Predsednik

Sprašuje in modruje: Marko Lukan

Sprašuje in modruje: Marko Lukan

Predsednik je pa kar konkretna oznaka, ane? Na prvo žogo (v v našem današnjem primeru pak) bi človek pomislil, da sem uspel s svojimi nakladanji prodreti prav do predsednika republike (dobra ideja, zakaj pa ne?), a temu ni tako. Moj tokratni intervjuvanec je predsednik športnega društva. Fancy titule, ki jo sicer nosi, se ne da ravno unovčiti, je pa sinonim za razmere v slovenskem športu – predsednik je namreč v tem konkretnem primeru vse kaj drugega, kakor protokolarna funkcija in moj današnji portretiranec mora opravljati pravzaprav skorajda vsa dela v ozadju delovanja kluba. Pardon, društva, kakor mu pri nas rečemo. Ne bi me začudilo niti, če bi ga nekega dne ugledal z metlo v roki, a možak tak pač je – skromen, delaven in z jasnim ciljem, ki ga želi doseči.

Morda bi se komu tole pisanje zdelo lahko celo preveč lokalno obarvano in širše slovensko nepomembno, a je gospod v pogovoru natrosil toliko zanimivih misli – ne samo o panogi in športu nasploh, pač pa tudi o stanju duha v deželi – da se pogovor z njim prav gotovo splača prebrati. Da sva se lovila dva meseca, je pa rednim bralcem mojih pogovorov že itak jasno … Dame in gospodje:

Pogacar

… predsednik HDD Jesenice (Hokejsko drsalno društvo Jesenice).

Tale pogovor sem sicer načrtoval kak mesec prej. Tega ne zapisujem z namenom, da bi spet in še enkrat znova predstavljal svojo (ne)sposobnost, da svoje portretirance lovim neskončno dolgo. A je bilo dogajanje v panogi prav v tem času tako burno, da gospoda Pogačarja nikakor nisem uspel ujeti z nekaj urami prostega časa. Če pa bi se čas že našel, pa je bilo odprtih vprašanj, na katera tudi predsednik sam ni poznal odgovorov, preprosto preveč. V vmesnem času se je večina najpomembnejših stvari izkristalizirala in moje sanje o ekskluzivnih informacijah so splavale po vodi. Tudi sam pogovor bi pred časom imel neko drugo obliko, vseboval druga vprašanja. Nekaj tistih, tedanjih, je vseeno našlo pot tudi v najin tokratni članek in verjamem, da bo branje zanimivo …




Pozdravljeni gospod Pogačar. Ste predsednik hokejskega društva, zdajle pa je tako rekoč poletje. So to za vas mirni dnevi, dnevi dopusta?

Dober dan. Daleč od tega, da bi v teh dneh dopustoval. Pravzaprav imam ogromno dela. V zadnjih tednih smo opravili z analizami iz minule sezone. Ker ni bilo natančno jasno v katerem tekmovanju bomo v prihajajoči sezoni sploh nastopali, je bila seveda večina energije posvečena temu. Opravili smo tudi prve priprave za redni letni občni zbor društva, ki bo predvidoma 7. julija ob 18. uri v dvorani Podmežaklo. Ampak če se vrnem na minulo sezono – s poslovnega vidika je bila sezona OK. Nekateri so me lovili za besedo, ker sem nekje izjavil, da je organizacija vsake naše tekme  – razen tistih par proti Olimpiji – pomenila en sam minus v blagajni, češ kako torej lahko trdim, da je bilo s poslovnega vidika vse OK? Ampak ja, res je bilo. V lanskoletnem proračunu smo namreč stroške organizacij tekem vnaprej vračunali. Tako smo v bistvu s tistim, kar smo dnevno pobrali od vstopnin pravzaprav delali plus. 

Za novo sezono se pripravljajo velike spremembe. Nastopili bomo v novo ustanovljeni ligi AHL (t.i. Alpska hokejska liga). Moja želja je moštvo popeljati na višjo raven, vsaj trije napadi fantov bodo imeli profesionalne pogodbe. Nekaterim od njih se v teh dneh obeta težka odločitev ali zadržati dosedanje službe, ali pa se še za nekaj let popolnoma posvetiti hokeju. Oboje skupaj bo žal neizvedljivo. Že v minuli sezoni so fantje stežka usklajevali službene in športne obveznosti, AHL pa bo očitno bistveno zahtevnejša. Pa tudi sicer menim, da si Jesenice zaslužijo spet profesionalno hokejsko moštvo. 

Koliko hokejistov pa je v minuli sezoni dejansko imelo službe?

Lažje vam odgovorim, če povem koliko jih je ni imelo. No, pa ne bom našteval imen. Vsaj eno od oblik zaposlitev je imelo 90{94327cd3380926888eef45f4aff598fb27bfab5982b68f49561c2647402fa5fb} fantov v moštvu. To se je poznalo tudi na tekmah in pri pripravljenosti. Fantje so skozi sezono sicer dobili povrnjene potne stroške, profesionalnih plač pa niso imeli. Ekipa je v tem trenutku potrebna prevetritve in okrepitev, saj se je v minulih sezonah v tekmovanju v ligi INL pokazala kot limitirana na določenih pozicijah.  Prve korake v to smer smo s podpisom pogodb z mladima in obetavnima Jezovškom in Sotlarjem že storili. Pa seveda s selektorjem reprezentance in našim novim/starim trenerjem Nikom Zupančičem. 

