Sama s sabo že nekako zdržim, veste …

Piše: Marko L.

Pred časom sem si imel priložnost ogledati predavanje moje današnje sogovornice. Suverena na odru, z zanimivimi informacijami, enkratno gostjo, me je hitro pritegnila k sodelovanju. Očitno tudi jaz njo, saj sva vse odtlej v dokaj rednem kontaktu.

V sneženem novembrskem jutru se je v – z metuljčki okrašenem avtu – pripeljala v moj rojstni kraj. Največkrat sam obiščem svoje intervjuvance, ampak ona je vztrajala – pridem do vas. Rada imam sneg! In je prišla. Se pripeljala. Zamujate, je priletelo sporočilo, ko sem se natanko ob dogovorjeni uri kobacal iz sposojenega avtomobila na parkirišču zadaj za priljubljenim jeseniškim lokalom z imenom Teater, kjer sva bila dogovorjena in kamor tudi sicer večkrat pripeljem kakega od svojih sogovornikov. Zamujal pa nisem, prav zoprno natančen sem bil, do minute natančen …

Sedela je takoj ob vstopu v lokal, le nekaj metrov stran od vrat v lokalno knjižnico. Zakaj se mi zdi to pomembno omeniti, bom izdal v nadaljevanju. Greva nekam drugam, je rekla, tule se slabo počutim. Ni si želela drugega lokala, le druge mize, drugačnega počutja. Kako zelo senzitivna ženska, sem si ob tem mislil … Presedla sva se le za nekaj metrov, le za mizo, ali dve in … Tukajle je v redu, je dejala.

Dragi bralci, pred vami je intervju z izjemno žensko, ki sliši na ime

Njej ljub zapis je sicer 5ra. Tako sem tudi začel s svojimi zapiski – tokrat prav amatersko v povsem navaden A4 zvezek s karirastimi vzorci na listih, saj so bili vsi moji letošnji rokovniki že polni – in se ji takoj prikupil. Ampak to obvladam – ženskam se znam prikupiti. S Petro se sicer na videz poznava že kakih sedem, osem let, vse odkar sva skupaj poslušala neko predavanje v podjetju skupnega znanca Tomaža Gorca in kasneje tam opravljala tudi neka priložnostna dela. Ampak prav kakega tesnega odnosa nikoli v vmesnem času nisva stkala. Pravzaprav sem se spomnil, da sem tistihmal poskušal z njo navezati pogovor. Večkrat. Ni mi ravno uspelo. Tako zelo sem bila takrat sesuta, mi kasneje prizna. S samimi vprašanji pa je pravzaprav začela ona:

Menda si ne zapisujete vsega, kar se pogovarjava? Nimate diktafona?

Imam ga, seveda ga imam. Danes ima to funkcijo vsak telefon. Ampak meni je ljubše, če si zapisujem.

Zanimivo! Zakaj pa tako?

Tako si lažje ustvarjam »film« najine zgodbe. Že ob zapisovanju se mi oblikujejo ideje, kako bom speljal članek. Ampak Petra, dajva … posvetiva se vam.

Prav, pa dajva.

Najprej predstaviva bralcem eno od vaših fobij. Zelo vas je strah tetoviranih ljudi. Kako potem, da zdajle sediva tukaj; jaz jih imam namreč kar nekaj …

Ne bi rekla, da imam ravno fobijo. Ampak tatuji … brrr! Saj nimam nobene slabe izkušnje s tem, ampak … mogoče iz otroštva, ko se spomnim špikanja …

Špikanja?

Ja, pri zdravnikih. Tudi krvi in podobnih  reči me je strah. Sicer pa se ne bojim toliko tetoviranih ljudi, kakor samih tatujev.




Ne razumem ravno najbolje.

To je podobno, kot da bi sedajle opazovala pri sosednji mizi človeka, ki bi imel na roki ogromno gnojno bulo, iz katere bi se mu cedilo. Saj ne morem reči, da me je strah tistega človeka, bolj mi je neprijetno ob njegovi gnojni buli. Nekako tako razmišljam o tatujih. Ali pa kot bi gledala kak film v katerem nekoga žrejo žuželke … brrr!

