Ni bistveno, kaj ti binglja med nogama!

 

Modruje, sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Modruje, sprašuje in zapisuje: Marko Lukan

Počasi se daleč pride, pravi star slovenski pregovor. In prav tako – torej počasi – se bodo na tejle strani očitno nabirali pogovori. Pa ne, da manjka idej ali samih sogovorcev, ne da manjka volje pri ljudeh, ki jih za pogovor vprašam – manjka osnovne dobrine: časa. Ampak s tokratnim pogovorom sem po tistem, ko sem – zdaj že skorajda pred letom in pol – intervjuval pol Sirca in pol Bošnjaka (KLIK) živečega v Sloveniji, menda zopet našel osebo, ki bo Slovencem pomagala širiti obzorja. Saj ne, da s svojimi odgovori prav tega ne bi počeli tudi nekateri drugi od mojih sogovornikov, ampak … tokrat se v svojem pogovoru resnično dotikam teme, ki ni ravno vsakdanja v slovenskem medijskem prostoru.

Včasih se v življenju stvari sestavijo tudi po najbolj neverjetnih naključjih. Ali pa, kakor bi rekli novodobni sestavljalci duš, takrat – ko je človek na zadeve pripravljen. Sem torej v življenju prišel do točke, ko sem na svojega današnjega portretiranca pripravljen, ali pa so se pač zadeve sestavile naključno? Kaj pa vem. Vem le, da sem ob priliki intervjuja za neko drugo spletno stran (KLIK) uzrl eno od svojih morebitnih sogovornic, popustil tedanjega sogovornika, svoje zapiske in vprašanja ter se podal v dir za novo spraševalsko trofejo. Ni mi uspelo, gospodična mi je skorajda pobegnila iz železnega spraševalskega objema. Potem pa se je usoda ravno v tistih dneh prijazno poigrala z mano in mi podobno zgodbo, za kakršno sem mislil, da bom/sem prikrajšan, prinesla praktično na domači balkon. Pustimo pri tem ob strani podrobnosti in se končno posvetimo našemu današnjemu gostu, ki sliši na ime

ADAM
Adam kdo, se najbrž vprašate ob preprostem svetopisemskem imenu. Skozi misli vam švigajo Slovenci s tem imenom, morda celo znani Slovenci, a se vam kakor po pravilu v »iskalniku« ne prikaže noben »zadetek«. In prav je tako! Naš današnji Adam ni znana oseba. Je pa oseba z zanimivo življenjsko zgodbo. Wikipedia lepo razloži, da »Svetopisemsko ime Adam izhaja prek latinskega Adam in grškega Αδαμ (Adam) iz hebrejskega imena Adám. Po Genezi se povezuje s hebrejsko besedo adamáh v pomenu »tla, zemlja«, dalje z akadijskim adámu v pomenu »delati, proizvajati«, tudi »roditi«. Pomeni človek v splošnem pomenu , izjemoma tudi »moški« kot vir. Ime Adam razlagajo še kot »zemljan«. Kar pa je za našo tokratno zgodbo prav posebnega pomena, pa je dejstvo, da se je Adam pred trideset (in nekaj drobiža) leti rodil kot Maja.  S stavkom, ki ste ga ravnokar prebrali, že posegam na področje, na katerem je, kot me je skozi pogovor večkrat opomnil Adam, potrebno zelo paziti na pravilno rabo izrazov. Za začetek pa ostanimo pri formulaciji, da je Adam večji del dosedanjega življenja preživel kot Maja. Pravzaprav je okolici znan kot Adam šele zadnjih nekaj mesecev, ampak … dajmo, lotimo se spoznavanja našega današnjega intervjuvanca!



Adam torej; živijo! Dajva, obelodaniva vašo zgodbo!

Pozdravljeni. Najprej bi rad povedal tole: vse o čemer bom govoril, bo veljalo izključno zame, za mojo izkušnjo. Na tem področju res ne gre posploševati. Morda bi kdo v moji koži sprejemal drugačne odločitve … najbrž bi jih.

Rodili ste se torej kot dekle, starša pa sta vas poimenovala Maja. Saj veste kaj vas bom vprašal – kdaj ste začutili, da pravzaprav niste ženska? Je šlo za ujetost v ženskem telesu … ?

Težko ocenim kdaj sem se tega začel zavedati. Vsaj jasno zavedati. Ampak že od malih nog sem nekako čutil, kakor da me z vsem tistim deklištvom, s krili, igračami in podobnim … poskušajo naučiti neke vloge. V njej pa se nisem počutil dobro. Nikoli nisem bil ravno ženstven. Rekel bi, da ima kako štiriletno dekletce v sebi več ženskosti, kot sem jo imel sam kdajkoli. Je pa res, 34 let sem preživel v ženskem telesu. Ali to pomeni, da sem čutil kako ujetost? Ne vem, če bi to označil tako. Vem le, da če bi lahko izbiral, da bi bil fant.

