim o opremi, stroških, snemanju videospotov in podobnega. Pa tudi sicer – v bendu imamo eno študentko – kako naj njej jemljem denar? Torej – nobena za bend ne daje iz svoje denarnice, ampak se financiramo od tega, kar zaslužimo na špilih, s prodajo plošč in podobno …

Kako pa je sicer s prodajo plošč? Pa s koncerti?

Saša: V Sloveniji prodajamo skoraj izključno le nastope. CD-jev praktično zelo malo, tudi na koncertih ne. Pri nas v resnici ni te kulture kupovanja nosilcev zvoka, vsak si vleče glasbo z interneta. Več nosilcev zvoka in digitalnih zapisov naše glasbe se proda v tujini. 

Sonja: Prisotne smo na spletu. Svojo glasbo prodajamo na iTunes, Amazonu in portalu CD Baby. Obstaja pa tudi en posameznik, lastnik trgovine v Osaki na Japonskem. Ta je že večkrat naročil po celo škatlo naših CD-jev. Pa še nekaj je takih, v Nemčiji recimo … Kakor je rekla Saša, pa v Sloveniji ne prodamo skoraj nič.

Saša: S koncerti je pa tako – vedno dobro preverimo na kaki prireditvi bomo nastopale. Nimamo fiksne cene. Na Metal Campu smo nastopale zastonj, saj je to odlična promocija za bend. Pa še prima smo se zabavale ves teden in imele prost vstop. Kar se tiče prizorišč – zelo rade nastopamo v Orto baru. Long live Orto bar, tam je na naših koncertih vedno polno!

Sonja: Ne moreš zaračunati enako organizatorju nekega velikega festivala, ali pa nekemu majhnemu klubu. Pri teh stvareh poskušamo biti realne in fleksibilne. Včasih si tudi izposodimo kake inštrumente pri organizatorjih in podobno – seveda potem cena ni enaka. Svojega kombija nimamo, tako da se na koncertna prizorišča vozimo z osebnimi avtomobili natrpanimi do stropa, haha … Kar se tiče pa prizorišč, pa bi rada nastopala v Križankah. Tisti prostor se mi zdi izjemen. Pri nas sicer ni prave kulture obiskovanja koncertov. 

Saša: Pa še drugi štosi so v zvezi s koncerti; včasih recimo kak organizator prosi, da se odrečemo avtorskim pravicam, zato da mu ni treba plačevati SAZAS-u.


Saj res, kako pa gledata na SAZAS?

Saša: Če ne bi bilo SAZAS-a, bi bila pa kaka druga organizacija. Tako pač pri nas je. Sicer pa bi povedala za tole svojo izkušnjo – ko smo izdale ploščo, se je že naslednji dan pojavila v celoti na eni od ruskih spletnih strani. Vem, da se naša glasba “dol vleče”, ampak ravno služiti pa z njo ni treba. Takrat je tisti Rus prodajal komad za komadom, pa tudi celo ploščo. Klicala sem na SAZAS in rekla, naj me zaščitijo, ampak rekli so, da pri tem ne morejo pomagati. Te stvari bi v prihodnosti veljalo urediti.

Sasha, kakor se imenuje za tuji trg - trga strune na basuFoto: FB profil skupine

Sasha, kakor se imenuje za tuji trg – trga strune na basu
Foto: FB profil skupine

Pa koncerti v tujini? Kakšne izkušnje imate od tam? Imate za delo v tujini vseeno najetega menedžerja?

Saša: Dobivamo ogromno ponudb in dobro jih je treba preveriti. Ne moremo kar oditi na špil nekemu modelu v eno vas v Italiji, ker si je pač zaželel ženskega benda. Pa da ne bo nesporazuma – z veseljem nastopamo povsod, a prizorišče in organizator mora vseeno imeti nek renome. Tudi za posle v tujini skrbim jaz. Za turnejo v Rusiji sem se recimo dogovarjala več mesecev. Bila je res odlično organizirana. Gor smo bile en teden, organizatorji so z nami ravnali kot s pravimi zvezdami. Nič ni bilo prepuščenega naključju, za nas so v različnih krajih najeli hiše in hotelske sobe. Ves čas je bil poleg nekdo od organizatorjev in … nismo imele nobenih pripomb. 