Haha, no prav. Mene definitivno ne žrejo žuželke. Ampak vseeno Petra – kako, da ste premagali neprijeten občutek in pristali na pogovor z mano?

Kaj pa vem. Tople oči imate. Take – blagodejne. Božajo dušo. Spomnim se vas z enega od mojih seminarjev. Saj mi je bilo neprijetno, ko ste prišli v predavalnico. Brada, tatuji, pirsingi, pa vse to vaše železje … to je videti tough. Nevarno. Ampak dostikrat potem izpade, da so taki ljudje najbolj nežni. Resno – zakaj ste vi videti tako? Kaj bi radi sporočili? Zakaj bi se kdo prostovoljno špikal?

Nobenega sporočila ni. Tak izgled mi je všeč.

Ja kaj pa pri ženskah? So vam potem tudi tetovirane ženske všeč?

O ja. Haha, ampak … Petra, kdo bo danes koga zasliševal?

Haha, prav imate. Sem pač radovedna. Pa saj me ni strah le tatujev. Bojim se recimo tudi višine, haha … Nadaljujva prosim.

S soncem v očeh
Foto: M.L.

Veste kaj mi je padlo na pamet ob tejle najini debati? Kako zunanji videz pogostokrat vara! Ob tem se spomnim Robina Williamsa – ves svet je oboževal priljubljenega komika, sam v sebi je bil pa globoko depresiven. To ga je pognalo tudi v samomor. Ob tem imam za vas naslednje vprašanje – na govorniškem odru ste videti suvereno. Gre tudi pri vas za kaj podobnega? Ste v privatnem življenju drugačni?

Ohh … ja, gotovo. V privatnem življenju sem pogosto nesamozavestna. A veste, verjamem, da narava teži k ravnovesju. Tako smo tisti, ki na zunaj delujemo samozavestni, dostikrat najbolj negotovi. Tudi če je v kakem prostoru, v kaki družbi, kdo glasen in dominira, če se tako izrazim, s tem najbrž kompenzira nek svoj notranji strah. Velja pa tudi obratno – tisti najbolj uglajeni, najbolj mirni, so sposobni najbolj grdih dejanj. Saj ne bi generalizirala, ampak … pogosto je tako.

Bo držalo. Petra, kar resno debato sva zastavila. Ampak bralcem sploh še nisva povedala kdo in kaj ste vi, s čim ste si prislužili povabilo na moj intervju. Kdo je torej Petra Škarja?

Sem samo Petra Škarja.

No, no … ste pa tudi pisateljica, predavateljica in …

Prav gotovo nisem motivatorka! Tega poimenovanja ne maram. Kdaj pa kdaj me kak novinar predstavi na ta način, ampak nase res ne gledam kot na motivatorko. Če bi že lahko izbirala med nazivi, bi mi bil še najbližji – pisateljica.

Koliko knjig pa ste izdali doslej?

Svojih pet. Ampak pisateljica pa še nisem. Tak naziv si moram še prislužiti. Nisem ravno Ivan Cankar. No, Ivana Cankar, haha.

Petra, zdaj ga pa serjete, no. Morda res niste Ivana Cankar, ampak prodajne številke govorijo zase. Koliko knjig ste doslej prodali?

Naj pomislim. Knjige Ameriški milijonarji so spregovorili – 17000 izvodov. Česa nas niso naučili v šolah – 8000. Najdi srečo in mir – 3000. Virusi Slovenije – 3000. In zdaj te zadnje, Camino – 2000.

Priznam, ob teh številkah mi je padla čeljust nekam v lužico pred čevlje.

Petra!!! Na seminarju ste povedali, da je povprečje prodanih knjig na izdajo v Sloveniji nekaj sto. Vi pa ste mi ravnokar povedali za … koliko? … 33000 prodanih knjig. Triintrideset tisoč!!! Kdaj pa se boste začutili kot pisateljica, če ne po teh številkah?