Bo prišlo še do novih prihodov iz drugih slovenskih okolij?

Ne želim reči ne, saj je najbrž zanimivih še nekaj igralcev, a v tem trenutku se resneje ne pogovarjamo z nikomer. Trenutno je na dopustu tudi trener, morebitne nove okrepitve iz domačega okolja pa bodo pripeljane v skladu z njegovimi željami. No, pa v skladu z zmožnostmi, te so najpomembnejše. Želim pa si konkurenčne ekipe in pripravljenih, srčnih igralcev. Če bodo nasprotniki boljši, jim bomo po tekmi stisnili roke, a jim zmag ne bi smeli prepustiti brez prave borbe, brez gorenjske trme. Ekipa bi skozi sezono tudi morala rasti, če se tako izrazim.

Anže Pogačar, predsednik HDD JeseniceFoto: Marko L.

Anže Pogačar, predsednik HDD Jesenice
Foto: Marko L.

Posvetiva se malo vašemu nazivu. Kakšen je tipični dan športnega funkcionarja? Kakšen je dan hokejskega funkcionarja? Prevladuje mnenje, po katerem se funkcionarji pač prilepijo na uspehe športnikov, vlečejo mastne denarce in ob tem ničesar ne počnejo. Pa tudi sicer me zanima kako se vaše delo razlikuje v poletnem in zimskem času …

Pa … težko govorim na splošno kakšen je dan športnega funkcionarja. Verjamem, da je nekaj tudi takih, kakor ste jih opisali v omenjenem stereotipu. Ampak jaz bom povedal za sebe – v teh dneh imam telefon ves čas ob ušesu. Ogromno je klicev, sestankov s poslovnimi partnerji, pokrovitelji, igralci itd. Usklajujejo se vsebine pogodb, obnavljajo se obstoječe, iščemo nove pokrovitelje … Pogovarjam se z igralci, vsak dan sva – dopustu navkljub – v stiku tudi s trenerjem. Moj delovni dan traja nekako od osmih zjutraj, zvečer pa je ura kaj hitro devet, deset, ali enajst, ko se preneham ukvarjati s hokejem. Urejam razna dovoljenja na upravni enoti, dogovarjam se z zunanjimi sodelavci, vse take reči … Te zadeve opravljam sam, breme je popolnoma na meni. Do sedaj sem to počel večinoma popolnoma volontersko, v zadnjem času pa zaznavam tudi željo sponzorjev in pokroviteljev po tem, da bi se moja funkcija profesionalizirala. Nisem se še odločil. V vsakem primeru pa bomo morali okrepiti tudi “pisarno” – razmišljamo o PR-u in človeku zadolženemu za marketing. Ob začetku sezone, nekje septembra, je tako opravljenega že kakih 50{94327cd3380926888eef45f4aff598fb27bfab5982b68f49561c2647402fa5fb} mojega dela. Pozimi, ali pa raje reciva v teku tekmovalne sezone, pa se bolj ukvarjam s sprotnimi, operativnimi zadevami. Govorim o organizaciji domačih tekem, gostovanj, prevozov, prehrane, vabil za tekme, organizacije zdravniške službe, zapisnikarjev in podobnega … 

Večkrat ste že omenili sponzorje, pokrovitelje … kako je z njimi v luči prihajajoče lige AHL in splošne gospodarske situacije v državi?

Obstoječi ostajajo z nami. V zadnjih dveh sezonah smo dokazali, da smo zaupanja vreden partner, stvari gradimo korak za korakom. Moj cilj je popolnoma profesionalna ekipa. Prejšnji cilj je bila ponovna vključitev v ligo EBEL v najkasneje štirih sezonah, zdajle počasi vstopam v svojo tretjo na čelu društva. Liga EBEL je pač – kakorkoli obrnemo – najkvalitetnejše hokejsko tekmovanje na tem področju. Po izkušnjah iz minule pomladi pa tega cilja ne bi več postavljal kot imperativ. Tekmujmo pač v tekmovanju, ki smo ga v skladu s svojimi zmožnostmi sposobni izpeljati. V tem trenutku je to AHL, ki bo stroškovno bistveno dražja od lige INL, v kateri smo nastopali do sedaj. Počakajmo do konca te prve sezone, pa bomo potem lažje ocenili kako in kaj dalje.





Kakšen je sicer generalno gledano donos kluba do tekmovanj v okviru tujih hokejskih zvez? Kakšen je odnos do tega vprašanja v krovni organizaciji (HZS, Hokejska zveza Slovenije)?

