Fini Pesek Ne Mori

 

Modruje: Marko Lukan

Kakor rečejo v ljudskih pripovedkah – usoda je hotela, da sem se tistega dne znašel točno tam. Prav na moji poti se je znašel eden izmed hotelov mednarodne hotelske verige – tisti, ki se mu reče Four Points by Sheraton. In tudi tole, kar boš zdaj prebral, dragi bralec, bo ena taka. Usodna zgodba namreč …

Med prvimi – kako pa drugače – sem prispel na mesto zločina. Kakih dvajset, morda trideset jutranjih duš je že postopalo po parkiriščih, hodnikih, menda tudi toaletnih prostorih in konec koncev tudi po dotični dvorani. Moja gorenjskost je bila v resnih skušnjavah, ko je naletela na polne mize dobrot v obliki rogljičkov, kave, sokov in podobnih jutranjih nepogrešljivk. Kleni, stereotipni Gorenjec, bi si napolnil želodec, v kak žep pa zatlačil še nekaj rogljičkov (ipak so bili zastonj), menda pa bi se dalo kam za silo na zalogo naliti tudi kave. Ampak ne, delal sem se Francoza in sem si privoščil le kozarec soka. Priznam, čez nekaj ur, ko sem kot potepuški pes lačen iskal ostanke, mi je bilo pa žal, da sem se pretvarjal kako sem mešanica Voltaira in Balzaca. 

Ampak o čem sploh napletam? Udeležil sem se celodnevnega seminarja, ki sta ga pripravila Filp in Smiljan. Pesek in Mori. Od tod tudi velike začetnice v naslovu, če je kdo morda pomislil, da želim biti le fancy in oponašati Američane. Upoštevajoč dejstvo, da je bil eden od obeh glavnih protagonistov dogodka razvpiti – Američani bi rekli world famous – Štajer’c, je pa menda tudi smiselno, da se beseda Pesek napiše z veliko. Pisano z malo začetnico (pesek) bi namreč lahko koga od Podpohorcev prevaralo, da bi zmotno mislil, kako pišem o malem štirinožnem človekovem najboljšem prijatelju. Ampak ne! Pišem o – zdaj že prav tako world famous –  Filipu Pesku. Sam sebi pravi “mojster socialnih omrežij”. Oni drugi, Štajerec, kakor ste doslej že ugotovili, pa tako ali tako gleda iz vsake skodelice kave, če se človek giblje v določenem miselnem krogu; imena Smiljan Mori vam najbrž ni potrebno posebej predstavljati. Dovolj je le, če prekopiram zapis z njegove spletne strani: Vodilni poslovni in motivAkcijski trener, predavatelj in svetovalec v Evropi – za resno pomoč pri doseganju vaših osebnih in poslovnih ciljev.

Filip Pesek v elementu

Ampak tule ni šlo vse gladko, kar se tiče mene. Nisem kar not padu. Prvih deset, petnajst minut je bilo naravnost – neznosnih. Neznosnih v mojih očeh, namreč. Za zapriseženega ljubitelja rock glasbe je bila vsa tista štanca, ki jo je bilo slišati iz potentnega ozvočenja, pošten preizkus trdnosti volje. Prizorišče v konferenčni dvorani hotela se je medtem dodobra napolnilo in z gotovostjo lahko zapišem, da je bilo v dvorani nekaj sto znanja lačnih duš.  Stari dobri Lukan (pisec tega prispevka) bi običajno take priložnosti izkoristil za ogled in oceno voljnih. Pravljičar, kakršen sem – bi menda vse skupaj znal povezati v kako zgodbo o kobilarni Lipica. Če bi ostal v tem slogu, bi dejansko lahko pisal o nekaj prekrasnih plemenskih kobilah, rodovnika Pulcherrimus Slovenicus (lat. prelepe Slovenke, op.p.), ampak tak zapis bi se seveda marsikateri bralki zataknil v grlu. Zatorej o tem ne bi pisal več, kot je to potrebno. O domišljiji pa se tako ali tako ne razpravlja. Je pa potrebno pisati tudi za moški del bralstva in … fantje, povem vam – na takemle dogodku je toliko lepih deklet, da vam je lahko žal, če ne sodelujete. No in če se ne razpravlja o domišljiji, se prav gotovo ne razpravlja niti o okusih. Tako je pač nekomu menda lahko všeč tudi tipična štanca, cepljena z Balkanom:

 

Ampak ta Balkan štanca, to je nekaj, kar bi človek željan znanja načeloma kar zdržal. A veste, to je podobno, kakor v tisti prigodi, ko učiteljica otrokom na tablo napiše nekaj računov; 1+1=2. Vsi tiho. 2+2=4. Vsi tiho. 3+3=7. Vsi tiho, le nekaj učencev se muza. 4+4=8. Učiteljica zadovoljno preneha s pisanjem na tablo in se obrne proti razredu. Ves razred se smeji. Kaj pa je narobe? Malo dekletce se opogumi: Učiteljica, en račun ste zapisali narobe. 3+3 ni sedem! Učiteljica vzravnano stoji pred razredom in pravi: Res je, 3+3 ni sedem. Ampak poglejte – niste opazili, da sem tri račune zapisala prav, opazili pa ste, da sem enega narobe. Nekako tako je najbrž videti moje godrnjanje v zvezi s štanco. Ampak kaj, ko pa v mojem primeru ni bil napačen samo en račun! Z velikim pompom namreč na oder uletita oba glavna protagonista dogodka in – o grozna groznejša najgroznejša groza! – spravita na noge vseh nekaj sto slušateljev tečaja, ki morajo v naslednjih nekaj minutah poskakovati, plesati, se rokovati in kar čez in čez imeti radi! Ja to pa ne gre tako, no, Felipe in Smilke! Ne gre tako! Ne morem kar imeti rad nekaj sto neznancev, pa če se še tako trudim. Saj z ženskim delom bi še nekako šlo, ampak … No evo, na tabli sem tako našel že dva napačna računa. Ker pa sem ravno pri matematiki, je prav, če na tem mestu priznam svoja napačna prepričanja – pred prihodom na seminar sem nekaj časa spremljal dejavnosti Filipa Peska na internetu. Moram reči, model je kar izviren, dobrovoljen, poln štosov, ki jih lahko prištevam v svoj vsakdan. Ampak oni Mori …!!! On mori! Tako sem bil prepričan. Tista fino oblečena pojava, frizura polna brilijantine, pa pompoznost njegovih show programov – to res ni zame. Or at least I thought so (tako sem si vsaj predstavljal, op.p.). Ampak kaj bom zdaj s tem? Peska bi poslušal, Mori mi bo pa zamoril dan, sem razmišljal. Bom pa prištel Filipa in odštel Morija, je bil moj sklep. Če bo vsota ob koncu dneva sedem, bosta pa še vedno ostali dve trojki (3+3). Nekaj bom že storil s tem, mi je šlo skozi misli.

Poln predsodkov sem tako sedel – z negativnim predznakom – tam nekje sredi množice, ne preveč viden in vedno pripravljen na godrnjanje. Potem pa se je začela moja učna ura matematike: seštevanje, odštevanje, deljenje in … predvsem množenje. Pa se lotimo kar matematičnega problema: imamo kup peska. Pojavi se vsiljivec in vse skupaj (za)mori. Kaj moramo dodati, odvzeti, razdeliti ali zmnožiti, da bomo moro kar najbolj nevtralizirali, pesek pa enakomerno razporedili po vsem razpoložljivem času in prostoru?