Sonja: Ja, v Rusiji je bilo tip-top! No, razen mogoče WC-jev, hehe. Tam je očitno drugačna kultura. Tako smo v ta namen naletele preprosto na luknje v tleh … še huje … na zamrznjene luknje, haha … Sicer pa smo s seboj na turnejo vzele celo spalne vreče, res nismo vedele kaj natančno nas čaka. Ampak potem so nas praktično nosili po rokah …

Marko: Hahaha, gre za t.i. “čučavce”. Tega je dosti tudi na Balkanu …

Sonja: Saj vem. Pa mi je bilo vseeno nekoliko neprijetno. Ampak človek se vsemu privadi. Kakorkoli, bile smo na turneji po petih festivalih in smo nastopale kot glavne zvezde. Z nami so bili tudi člani finskega benda iRonica, ter nekaj ruskih skupin. Koncerti tam se začenjajo zelo zgodaj, okrog osemnajste ure, tako da je še pred nočjo vsega konec. Mogoče zaradi tega, da na čučavcu ponoči komu kaj ne zmrzne, haha …

Saša: Pri Rusih je bilo pa seveda potrebno nazdravljati z vodko. Ves čas nam je nekdo v roke tiščal kozarce z vodko, me pa nismo ravno kake hude pivke. Na koncu smo morale popustiti in tu in tam spraviti skozi kako zdravico, saj drugače ti ljudje zelo zamerijo …

Sonja: Spomnim se pevke od iRonice; ob osmih zjutraj je še kar skakala naokrog z vodko, medtem ko so ostali člani benda že zdavnaj popadali, me pa smo se že zbudile v nov dan, hehe …

Saša: V Italijo smo šle pa na turnejo z najetim kombijem. V Milanu so vanj vlomili  na varovanem parkingu in nam pokradli precej robe. Ne sicer vse, kajti kombi je bil parkiran tako, da se vrata niso dala odpreti do konca. Pokradli so nam laptop s celotno zgodovino Hellcatsov, vse slike, posnetke, vse od začetka. K sreči nam vrednejših stvari niso pokradli …

Sonja: Kako misliš – vrednejših stvari niso pokradli? Ukradli so laptop, precej opreme in šest kovčkov oblek. Z leti človek kupuje ta usnjen pas, ono jakno, tiste okovane rokavičke, potem pa vse gre … Še dobro, da mi niso pokradli činel! Činele so namreč najdražji del bobnarskega kompleta.

Resno? Kakšne pa so kaj te dni cene činel?

Sonja: Ena lahko stane tudi do 400 eur. Pa seveda nimam samo ene činele.

Pa druga oprema? Imate kako priljubljeno znamko, tako kot recimo fotografi?

Saša: Zame skrbijo v podjetju Conti guitars. Tam so res izdelali vse po mojih željah.

Sonja: Meni bi pa prav prišel en sponzor za bobne, haha.


Bi nastopale v Ameriki?

Sonja: Jasno. Ampak zaenkrat še nismo našle prave agencije, ki bi nas zastopala na oni strani luže. Pri Američanih je to resen biznis. Ravno pred praznimi dvoranami pa tudi ne bi nastopale. Najbrž pa bi potrebovale tudi sponzorja za transport in vse ostalo. Ampak Hellcats doslej še nismo delovale po tem sistemu, v Hellcats še nihče ni vlagal denarja.

Saša: Mogoče bi se morale povezati s kom, ki je v Ameriki že nastopal. Lepo je recimo v Ameriki uspelo Laibachom. Laibach so pa tako top band, da je težko povedati. Vsi jih poznajo! Lahko kakega Finca vprašaš po Laibachih, pa jih bo poznal, morda pa še nikoli ni slišal za Slovenijo.

Sonja pretepa bobneFoto: FB profil skupine HC

Sonja pretepa bobne
Foto: FB profil skupine HC


Kako pa na Hellcats sicer gledajo moški kolegi? Se jim zdite konkurenca, ali sodelujete dobro? Je bilo kdaj kaj patroniziranja, sta bili kdaj “neumni blondinki”?

