Dober si toliko, kolikor je dober tvoj zadnji izdelek!

Modruje, sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Modruje, sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Dolgo, zares predolgo že na tej strani ni bilo nobenega zanimivega pogovora. Moji – prej tako zvesti – bralci se najbrž ob tem že pozabli na pričujočo spletno stran. Ob tem sem že davno izčrpal tudi izgovore o pomanjkanju časa, ker pa mi noben drug niti ne pade na pamet, se bom tudi tokrat opravičil z njim. Saj … če bi bilo po mojem … bi vsaj enkrat na teden obiskal koga zanimivega, nekoliko vrtal vanj z vprašanji, še dva dni zbiral misli in urejal zapiske ter nato dodatna dva dneva porabil za oblikovanje teksta. Bralci bi rekli – super, zanimivo branje, jaz pa bi tudi bil potešen. A potešen mora biti tudi želodec, pa bankirji in ostala svojat, ki me zalaga z računi, kakor da sem iz dinastije Rockefeller in potrebno je početi še kaj drugega. Pa ne, da v vmesnem času nisem pisal – pisal sem, še kako sem pisal in tudi objavljal. Le za intervjuje na tejle spletni strani je ostalo premalo … no, bodimo natančni – nič časa.

Oni dan sem imel priložnost obiskati določeno prireditev. Zame je bil ogled dogodka neke vrste premiera, ali pa razdevičenje, če hočete, čeprav mi branža ni povsem tuja. Pravzaprav sem svoji spremljevalki ob tem dahnil nekaj v stilu – to je pravo življenje! Tako bi rad živel tudi jaz. Kaj pa je bilo tam, za kakšno prireditev je šlo, slišim vaša vprašanja, dragi bralci … Pa pustimo nekaj negotovosti za nadaljevanje članka, zadeve bodo hitro jasne. Bistveno je, da sem na prireditvi opazil umetnico, katere delu sledim že nekaj časa. Mlada, energična in idej polna artistka svoje umetnije ustvarja na kožah drugih ljudi. Ker na sami prireditvi – sem bolj zadržane narave – do umetnice menda niti nisem upal pristopiti, sicer pa je bila obkrožena z “nevarno” delujočimi ljudmi, sem gospodično v dneh po tistem moral poiskati v njenem naravnem okolju, v njenem ateljeju, ali bolj pravilno – v njenem studiu. Tattoo studiu. In sicer v Radovljici. Dame in gospodje, moja današnja portretiranka se odziva na umetniško ime

Eva Skull

Hitro sva se začutila. Tako je pač z umetniškimi, menda bi na tem mestu veljalo zapisati tudi – sorodnimi dušami. Neskromno ob tem tudi sebe štejem med umetnike, saj po mojem trdnem prepričanju tovrstnih litanij ne more spraviti skupaj kar vsak. Konec koncev pa sem tudi pisec romana. Pred nekako letom, morda dvema, me je obsedla ideja o tem, da bi napisal roman. Kaj hitro se je v mislih izoblikovala ideja, ponudilo se je nekaj karakterjev, stipkal sem menda celo kakih 20-30 strani prvega poglavja, a je potem – saj veste zaradi česa – vse skupaj ostalo le pri ideji. Nikoli napisan roman pa prav gotovo ni dober roman, prav tako kot nikoli objavljen članek ne more biti dober članek, pa če je dogovorjenih še toliko intervjujev … Morda pa sem po tej logiki torej tudi sam le – nikoli dokončani umetnik, drugače povedano: skoraj pisec.




Pozdravljena Eva. Kako bova začela s temle intervjujem, kaj bi veljalo povedati na začetku, ko človek predstavlja tetoverko?

Ja tega pa ne vem, haha. Vi me boste intervjuvali, najbrž imate kako idejo …

Eva, dajva se tikati. Je sicer prav, če rečem tetoverka? Je bolj prav tetovatorka? Kako si začela s tem?