Nisem poznal odgovora. Priznam, imelo me je, da bi že po prvih minutah zapustil “razred”. Močno me je imelo. Profesorja pa sta se jela izmenjevati pred tablo. Najprej Pesek. Zdi se mi, da ni povsem sproščen, čeprav je viden flow njegovih izvajanj. Malo se umirim in začnem razmišljati o problemu. Hitim deliti kup, dodajati “potičke” tam kjer je minus, množiti svoja prizadevanja, da bi bila površina v najkrajšem času lepa na pogled in enakomerno pokrita. Filip pa nalaga … naklada … nove količine peska (informacij, znanj). Se sveti rešitev nekje v daljavi, ampak ni mi še jasno, kako točno bi naredil preračun. Če drugega ne, me je pa naloga vsaj toliko zaintrigirala, da nisem pobegnil iz razreda. Pa saj … s peskom smo se v otroštvu vsi radi igrali. Mogoče … če bi kje dobil še malo vode, da bi res fajn zapackal vse skupaj … to bi bil užitek!! Potem pa se “profesor” izčrpa in svoje mesto prepusti tistemu, ki – kakor sem prepričan – mori! 

Profesorja posebne vrste: Filip Pesek in Smiljan Mori

V tistem trenutku pa – magic happened! Oni “nabrilijantiranec” vzame vajeti predavanja v svoje roke. Dve minuti traja, pa oni godrnjavi Lukan izgubi ves svoj minus! Še dve minuti traja, pa sem v debelem plusu. In dodatno minuto, da samo še množim! Pet minut, da je moja – že tako ne ravno uborna – domišljija podivjala. Kup peska se da uporabiti na tisoče možnih načinov! In veste kaj – ni le tisti pravi, ki zapolni našo edino luknjo, po kateri doteka zrak. Ni le tisti pravi, ki nas zaduši! O teh rečeh predava Smiljan Mori, ki mi v kleni štajerščini zjebe fse miselne vzorce, kar jih je še ostalo.

Fsekat se je treba po buči. Nea tak negativno misliti, saj imaš neki talent! Fsak od nas ga ima! Te pa si misliš, kaj če me ne bo nikdo povohal, nobeni ne bo bral mojih knjig, pa mojih izdelkof kupil … Kaj iščeš potrditef svojih dvomof, ali pa se boš podal po poti sklepof, ki si jih intimno že sprejel? Pa kaj si ti nor? O čem pravzapraf razmišljaš? Skoro fsaki ma kaki kompleks! Ampak vreji, a se bomo zdaj s tem bremzali celi lajf? Saj tui jaz nisn popolni, ampak se nea sekiram … 

Tako mine še ena šolska ura. Zoprni “nabrilijantiranec” se vmes spremeni v dobrega profesorja. In če na tem mestu odmislim vso tisto zoprno štanco, ki se je medtem, ko sem čakal na vrsto pred moškim straniščem ter si ob tem poznavalsko ogledoval kobi … eee, pardon … pripadnice rodu Pulcherrimus Slovenicus v drugi vrsti, bi najbrž lahko parafraziral nekoga, ki je vse prej kot Štajer’c; prav nasprotno, je kleni Ljubljančan, Kodeljevčan … saj boste vedeli o kom teče beseda, ane?

Dobri profesor je povedal zgodbico
in t’ko je znal nardit, da nam je bilo lepo …


Po krajšem odmoru pičimo dalje. Spet obilo Peska, ki zasuva marsikatero luknjo v mojem znanju. Ura predavanj, v katerih profesor Filip dokončno da vedeti, da je njegovo dojemanje matematike vesoljsko. In to v dobrem pomenu, nikakor ne za luno! Ob njegov flow se ne obregam več, pravzaprav me izpostavljanje, krajšanje, potenciranje, logaritmiranje, vektoriranje in te lažje matematične operacije prav pritegnejo. Čisto v njegovem stilu sledi še nekaj telovadbe, da se nekaj stotnij učencev ne bi preveč zasedelo. Ko se ob koncu šolske ure ves srečen, ker je v butaste … pardon … uka željne učence zasejal esencialna vprašanja, spet sesede tiho v prvo klop in pred tablo (beri: na oder) spusti profesorja Smiljana, sem pa res že čisto not padu. 