Takega naziva ne dobiš s prodajo, ali s številom natisnjenih knjig. Dobiš ga s kvaliteto. Naša družba je zelo plehka in tako »padajo« tudi nazivi. Kaj pa bo drugače, če si bom rekla pisateljica? Samo sebe bom dojemala kot pisateljico takrat, ko bom za tem nazivom trdno stala. Ko se bom kot pisateljica počutila. S številkami je pa tako, veste … včasih se proda v enormnih številkah tudi kaka knjiga, ki nima nobene vrednosti. Danes je vse žal del posla, sama vrednost zapisanega izgublja na veljavi. Sicer je pa tako – številke, ki sem vam jih prej povedala, govorijo o natisnjenih izvodih. Niso vse te knjige še prodane, precej jih imam še doma.

Je to skromnost? Nesamozavest?

To je resnica. Še tole vam povem: ko sem začela s plezanjem – zelo rada namreč plezam – sem si nabavila kup opreme. Prijatelj mi je takrat dal nalepko za avto, silhueto plezalca. Rekel mi je, naj jo nalepim, ko bom čutila, da si jo zaslužim. Še vedno jo hranim, veste. Nisem je še nalepila na avto. To bi bilo nespoštljivo do pravih plezalcev.

Ljubiteljica gora
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Prav. Veste kaj bi vas rad vprašal – kaj zaznamuje Petro Škarjo?

Narava in besede.

Sem presenečen. Prebral sem si vašo zadnjo knjigo – Camino – in pričakoval, da mi boste omenili travmo iz otroštva.

Travma iz otroštva nisem jaz. Gre le za eno izmed izkušenj. Podobna je recimo alkohol. Pa saj imam tudi ogromno dobrih izkušenj, zakaj bi me zaznamovala le ena? Zaznamujejo nas tako dobre, kot tudi slabe izkušnje. Pa tudi to bi rekla – v primarni družini sem dobila zelo močne vrednote. Poskušam živeti po le-teh, ne glede na to, kaj se mi dogaja v življenju.

Kako pa ste v resnici začeli s predavanji? Od kod v vas ta želja po izpostavljanju pred ljudmi?

Saj ne vem, če v sebi zaznam tako željo. To ste vi tako formulirali. Tam nekje pri dvajsetih sem prvič predavala. Obkrožena sem bila z ljudmi, ki so zase trdili, da so na vrhu sveta. Saj veste, ljudje naučeni, da so polni sebe, ker jim je nekdo rekel, da je to pot do dobrega počutja.  Potem pa o bogastvu pridigajo ljudje, ki so brez ficka, o življenjskih resnicah plehki ljudje in podobno … Ampak človeka se to prime, veste. Tudi sama sem takrat »vse vedela«. Ampak saj veste kaj bom rekla zdaj – imela sem hude težave s samopodobo.

Težave s samopodobo zaradi travme v otroštvu, ki jo opisujete v knjigi Camino?

Na splošno. Takrat nisem vedela, od kod moje težave izvirajo. Imela sem pač slabo samopodobo. Potem sem pa iskala pomoč pri vseh mogočih in nemogočih ljudeh. Zdaj ne padam več na razne vikend delavnice, v katerih samooklicani guruji obljubljajo, da me bodo »očistili« in podobno. Vem, da bom vedno imela izkušnjo tiste travme v sebi. Moja naloga pa je, da se s tem naučim živeti.

Sem pa mislil, da taka reč človeka tako zaznamuje, da je ves njegov obstoj en sam boj s posledicami …

Do Camina sem bila pravzaprav prepričana, da tista reč nima vpliva name. Hinavska prijateljica, kakor sem poimenovala občutke neznosnih stisk, ki so se mi znova in znova pojavljali, je oznaka za različne težave, veste. Že kot najstnica sem izkusila marsikatero težavo. Nisem vedela, da so povezane z mojo otroško travmo. Mama me je seveda po hitrem postopku vključila v sistem javnega zdravstva. Ampak to je bilo proti moji volji. Vsaka sila pa rodi upor. Še danes ne maram zdravnikov. Na Caminu in s Caminom pa sem se dotaknila korenin mojih težav. Če se malo povrnem na najino debato od pred parih minut, se spomnim, da sem bila v mlajših letih navzven gotovo videti polna energije. Na znotraj sem bila pa sesuta. Ampak če vse življenje v sebi nosiš breme, se tega sploh ne zavedaš. Zdi se ti normalno. Po Caminu je šlo pa to dol, ven iz mene. Tisto je bila kaplja čez rob.