OK, velja. Tetoviram nekako zadnjih pet let. Zdi se mi, da sta oba izraza OK, sicer pa se večinoma pogovarjamo o t.i. tattoo artistih (umetnikih tetoviranja, op. p.). Sicer pa sem kot otrok vedno nekaj risala. Spomnim se, da sem morala v srednji šoli iz razreda, ker sem ves čas nekaj čečkala, namesto da bi sledila pouku, haha … Enkrat mi je ena od prijateljic rekla, da bi bila gotovo dobra tetoverka, a sem odvrnila, da ni nobenih možnosti za kaj takega. Ne bom tetovirala, sem si mislila, to ljudi boli! Potem pa … saj veš, kako gre to; zašla sem v t.i. “alter sceno”, videla prve zares tetovirane ljudi in postalo mi je všeč. S svojo prvo resnejšo plačo sem si potem pri osemnajstih dala vtetovirati podobo konja. Saj ni nič posebnega, je pa moj prvi tatu. Ob tem sem razmišljala – to pa bi menda lahko počela tudi jaz. Kupila sem si prvi kitajski strojček za tetoviranje, ki se je ves čas kvaril, a tako sem začela. Najprej sem tetovirala svojega tedanjega fanta na roko. Še danes pravi, da je tisto dober tatu, a sama vem, da ni prav brilijanten. A veš, nihče se ni rodil z mašinco v roki, haha. Vsi delamo napake in se iz njih poskušamo česa naučiti. Razlika med mano in drugimi je morda le v tem, da jaz svoje napake priznam, večina drugih pač ne. Resneje pa se s tetoviranjem ukvarjam nekako zadnjih pet let. 

Ampak najbrž nisi kar čez noč postala priznana artistka?

Seveda ne. V začetku sem iskala koga, ki bi mi pomagal, me česa naučil. Ne bi o imenih, a nekateri znani slovenski tetoverji so me zavrnili tudi na grd način. Potem pa sem se pač morala učiti doma. Gledala sem webinarje, poskušala na sebi, prijateljicah in fantih itd. Nato sem spoznala Lauro, izkušeno tattoo artistko s svojim studiem. Hitro sva se ujeli. Zelo mi je pomagala in me ogromno naučila. Podpirala me je pri mojem delu in mi nekoč celo ponudila svojo roko za tetoviranje. To mi je ogromno pomenilo, tako mi je dala vedeti, da mi zaupa. 

Eva SKULL med risanjem osnutka za kasnejše tetoviranje

Eva SKULL med risanjem osnutka za kasnejše tetoviranje

Pa kako človeku pade na pamet, da bi imel tattoo studio v Radovljici? Sam sem nekoč imel v tem kraju trgovino z glasbo; v tako majhnem kraju je seveda kupcev zelo malo in kaj kmalu je bilo zadevo potrebno zapreti. Ali ne bi bilo bolje, če bi delovala recimo vsaj v Kranju, če že ne v Ljubljani?

Tetoviranje je v teh časih eden od redkih poslov, v katerem ni pomembna lokacija. Če si dober, te ljudje najdejo kjerkoli!  Sicer pa, če nadaljujem z odgovarjanjem na vaša … tvoja vprašanja … v podjetju Steel Ink so načrtovali odprtje tattoo salona v Radovljici. Iskali so artista in dogovorili smo se za sodelovanje.  Najprej sem sicer imela nekaj pomislekov, saj je možak, s katerim sem se pogovarjala,  član razvpitih Hells Angelsov, ampak zdaj sem z vsem zadovoljna. Za Steel Ink delam dobro leto, vse je OK. V tem času sem tudi zelo napredovala kot tattoo umetnica. Trenutno imamo eno od izpostav tudi v Celju, a sem prepričana, da bo ekipa, s katero sodelujem, kaj kmalu še bolje zastopana po slovenskih krajih. Rada bi povedala še to – doma ni bilo kakega pretiranega navdušenja nad tem, da bom tetoverka. Sama sem po opravljeni srednji ekonomski šoli poskušala študirati zootehniko. Od nekdaj sem imela rada živali. A veš, pri nas smo bolj … kako bi rekla … mama je uspešna poslovna ženska. Tudi oče ima ranč, dvanajst konjev, uspešno jahalno šolo, sestri sta izobraženi in … v začetku sem poslušala bolj opozorila o tem, da so umetniki vedno brez denarja, da so v glavnem zapiti in podobno … Ampak vseeno – starši so bili pač nekega dne primorani sprejeti, da ne bom recimo veterinarka in ne bom domov hodila z razlagami, kako sem nekemu psičku rešila življenje. Potem pa mi je uspelo in bariere so začele padati. Morala sem se pač dokazati. Danes s ponosom povem, da sem si pri 25 letih že kupila stanovanje. To pa po mojem ni kar tako; nekateri ljudje se zakreditirajo za desetletja, meni pač tega ni bilo treba.