Uradno je seveda HZS partner tako pri organizaciji lige EBEL, kakor pri organizaciji lige AHL. Neko besedo torej načeloma imamo tudi Slovenci. Ne sili pa HZS nikogar v nobeno tekmovanje, v vsakem hokejskem okolju se odločijo po svoje. Težava je s temi našimi tekmovanji. Imamo premalo klubov, menda tudi premalo kvalitete. Predvsem pa nam najbrž za organizacijo kakega boljšega tekmovanja primanjkuje volje. Mogoče bi bilo včasih tudi dobro, če bi HZS na tem prostoru vladala z nekoliko tršo roko, bolj striktno uveljavljala svoja lastna pravila. Je pa tudi res, da bi potem najbrž prišlo do kolapsa še v katerem od že tako ali tako maloštevilnih hokejskih okolij. Pri nas je bolj tako, a veste, radi bi bili marsikje zraven, a tega realno nismo zmožni. Potem pa vse skupaj zimproviziramo in vseeno sodelujemo. Nekateri bi rekli, da smo še vedno Balkanci. S tem nisem nameraval biti žaljiv, ampak saj vsi vemo kako zadeve tečejo pri nas … 

Pa res ni v Sloveniji nobene iniciative po resnejšem tekmovanju v okviru lastne zveze? Kako sicer gledajo na nas Slovence na sestankih v Avstriji?

Sprašujem se zakaj nismo sami organizirali neke svoje lige s sosedi. Tako bi lahko mi postavljali pogoje, zaračunavali storitve ipd … Tudi nekdanja Slohokej liga ni bila tako slaba, da nekoliko modificirane ideje ne bi veljalo ponovno obuditi. Rekel bi, da bi za vsako športno panogo osnova morala biti državno prvenstvo. Ne vem, te zadeve so menda v duši naroda – očitno Slovenci potrebujemo nekoga, ki nam daje napotke, ki nam vlada, če hočete. Potrebujemo trdo roko. Sami pa kar ne vemo kaj in kako bi … Bi pa povedal še tole – ravnokar smo imeli letno skupščino HZS-ja. Vse je šlo gladko skozi, vsa poročila so bila sprejeta enoglasno, nihče ni imel nobenih pripomb. Potem pa smo na koncu vsi nezadovoljni, vsi bi naredili kaj drugače, a le tako,da bi zadeve izpeljali drugi. Prav zares nam manjka poguma. Ko se pojavimo v Avstriji, smo pa pogosto priča kar glasnim prepirom med Avstrijci samimi. Veste, na tistih sestankih se ne “šparajo”, zadeve vedno rešijo do konca. Nas sicer vedno sprejmejo lepo, vljudno in z vsem spoštovanjem. Nimam pripomb, nisem imel občutka, da bi na nas gledali kot na nebodigatreba pritepence. Pri Avstrijcih obstaja močan interes za uspešno mednarodno ligo, saj jim ta dviguje ugled v hokejskih krogih. 

Anže Pogačar v delovni oblekiFoto: hddjesenice.si

Anže Pogačar v delovni obleki
Foto: hddjesenice.si

Kaj pa je šlo torej dejansko narobe, da Jesenic niso sprejeli v ligo EBEL? Saj ste menda priskrbeli vsa zahtevana potrdila in garancije …

Kakor sem že rekel, smo bili na vstop v ligo pripravljeni. Liga je ponudila možnost prijave in mi smo jo izkoristili. Šlo je pa v resnici za bolj interno avstrijsko debato in prepire. Pa ne zaradi nas, zaradi Jesenic. Gre za to, da resni klubi – in avstrijski klubi v ligi EBEL taki dejansko so – naredijo načrte za prihajajočo sezono že nekje v februarju. Naredijo si stroškovnik, izračunajo potrebe, predvidene izdatke in podobno. Nekateri so zato takole na vrat na nos bili zelo proti spreminjanju načrtov, čeprav načeloma proti Jesenicam nimajo nič. V vodstvu lige pa so z odločitvijo odlašali ves april, pa potem še maj … Kakor zdaj gledam na zadeve, je bila prošnja po vstopu že vnaprej obsojena na neuspeh, saj ni bilo prave pripravljenosti za kaj takega. Menim, da smo vse postavljene pogoje, ki jih – mimogrede – ne izpolnjuje še kak klub, ki sodeluje v ligi, izpolnili. Menim pa tudi, da bi se vedno našel nov problem, zakaj ne moremo biti sprejeti. Konec koncev v ligo niso vzeli niti MAC-a iz Budimpešte, ki je imel zagotovljen trikrat takšen proračun, kot bi ga imeli mi. MAC ima tri milijone proračuna, ima zaposlenih dvajset trenerjev iz Skandinavije in S. Amerike ter bazo 40-50 igralcev, pa jih ni zraven. S tem sem se sicer nehal ubadati, moja energija je namenjena uspešni sezoni v okviru lige AHL. 

Prej sva omenila stroške pri organizaciji tekem. Koliko gledalcev bi potrebovali na vsaki tekmi, da bi se stroški organizacije pokrivali tako rekoč sami?