Saša: Bilo je nekaj “hejtanja” in neprimernih pripomb, to je že res. Ampak ne razumem – zakaj bi me štiri bile komurkoli konkurenca? Delamo svoj posel in – delamo ga dobro!

Sonja: Konkurenca smo jim zaradi tega, ker metal bendi težko dobimo prizorišča za špile. Potem pa jim – torej moškim skupinam – še ta prostor zasedemo Hellcats. Ampak sama ne gledam na te zadeve tako – vsi smo v isti branži, vsi imamo enake težave. Ne vem zakaj bi bile me kaj drugačne, če smo t.i. ženska skupina. Jaz sem že od prej imela na nek način podobne izkušnje, saj sem študirala v izrazito “moški” branži, tako da sem teh reči navajena. Nekateri mislijo, da smo zaradi tega, ker smo ženska skupina – avtomatično kake orto feministke. Pa nismo. Meni se zdi le neumno, da ženske ne bi sodelovale v kakem poklicu le zaradi tega, ker so ženske. Pa še tole bi povedala, menda gre v kontekst vprašanja – nekatera prizorišča so za nas preprosto zaprta. Na t.i. “slovenski metal sceni” pravzaprav sploh nismo prisotne. Zakaj je tako – ne vem. 

Saša: No ja, s tem se seveda strinjam. Imamo pa ženske nekaj fizičnih omejitev, haha … 

Povejta mi – kdo se najbolj “razgreje” na koncertih? Dekleta, fantje? Starejši, mlajši?

Saša: V Sloveniji si dajo najbolj duška moški. Vrtijo grive, trenajo pod odrom …

Sonja: Je pa res, da dekleta bolj znajo besedila. Pa prej nas pohvalijo od moških, moškim pohvala ne gre od ust. No, vsaj taka v živo ne. 

Saša: V tujini si dajo duška pa tudi dekleta. Ravnokar sem se spomnila ene zanimive prigode – nastopale smo v Istri, v Buzetu. Tja sta se iz Slovenije pripeljala tudi dva zakonca. Žena je za darilo ob obletnici poroke zahtevala ogled našega koncerta v Buzetu in…prav pošteno sta si dala duška ob našem špilu, haha … 

Sonja: Jaz bi pa rada povedala tole – nekajkrat se nam je že zgodilo,da smo nastopale pred kakimi otroci. Recimo na kaki šoli, ali kaj podobnega. Otroci so sedeli, si podpirali brade in … bi najbrž najraje pritisnili na FF (fast forward, prevrtavanje, op.p.), ali pa drsnik premaknili na konec komada. Tako se mi je zdelo, haha … Ob tem pa je bilo zabavno opazovati starše, ali pa kake učitelje, kako se v ozadju niso mogli zadrževati in so v teku koncerta začeli poplesovati in podobno. Ne vem v katero smer se razvija ta mladina …




Saj res, ko že ravno govorimo o mladini – pred kratkim je bila ŠKIS-ova tržnica, na kateri je kar mrgolelo narodno-zabavnih ansamblov. Hellcats ste na ravno drugem polu glasbe. Kako gledata na razmah popularnosti narodno-zabavne glasbe med mladimi?

Saša: Meni je to preprosto nerazumljivo. Delala sem z eno mlajšo bejbo, ki mi je vsa navdušena pripovedovala o eni skupini. Potem pa sem si na YouTubu poiskala njihov komad in … štirje, ali pet fantov v enakih vijoličastih srajčkah in belih hlačah, s harmoniko in cvetočim gričem v ozadju … Ja, a res, a ti to resno, sem si mislila …

Sonja: Veš kaj Saša, veliko sem razmišljala o tem. Mislim,da je vse to posledica splošne družbene klime, krize v državi in podobnega. Ljudje preprosto potrebujejo nekaj na poskok, da se razvedrijo … Je pa tudi tako – današnja študentarija ni več enaka, kakor je bila tista nekdaj. Včasih so t.i. “govejo” glasbo vrteli lokalni kmečki fantje na svojih zetorjih, danes pa podobni študirajo v Ljubljani. 