Bova bralcem povedala, za kaj pravzaprav gre? Menite, da ob omembi Camina vsi vedo, za kaj gre?

Večina jih ve, vsi pa verjetno res ne. Gre za romarsko pot s ciljem v španskem mestu Santiago de Compostela. Pravzaprav je Camino skupno ime za več romarskih poti. Jaz sem do sedaj ubrala dve različni smeri. Gre za več sto kilometrov poti,  s katerimi ljudje opravijo na različne načine. Jaz sem ju prehodila …

Za prvo silo sva menda pojasnila.

Še to bi rada povedala, da v mojem primeru ni šlo za romanje v verskem smislu. Tudi take romarje seveda srečaš na poti, ampak … ljudje s temi kilometri opravijo iz zelo različnih razlogov.

Pa je bilo to romanje posledica vaše življenjske poti in stvari, ki so se vam dogajale? Ali pa ste šli morda tja z zavestnim načrtom, da s svojo travmo enkrat za vselej opravite?

Kaj je bilo prej? Kura, ali jajce? Saj ni pomembno! Moralo se je zgoditi in zgodilo se je.

Poznam vašo nekdanjo obsedenost z odbojko. Menite, da je šlo za neke vrste odvisnost? Omamljanje s športom?

Jasno. Danes se tega zavedam. Takrat se nisem. Bila sem obetavna mlada odbojkarica in zares sem si želela profesionalno igrati odbojko. Nato so mi pa enkrat rekli, da sem premajhna in da iz tega najverjetneje ne bo nič. Vseeno sem poskusila dokazati, da se motijo. Pravzaprav sem takrat poskušala dokazovati, da z mojim telesom ni nič narobe. Najprej sebi, če tako pomislim …

Med predavanjem
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Veste, kako delujejo odvisnosti? Ste kdaj brali kaj o tem? Ko se človek iznebi ene, se običajno zateče v drugo …

O vem, vem. Vse živo sem prebrala na to temo. Zato pa pravim, da me razni čistilci-prodajalci več ne dobijo na limanice.

Pa mislite, da imate še kako težavo, kako odvisnost?

Še se ubadam s težavami, jasno. Ampak zdaj ne več štirikrat na teden, morda le še enkrat na mesec. A veste, kako pravim jaz? Kdor ni doživel teh reči, jih ne bi smel komentirati. Še manj jih lahko razume. Predvsem pa naj ne sodi, saj nima pojma, kako je živeti s temi rečmi.

Kako pa je s tistim, ko ljudje v svoje življenje privlačimo ravno take osebe, kakršno energijo izžarevamo sami? Se pogosto znajdete v družbi ljudi s travmami?

Gotovo. Sem začela prav opazovati, kakšni ljudje se »lepijo« name. En čas so se name lepili mrežni marketingarji. Tako energijo sem očitno oddajala. Resno, pri dvajsetih sem bila prepričana, da sem najboljša predavateljica v Sloveniji.

Danes pa ne mislite več tako?

Ne. To bi bilo res preveč prepotentno. Sem pa unikatna. Se tudi zavedam, koliko sem dobra.




Ste s tem, ko ste se odpravili na Camino, imeli kak točno določen namen? Kaj pa s pisanjem in izdajanjem knjige?

Tako sem bila obremenjena, da sem nekaj morala storiti. Na Caminu sem pač želela opraviti s svojo hinavsko prijateljico. O pisanju knjige pa sprva sploh nisem razmišljala. Saj so mi ljudje prigovarjali, naj jo napišem, ampak sem se takim idejam le smejala. Vsakdo že piše knjigo o Caminu, sem si mislila. Ampak saj veste kako se najemo zarečenih besed. Kar obsodiš, se na koncu obrne. Te najde.