Ampak dajva reči takole – štejem se med transspolne osebe. Pravzaprav sem oseba v tranziciji. Pa tudi te tranzicije so pri različnih ljudeh v različnih fazah. Potem pa obstajajo še t.i. nebinarne osebe, ki niso ne moški in ne ženske. Vsaj ne priznavajo nekega takega statusa zase. Uh, pravzaprav vam bom dal na to temo eno odlično publikacijo Zavoda TransAkcija z naslovom – Vsi spoli so resnični.

Maja Foto: zasebni arhiv A.J.

Maja
Foto: zasebni arhiv A.J.

Ja, dajte. Najbrž si bom moral razjasniti marsikateri pojem. Ampak zanimivo! Sem mislil, da gre v vseh podobnih primerih za občutek ujetosti v napačno telo.

Saj pravim, da ne maram posploševanja. Načinov spopadanja z občutki je najbrž toliko, kolikor je ljudi, ki se s tem morajo spopasti. Če se vrnem k temu, kar sem povedal prej, bi rekel, da sem od malih nog čutil, da se predme postavljajo kriteriji, ki jih ne bom mogel izpolniti. Mislil sem, da me bo iz tistih otroških občutij rešila puberteta. Pa me ni. Dobil sem – takrat seveda še kot dekle – zelo pozno menstruacijo. Zrasla so mi tudi prsa. Nič bolj žensko se nisem počutil zaradi tega. Poskušal sem z dekolteji, igral sem neke vloge. Mislim, da drugim dekletom tega ni treba, so pač le po naravi ženstvene. Jaz sem bil vedno bolj taka – fantovska punca.

Saj vem, da vprašam neumno, ampak – vi imate torej vse ženske organe. Ste bili torej sposobni imeti otroke, roditi? Spremembi spola se bova sicer bolj posvetila v nadaljevanju.

Še vedno bi ob opustitvi hormonske terapije teoretično lahko rodil. Ne vem, kako bi vam odgovoril na to.

Govoriva še o puberteti in nadaljnjim dogajanjem. Kaj je sledilo?

No, moje vrstnice so imele seveda fante in bile navdušene nad tem. Pa sem poskusil tudi jaz. Zdelo se mi je logično. Tja do devetnajstega leta sem imel nekaj fantov. Po prvih izkušnjah – ki mi niso bile všeč – sem še vedno mislil, da to pač tako je. Kaj počnem narobe, sem se spraševal?! Tudi nekaterim mojim vrstnicam prve spolne izkušnje pač niso bile ne vem kako všeč, zato sem mislil, da se ti občutki pač zgradijo počasi. Tja do devetnajstega leta sem zamenjal kar nekaj fantov, saj mi z nobenim ni bilo preveč prijetno. Potem pa sem imel nekako dve leti pavze v partnerskih odnosih. Kasneje sem zaznal, da so mi bolj všeč dekleta. Pri enaindvajsetih sem imel prvo punco in … v trenutku mi je bilo jasno. Meni so všeč dekleta! Takrat sem seveda pač mislil, da sem lezbijka. Sem se tudi razkril kot lezbijka. Coming-out se temu reče, gotovo veste.

Maja 2 Foto: zasebni arhiv A.J. Maja
Foto: zasebni arhiv A.J.

OK, presedlali ste torej k dekletom, če se tako izrazim. Ampak – a še vedno niste bili srečni, vam biti z žensko ni zadostovalo? Ehh … najbrž zares postavljam neumna vprašanja, se opravičujem …

Ni neumnih vprašanj. Razkril sem se torej kot lezbijka. Odkril sem nov svet, počutil sem se OK. Kar naenkrat sem se lahko obnašal svobodneje. Kavbojke, moški čevlji … lahko sem bil tisto, kar sem želel – bolj fantovski tip. Tisti svoj fantovski stil sem tako izpilil, da so me začeli tudi v javnosti nagovarjati kot fanta. Recimo v trgovinah in podobno. Nekaj časa sem se počutil v redu.

Potem pa ste na neki točki ugotovili, da tudi tako še ni vse po vaših željah?