Ampak saj “na poskok” lahko rajajo tudi ob vaši glasbi, ali pa recimo ob Big Foot Mami. Ni treba, da za to skrbijo Modrijani, Gadje, Mladi kostanji, ali pa Veseli ventilčki …

Zadnja dva “benda” sem si ob tem izmislil, ampak ni vrag, da kaj podobnega v resnici ne obstaja …

Sonja: To je res, ampak – ljudje si bolj želijo tistega – zagrabim te za pas in te zavrtim ter se ob tem poveselim.

Saša: Jaz sicer lahko spoštujem tudi narodno-zabavne glasbenike. Ampak pod pogojem, da to glasbo delajo iz svojega užitka, ne pa zaradi trenutnega vala popularnosti in možnosti za zaslužek. Razumela obsedenosti s tovrstno glasbo pa nikoli ne bom.

saša je ob vsem ostalem tako rekoč tudi menedžerka skupineFoto: Marko L.

Saša je ob vsem ostalem tako rekoč tudi menedžerka skupine
Foto: Marko L.

Pa bi vseeno posneli kako nenavadno kombinacijo – podobno kakor so to pred leti storili Šank rock z Natalijo Verboten, ali pa s 6Packom, morda kaj takega, kar so storili Big Footi s Slakom, ali pa Demolitioni s Heleno Blagne …?

Saša: Midve s Sonjo sva sicer po poreklu z Dolenjskega, čeprav že dolgo živiva v Ljubljani. Ampak kake kombinacije s kom narodno-zabavnim si pa res ne predstavljam. Pa nočem biti nespoštljiva. To pač ni zame.

Sonja ob tem modro molči in opazuje Sašo. Tudi sicer pogosto najprej pusti svoji sestri, da mnenje izrazi prva. Človek bi takole dobil vtis, da so Sašina stališča večinoma trdna in jih brez obotavljanj pove, Sonja pa pogosto razmišlja in svoj odgovor poda kasneje. Ampak kakor rečeno – gre za vtis.

Sonja, ti si pa ob tem tiho. Se ne strinjaš?

Sonja: Ni point v tem, da se ne bi strinjala. Ampak razmišljam o tem, s kom bi morda lahko sodelovale. Nihče mi ne pade na pamet … Razmišljam pa tudi še o fenomenu buma narodno-zabavne glasbe – k vsemu skupaj so pripomogle tudi televizije. Oddaj z rock glasbo skorajda ni več, ali pa so v vedno spreminjajočih se in nenavadnih terminih. Prime time pa zasedajo razne domačijske oddaje tipa Raketa pod kozolcem. Grozno!

Kaj pa unplugged, bi nastopale tako?

Saša: Jaz bi. Ampak bi želela vključiti godala. 

Sonja (po krajšem premisleku): Tudi jaz bi. Najbrž bi bilo zanimivo. Pa saj ne bi imele nikakršnih problemov, če dosti koncertiraš – potem s špili v živo ni težav. Playback se mi zdi veliko težji. Sploh zame, ki bobnam – pri playbacku recimo ne smem udariti po činelah …




Zelo aktivne ste Hellcats tudi na spletu. Pridejo kdaj tudi kaka nespodobna povabila, ponudbe, fotografije?

Saša: Jaz nimam takih izkušenj. Edino en Italijan me ves čas klika in pošilja razne ponudbe, ampak nanj sem se že privadila. Ne odgovarjam mu, pa se vseeno ne naveliča, hehe … Tudi sicer ne odgovarjam na chatu. Pa ne, da ne bi hotela, ampak … ljudi, ki me kliknejo, je toliko,da bi potem lahko po cele dneve le odgovarjala na sporočila. Tega pa seveda ne morem. 

Sonja: Mene ves čas klika neki Španec. Pravi, da bi imel enake hlače, kakor jaz, hahaha. Sicer pa so se mi doslej fantje na spletu ponujali predvsem kot roadieji in … to se mi je zdelo še posebno zabavno – kot groupieji. Si predstavljaš – Hellcats angažiramo skupino groupijev, ki bodo delali šaro na dogodkih, na katerih sodelujemo. Morda bi kdo lahko celo omedlel, hahaha … Za odgovarjanje pa tudi jaz sicer nimam dosti časa. 