Pa ste kake namene imeli s prejšnjimi knjigami?

Z vsako je bilo drugače. Nikoli ne sedim in razmišljam o tem, kaj bi pisala. Pač pa lovim trenutke, ki se mi dogajajo in kasneje o njih pišem. Želim pisati o njih.

Od kod pravzaprav sama ideja o romanju?

Saj veste kako se v določenem trenutku neke informacije zberejo v življenju. Najprej mi je neka prijateljica omenjala njeno mamo in neko romanje. Niti nisem natančno vedela za kaj gre, niti nisem bila zelo pozorna. V nekaj naslednjih dneh mi je kup ljudi začenjalo omenjati Camino. Nato pa je prišlo do hipne odločitve. Danes vem, da je šlo za pobeg. Pobegnila sem pred neznosnim pritiskom. Sicer pa sem od nekdaj rada potovala.

Petra – skrivnosti človeških notranjosti
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Tudi to vašo plat poznam. Kje vse ste že bili?

Verjetno so moja potovanja bila tudi beg. Ampak, če že vprašate – bila sem večkrat v Kaliforniji, pa v Mehiki, Venezueli, Dominikanski republiki, na Šrilanki, Mavriciusu, v Burmi, na Kitajskem, na Maldivih … Pa seveda po Evropi. Morda sem še kaj pozabila. V kratkem načrtujem potovanje v Egipt. Rada bi šla v Nepal. Sicer pa po Caminu sploh še nikjer nisem bila. Še sorodnikom in znancem se zdi čudno, haha … Ampak, a veste, vzgibi so drugačni. Prej sem šla po svetu zato, ker sem bežala. Zdaj grem pa zato, ker si želim videti. V resnici sem zelo zadovoljna s tem, kje se nahajam. Zelo rada živim v Sloveniji!

Veliko omenjate beg. Kaj je s tem?

Oh, tista travma, pa moja hinavska prijateljica … Kot otrok sem se naučila ločiti sebe od telesa. Tudi moj spomin na tista dogajanja, ki so vse skupaj povzročila, živi kot spomin opazovalke. Kot bi od daleč opazovala, kaj se je dogajalo. Ali pa morda nekje iz višine. Taki so bili tudi moji pobegi na potovanja – podzavestno sem verjetno mislila, da bom hinavsko prijateljico lahko opazovala od daleč. Ni šlo, vedno me je našla.  

Petra, kakšni pa ste v partnerskih odnosih? Kako se po vsem, kar se vam je dogajalo, znajdete v tem?

Moja sogovornica na tem mestu globoko zavzdihne …

Lahko predstavim samo svoj pogled. Šla sem skozi različne faze. Skozi strah pred moškimi. Skozi pretirano poveličevanje njihovih vlog. Pa še skozi katero … Kot otrok sem se naučila, da so najbližji najbolj nevarni. Pri partnerju pa hrepeniš po pomoči. Hrepeniš, a zanjo ne upaš prositi, ker navzven kažeš, da si močan. Jaz sem se bala še dotikov, veste. Mama mi pravi, da že kot otrok nisem marala dotikov, crkljanja. In kako boš potem uspešen v odnosih? Narava mojih odnosov z nasprotnim spolom me je začela siliti v osebnostno rast. Sama s sabo že nekako zdržim, veste … tudi, kadar sem v slabi koži. V partnerskem odnosu pa …? Sicer pa je ena od mojih najvišjih vrednot – družina.





Ja, kako je s tem? Če sva stereotipna, bi od ženske v vaših letih že pričakoval neko družino.

Zelo si je želim. Prišla bo, ko bodo stvari za to dozorele, nobene panike ne zganjam okrog tega. V zvezi s tem bi rada povedala tole: moja odbojkarska kariera se je prenehala zaradi poškodbe. Ugotovila sem, da me starša pravzaprav nikoli nista zares videla, kako igram. Ni bilo časa, veliko sta delala itd … Mama mi je ob neki priliki rekla, da pravzaprav nikoli nisem izrazila želje po tem, da bi me starša prišla gledat’ na kako tekmo. Jaz pa sem že pri devetnajstih letih odprla svoj s.p. Hotela sem imeti firmo, dobro stoječe podjetje … zato, da bi lahko imela čas za svojega otroka.