Pa … glejte… v ligi INL je veljalo nekaj, zdaj v ligi AHL bo spet drugače. Povedal vam bom takole: lani smo imeli v povprečju po 500 gledalcev na tekmi. Od tega smo recimo prodali 300 dnevnih kart, ostalo je bilo nekaj imetnikov sezonskih vstopnic in nekaj ljudi, ki so bili v dvorani brez kart – govorim o raznih predstavnikih sponzorjev in podobno. Najbrž pa kdo najde tudi način, da se prešverca, po domače povedano. Ampak hočem povedati to – v lanski sezoni nas je strošek organizacije tekme stal 1800 eur. V letošnji nas bo po predvidevanjih cca 2300. Cena vstopnice pri nas pa je 6 eur, tako bo najbrž tudi ostalo. Sami si lahko izračunate koliko ljudi potrebujemo, da bo tekma plačala samo sebe. Sicer pa cene vstopnic variirajo po krajih – v Celju stane recimo le tri evre, zato pa v Feldkirchu in Lustenauu po petnajst. 

Liga INL v preteklih sezonah očitno ni pritegnila gledalcev. Prav posebej polno obiskana dvorana Podmežaklo ni bila niti v play-offu in na odločilnih tekmah. Zakaj je bilo temu tako?

Jesenice so zelo zahtevno hokejsko okolje. Tu je zelo močna zgodovina, tradicija, polno je uspehov iz preteklosti. Ljudje se spoznajo in vedo, kdaj se ekipa bori. Morda je manjkalo nekaj tiste v preteklosti tako značilne gorenjske trme, kaj pa vem. Liga tudi ni bila dobro medijsko pokrita. Največ se je o nas pisalo, ko je prišlo v prejšnji sezoni do tistih težav na tekmah proti Slaviji, sicer pa zelo malo. Medijem so najzanimivejše negativnosti. V tem pogledu jim nismo dajali dosti gradiva in očitno smo bili nezanimivi. Veliko kritiziranja smo bili deležni tudi iz domačih logov. Ampak to vse skupaj je posledica nekega splošnega stanja v družbi – samo še kritiziramo na eni strani in smo apatični na drugi. Spomnim se, da je bila mantra hokejske javnosti po slabih izkušnjah s tujci v EBEL letih – domači igralci, igrajo naj domači igralci! Zadnjih nekaj sezon smo odigrali skorajda izključno z domačimi igralci, pa spet ni bilo ljudi na tribunah. Če igrajo tujci – ni prav. Če igrajo domači, očitno tudi ni prav. Ampak ne bi s prstom kazal na ljudi – ti bodo prišli, če bomo Podmežaklo znali ponuditi dober program in zabavo. Rad bi, da spet dokažemo vsem, da smo Jesenice hokejsko mesto. Že z nakupom letnih vstopnic bi ljudje dali lep impulz, da verjamejo v naše delo. Konec koncev smo tako rekoč edina ekipa na Gorenjskem, ki se lahko realno bori za kako lovoriko. Govorim o vseh športih, ne le o hokeju! Imamo krasno dvorano z lepo kapaciteto. V tujini na nas še vedno gledajo z velikim spoštovanjem, saj so Jesenice sinonim za dober hokej. Cenijo nas celo bolj, kakor nas ceni domača javnost. A veste, to je tako: v tujini bolj gledajo na to, kaj je v določenem okolju dobrega, pri nas pa s prstom kažemo na slabe strani.



Ko že ravno govorite o dogodku, pa o hokejskem mestu – dajva, dotakniva se nekoliko športne zakonodaje. Vsi se pritožujemo, da je slaba, spremeni pa se nič. Res ne obstaja možnost povezovanja z drugimi panogami in usklajenega pritiska na zakonodajalce?

Vsi mi bi spreminjali zadeve, ampak v resnici samo godrnjamo. Težko se najde junak, ki bi se spustil v boj z birokracijo, ki obvladuje to državo. Menim sicer, da bi se s tem morale spopasti panožne zveze, ne pa klubi kot taki. Zakaj pa jih sicer imamo? Zveze bi morale biti servis za klube! Same sicer neposredno od spremembe zakonodaje ne bi imele nič, bi imele pa posredno. Z boljšimi pogoji za šport, bi bilo seveda tudi več klubov itd., da ne bi zahajal v podrobnosti. Pa saj ne obstajamo klubi zaradi zvez, zveze obstajajo zaradi klubov!

Mi bi radi organizirali dve uri zabave za obiskovalce. Radi bi točili pivo, ponudili kako hrano. Potem pa naletimo na milijon težav in prepovedi. Zakoni prepovedujejo to, prepovedujejo ono. V težki gospodarski situaciji bi človek pričakoval prav obratno – da bo država stremela k temu, da bi bilo klubom lažje poslovati, obstajati, če hočete. Pozitivna rešitev neumne športne zakonodaje bi bila tudi dober impulz za sponzorje in pokrovitelje. Povsod v tujini klubi sami upravljajo z gostinsko dejavnostjo na tekmah. Pivo in hotdoge ti prinesejo na tribuno, sploh ni treba nikamor ponje. Pri nas pa moraš v odmoru med tretjinama zapustiti dvorano, stati v vrsti in na hitro spiti tisto pivo pred vrati. Če to ni neumno, potem ne vem kaj je. Če bo kdo želel delati težave, jih bo delal znotraj dvorane, ali pa zunaj. Lahko da bo pijan, lahko pa tudi trezen. 