Smiljan pa … nadaljuje v svojem slogu.

Ena beseda,
en stavek,
ena knjiga,
en seminar in
en človek …

… ti za vedno lahko spremenijo življenje.

Tako pravi. Pozna se, da ima človek zavidanja dolgo kilometrino predavanj. Kako on gradi svojo pripoved, kako stopnjuje tempo, napenja dramaturški lok in nas vseh nekaj sto pripelje do kolektivnega orgaz … eee … do čustvene eksplozije – to je pač treba doživeti. Zalotim se, da večkrat na robu solz gledam skozi okno ven na mimobežečo avtocesto. Avtocesta ne vidi, ne čuti, ampak, kakor je že pred več kot dvema desetletjema dejal Milić Vukašinović: Pravim se da sam snažan, jer muškarci ne plaču:

 

Saj vem, počasi vam že začenjajo presedati vsi ti glasbeni vložki v mojem tekstu. Ampak tole zgoraj je res tako lepa rock balada, da jo je vredno poslušati. Pa tudi – vsak od njih ima svoj smisel. Prvih dveh vam tako ni bilo težko dojeti, ob tem tretjem, pa je poleg naslovnega sporočila in povezave z mojim večkratnim počutjem na seminarju pomembno tudi tole – nisem tako proti Balkanu, kakor bi se morda komu zdelo v začetku. Pravzaprav sploh nisem. Ima Balkan neki svoj čar, neki svoj šmek! Ampak to ni tema tega članka, prav gotovo pa ni bila niti tema seminarja. 

Odloči se sam, ali si Zastava, ali Ferrari. Ob tem naj te nea zanima, kaj si mislijo drugi. Te pa to je tak njihovo mnenje, ne tvoje. Pomembno je le, kaj si fsak sam misli o sebi! Toti, ki slaba mnenja drugih fkup sklamfa in se jim pusti fplivati, toti bo ziher pustil, da mu bodo drugi afne guncali po življenju in ga ausvinklali. Cajger pa laufa, veste! Pustite faušne naj živijo svoje frustracije, vi pa se lotite tistega, kar tak dobro znate! 

Dve papigi nosimo vsak dan s seboj: eno negativno, črno in drugo pozitivno, pisano. Katero boste poslušali?
– Smiljan Mori

In tako profesor Smiljan iz minute v minuto v nas učencih budi kreativne rešitve za problem peska, ki se nam je nakopičil v življenju in blokira naše dihalne poti. Dober je, ujamem misel, ki se sramežljivo potika po moji možganski prostranosti. Komajda jo poskušam ujeti, že padem nazaj v profesorjevo predavanje. V razredu ima tišino, ko jo on hoče, učenci zadržujemo dih, ko si tako zamisli in sprožamo mogočne detonacije, ko nas do njih pripelje.

Če ne bi bil tako izrazito nagnjen k onim zgoraj že dvakrat omenjenim prelepim predstavnicam našega naroda, ki po mnenju našega največjega ulitka – četudi niso vse Urške – že od nekdaj slovijo, bi menda kar rekel, da sem se malce zaljubil v prelepega profesorja. Ampak ne – začarala me je njegova sposobnost podajanja znanj. Malo po malo – nisem si mogel pomagati – pa je vame prilezel tudi črviček, ki se mu reče dvom. O tem profesorju sem namreč slišal raznorazne zgodbe. Ne vse izključno lepe. Ampak – kako naj sodim? Po tistem, kar sem po sistemu “rekla-kazala” slišal, ali videl od drugih, ali tistem, kar sem izkusil sam? Pa mi je ob tem na misel padla prilika, ko sem “zagovarjal nasilneža in pretepača”, kakor me je nekdo obtožil. Nak, nisem zagovarjal nasilneža in pretepača, zagovarjal sem nekoga, ki je danes eden od najbolj cenjenih strokovnjakov na svojem področju, pa je še vedno tako rekoč na začetku svoje poti. Zakaj? Ker sem poznal njegovo delo. Včasih je pa menda tudi koga treba fsekati po buči, če se preveč vpleta v naš lajf, mar ne? Pa ne, da bi zagovarjal nasilje, prav nasprotno! Tako sodim lahko tudi o Smiljanu Moriju – na osnovi lastnih izkušenj. Ali kakor pravi on – Če želiš poslušati negatifce, gledaš Preverjeno, če pa želiš slišati mene, pa gledaš – Potrjeno. Njega seveda. Lepo se nasmejimo.