Razumem. Kaj pa ljubezen? Verjamete v ljubezen? Tisto iz romantičnih filmov?

Ja. Pa kaj? Hahahaha … Veste, meni sta zelo blizu idealu teta od moje mame in njen mož. Stara sta že čez 90 let. Celo življenje sta preživela na kmetiji. Ampak kako se to gledata! Kako se »špikata« še po toliko letih. Veste, on ima že od nekdaj navihano navado, da ji ob vsaki priložnosti mimogrede odveže predpasnik. Potem se pa ona priduša in se malce kregata, pa smejita … Tako zelo sta luštna! Tako da – ja, dolgoletno partnerstvo je možno!

Zanimiva sogovornica
Foto: M.L.

Pa ste teto od vaše mame kdaj vprašali za recept?

Seveda sem. Je rekla, da ni vse vedno lepo. Je pa treba znati potrpeti, ločiti tudi zrnja od plev. Pravi, da je bila mnogokrat tako jezna nanj, da bi ga najraje kar skozi okno vrgla. Ampak vsaka jeza se prej ali slej razkadi. Zaspita pa še danes z roko v roki, pravi …

Sliši se kot zgodba o večni ljubezni …

Saj tudi je. Tako rada se oglasim na njuni kmetiji. Danes je premalo takih odnosov. Družba nas ves čas spodbuja k tekmovanju. Mladi tekmujejo s starimi. Ženske z moškimi … kako naj ženska, ki tekmuje z moškim, ustvari temelje za zdravo razmerje?

Dobro vprašanje. Ampak tukaj najbrž stopate po spolzki poti …

Aktivno sem več let sodelovala v nekem združenju, ki je baziralo na ženskah. Potem so me pa novinarji spraševali, v čem smo ženske boljše od moških … Grozno!!! Saj nisem želela povedati, da smo v čem boljše! Veste, to o enakopravnosti … jaz pravzaprav nočem, da moj moški kuha. Rada razvajam, rada ugodim. Vseeno se mi zdi, da je narava z nekim razlogom ustvarila razlike med spoloma.

Delo v tisti organizaciji torej ni bilo … kako bi rekel … tipično feministično združevanje?

Hmm … Lahko govorim samo o tem, zakaj sem bila jaz poleg. Želela sem spodbuditi ženske k razmišljanju, da lahko dosežejo vse, če si tega zares želijo. Potem se je pa vse skupaj izrodilo v neka dokazovanja, da smo ženske boljše. To mi ni bilo po volji. Veste, enkrat sem sodelovala na nekem predavanju, kjer je ena od predavateljic v smehu dejala, da je tudi ona ena izmed srečno ločenih … sedemsto žensk pa ji je glasno ploskalo!!! Takrat sem se vprašala, če res želim sodelovati pri čem takem. Gre za moja intimna razmišljanja, moje odločitve. Če nekaterim ženskam to ustreza – tudi prav. Mene zanima pa le to, da ob koncu dneva mirno zaspim. Moja moralna merila so zelo trdna.

Plezalka
Foto: zasebni arhiv P-Š.

Zanimiv pogled. In v mojih očeh pohvale vreden. Kakšen pa je vaš pogled na denar? Na možnosti zaslužka? Ste tudi v tem pogledu moralni?

Z denarjem sem pomirjena. Znam ga narediti, če se tako izrazim. Ni pa moj moto. Stvari, ki jih počnem, delam zaradi svojih notranjih potreb. Ni denar moja motivacija. Veliko razmišljam o tem, kaj me bremeni, kaj me navdihuje …

Vrniva se še malo k vašim predavanjem. Kako se počutite, ko predavate pred recimo 500 ljudmi? Kako po predavanjih?

Mene je v bistvu množice strah. Imela sem panične napade v zvezi s tem. Kako se pa počutim pa … odvisno. Če je predavanje dobro, me napolni z energijo. Včasih dobim dober feedback, ob kaki drugi priložnosti pa se s predavanjem mučim. Takrat sem ob koncu precej izmozgana, izmučena.