Poznam podatek iz Feldkircha. V lanski sezoni je bil njihov proračun okrog 900.000 eur. Z lastno gostinsko dejavnostjo in vstopnicami so zbrali polovico tega zneska, pri nas pa je praktično ves proračun potrebno naprositi pri sponzorjih. In to pri sponzorjih, ki delujejo v bistveno slabših razmerah, kakršne so avstrijske. Če pa omenim primer Linza, ki ga tudi dobro poznam – v prejšnji sezoni so na omenjen način zbrali kar 1.200.000 eur dohodka. Če bi na Jesenicah z gostinsko dejavnostjo in vstopnicami zbrali milijon in dvesto tisoč, sem prepričan, da bi skupaj s sponzorji zbrali vsaj tri milijone letnega proračuna. S takim denarjem pa gotovo igramo vsaj v polfinalu lige! Žal pod sedanjimi pogoji morda lahko samo sodelujemo, konkurenčni pa nikakor ne moremo biti. Tudi sicer pogled za nazaj da vedeti, da s(m)o na Jesenicah vsakič, ko smo bili konkurenčni, delovali preko svojih zmožnosti. Ampak to je že druga zgodba … Takole bi rekel – raje vidim, da smo v AHL konkurenčni in stabilno delujemo, kakor da smo v EBEL pri dnu, pa ves čas v težavah. A veste, deset zmag v sezoni ni motivacija za nikogar – ne za igralce, ne za sponzorje, še najmanj pa za gledalce. Če si zadnji, nisi v sezoni naredil ničesar razen stroškov.

Ciljate na Olimpijo?

Odgovorite si sami, jaz delam na Jesenicah. Je pa dejstvo, da ravno toliko potrebujemo mi Olimpijo, kolikor Olimpija potrebuje nas. A ne bi bilo boljše, če bi obe ekipi igrali v isti ligi, se morda borili za najvišja mesta, za kak vstop v naslednji krog play-offa ipd.? Dvorani bi bili kar naenkrat spet polni. Vsi imamo željo po čem več, po čem boljšem. Tudi mi bi radi EBEL in … eh kaj, jaz bi rad Podmežaklo gledal tudi KHL, a bodimo no realni  – slovensko gospodarstvo tega ni sposobno financirati, sami pa se ob sedanji zakonodaji sploh ne moremo. Že EBEL je za slovenski hokej prehud zalogaj. 

Anže je pri navijačih zelo v čislihFoto: Domen Jančič

Anže je pri navijačih zelo v čislih
Foto: Domen Jančič

Kako pa sicer ocenjujete stanje hokeja na Jesenicah, pa v Sloveniji?

Realno ga lahko ocenjujem samo za zadnji dve sezoni. Prej sem bil samo navijač. Najprej je treba dati vse priznanje veteranom, ki so par let nazaj sploh ohranili hokej na Jesenicah pri življenju. Potem pa se je tri sezone nazaj vključila HZS in poskrbela za opremo in avtobusne prevoze, kaj dosti več pa menda ekipa od njih ni imela. No, pa tedanji trener, Gorazd Rekelj, on je tudi zaposlen na zvezi. Sicer pa je tisto sezono, imenujva jo sezona Team-a Jesenice, lastnoročno izpeljal naš Jože Remar. Sam samcat je opravil skorajda vse, kar je bilo potrebno opraviti in tudi brez njega najbrž naše današnje zgodbe ne bi bilo. …

Pa ste bili kdaj od drugih klubov deležni kakih očitkov v zvezi s pomočjo HZS-ja?

V obraz mi nikoli ni rekel nihče ničesar. Sem pa slišal opazke, ki so priletele izza hrbta, če se tako izrazim. Sicer pa je zveza pomagala vsem klubom, ne le Jesenicam. Zakaj Jesenicam izdatneje, bo moral odgovoriti kdo drug, mene takrat še ni bilo zraven. Povem vam pa kar naravnost – v zadnjih treh sezonah je bila Olimpija deležna še bistveno višje pomoči HZS-ja, kakor smo je bili deležni mi. Vam povem samo eno malenkost: prestop med slovenskimi klubi stane 240 eur, prestop igralca iz tujine, pa najsi gre za Slovenca, ali tujca, pa cca 1000 eur. Take stvari je HZS preprosto odpisala, pa mi vi povejte, če to ni pomoč. Pa še bi vam lahko našteval. Tako da očitki od kogarkoli, ki bi trdil, da HZS podpira izključno Jesenice, prav gotovo ne držijo! 