Sicer pa sem si – kot toliko mladih v teh časih – želela v tujino. Hotela sem v Ameriko, tam bi živela, tetovirala … In res sem šla. Živela sem v Kaliforniji. Ampak, a veš … tudi v Ameriki se ne cedita med in mleko. Ne prideš kar tja, dobiš delo in postaneš bogat. Sama sem delala v enem izmed tattoo studiev, ampak le toliko časa, dokler mi ni potekla viza. Ko sem se enkrat vrnila domov, sem šele zares spoznala, da sem te kraje pogrešala. Tu sem doma in v Ameriko več nočem! V Ameriki je sicer money-makin’  (delanje denarja, op. p.) sistem pripeljan do popolnosti, to že priznam. Ampak ljudje so pa plehki, pristnih odnosov pravzaprav ni. Z narejenimi nasmehi gledajo vsak le na svojo rit, če tako rečem. So zelo … selfish (sebični, op.p). Te stvari so vidne čisto v vsakdanjem življenju. Pri nas je recimo pogosta navada, da “častiš” družbo. Ja, tudi na Gorenjskem, haha. Čez lužo tega ni. Vsak dela zase, plačuje zase. Slovenijo sem pogrešala. Zame delo doma zadostuje, vsakomur, ki je priden, bi moralo. Seveda pa za početje, s kakršnim se ukvarjam jaz, potrebuješ nekaj poguma. V nasprotnem se kaj hitro znajdeš v neki službi, kjer te delodajalec ožema iz dneva v dan bolj, sam pa pri svojem početju čisto nič ne uživaš. No, jaz pa v svojem delu uživam. A veš, kadar grem na počitnice recimo, takrat prav pogrešam tetoviranje. Trdno pa sem prepričana, da vsak izmed nas v sebi skriva nek talent. Če si ga upaš spustiti v svet in če si dovolj priden, je tudi v Sloveniji delo in življenje lahko izpolnjujoče in lepo!

Še enkrat bi se vrnila na Steel Ink – v tem zadnjem letu sem spoznala kup zanimivih ljudi, sodelovala sem na kupu tattoo konvencij. Spoznala sem domače in tuje artiste in dejansko trdim, da sem največji preskok storila  s svojim delom tu in ne v Ameriki!

Prej si rekla, da so ti bila v začetku v Sloveniji zaprta marsikatera vrata. So tuji tattoo artisti drugačni, bolj odprti?

Ne vem, težko bi generalizirala. Dandanes me tudi domači spoštujejo in sprejemajo.  Res pa je, da so Američani drugačni, bolj open-minded, če tako rečem. Kakor pa sem povedala že prej – Amerika ima svoje prednosti in tudi svoje pomanjkljivosti. Mogoče mi je bolj všeč, da smo pri nas bolj pristni, ne tako “narejeni”. Bolj smo tudi v stiku s samim sabo. Sicer pa sem en kratek čas delala tudi na Dunaju. Vedno znova potem spoznam, da je povsod lepo, ampak doma je pa najlepše, kakor pravi tisti pregovor. Še kako je resničen!

Nadaljujva debato o tvojem delu. Si se kdaj bila primorana soočiti s kako nezadovoljno stranko?

V obraz mi nikoli nihče ni rekel, da bi bil nezadovoljen. Se pa zavedam, da nekaj tatujev ni bilo na dovolj dobrem nivoju. Ampak a veš kako je to – saj tudi gospodinji ne rečeš, da so njeni piškoti zanič, ampak jih nekako pogoltneš. Kaže, da nekako pogoltnejo slabše tatuje tudi moje stranke, haha … Sicer je pa tako – pojmi estetike so zelo raztegljivi in so skozi oči vsakega ocenjevalca nekoliko drugačni.  Tisto, kar se nekomu zdi odlično, se morda meni zdi slabo in obratno. Zato pa vedno pravim, da je pred tetoviranjem potrebno dobro premisliti in preveriti dela večih tattoo artistov. Ni vsak dober za vse!