Kaj pa če obrnem vprašanje o neprimernih fotografijah, filmih in ponudbah naokrog? Menda poznata primer posnetkov Severine med seksualnim odnosom? Ali pa tistega od Pamele Anderson? Mislita, da je šlo res za ukradene posnetke, ali so bili z namenom popularizacije namerno plasirani v javnost? Je kaka možnost, da kako od peklenskih mačk kdaj vidimo v home-made posnetku?

Sonja: Me nismo take, me smo bolj karakterji, haha …

Saša: Ne verjamem, da bi bila katera tako neumna, da bi si na ta način povečevala popularnost. Takih posnetkov v javnosti ne bo, saj se nikoli nismo snemale pri čem takem. No vsaj zase vem, ne vem pa za ostale tri, hehe …

Sonja je "štromarka" v družini ...Foto: Marko L.

Sonja je “štromarka” v družini …
Foto: Marko L.

Kako pa je kaj z izgovorjavo vaših imen v tujini?

Saša: Pa … najbrž ti je jasno, da sva midve s Sonjo na Zahodu obvezno Zagork. Dol na Balkanu se mi pa zdi, da se prav vsako vprašanje začne z: “E, Saša, reci mi …” To je en tak poseben “e”, da človek ne ve, ali je slišal le “e”, ali pa je bilo le “ej”.

Sonja: E, Saša, ja, hahaha. Je pa tako,da malo kje vedo za Slovenijo. Potem pa imamo še vse punce tako rekoč ruska imena – Katja, Daša, Saša in Sonja in večinoma mislijo, da prihajamo iz Rusije. 

Saša: Pred nekaj dnevi sem imela dvourni intervju za BBC. Rekla bi, da je bil zame ta doslej najtežji. Z BBC-ja so me klicali že parkrat prej, da so preverili, ali znam dovolj angleščine. Potem pa so najeli studio na RTV Slovenija samo zame in tam posneli pogovor za oddajo “The Conversation”. V njej govorijo o ženskah, ki so dosegle kaj posebnega v življenju. In tako je Sasha Zagork dala interview, ki ga bo BBC predvajal 30. maja letos. 

Vemo kako nenaklonjena je slovenska radijska scena metalu. Kdo v Sloveniji sploh vrti vašo glasbo?

Saša: Rock radio.

Sonja: Občasno nas je slišati tudi na Valu 202. Pa gotovo še kdo. Po drugi strani pa tudi – nekateri nas pa očitno ignorirajo.


Zdaj pa bi rad, če v parih besedah opišeta svoje misli ob naslednjih imenih:
1) Tito

Saša: Bila sem še zelo majhna, a na tisto obdobje imam pozitivne spomine. Bila sem tudi na Brionih – fascinantno!

Sonja: Gre za pomembno zgodovinsko osebnost. Do njega čutim spoštovanje. Pa spominja me na Dan mladosti. In na neko vero v boljši jutri, pa v delo za skupnost. Tega danes ni več.

2) Che Guevara

Sonja: Che je bil seveda mnogo več, kakor le modna ikona, kar nekateri najbrž mislijo danes.

Saša: Meni ob omembi njegovega imena vedno pade na pamet lastnik Kanela bara v Portorožu, velik fen Rolling Stonesov, ki je dal pred leti izdelati majice za promocijo bara, na kateri je bil Mick Jagger zmontiran v podobo Cheja Guevare. Na nek način je že takrat napovedal nastop Stonesov na Kubi, haha. Stonesi so sicer brez dvoma največji bend na svetu!

3) Aktualni papež Frančišek

Sonja: Nimam mnenja. Slišala sem sicer, da je precej liberalnejši od prejšnjih, a se za politiko in podobno ne zanimam. 

Saša: Midve sicer izhajava iz ruralnega okolja, a nikoli naša družina ni bila tipična za tisto okolje. Če bo treba izvedeti kaj v zvezi s cerkvijo, bova pa vseeno povprašali starše.  Politike pa tudi jaz več ne sledim, ob njej postanem samo živčna.