Če nadaljujem z odgovorom na prejšnje vprašanje …  po pogovorih z vodstvom HD (mladi) Jesenice, sem pred dvema letoma ugotovil, da pri njih članske ekipe več ne bo. Zbralo se nas je nekaj ljubiteljev in malih gospodarstvenikov, k sodelovanju smo pritegnili gospoda Remarja in … ustanovili novo društvo. Ugotovili smo namreč, da ni v naši moči poplačati dolgov, ki so jih naredili neki drugi ljudje. Sam sem bil še v časih prejšnjega, legendarnega kluba (HK Jesenice, op.p.) eden od sponzorjev, saj so se hokejisti prehranjevali v moji restavraciji in sem dobro poznal situacijo. Po zagonu novega društva se od stare vodstvene ekipe ni oglasil nikoli nihče, sam pa tudi nisem potreboval njihovih “nasvetov”. Kar pa se tiče dosedanjega dela – zgodba se počasi gradi. Gremo korak za korakom. V prvi sezoni smo presenetljivo in nepričakovano osvojili naslov državnih prvakov. V drugi sezoni so bila pričakovanja višja od dosežkov in z njo prav gotovo nismo zadovoljni. Zdaj pa je čas za korak naprej, čas je za boljši hokej! Če pa ocenim še stanje hokeja v državi – glede na finančne vložke, je stanje naravnost fenomenalno. Če pa gledamo seveda absolutno stanje, pa je žal hokej v državi v mizernem stanju. Ne morem se izraziti drugače. 





Koliko pa je sicer v domačem kraju pripravljenosti za pomoč? Koliko je polen pod noge?

Gospodarski subjekti v teh krajih so praviloma v težki situaciji. V zadnji sezoni smo imeli 38 sponzorjev in poslovnih partnerjev, 29 od tega jih je bilo iz naše občine. S sodelovanjem so bili večinoma zadovoljni in zelo smo jim hvaležni zaradi tega. Je pa tako, veste – na Jesenicah živi 15.000 ljudi. Kupna moč je majhna. Sponzorji od drugod se ravno ne tepejo, da bi vložili denar v Jesenice. Lažje kako multinacionalko naslovijo klubi iz velikih mest, kaj pa vem … Zagreba, Münchna … kakor pa mi. Iz manjših okolij pa imajo potencialni sponzorji vedno tudi dovolj lokalnih zahtev in želja. No, morda pa ne zmoremo, ne znamo odpreti kakih vrat. Človek se vedno uči. 

Kar se polen pod noge tiče, pa pravim tako: včasih jih je več, včasih jih je manj. V minulih dveh sezonah sem se nekajkrat že vprašal – kaj pa mi je tega treba bilo. Potem pa sem na neki točki ugotovil, da se mi ni potrebno ozirati na mnenja gostilniške stroke in na razne internetne godrnjače. Pri nas gre bolj za žaljenje na osebni ravni, kakor pa konstruktivno kritiko. Takega žaljenja so sposobni samo ljudje, ki imajo tudi sicer probleme v življenju. Na te stvari pa vpliva nimam. Moja vest je čista in to je tisto, kar šteje. Sicer pa vedno pravim, da je v klubu dobrodošel vsak, ki bi rad pomagal. Po mojih izkušnjah takih ljudi ni prav dosti. Mogoče je komu sama ideja še zanimiva, a zadeve ne vzame dovolj resno. Podcenjevanja projektov pa si ne moremo privoščiti. Ko se postopoma dvigamo na višji nivo, se sicer pojavljajo tudi ljudje, ki bi imeli visoko plačo za malo dela, to pa je nesprejemljivo …

Hijene?

Tako ste jih imenovali vi. 

Zakaj pa v vodstvo kluba ne pritegnete kakega od bivših zvezdnikov? Ne bi bila to dobra PR poteza?

Takole vam povem – eden od bivših ljubljencev Podmežakle si je zaželel mesečne plače 5000 eur in pogodbo za dve leti. Se vam to zdi realno? Se vam to sploh zdi resno? Marsikomu od legend sem ponudil sodelovanje. Ponudil sem ga tudi ljudem, ki bi zanesljivo lahko sodelovali. Bil sem pripravljen izpolniti marsikatero zahtevo in se celo sam umakniti, če bi zaradi tega jeseniški hokej napredoval, a … pripravljenosti na pomoč ni bilo. Slišal sem milijon bolj ali manj verjetnih izgovorov. Zakaj tako, pa ne vem.

Pa aktivni igralci? Nekateri se bližajo koncu kariere, bomo koga spet videli Podmežaklo?

Tista prejšnja, “EBEL” generacija, si je zgradila tak ugled, da njihovim finančnim željam ne moremo priti blizu. Mi pravzaprav ne moremo priti niti blizu temu, kar igralcem ponuja Olimpija. Osebno bi rad videl znova na Jesenicah marsikoga, a kakor sem prej rekel – s sestavo ekipe se doslej še nisem imel dosti časa ubadati. Še enkrat povem – zelo bi bil vesel, če bi kak kvaliteten domači igralec spet našel pot do domače dvorane, a bomo ekipo sestavili po navodilih trenerja in v skladu s finančnimi zmožnostmi. 