Kaj je sicer s tem vzdevkom – Skull? Zakaj si se tako poimenovala?

Kaj pa vem. Lobanja me nekako fascinira. Oblika, upodabljanje, simbolika … rada jih rišem, tetoviram.

Foto: zasebni arhiv E.S.

Foto: zasebni arhiv E.S.

Pa bo tetoviranje čez recimo 15-20 let še popularno? Se še vidiš v tem čez toliko časa? Kaj pa, če gre pri tem za minljivo modo in se čez leta ljudje ne bodo več hoteli tetovirati?

Oh, jaz bi se s tem ukvarjala celo življenje, v tem zares uživam. Ne verjamem, da bo tetoviranje kdaj prišlo iz mode, saj ga različne civilizacije uporabljajo že tisočletja. Če pa bi se res zgodilo kaj takega, si bom pa takrat omislila laser za odstranjevanje tatujev, haha …

Si v tehničnem smislu bolj tetoverka/artistka, ali v svojem studiu strankam nudiš tudi drugačne storitve, nasvete?

S piercingi se sama ne ukvarjam. To ni zame. Te stvari pri Steel inku delajo drugi ljudje. Seveda pa stranki odgovorim na vsa vprašanja o negi kože po končanem tetoviranju. Znanje dermatologije pri teh stvareh ne samo, da pomaga, ampak je prav nujno. Znanja si sicer ves čas pridobivam. Žal do določenih spoznanj skozi leta prihaja tudi na osnovi učenja iz lastnih napak, iz izkušenj. Saj vem, slišati bo neumno, ampak … sama sem študirala živali … gre pa pač za poseganje v kožo. Zakaj pa misliš, da večino stvari testirajo na živalih, preden jih “ponudijo” ljudem?

Obstaja pri tetoviranju nevarnost kake poklicne bolezni?

Ne vem na kaj ciljaš. Kakih okužb praktično ni več, Delam z vsakokrat novimi pripomočki, ki so sterilno zapakirani. Sicer pa obstaja točno določen … hja, rekla bi mu kar kodeks … koga ne tetovirati. Ljudje s kožnimi boleznimi, visokim krvnim pitiskom in podobno … Vedno se pred tetoviranjem posvetujem s svojimi strankami. Mogoče bi omenila tole – včasih mi ljudje rečejo reči v stilu; kaj pa ti je hudega, delaš kake štiri ure na dan, pa si polna denarja. Morda kdaj res delam štiri ure. Ampak te štiri ure sem 100{94327cd3380926888eef45f4aff598fb27bfab5982b68f49561c2647402fa5fb} zbrana, osredotočena. Ne morem si privoščiti nezbranosti, saj bi moja napaka za vedno ostala v koži tetoviranega. Ob mojem delu prihaja do bolečin v hrbtu, pogosto si moram privoščiti masažo. Normalno je, da tudi pri mojem delu prihaja do težav, poklicnih deformacij. 



Si kdaj zavrnila izdelavo kakega tatuja?

Sem. Včasih se za kak tattoo ne počutim dovolj sposobno. Menim, da je v takem primeru bolje, da tetoviranje zavrnem, kakor da bi naredila nek zmazek. Pa saj vedno obstajajo rešitve, poznam dovolj dobrih artistov … No, pa tudi napisi v stilu “Jože forever” in “Tončka za zmeraj” me ne prepričajo. Kaj hitro se Jože lahko spremeni v Lojza, Tončka pa izpade nezvesta, potem pa imamo problem, haha … Take stvari sem že delala, pa sem jih morala kasneje prekrivati. Se spomnim tudi primera, ko sem eno podobno zadevo pokrivala že po nekaj dneh.

Obstaja kak del telesa, ki ga ne bi tetovirala?

Hja, ob željah za tetoviranje obraza imam vedno pomisleke. Zavrnila sem že tetoviranje vek. Morda bi tetovirala notranjo stran ustnice, ne vem. Ne bi pa jezika. Ne znam razložiti tega. Imam pač neka svoja merila, neke principe. 

Bi mi vtetovirala slončka, ali pa Ostržka?