Hja, počasi je šlo. Precej zadnjih let sem bil v lezbični zvezi. V tem času sem spoznal delovanje prej omenjenega Zavoda TransAkcija, ki je v veliko pomoč osebam, ki se ubadajo s podobnimi problemi, kakor se ubadam sam. Tako sem enkrat opravil pogovor s psihiatrinjo, ki mi je pravilno predstavila dogajanja. Rekla je, da že dolgo gravitiram proti moškemu spolu. Takrat sem prvič začel resneje razmišljati o spremembi spola.

Ampak kako ste potem sploh prišli do sklepa, da v resnici niste ženska?

Pa saj nikoli nisem bil ženska. Tako razmišljam. Le telo je bilo nekoliko žensko. Tudi lezbijka nisem. Ko sem si nekoliko zbistril mnenja o tem, sem seveda spet poiskal pomoč. Normalno je, da sem potreboval nasvete strokovno usposobljenih ljudi. Nekaj je razkriti se kot istospolno usmerjena oseba, čisto druga reč pa je seveda sprememba spola. Zdajle pri 34-ih se mi na nek način življenje začenja na novo.




Madona, milijon vprašanj se mi mota po glavi. Sprememba spola seveda prinese tudi neke operacije, posege v telo, bolečine, strahove … Kako ste se spopadli s tem?

Samo dejansko spremembo sem v tem pogledu sprocesiral lažje, kakor pa strah pred le-to pred tem. Morate vedeti, da sem tudi zaposlen v precej konservativnem sektorju – v mednarodnih financah. Že za službo nisem bil prepričan, kako bo vse skupaj šlo skozi. Pa so se moji delodajalci izkazali kot zelo inteligentni in razumevajoči. Tako domači, kot tudi tuji. Imamo namreč tuje lastnike.

Kako je pravzaprav potekal ta proces spremembe spola? Kako gre to?

Najprej sem opravil kar precej pogovorov s psihiatrom. Njegova naloga je, da ugotovi za kakšno motnjo gre. Ta beseda mi sicer ni všeč. Ampak ja, na neki točki so ugotovili, da gre pri meni za duševno motnjo.  Lepo vas prosim! Se vam ob pogovoru z mano zdi, da sem moten?

No tega pa res ne bi mogel reči. Nadaljujva z zgodbo prosim …

Kasneje so strokovnjaki ugotovili, da gre v mojem primeru najbrž za transseksualnost. Po nekaj dodatnih obiskih sem dobil napotnico, s katero naj bi dejansko začel postopek za spremembo spola pri svoji osebni zdravnici. Dva meseca sem nato imel tisti papir pri sebi, preden sem dejansko šel …

Pa krijejo pri nas zavarovalnice spremembo spola? Gre to »skozi« v zdravstvu?

Načeloma krijejo. Bolj je težava v tem, da v našem zdravstvenem sistemu prav dosti izkušenj s tem nimajo. Ne bom utrujal s podrobnostmi, ampak … z nekaj več usklajenosti bi vse skupaj za mano lahko bilo v nekaj mesecih. Pri nas pa en strokovnjak najprej zahteva pregled pri drugem, tam čakaš na vrsto, ko prideš tja, pa pravijo, da bi najprej moral opraviti detajlen pregled pri prvem. Ali tretjem, četrtem. Saj najbrž veste o čem govorim. Potem pa moraš te reči na nek način presekati. Jaz sem šel k endokrinologinji samoplačniško. Sicer pa sem si – ravno tako na svoje stroške seveda – precej pomagal s sistemom v Srbiji. V Beogradu je praktično center za trans osebe, za operacije itd … Tja prihajajo ljudje iz celotne Evrope, verjetno tudi širše … Tudi sicer se njihovi postopki razlikujejo od naših … recimo pri dodajanju testosterona in podobnem.

Adam v bolnici Foto: FB profil A.J.

Adam v bolnici
Foto: FB profil A.J.

Kdo bi si mislil! V Srbiji ste torej imeli manj težav, kakor pri nas?

Saj pravim, pri meni je šlo za kombinacijo procesa v obeh sistemih. V Srbiji so me recimo spraševali po operaciji genitalij. Jaz pa se za to nisem odločil. Takrat bi skorajda ustavili ves postopek, a mi je nato le nekako uspelo. Pri njih gre postopek lahko le … all the way … če se tako izrazim.

OK, zdaj sva se praktično dotaknila operacije. Če prav razumem, zdaj po novem, odkar ste moški …

Vedno sem bil v resnici moški.

Ja, se opravičujem. Želel sem se navezati na vašo opombo o operaciji genitalij. Vi zdaj torej nimate moškega spolnega organa?

Nimam. Veliko sem razmišljal o tem. Saj ga znajo narediti, ampak … tisto je le nek približek. Niti ni videti tako kot bi moral, niti ne deluje tako kot bi moral. Zakaj bi si potem želel česa takega?