Kako bo s tujci? 

Če bomo sklenili pogodbe z vsemi slovenskimi igralci, ki si jih želimo, potem tujcev ne bo. 

Niti Shane-a Heffernana? Zdelo se je, da se je tu počutil odlično. Morda obeh bratov Heffernan?

Nikoli ne reci nikoli in seveda sem razmišljal tudi o tej možnosti. A ta trenutek ni o tem tekla še nobena konkretnejša debata. Zadnjo besedo pa bo imel trener, kakor sem že večkrat povedal.

Foto: siol.net

Foto: siol.net

Povejte še kaj več o ligi AHL. Koliko hokeja bo Podmežaklo, kakšne kvalitete?

Sam sistem tekmovanja še ni dokončno definiran. Največ razmišljanj teče v smeri dvokrožnega ligaškega sistema – tako bi torej odigrali v rednem delu po 15 domačih in 15 gostujočih tekem. Potem naj bi se moštva razdelila v dve skupini – najvišje uvrščenih šest bi se med seboj spopadlo za najboljše pozicije v play-offu, ostali pa za še dve prosti mesti. Liga naj bi se začela nekako sredi septembra, igralna dneva pa bi bila sreda in sobota. Skupaj s play-offom, če se bomo vanj uvrstili, ter kasneje tekmami v slovenskem državnem prvenstvu, bi morali odigrati vsaj okrog sedemdeset tekem. Play-off bi potekal marca, finale pa aprila 2017. Menim, da je za kakršenkoli resnejši dosežek potrebna profesionalna ekipa. 

Še dve vprašanji sem pripravil za vas, potem pa bova zaključila. Najprej me zanima, zakaj je v resnici iz upravnega odbora izstopil pater Bogdan Knavs? Zdel se mi je prav zanimiva oseba za to funkcijo, na nek način maskota …

Pater je bil zares s srcem pri stvari. Imel je najboljše namene. A veste, on pozna ljudi, pozna politike, vso Slovenijo, če se tako izrazim. Želel je aktivneje pomagati v klubu, precej ljudi mu je pomoč tudi obljubilo. Opravil je kar precej obiskov in se naposlušal obljub, potem pa … potem pa od vsega skupaj ni bilo prav dosti. Doživel je tipično Slovenijo, bi jaz rekel. Na koncu je bil po mojem mnenju precej razočaran. Nekaterih stvari preprosto ni mogel razumeti. Tudi jaz jih ne morem. Noben normalen človek jih ne more. Pa še to bi povedal – pater je bil menda najbolj prepričljiv takrat, ko so vabili mene zraven. Brez njega morda tudi sam ne bi sodeloval. Za vse skupaj se mu iskreno zahvaljujem!

Komentirajte prosim še dejstvo, da se je v minuli sezoni prvič po 59 letih zgodilo, da nobena od jeseniških selekcij ni osvojila naslova državnih prvakov.

Hja, potrebno se je zamisliti. Povsod se trudijo, povsod delajo kar se da dobro, veste. Na Jesenicah imamo tradicijo, ampak ko fantje stopijo na led, je to samo beseda. Noben nasprotnik se ne preda samo zaradi tega, ker imamo na Jesenicah tradicijo. Na Jesenicah smo v preteklosti delali več, drugače in bolje od ostalih okolij. Ne bi se rad vtikal v delo v HD (mladi) Jesenice, ampak … morda pa je to tudi recept za sedanje čase. Na Jesenicah potrebujemo nove Felce, nove Rodmane in Razinge(a)rje … Sicer pa je moja naloga narediti uspešno spet člansko ekipo. Tukaj nekaj pomenijo samo zmage in naslovi. Bi pa na račun t.i. tradicije vseeno pričakoval nekaj več interesa v okolju.



Ko sva že pri HD (mladi) Jesenice – nekaj se je šušljalo o ponovni združitvi obeh klubov pod eno streho. Obstaja seveda večna bojazen staršev, da bi denar zbran s članarinami za otroke, na koncu končal na računih članskih igralcev. Pa vseeno – zakaj ne pride do združitve, ki bi bila logična in smiselna?

Združitev vsekakor ostaja ena od nalog za prihodnje sezone. Če so razmerja jasna, računi ločeni in podobno, potem ne vidim večjih težav. Taka združitev bi seveda prinesla tudi kako napetost, saj bi določeni ljudje izgubili dosedanje pozicije, a … pa saj vsi delamo v dobro jeseniškega hokeja, mar ne? Za vsakogar, ki bi rad pomagal, se bo gotovo našlo mesto. 