Am … hahahaha … ne, ne bi. Genitalij ne tetoviram. Pridem v bližino, to že, samih genitalij pa ne tetoviram.

Si kdaj za tetoviranje zavrnila kakega človeka?

Tudi to, seveda. Zelo težko delam s človekom, ki se pri meni oglasi popolnoma brez ideje. Imel bi tatu, ker se mu zdi “fajn”, pa ker je to moderno. Tak gre prej ali slej skozi vrata ven iz studia. Poslikava mora imeti nek pomen. Precej kompliciram tudi, kadar k meni pridejo pubertetniki. Najprej želim vedeti, če so že polnoletni. Poslikava telesa ni nekaj, kar ti je danes všeč, jutri si boš pa premislil, kot je to pač značilno za dogajanja v nezrelih glavah. O tetoviranju je treba dobro razmisliti. Ne tetoviram niti ljudi, ki v studio pridejo pod vplivom alkohola, ali drog. Vse to seveda delam na občutek, nimam kakih možnosti, da bi ljudi ravno testirala.
Sicer pa v studiu nimam ravno dosti slabih izkušenj. Ne prihaja do žaljenja, obtožb, nič takega. Imam vseeno back-up, veš. Ljudje vedo, da z mano sodelujejo člani Hells Angelsov , tako da ni težav, haha. Teh fantov se sicer brez razloga drži nek slab sloves; gre namreč za zelo prijetne, prijazne ljudi, ki jih druži ljubezen do motorjev. Ni vse tako, kot je v ameriških filmih! Se pa pojavijo kake neumnosti na spletu, to zaznavam. Komentarji in obrekovanja z raznih fake-profilov in podobno, ali pa sikanje kake najstnice, ki išče pozornost. Seveda sem v začetku takim rečem nasedla, ampak zdaj imam debelejšo kožo. Res pa je, da konstruktivno kritiko moram sprejeti. Saj se ja vsak dan še učim. Stremim k izboljšavam tako sebe kot tattoo-artistke, kakor tudi sebe kot osebe. Ko sem začenjala s tem delom, sem vedno povedala ljudem, da sem še začetnica. Ni me niti sram priznati, če kdaj zajeb … no, ti napiši lepše, haha. Take reči so del moje poti. Človek mora sprejeti svoja izhodišča in biti trden na svoji poti. 

Med tetoviranjem- Eva SKULL

Med tetoviranjem- Eva SKULL

Dosti omenjaš Hells Angelse, torej motoriste. Ukvarjaš se s tetoviranjem, ugotovila sva, da imava podoben okus v glasbi, obema je blizu rock iz 80ih. Je to tvoja scena?

Oh jaaaaa, v tem uživam. Težki motorji, Mötley Crüe, Whitesnake, Van Halen, Def Leppard, tatuji … je življenje sploh lahko lepše? S tem, ko z ekipo hodim po tattoo-konvencijah, pa na nek način živimo kot rock zvezde. Spijemo kako pivo, se družimo z zanimivimi ljudmi in dosti potujemo …

Hja, se strinjam s tabo. Povej Eva, a se tetovirajo samo rockerji?

Jasno. No, pa še zaporniki in mornarji, hahaha. Ampak resno – ti stari predsodki počasi izginjajo. Danes je tetoviranje kar dobro sprejeto v širokem delu javnosti. Vedno pa bodo seveda obstajali kritizerji. Pa še en predsodek sem sprva zaznavala – s tetoviranjem se menda ukvarjajo samo tisti, ki v ničemer drugem niso uspešni. Kaj pa vem, imam se za kar inteligentno, prav lahko bi bila recimo zdravnica, ali kaj podobnega. Ampak tega kar počnem, ne jemljem kot poklic – to jemljem kot način življenja. V tem zares uživam in … še če grem na dopust, hitro začnem pogrešati svoje delo. Običajno kje tako tudi spoznam kake ljudi s tatuji, artiste in podobno. 

Katero pa je najbolj pogosto vprašanje, ki ti ga zastavijo morebitne stranke?