Ste pa ostali brez ženskega okrasja – brez oprsja?

Tako je.

Mi lahko poveste kaj več o tem?

Lahko. Po tistem, ko mi je postalo jasno, da si želim spremembe spola, sem začel razmišljati o tem, da je treba stran z oprsjem. Najprej me je bilo strah. Pa niti ne toliko morebitnih bolečin, kakor pa misli na to, da bo vse skupaj videti grdo. Potem sem se naučil, da obstajata dve osnovni metodi take operacije. V mojem primeru so uporabili tisto, po kateri zarežejo okrog bradavic in ven potegnejo tkivo. Brazgotin se po tistem, ko se rane zacelijo, praktično ne vidi. Sama operacija je trajala uro in pol, v bolnici pa sem bil pet dni. Sem pa imel nato precej časa na prsnem košu vse možne barve tega sveta. Zdaj se stanje počasi normalizira; boli me le še ob dotiku, ali pa ob dvigu rok, vendar bo tudi to minilo.




Je dosti teh operacij v naših krajih? Sprememb spola?

Na to težko odgovorim, teh podatkov seveda ne poznam. Na pamet bi rekel da takole od deset do petnajst na leto. V naši skupnosti … v zavodu TransAkcija bi najbrž lahko spoznal koga takega. A nekateri po procesu tranzicije pač nimajo več želje in potrebe po sodelovanju. Pa tudi sicer sam ne maram dosti govoriti o drugih. Niti o ljudeh v mojem življenju. Lahko govorim le zase.

Večkrat ste že omenili TransAkcijo. So vam bili v pomoč tudi po operaciji?

Seveda. Dvakrat mesečno imamo skupine, sestanke. Vodijo jih moderatorji. Tam se dobimo ljudje, ki se soočamo z vsakovrstnimi težavami v zvezi z našimi življenjskimi situacijami. Kadar potrebujem kake informacije, mi jih pri TransAkciji vedno pomagajo najti. Recimo: v Sloveniji je sprememba spola zakonsko zelo slabo regulirana. Dikcija v zakonu sicer pravi, da do spremembe spola človek lahko pride na podlagi potrdila pristojne zdravstvene ustanove. Nikjer pa ni določeno katera je za take reči pristojna. Tudi ni natančno definirano kaj dejansko sprememba spola je. In ko je človek enkrat v postopku, se srečuje z vsakovrstnimi težavami, s katerimi tudi ljudje znotraj zdravstvenega sistema ne vedo kako bi se spopadli. Ali pa recimo ko že enkrat opraviš z operacijami in podobno … takrat je seveda potrebno urediti nove dokumente. Pri nas pa sploh ni obrazca, s katerim bi državi prijavil spremembo spola, če tako rečem. Obstaja le obrazec za spremembo imena. Sprememba EMŠO številke? Nočete vedeti. Od mene so zahtevali ne vem kakšna potrdila o tem, da sem zdaj res moški. Na »šalterju« mi pa menda res ni potrebno dokazovati svojega spola z nekimi zdravniškimi potrdili, kaj mislite? Te stvari sem moral urediti kar s pomočjo odvetnika. Ampak zdaj se na mojem novem rojstnem listu nikjer več ne vidi prejšnji spol.

Prej ste omenjali nekatere samoplačniške »intervencije«. Koliko vas je celoten postopek spremembe spola pravzaprav stal?

Bolj je bilo zamudno, kakor dejansko drago. Največ denarja sem porabil sicer za testosteron. Kaj pa vem … nekaj sto evrov. Manj kakor tisoč recimo. Sicer pa – ko enkrat spremeniš spol in dobiš novo ime, te čaka ogromno dela. Obvestiti moraš banko, elektro podjetje, zamenjati elektronski naslov (in o tem vsakogar obvestiti) in še tisoč podobnih malenkosti … ki pa so zelo zamudne. Še enkrat pa povem – sistemi niso prilagojeni takim situacijam. Sem tudi bil kdaj v kaki ustanovi, kjer preprosto niso vedeli kaj bi z mano. Ali pa recimo zavarovalnice – ne morem skleniti življenjskega zavarovanja. Preprosto smatrajo, da je riziko prevelik.

Tudi sicer je kup nesmislov na tem področju. Pred enim letom se recimo nisem mogel poročiti. Tiste registrirane partnerske skupnosti – tisto je neumnost. Ampak zdaj se pa nenadoma lahko, čeprav sem še kar isti človek.

Zaposlen v finančnem sektorju ... Foto: zasebni arhiv A.J.