A v sebi nimata vere? Mar ne rečejo, da na smrtni postelji še tako vnet komunist reče: “Marija, pomagaj mi”?

Sonja: To je zato, ker prepevajo Perota Lovšina po poti na ono stran, hahaha. 

Hahahaha, česa takega pa še nisem slišal. Odlično! Ampak pojdimo naprej – zanima me vajino generalno mnenje o Sloveniji …

Saša: Slovenija je za ženske kar v redu. Je dokaj liberalna. 

Sonja: Veliko pravic imamo, to je res. Pa se bo še vseeno potrebno naprej boriti. Sicer pa me pri nas motijo podtikanja in prepiranje. Mediji pa vse to še podpihujejo.

Saša: Včasih se mi zdi, da vse naše trenutno življenje teče na bazi konfliktov. To je bolano!

Sonja: Prejšnji sistem je bolj razumel človeka. Več se je delalo v dobro skupnosti. Danes pa je v ospredje porinjen posameznik. Včasih se je našlo delo za vsakogar, bilo je poskrbljeno za zdravstvo in šolstvo, pa za počitnice itd … Danes pa se pravzaprav ljudje sprašujejo, ali si služb, ki so jim na voljo – sploh še želijo. Pritiski na delovnih mestih so ekstremni in povsem nečloveški!

4) John Lennon

Saša: Gre za legendo. Spoštujem njegovo delo in težko bo še kdo kdaj ponovil njegove dosežke.

Sonja: Jaz sem bila vedno bolj za Rolling Stones …

5) Nikola Tesla

Saša: Na to naj odgovori Saša, ona je “štromarka” v familiji, haha. Ampak z eno besedo – genij! 

Sonja: Tesla je bil tako pred časom, da nekatere od njegovih idej še danes niso razumljene v popolnosti. Genijalec!

Saša & Sonja sta zanimivi sogovornici, ob spraševalcu mojega kova pa sta pogosto primorani preprosto - poslušatiFoto: Marko L.

Saša & Sonja sta zanimivi sogovornici, ob spraševalcu mojega kova pa sta pogosto primorani preprosto – poslušati
Foto: Marko L.

Bližamo se koncu našega pogovora. Povejta mi, imata kake izkušnje, razvade s kajenjem, alkoholom, drogami?

Saša: Ne, Hellcats nismo tipične predstavnice religije “Sex, drugs & r’n’r”. 

Sonja: Rade spijemo kako pivo, to je pa tudi vse.

Pa imate punce kako priljubljeno znamko piva?

Saša: Najboljše pivo smo pile med turnejo v Nemčiji. Praktično vsaka vas ima svojo znamko, pa vsa so dobra …

Kdo je najlepši moški na svetu?

Saša: Brad Pitt. 

Sonja: Moj mož, haha. Kaj pa vem, na to vprašanje se ne da odgovoriti. 

Mož? Ste sicer vse v zvezah, je katera samska?

Saša: Vse smo poparčkane. O svojih privatnih življenjih pa ne govorimo rade javno. 



Pa bom vseeno še nekoliko vrtal – kako pa je z družinami, otroci? A bodo otroci na vrsti po obdobju benda? Do kdaj sicer načrtujete delovati kot Hellcats?

Saša: Otroci bodo na vrsti še v času benda. Pa saj ne razmišljamo o tem, do kdaj bomo igrale. Ko bo čas za otroke, bodo pač prišli …

Sonja: Igrale bomo do stotega leta, potem pa se bomo usedle in videle kako naprej, haha …

Predvidevam, da sicer s svojo glasbo ne zaslužite toliko, da bi od tega lahko dostojno živele. S čim se še ukvarjate poleg heavy-metala?

Saša: Jaz sem skoraj petnajst let poučevala kot glasbena pedagoginja. Sicer pa sem univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture.  Ukvarjam se tudi z organizacijo prireditev. Mogoče bi prav ob tem omenila vsakoletni festival, ki ga s Sonjo organizirava za ženske bende okrog osmega marca. Imenuje se “Dan rock žena”. Letos so recimo nastopile poleg nas še Pretty Serious in Jar of Flies. 