Praktično čisto vsaka potencialna nova stranka me vpraša, če tetoviranje boli. Ampak tako, kakor pri vseh ostalih rečeh, se tudi tu ljudje razlikujemo. Nekoga zelo boli, drugega nič. Tretji spet čuti bolečine, a jih stoično prenaša. Ljudje imamo različen prag za občutenje neznosne bolečine. Jaz sicer vedno pravim, da tetoviranje boli približno toliko, kot če te opraska mačka. Pravim, da ni hudo in se da zdržati. Večinoma mi kar verjamejo, haha. Ampak priznam pa tudi – kar se tega tiče, sem zelo nezanesljiv vir informacij. Mene tetoviranje zelo boli. Boli me tako, da se sama sploh ne morem tetovirati, ob tem pa razmišljam, če bom sploh kdaj rodila …

???
Hahaha, kako spraviš v povezavo rojevanje in tetoviranje?

No, pravijo, da imajo ženske zelo visok prag bolečin, višjega od moških. Pravijo tudi, da se po porodu ta prag še zviša. Mene pa že zdaj pošteno boli in … 

Haha, ok, za to debato pa menda nisem kompetenten sogovornik. Povej, ti kdaj kdo “pade skupaj” v studiu? 

Tudi take reči se zgodijo. Prvič je bilo seveda grozno, potem pa se človek navadi. Naučila sem se, kako reagirati. Zdaj znam tudi dovolj dobro opazovati, da opazim že zgodnje znake slabega počutja. Posebej moški svoje slabo počutje radi zanikajo, potem pa pride do težav. Ampak da se razumeva – govoriva o izjemnih primerih. Tetoviranje ni tak bav-bav, da bi ljudje kar množično padali v nezavest. Saj veš, kakor mačja praska, haha … 

Je tudi sicer značilno, da se tattoo artisti ne tetovirajo sami?

Ne, ni. Večina se jih je itak učila na sebi.  Tudi sama sem seveda poskušala. Dolgo je trajalo, da sem naredila, kar sem želela in ob koncu nisem bila zadovoljna. Niti kože si nisem mogla lepo napeti. 




Veš kaj me še zanima? S kakšno opremo delaš? Predvidevam, da se je v zadnjih desetih letih oprema za tetoviranje zelo izboljšala. Zaradi konkurence je najbrž prišlo do drastičnih izboljšav in padcev cen za tovrstno opremo. Ampak kako je s tem …?

Moja (naša) oprema je draga in dobra. Saj veš kako se reče – nisem tako bogata, da bi lahko delala s poceni opremo. Poceni roba se ves čas kvari, s takimi rečmi se ne želim ubadati. Sicer pa tetoviram s svojo “pištolo”, za potrošni material pa skrbi podjetje (Steel Ink, op.p.). Je pa res, danes je ogromno poceni opreme. Ampak kvalitetno ni primerljiva s kako dražjo opremo in če vsakodnevno delaš te reči, potem hitro spoznaš, zakaj so nekatere stvari skorajda zastonj.  Velja pa tudi naslednje – že stilsko se tattoo-artisti močno razlikujemo, zato se močno razlikuje tudi naša oprema. Meni se to zdi logično. 

V katerem stilu pa si ti dobra?

Lettering. Dobra sem v free-hand letteringu. To je stil, v katerem brez predhodne predloge tetoviram kake črke, številke. Sicer pa zase nikoli ne rečem, da sem res dobra, odlična.  Tattoo artist je dober toliko, kolikor je dober njegov zadnji izdelek. Vedno je še prostor za izboljšave, za učenje. Sama se učim praktično vsak dan, z vsakim tatujem. 

Koliko pa je pri tetoviranju moškega šovinizma?

Hja, ogromno. Tetoviranje je bilo v preteklosti skorajda izključno moški biznis. V zadnjih letih pa nas je tudi nekaj deklet zelo uspešnih, tako da se te reči počasi spreminjajo.

Dokončan skin-rip tattoo z delom besedila z Brižinskih spomenikov

Dokončan skin-rip tattoo z delom besedila z Brižinskih spomenikov

Eva, kako pa lahko narediš resnično “možat” tattoo? Saj veš, ženske in moški imamo različne poglede na te zadeve …

Jaz gledam na te zadeve takole – lahko naredim resnično dober tattoo na moškem, saj je le-ta nekako intimno najbrž namenjen impresioniranju žensk. Jaz pa sem ženska in si z lahkoto predstavljam, kakšen tattoo bi rada videla na moškem. Enako velja obratno – tudi moški tattoo-artisti lahko odlično naredijo “ženski” tattoo. 