Zaposlen v finančnem sektorju …
Foto: zasebni arhiv A.J.

Kaj pa davčna številka? Ostane ista?

Ja, ta pa. Sistem ni predvidel take situacije, hahaha.

OK, povedali ste mi o neprijetnostih v novi življenjski situaciji. Je morda kdaj tudi kaka zabavna scena?

Kup jih je. Recimo: pred časom sem bil na ultrazvoku trebuha. Imel sem že nove papirje z imenom Adam. Niso pa mi še odstranili oprsja. Ležal sem tam na tisti mizi in se pogovarjal s tehnikom. Povedal sem mu, da sem bil pri ginekologu. On pa je odgovarjal samo z: ja. Ja. Da. Ni problema. Potem pa se je v nekem trenutku zabuljil v ekran. Buljil in buljil je tja noter in nato rekel … da potrebuje še drugo mnenje. Potem se je pa vrnil še z nekim zdravnikom. Skupaj sta buljila tja noter in slišal sem ju: mater, a je to maternica? Maternica pri Adamu? Hahahaha, vse sem mu povedal, ampak model preprosto ni poslušal.

Haha, odlična zgodba! Še kakšna?

Še pred operacijo sem imel plačan dopust v Egiptu. Papirje sem imel že nove, z moškim imenom. Potem pa sem ob odhodu na njihovem letališču bil deležen … hmm … resne kontrole. Saj veste, iščejo teroriste. Na sebi sem imel ohlapna oblačila, saj nisem želel, da bi se videlo moje oprsje. So me kar dobro prešlatali, z joški in umetnim penisom vred, haha. Mislil sem si, da bodo težave, ampak … so mi samo pomahali naj grem naprej na letalo. Nikoli se še nisem počutil bolj olajšanega kakor takrat.

Sicer pa sem podobnih stvari navajen že od prej. Enkrat sem na letališču v Frankfurtu naletel na zabavno situacijo. Tam pač na letališču policisti pretipajo moške, policistke pa ženske. Ko sem jaz prišel skozi tista vrata, pa so se kar spogledovali. Niso točno vedli kdo bi me prevzel, haha. Sem potem kar sam stopil do žensk. Takrat sem imel še tiste papirje. Tako da – zabavam se s povsem drugačnimi stvarmi, kakor večina, haha.

Po operaciji Foto: zasebni arhiv A.J.

Po operaciji
Foto: zasebni arhiv A.J.

Kako pa gre vsa ta vaša transformacija/tranzicija skozi na psihološkem področju? Ste imeli kdaj s tem izrazite težave?

Ne, v resnici ne. Psihiatri mi pravijo, da sem izrazito psihološko močen. Večina pa najbrž ni taka. Niso tako močni, da bi v vsakdanjem življenju funkcionirali mirno. Pa saj to lahko razumem. Je pa pritisk na fante izrazito večji, veste. Težje je v naši družbi biti gej, kakor lezbijka. Dosti težje! Sam pa pravzaprav nisem nikoli čutil kake posebne stiske.

Kako ste se navadili na svoje novo ime? Kako ste se navadili samega sebe imenovati kot moškega?

Oh, že prej se me je držal nek moški vzdevek. Tako da ni bilo kakih večjih težav. Mislil sem, da bo bolj čudno. Se mi je pa enkrat zgodilo v neki čakalnici, da so klicali moje novo ime in priimek (Adam), jaz pa nisem reagiral, hahaha.

Kako ste si sicer izbrali ime? Zakaj ravno Adam?

Adam se mi zdi tako … stabilno ime. Normalizira stvari. Veliko mi je do občutka stabilnosti v življenju.

Kaj pa podpis?

Nov, seveda. Sem ga moral naštudirati. Marsikateri list sem pokracal, haha.





Kako so na vse skupaj gledali domači?

Imam še dve sestri in brata. Z vsemi se dobro razumem, menim da me podpirajo. Tudi s tetami sem si blizu. Morda je nekaj agresivnosti pokazala le mama. Tudi ko sem se razkril kot lezbijka, je bilo podobno. Ampak jo poskušam razumeti. Vsakdo potrebuje čas. Problemi nastanejo pri spominih, veste. V njenih spominih sem le Maja, dekle.

Oče?

Oče prav dosti ne komentira. Težko izraža čustva. Od njega pravzaprav nisem niti pričakoval podpore. Edino to je pripomnil, da ne razume, zakaj bi kdo imel željo po tem, da bi se bril …

Veste kaj me zanima? Ali morda izhajate iz religiozne družine?