Za konec imam navado svojim intervjuvancem dati priložnost, da še sami kaj povedo. Tole zdaj je vaša …

OK. Za prihodnje obdobje si želim podpore ljudi, želim si podpore navijačev. Rad bi, da tekma predstavlja nek dogodek, neko priložnost za druženje, ki ga je v današnjem kompjuteriziranem življenju vedno manj. Z ekipo si želimo podpore v dobrem in slabem. Pokažimo spet, da imamo radi hokej! Zakaj ne bi tudi proti Asiagu, Feldkirchu in podobnim, v dvorani bilo 1500 ljudi? Gre za kakovostne ekipe! Če bi bila dvorana vsakič bolj polna, bi tudi igralci dobili občutek, da pridemo gledati njih in ne nasprotnikov. Tako pa imamo polno dvorano le ob gostovanjih Olimpije. Razumem rivalstvo in vse strasti, ki se ob tem razvnamejo, ampak … pa saj menda ne hodijo Jeseničani gledat Olimpije, ampak zmago nad njo. Tako bi moralo biti tudi pri drugih ekipah. Če dam drugačen primer – Old Trafford je na tekmah Manchester Uniteda poln vedno, pa najsi rdeči vragi igrajo proti Chelseaju, Liverpoolu, ali pa tam kakemu Swanseaju, ali Stoku. Nam pa manjka predvsem mlada publika. Na tribuni imamo ljudi, ki že desetletja spremljajo ekipo železarjev in ti so nam zvesti tudi v zadnjih letih. Opažam pa tudi to, a veste … včasih si rekel, da navijaš za Jesenice, ali pa za … kaj vem, Hajduk, Crveno Zvezdo, Olimpijo … za moštva, ki si jih lahko videl in spremljal. Danes pa mladi navijajo za Kingse, pa za Real in Barcelono, o domačih pa pravzaprav nihče več resno ne razmišlja. Potem pa imajo fantje pri štirinajstih letih le željo čim prej igrati nekje zunaj, namesto za člansko moštvo Podmežaklo. Pa ambicije, ambicije bi morale biti realne. Po eni strani fantje sanjarijo o ligi NHL, potem pa začno pogledovati proti četrti švedski, tretji nemški in podobnih ligah. Tudi v Kranju, na Bledu, v Celju itd., bi morali fantje stremeti k temu, da bi zaigrali za Jesenice. Če bi se recimo v starosti med 18 in 22, 23 let izkazali, bi si v tujini prav gotovo lažje našli solidnega delodajalca. Deset let bi igrali v tujini, potem pa spet prišli v domače okolje. Na ta način bi lahko imeli prav kvalitetno ekipo. Glejte, zaradi vsega, kar sem v teh dveh urah in pol povedal, menim, da nikoli ne bomo na kakem ekstremno visokem nivoju. Vsaj ne, dokler so razmere take, kakor so sedaj. 

Čisto za zaključek pa – obljubim, da se bom po najboljših močeh potrudil, da bom svojim fantom zagotovil vsaj toliko dohodka, da bodo lahko dostojno preživeli …

Hvala za vaš čas in vse odgovore. Pa srečno v prihajajoči sezoni! 

Z marsikaterim od svojih intervjuvancev se po formalnem intervjuju še dolgo zadržim v pogovoru. Z Anžetom Pogačarjem ni bilo tako, saj mu je telefon že med mojim zasliševanjem precejkrat zvonil. Očitno so ga klicale obveznosti. Kakor je to v teh krajih že folklora, seveda s svojim delom stopi na marsikateri žulj. Sam pove, da prave pripravljenosti za pomoč ni, preveč pa je kritikantstva in žaljenja. V pogovoru z njim človek definitivno dobi občutek, da ne gre le za priložnostnega funkcionarja, ki bi si rad napolnil žepe, potem pa zanj ne bomo nikoli več slišali. Prav dosti povezav nima niti s politiko; v nekaterih pogledih je to njegova izrazita prednost, spet v drugih pa izrazita pomanjkljivost. Pošteno, kakor možakar deluje, si prav gotovo zasluži več spoštovanja in priznanj za nemajhno delo, ki ga je v minulih dveh letih opravil. Med intervjujem je neformalno povedal tudi nekaj zakulisnih zgodbic iz katerih človek kaj hitro ugotovi, da v hokeju ni vse tako, kakor prikazujejo mediji. Samo branje intervjuja je najbrž zanimivo le ljubiteljem najhitrejše moštvene igre na svetu, a ni prav tako – gospod Pogačar je preprosto povedal kar nekaj krepkih tudi na račun celotnega stanja v tem narodu. Hokej pa … hokej je bil in bi moral tudi ostati slovenski nacionalni šport. Ta trenutek je v zelo slabem stanju, po zaslugi ljudi, kot je Anže Pogačar, pa se na koncu tunela menda vseeno vidi vsaj majcen pramen svetlobe.
Pa še nekaj – prvič sem z nekom od svojih portretirancev pozabil narediti tradicionalnega selfija. Zaradi tega sem predsedniku potem težil še dva dni, ob koncu pa sva določila nov 15-minutni foto-termin, na katerem sva kar pred domačim mi blokom pred začudenimi očmi sosedov delovala kakor dve povprečni pubertetnici … 

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 20160623_084226[1]

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
junij 22nd, 2016

Oznake: , , , , , ,

Dodaj odgovor