Sonja: Jaz pa sem univerzitetna diplomirana inženirka elektrotehnike; zato sem prej rekla, da sem že vajena moških okolij, Saša pa mi pravi “štromarka”, haha … Sicer pa sem zaposlena v prej omenjenem podjetju Conti Guitars. Njegov lastnik je namreč moj mož, v podjetju delava skupaj. 

Pa drugi dve punci?

Saša: Daša je višja medicinska sestra v bolnici na Golniku. Ona ima izmed vseh nas najtežje delo, saj dela v turnusih in treh izmenah. je pa tudi najboljša organizatorka med nami, pri njej ni nikoli problema.

Sonja: Naša Katja je pa še študentka. V bistvu piše diplomo …

OK, približno toliko sem imel pripravljenih vprašanj za vaju. Hvala, ker sta si vzeli čas zame in me stoično prenašali toliko časa.

Sonja & Saša: Ni problema. prav prijetno smo poklepetali. Mogoče pa še kdaj.



Pa ni bilo res, veste moji dragi bralci. Ni bilo res, da nisem imel več vprašanj. Seveda sem jih imel in prav prima bi se mi zdelo, če bi moji intervjuji obveljali za drugačne od primerljivih portalov (časopisov, oddaj). Ampak kaj narediti drugače? O tem sem intenzivno razmišljal pred intervjujem s Sonjo & Sašo. Kaj pa, če bi jima že takoj na začetku zastavil vprašanje o velikosti košaric njunih modrčkov? Bi mi ušli že v prvi minuti, ali bi zadevo lahko prodal kot – “drugačno vprašanje na drugačnem intervjuju”? Pa tudi – spraševanje glasbenikov o njihovih začetkih in o sodelovanju v prejšnjih bendih, lahko začne postajati vzorec, ki pa ga vi, dragi moji bralci, ne boste prav dolgo želeli zasledovati. Ob tem bi rad omenil še najemnika v moji glavi (sam sem mu dal ime Ben), ki me pogosto nagovori k najbolj neverjetnim idejam. Ko sem s puncama sedel, mi je ta Ben kar nekajkrat vsadil v možgane misel nesramno – vprašaj ju po joških, vprašaj ju po joških, je težil …

Pa nisem. Še pošteno po moško poskeniral ju nisem. Tudi brez tega je bilo hitro jasno, da gre za izjemno atraktivni bejbi. Prav poseben triumf pa sem doživel ob začetku našega srečanja; dogovorjeni smo bili namreč takrat in tam – sam pa sem na prizorišče pogovora prispel nekaj minut pred puncama. Lokal je bil poln in sedel sem k zadnji steni v oddaljeni kot. Poleg mene je na eni strani sedela glasna moška družba z nekaj “takratkimi” na mizi, na drugi strani pa dve priletni gospe pri pitju dopoldanske kave. Potem pa sta v lokal vstopili dve v črno oblečeni metalki. Scena je za trenutek zamrznila in bejbama sem pomahal. V mojem spominu nato sledi prihod obeh blondink v počasnem posnetku čez ves lokal, pijančkom so iz rok ob šanku padali kozarci, obema mamama na moji desni je zmanjkalo besed (še sekundo prej pa je bil Ciril doma res zoprn, pa solata v trgovini res predraga …), hrupna moška družba na moji levi pa je začudeno opazovala pristanek dveh najlepših metalk na zemlji (pa tudi širše) za mojo mizo. Temu rečem filmski trenutek. Ne bom trdil, da je bilo popolnoma tako, ampak … saj tudi gume Brucea Willisa ne škripajo v resnici na travi, v filmih pa pač … in se nam vsem zdi prima. No, film S&S&M (Saša, Sonja & Marko) je trajal skoraj polne tri ure, koliko pa je primeren za Oskarja, pa povejte vi, dragi moji bralci.

Heh, vprašaj ju po joških, je rekel …

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

IMG_4882[1]

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
maj 20th, 2016

Oznake: , ,

Dodaj odgovor