Hm. Da in ne. Krščen sem bil pri devetih letih, pa še to bolj na svojo željo, če se prav spomnim. Vsi moji sošolci – tako se mi je zdelo – so obiskovali verouk, pa sem še jaz želel sodelovati. Celo mamo in očeta sem pripravil, da sta se cerkveno poročila, haha. Potem sem bil pa kar aktiven; pel sem v cerkvenem zboru, sodeloval pri duhovnih vajah. Po opravljeni birmi pa sem z aktivnim sodelovanjem počasi prenehal. Je pa tako – po referendumu o družinskem zakoniku sem izstopil iz Cerkve. Zahteval sem izbris iz evidenc.

Se vam zdi, da ljudje … kako bi postavil to vprašanje … ljudje, ki so na kakršenkoli način povezani s TransAkcijo – so ti ljudje lahko pripadniki Cerkve? So lahko desničarji po svojem prepričanju?

Ohh … poznam pobožne lezbijke recimo. Ni mi sicer najbolj jasno, kako lahko v nekaj veruješ, v resnici pa živiš ravno obratno. Ne vem, ljudje očitno najdejo načine, da zaobidejo svojo vest. Mene ne preseneča več nobena stvar s tem v zvezi.

Izhajate sicer iz religioznega okolja?

Izhajam iz Domžal.

Med intervjujem Foto: M.L.

Med intervjujem
Foto: M.L.

Prej sva govorila o operaciji. Zdaj pa bi rad izvedel kaj še o hormonski terapiji.

Gre za dodajanje testosterona, moškega hormona v moje telo. Z dodajanjem testosterona se mi spreminja glas. Pojavljajo se dlake tam, kjer jih prej ni bilo. Prihaja do prerazporeditve maščobe. Žensko telo jo kopiči drugje, kakor moško. Dobil sem širša ramena. Mišice mi rastejo, to opažam. Nekateri ob dodajanju testosterona tudi zrastejo, ampak to velja bolj za mlajše. No, pa seveda menstruacije praktično nimam več. Spet pa velja, da učinki, ki jih opažam jaz, morda pri kom drugem ne bi bili vidni. Ali pa bi bili drugače izraziti; morda bolj, morda manj. Ne gre posploševati. Te stvari so drugačne od osebe do osebe.

Koliko časa pa traja hormonska terapija?

Večna je. Do konca življenja bom na hormonski terapiji.

So tudi kaki stranski učinki?

Oh, seveda so. Obstaja precej velika nevarnost venske tromboze. Kap ni izključena. Pa pljučna embolija in podobne nevšečnosti. Testosteron je zelo obremenilen tudi za jetra in ledvice. Ampak človek se mora s tem sprijazniti. Je pa tudi bolj zabaven pogled na te težave …

Zabaven?

Ja. V roku pol leta od začetka jemanja testosterona naj bi nastopila mena. Testosteron (moški hormon, op.p.) pač vedno premaga estrogen (ženski hormon, op.p.). Je močnejši. Jaz pa imam pač še vedno ženske organe. S prenehanjem menstruacije in slabenjem vpliva estrogena, se bo pač pojavila mena. Hkrati zaradi povečane prisotnosti testosterona v telesu – to se začne dogajati fantom v puberteti – dobivam tudi znake le-te. Še v fazi prve pubertete nisem imel mozoljev, zdaj jih pa imam. Hkrati sem tako in v meni in v puberteti, haha …




Zanimivo. Na kaj takega najbrž ne bi nikoli pomislil. Povejte mi … ste se kdaj spopadali z mislijo na to, da se vse skupaj – pri tem mislim na spremembo spola – lahko izkaže za napako?

Razmišljal sem o tem, ali morda z vsem kar počnem – ne pretiravam. Ampak takole pravim: tudi če bi se nekega dne odločil, da sem storil napako, bi s tem živel lažje, kakor sem živel prej. Mislim, da sem s tem povedal vse.

Poznate koga s podobno zgodbo, kakor je vaša? Ste ga poznali prej, preden ste se odločili za spremembo spola?

Od daleč. Poznal sem lezbični par. Kar naenkrat sta punci izginili. Poiskal sem eno od njiju … no, zdaj je moški. Njuna zveza je razpadla. To je bilo še pred mojo operacijo. Usedla sva se in temeljito pogovorila. Tisti fant mi je odgovoril na vsa vprašanja. Pokazal mi je brazgotine in mi povedal za Beograd. Zelo sem mu hvaležen.

Kako je tranzicija vplivala na vaše partnersko življenje?