Mori fan club; v ozadju tudi Pesek

In tako pridemo do odmora za kosilo. Rogljičkov, kakor sem že pojasnil, ni bilo več nikjer.  Ampak Goren’c, pa bivši šofer, ima vedno v avtu potrebne zadeve za neprijetna presenečenja – prvo pomoč, toaletni papir, odejo in – hrano. Sedim ti tako jaz v avtu, ko se zraven mene parkirata dve bjondi. Now we’re talkin’ business, si mislim. Ampak samo mislim. Dopoldanska predavanja profesorjev Filipa in Smiljana so – le deloma – potolažila mojo lakoto po znanju, ampak sendviči so pa premagali lakoto v želodcu in kakor se je izkazalo tudi po – bjondah. Mimogrede – Zakaj mislite, da ima McDonalds tak uspeh? Ima dobro hrano? Nima. So njegovi izdelki zdravi? Niso. Zakaj potem? nas enkrat vpraša Filip Pesek. Ker imajo odličen sistem! odgovori sam. Sendviči so torej kar brez sistema morali potolažiti nekatere od mojih najosnovnejših potreb. 




Na popoldanskem delu predavanj so na vrsti tudi neposredna vprašanja profesorjema. Ukvarjam se s hortikulturo. Že deset let. Lahko rečem, da dobro obvladam. Všeč mi je tudi, kar vidva predavata. Ampak vseeno imam eno vprašanje – kako naj investiram v nakup potrebnega orodja in v obisk ustreznih tečajev, k čemur me vidva spodbujata, če pa sem v finančnem smislu ravno tam nekje okrog ničle? pravi eden od spraševalcev.

Deset let življenja si vložil v nekaj, kar obvladaš, pa praviš, da si okrog ničle? Se ti ne zdi, da je tukaj nekaj narobe? Vloži iz svojega žepa v glavo, kajti iz glave se ti bo v šestdesetih dneh vrnilo v žep!

… se glasi odgovor. Dlje človek posluša oba profesorja, bolj mu postaja jasno, da ima vse odgovore že davno v sebi. Samo na plano jim ne pusti. In ko sledi spet neizogibna doza štance, ter razbijanja monotonije ob nekaterih zabavnih “telovadnih vajah”, se dejansko zalotim ob misli, da se dobro zabavam. Še vsak po uro predavata. In seveda ob koncu poskušata za zasoljeno ceno tudi prodati male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, kakor se je nekoč glasil domiseln reklamni slogan za vsem znano mešanico začimb. Oni stari Lukan, iz prejšnjega življenja, bi najkasneje na tem mestu pobral šila in kopita. Aha! V tem je štos! Prodajati mi hočeta svojo pamet! In to po zasoljenih cenah! Tako bi mi pravil notranji glas prejšnjih časih in ko bi se združil s prej omenjenim črvičkom, bi ga prav lepo pomagal napihniti v rejenega pitona. V novih časih pač ne. Saj sem tudi jaz – podobno kot oni hortikulturnik – že deset let na sceni in kar dobro obvladam, a sem še vedno v finančnem smislu tam nekje okrog ničle. Pravzaprav sem v globokem minusu. Ampak če poznaš problem, išči reštev, pravita profesorja.