Aha, ženske, moški … se ti zdi, da izrazito moški tattooji naredijo moške bolj možate, izrazito ženski pa ženske bolj feminilne?

Kaj pa vem, danes je vse to tako čudno, skorajda pomešano. Nimam predsodkov, ampak … no, tudi verna nisem, ampak bom vseeno dejala takole – bog je že vedel, zakaj je ustvaril moškega in žensko. Z nekim namenom že! Danes pa k meni hodijo moški … ma kaj moški, fantiči … z depiliranimi obrvmi in ananas frizurami,  haha. Takim noben tattoo ne bo pomagal, da bi bili bolj moški.  Pa saj bo raje in prej jokal, kakor preložil en kubik drv! 

Tebi so torej všeč bolj macho tipi, ne Ronaldo-type manekeni?

Ne boš verjel, ampak  tega Ronalda sploh ne bi prepoznala na sliki. Ne vem ne kdo je Ronaldo, ne kdo je Messi …

Pa saj te ne sprašujem po izbiri med Ronaldom in Messijem, ampak …

Dojemam. No, prav ti si me opozoril na enega dobrega tipa, ime mu je Ricki Hall. Za moj okus ta moški izgleda naravnost božansko! Klasični lepotci so pa bolj za moji sestri, haha … Po mojem mišljenju ni nič privlačnega na tipu, ki te ni sposoben nesti in pri modelu, ki ti ne da občutka varnosti. 

Ricki Hall; Evin tip moškega
Foto: http://www.thearcadiaonline.com

Prej sva že za trenutek omenjala tattoo-konvencije. Kako je s tem, kaj je to?

Tatoo konvencije so nekakšen sejem za tetovatorje. Predstavi se večje število tattoo studiev, običajno iz večih držav.  Predstavijo se prodajalci opreme, izbirajo se tatuji dneva, pa tematski tatuji, spoznavam nove artiste itd. Steel Inkovci hodimo na konvencije skupaj, kot ekipa. Vsak od nas je dober v nečem in če komu kaka stranka … no, njena želja … ne odgovarja, mu predlagamo in najdemo ustreznega tetovatorja. Na konvencijah zares uživam, samo v aprilu sem s svojimi Steel Inkovci sodelovala na petih. To je sicer nekoliko več od običajnega meseca, ampak … z ekipo gledamo, da smo vsaj dvakrat na mesec kje na poti.  Na konvenciji zakupiš svoj prostor, plačaš neko pristojbino, potem pa predstavljaš svoje delo, reklamiraš svoj studio, prezentiraš svoj portfolio, če ga imaš. Običajno je na konvencijah tudi precej dela, ampak … brez dela tako ni nič! Pred kratkim smo bili recimo v Milanu na tattoo-konvenciji …

Oprosti, v čem je smisel prezentiranja tvojega studia v Milanu? A resno misliš, da bo kdo iz Milana prišel v Radovljico po nov tattoo?

Jasno, to se dogaja. Pa saj ni treba, da pride iz Milana prav zaradi mojega tattoo studia. Mogoče bo pa na Bledu, pa bo spotoma združil prijetno s koristnim. Sicer pa na takih predstavitvah v tujini spoznaš morebitne zanimive tuje goste za predstavitev doma. Pogosta je predstavitev “gostujočega artista”. Pri Steel Ink smo gotovo eni od prvih, ki smo sposobni v Slovenijo pripeljati zares dobre gostujoče tattoo artiste.

Kakšni pa so tvoji občutki ob tem, ko nekomu krasiš kožo?

No, občutki so … če dobro opravim delo in je z mano zadovoljna stranka, hkrati pa sem zadovoljna tudi jaz – naravnost fantastični. Sicer pa ne gre le za “risanje po koži”. Ob tetoviranju spoznavam zgodbe, intimo. Tattooji so pogosto odraz intimnih zgodb. Tudi v domačem studiu je tako. Ljudje ob tetoviranju povedo vse sorte. Tetoviranje je zelo intimna stvar. Za nekatere stranke bi lahko rekla, da me spreminjajo. Spreminjajo moj pogled na svet, na življenje. Taki mi dajejo moč in veselje. Ob tetoviranju takih ljudi pravzaprav pozabim, da fizično tetoviram. Saj sem zbrana in dobro opravim delo, ampak … taki ljudje mi zlezejo pod kožo, se me dotaknejo. Tovrstnih strank sem vesela tudi ob srečanjih zunaj studia! 