Skoraj šest let sem bil v partnerskem odnosu s svojo prejšnjo punco. Potem pa se je to izpelo. Taka tranzicija seveda vpliva na odnos. Moje bivše dekle so pogosto spraševali kako vse skupaj vpliva nanjo. Sicer pa se mi zdi, da gre človek skozi tranzicijo lažje sam. Pa tudi – ne počutim se kot lezbijka. Po drugi strani se pa tudi težko opredelim kot straight. Rekel bi takole: moja anatomija ne določa tega, kaj sem. Nimam moškega spolnega organa, sem pa moški. Pa še to bi povedal: menim, da sem v partnerstvu z žensko lahko zelo dober. Zakaj? Ker znam brati med vrsticami. Znam biti tudi tiho, če in ko je to potrebno. Imam pač primerjalno prednost, haha.

Kakšne pa so spremembe v spolnosti?

Hja … lezbični občutki so drugačni. Zdaj po hormonski terapiji spolnost zaznavam povsem drugače. Bolj po moško, haha.

Ampak … na, pa spet ne vem kako bi vprašal … zdaj torej seksate po moško. Ampak … brez penisa?

Tako je. Vem, da je večini moških (pa tudi straight žensk) tak seks praktično nepojmljiv. Ampak ja – obstaja. In je lahko zelo zadovoljiv. Tudi če boste vprašali sto naključnih mimoidočih o tem, kako seksajo lezbijke, vam jih bo najbrž 99 odgovorilo, da najbrž z dildom. No, jaz v lasti dilda nimam. Ga nisem imel niti v vsej svoji dvanajst let trajajoči karieri lezbijke, če tako rečem. Nobena od mojih punc ga ni potrebovala.

Ampak … kako pa potem? Hitri prsti in spreten jezik?

V mojem primeru da. Tudi v novem življenju pač delam tako. Pa saj ne trdim, da je tako v vseh lezbičnih odnosih. Nekatere ženske pač noro uživajo ob penetraciji in si seksa brez tega ne predstavljajo. Ne pa vse.


Zdajle sicer pravite, da se ne počutite več kot lezbijka. Pa bi vas vseeno vprašal za pogled na tisti klasičen hillbilly-mačističen komentar o tem, da mora lezbijko dobiti v roke samo pravi dedec, pa si ne bo nikoli več želela ženske …

Uhh! Taka izjava je ravno toliko nevarna, kolikor je neumna. Ker … po tej analogiji bo vsakemu dedcu tudi dovolj, če ga poseksa en »ornk peder« … nameroma sem se tako grdo izrazil … pa ne bo nikoli več pomislil na žensko.

Haha. Dober odgovor! Povejte – se udeležujete gay-pride parad?

Jasno. Prav je, da opozarjamo na problematiko, na katero taka parada želi opozoriti. Smatram, da gre v tej fazi za politično manifestacijo, za postavljanje zahtev po ureditvi statusa LGBT oseb, v kateri bi morale sodelovati vse LGBT osebe … Je pa res – imam zelo neobjektiven pogled na te reči, saj se gibam v zelo razumevajoči družbi. Praktično vse moje prijateljice so lezbijke.

Po drugi strani pa menim, da bomo zrela družba šele takrat, ko o tem sploh ne bo več potrebno govoriti. Kje je naša družba še v primerjavi s kako dansko recimo – tam se spol določa na podlagi izjave. Brez potrdil.

Povejte Adam, kako da se tako korajžno in brez zadržkov izpostavljate v javnosti? Vem, da najin intervju ni vaš prvi … Vam je tako izpostavljanje že kdaj nakopalo kake težave? Veva, da je na svetu vedno tudi dovolj nestrpnih …

Doslej nisem imel nobenih težav. Če bom pa kdaj naletel nanje, bom pa pač naletel. Bolj razmišljam o tem, da morda na ta način – torej z izpostavljanjem svoje zgodbe v javnosti – lahko pomagam komu, ki se sooča s podobnimi dilemami, s kakršnimi sem se soočal sam. Naj tak človek ve, da ni edini na svetu s svojo stisko! Že to pomaga. Tudi sam sem pogosto sedel za računalnikom in iskal informacije.




Kako Adam vidi sebe v prihodnosti?

Ne bom se več ubadal s tranzicijo. Brada mi bo zrasla. No, vsaj upam. Pa ne zaradi trenutne mode, ampak kot dodaten znak moškosti. Ne želim si pa trebuha, haha.

Ste na nek način fascinirani nad moškimi?

Mogoče res. Ampak to bolj zaradi zbiranja vzorcev. Opazujem moške. Vidim kakšni vse so in razmišljam o tem, kakšen bom čez čas sam. Ne bom pa razočaran, če česa ne bo.