Samo pozitivno razmišljanje ne bo pomagalo, potrebna je tudi akcija! Če gledaš v plevel in si ob tem misliš – naj ne raste več, naj ne raste več, tukaj naj rastejo najlepše rože – bo plevel vsej pozitivi navkljub še vedno poganjal dalje! Treba se je skloniti in ga populiti … potem pa s pozitivnim pristopom pristopiti k gojenju rož!

 

In tako pač razmišljam, iščem poti … Stare očitno ne vodijo nikamor, razen proti pre(o)padu. Bolj bom poganjal, hitreje in bolj močno bom strmoglavil, če se bom oklepal edine “varne” in doslej izbrane smeri. V vseh teh letih sem posadil precej rožic in populil plevela, a v gosto rasli džungli ne želim več izgubljati moči. Raje bom poiskal pot ven! In če pomislim, da sem se predavanja moje drage Petre Škarje pred tedni udeležil s sposojenimi  – od svojega srednješolca – dvajsetimi evri, tokratnega seminarja profesorjev Smiljana in Filipa pa – pogojno rečeno – vsaj na svoje stroške, sem menda ob zavedanju in ponotranjenju še nekaterih drugih dejstev že stopil na pravo pot.


Ampak kaj sploh zapisati ob robu tega zapisa, ki vam je vzel kar nekaj dragocenega časa? Ne vem kako ga vidite vi, dragi bralci in ne vem kaj si mislite o mojih dobrih profesorjih, ki sta znala narediti t’ko, da mi je b’lo lepo, a minula sobota je bila nekaj, kar mi je dokončno odprlo oči. Saj veste – ena beseda, en stavek, ena knjiga, en seminar in en človek … ti za vedno lahko spremenijo življenje. Če si seveda pripravljen biti malo matematika in …

 – odšteti svoja negativna prepričanja

 – prišteti svoja znanja in talente

 – pomnožiti svoje prepričanje, da si boljše življenje zaslužiš

 – in vse skupaj deliti med ljudi.




Jaz sem.

Za konec pa še tole – v skladu z duhom časa, sem ob koncu predavanja enega od svojih profesorjev prosil, če lahko narediva skupno fotografijo. Selfie, če hočete. Priznam, počutil sem se kot povprečna trinajstletnica, ko se mora stisniti ob svojega ljubega učitelja športne vzgoje. Tudi Smiljan  je deloval precej zgroženo, saj tako ušminkan in nabrilijantiran človek pade v stanje hibernacije, ko sreča tetovirano plešasto pošast, kakor sem jaz. Ali pa sem ga morda nevede držal za rit, ko sva se nastavljala neizprosnemu telefonu?

Kakorkoli že – ostajam pri moji nepremakljivi ljubezni do rodu Pulcherrimus Slovenicus!!!
Filip in Smiljan – vidva sta pa N O R C A !!! Vzamem nazaj svoj “zasoljen” komentar – za tisto, kar ponudita vidva, ni nobena cena dovolj visoka. Vzamem nazaj tudi vse druge flow zabrilijantirane negativnosti, ki sem jih morda podzavestno zapisal. Mea culpa, culpa maxima!

Še se bomo videli!

Mojim bralcem pa en nasvet: tudi hoja z bosimi nogami bo zdravju blagodejna, če boste pustili komu, da vas na pravi način (za)mori, da boste znali po trnju življenja razporediti kup peska, ki vas sicer duši. 

P. S. Že od sobote mi po moji tetovirani, bradati, rokerski glavi odzvanja: O zašto, o zašto tvoj telefon šuti, a srce sluuutiiii, moje srce sluuutiiii …  😳  😀  😛 

Mare in Mori

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
november 6th, 2017

Dodaj odgovor