Veliko omenjaš Steel Ink. Kako sicer deluješ ti osebno? Si samostojna podjetnica?

Ne, ne, zaposlena sem v podjetju. V studiu v Radovljici sicer večinoma delam sama. Sama pravzaprav skrbim za vse – od tetoviranja, do računov in čiščenja …

Pa si kdaj razmišljala, da bi šla povsem na svoje?

Razmišljala seveda sem. Ampak sem bolj team-player. Rada imam ekipo. Potovanja. V Steel inku so veliko naredili zame, s šefom sva pravzaprav prijatelja. Ti ljudje me podpirajo, z njimi rastem. 

Vsem svojim intervjuvancem dam ob koncu možnost, da še sami kaj povedo. Bi ti opozorila na kaj posebnega, še kaj povedala?

Prav gotovo je še mnogo stvari, o katerih bi se lahko pogovarjala. Ampak tale klepet mi je bil kar povšeči. Sicer pa bi le še enkrat rada dejala, da zares uživam v tem, kar počnem, Če nekoliko pretiravam, bi rekla – pa če mi odrežejo obe roki, bom pa tetovirala z usti!Tega svojega stila življenja ne bi mogla zamenjati za delo v neki tovarni. Ljudje so mizerno plačani za to, da nič ne razmišljajo in so vedno bolj podobni robotom. Potem pa so za njihovo nesrečnost krivi vsi drugi … Ampak zdaj že filozofiram. Mogoče bi ob koncu bralce povabila, da me obiščejo v mojem studiu v Radovljici, na Prešernovi 4. Stranke me lahko kontaktirajo tudi na  tel. številki 030 327 346 in preko emaila: info@steelink.si . Sicer pa hvala za povabilo k pogovoru za spletno stran. Bilo je zelo prijetno.




V začetku tega intervjuja sem nekje dejal, da sva se z Evo hitro začutila. Razmišljam, če je bilo to res le zaradi najinih “umetniških duš”, pa karkoli že to predstavlja. Morda pa je mojo zvedavost pritegnilo le luštno dekle, ki se ukvarja z zvrstjo, ki je tudi meni blizu. Poleg tega pa – saj veste – star bik rad žveči mlado travo. Morda celo ne izključno zaradi čudovitega okusa sokov mlade trave, pač pa zaradi tega, ker so njegovi zobje že bolj slabi. Najsi bo eno, ali drugo, ostane dejstvo, da star bik tudi po sokovih mlade trave ostane samo – star bik. Trava pa se prej ali slej – sokov polna – spet postavi pokonci in izziva nove bike in bikce. 

Ampak – kakor pravi današnja portretiranka: pustimo filozofiranje pri miru.  Evo SKULL sem imel priložnost opazovati pri delu in brez dvoma lahko potrdim, da v svojem početju uživa. Poleg tega pa je v tem zelo dobra. Najini umetniški delovanji pa – nekaterim podobnostim navkljub – se v eni stvari bistveno razlikujeta: delo, ki ga opravlja ona, ji ob veselju in umetniškem zadovoljstvu prinaša tudi otipljive finančne rezultate. In prav je tako! Na tem področju so vse silne ure, tedni, meseci in leta mojega sedenja, umotvorjenja in dokončevanja izdelkov popolnoma na drugi strani “uspeha”. Menda pa sem oni stereotipni “umetnik, ki je vedno brez denarja in zapit”, kakor so domači strašili Evo preden je postala priznana tattoo artistka. Pravzaprav pa uspeh, finance in pisanje v mojem primeru sploh ne sodijo v isti stavek. Morda pa bodo … ob dokončanju tistega famoznega romana …

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Obvezen selfie ... kako pa drugače?

Obvezen selfie … kako pa drugače?

 

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
april 28th, 2017

Dodaj odgovor