Hm, če nečesa ne bo, pravite. Pravzaprav zdaj razmišljam o tem, da je vseeno najbrž marsikatera situacija, v kateri nekaj ne bo … saj se ne znam izraziti …

Štekam. Vem o čem govorite. Odpade recimo nudistična plaža. Odpade savna. Pa slačenje v fitnesu in podobno. Pa na široko se moram ogniti kriminalu in … kakršnemu koli nategovanju države. Če me obsodijo … potem bodo tudi mene nategovali, hahahaha …

No, ta je pa dobra, haha. Adam, kaj pa stranišče … katero uporabljate?

Moško, jasno. Ampak grem seveda vedno v kabino.

Je vse to dogajanje v zvezi s tranzicijo … vam to okupira dan? Razmišljate ves čas o tem?

V začetku je seveda bilo tako. Počasi pa se privajam in vse skupaj jemljem kot del normalnega življenja.

Pa vam je to novo življenje po vsem skupaj v olajšanje? Vam je bilo staro življenje v breme?

Kaj pa vem. Ko gledam svoje stare fotografije se mi zdi, kakor da tisto ne bi bil(a) jaz. Verjetno to občuti vsak drugače. Saj veste – ne maram posploševanja. Ampak to kar sem zdaj – to je dokončno. To sem jaz. Tega sem si od nekdaj želel, le povedati nisem znal. Ne počutim se več kot da konstantno počnem nekaj narobe. Rad sem moški!
Sicer pa – ni bistveno kaj ti binglja med nogama. Oziroma ti pač ne. Bolj bistveno je to, kaj si in kakšen človek si.

Pred koncem vam izdam še eno stvar – ker sem okvirno seveda poznal vašo zgodbo, sem vas ob prihodu na intervju nekoliko opazoval. Ne verjamem, da kdorkoli te reči opazi, saj delujete popolnoma moško. Ampak ko takole človek določene stvari ve … no, hotel sem povedati, da kaka ženska poteza v vas še vedno je. Takole na hitro je videti kak čisto ženski … rekel bi celo – graciozen gib.

No, tega mi pa res še nikoli nihče ni rekel, haha. Hvala. Saj je bil to kompliment, ane?

Haha, jasno. Adam: hvala za izčrpen pogovor in – srečno!

Hvala tudi vam.

Adam obvlada dobra piva in kvalitetne whiskey-je Foto: M.L.

Adam obvlada dobra piva in kvalitetne whiskey-je
Foto: M.L.

Tako sva z Adamom, nekoč Majo, z najinim prijetnim pogovorom zaključila. Kakšno zgodbo sva ob tem predstavila!

Priznam, očarala me je Adamova odprtost za javno izpostavljanje. Zbegan, kakor sem ob premlevanju vseh misli ob koncu bil, sem vseeno razmišljal tudi o tem, s kakšno zmedo se je pravzaprav v svoji glavi moral soočiti šele Adam sam. Imponira pa njegova mirnost; v Adamu ni zaslutiti trohice kake nevroze, čeprav gre seveda za povsem laično oceno. Pravzaprav se zdi, da si bo v prihodnje Adam prav gotovo dokončno uredil (novo) življenje. Energije mu vsekakor ne manjka, v okolje pa sproža tudi toliko pozitivizma, da se mu bo brez dvoma vse skupaj tudi vrnilo na najboljši možni način. Pa še tole bi rad povedal: s temle pogovorom sem res packal: kar nekaj tednov po samem intervjuju sem potreboval, da sem vse skupaj spravil v berljivo obliko. Prijateljica je pripomnila, da je bilo to zaradi retrogradnega položaja planetov. Sam pa bolj mislim, da sem se le stežka lotil teme, o kateri vem tako zelo malo. Ob pretipkavanju najinega pogovora sem si pravzaprav prvič nekoliko pobliže pogledal publikacijo z naslovom Vsi spoli so resnični. Seveda mi jo je za lažje razumevanje dal Adam. Ampak kaj želim povedati? V knjižici je opisanih nekaj primerov neprimernih vprašanj, ki naj jih razumevajoč človek, ali pa recimo dober prijatelj transspolni osebi ne bi zastavil. Neveden kakor sem, sem seveda v intervjuju najbrž postavil prav vsakega izmed njih …

Ker pa sumim, da je podobno nevedna tudi večina mojih bralcev, si bom dovolil iz knjige arbitrarno ukrasti nekaj pojmov (in razlag), s katerimi se bodo menda komu vsaj malo odprla obzorja. Tudi meni!

 

Slovar za telebane 1




Slovar za telebane 2

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

IMG_2032

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
september 2nd, 2017

Oznake: , ,

Dodaj odgovor