Je možno imeti predavanje na isto temo, ob tem pa enkrat imeti odlične občutke, drugič pa slabe?

Seveda. Saj pravim, odvisno je od reakcij ljudi. Včasih lepo sodelujejo, drugič so anemični. Z odra je videti vse sorte. Če so ljudje med mojim predavanjem videti zaspani … potem nečesa prav gotovo ne počnem dobro.





Aha. Odgovornost torej prevzemate nase.

Jasno, kako pa drugače? Če se slabo počutim, je tudi predavanje slabo. In če je predavanje slabo, je temu ustrezen tudi odziv. K sreči pa velja tudi obratno. Ampak Marko – vi povejte meni; kaj pa vi želite doseči s svojimi intervjuji? Ali tudi tu velja, da so eni boljši, drugi slabši? Eni sogovorniki zanimivejši, drugi bolj dolgočasni?

Verjamem, da odgovor poznate. Seveda gre za razlike. Svoje intervjuvance sicer iščem po nekih notranjih vzgibih. Nekateri pač imajo kaj pametnega povedati, drugi morda ne. Moja naloga pa je, da iz vsega skupaj naredim neko sliko. Neko celoto. Klasična vprašanja me ne zanimajo, mene zanima človek.

V katero kategorijo bom sodila jaz?

Haha, tole ste me vprašali nalašč. Pravzaprav menim, da vam je prav vseeno, kaj si bom mislil jaz …

To pa ne. Ne bo mi vseeno. Bom pa mirno prenesla kakršnokoli mnenje, to je pa res. Vaš pogled je vaš pogled. Jaz se pa pač lahko predstavim tako, kakršna v resnici sem.

Kaže, da je vaš recept uspeha z obilo morale – uspešen.

Mladi danes imajo izprijeno sliko o uspehu. O lepoti. O ne vem čem še vse. Najpomembnejše postaja število všečkov na Facebooku. Seveda všečki na prvi vtis povedo, ali je ljudem po godu tisto, kar počneš, ampak … Ne sme pa to biti bistvo.
Veste, če kaj znam, potem znam pisati. Pa morda kaj zabavnega povedati na odru. S pisanjem ujameš čustva, doživetja. Pisanje je tisto prvo, kar me izpolnjuje. Všečki in priznanja pa pridejo sami, če je človek pri svojem delu iskren. Ponosna sem, da sem iz nekega hobija, nezanimivega za trg denarja – saj veste, kako pravijo: s pisanjem se ne da preživeti – znala najti pot, ki sem si jo želela pri devetnajstih letih. Danes bom, ko bo prišla družina in otroci – zanje lahko imela čas.

Spomin z romanja – Camino
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Veste kaj me še zanima – ali so se vam po objavi zadnje knjige (Camino) kaj oglašale ženske s podobnimi travmatičnimi izkušnjami iz otroštva? Pa še nekaj me zanima – koliko ljudi, ki prebere knjigo, vam kasneje reče, da bi se tudi sami radi odpravili na pot?

Grozljivo je spoznanje, kako veliko je zlorab v naši družbi. Precej ljudi s podobnimi doživetji iz otroštva se mi je oglasilo in to je pravi uspeh te knjige – ne število prodanih izvodov, ne druge številke! Zelo mi godi, ko mi ljudje povedo, da ta knjiga dejansko nekaj spreminja v njihovih življenjih. Koliko ljudi je prepoznalo svojo travmo, koliko ljudi je začutilo  v sebi moč za nujno potrebne spremembe … Veliko solz sem doživela; koliko ljudi se je zjokalo! Vedno jim pravim – v redu je, če imaš težavo, le naučiti se je treba spopadati z njo. Kar pa se vašega drugega vprašanja tiče – res je, precej ljudi mi je reklo, da bi najraje tudi sami odšli na Camino.

Knjigo, ki ste je doslej prodali najmanj, torej na nek način tretirate kot svoj največji uspeh?

Najmanj sem jo tudi reklamirala. Danes pa brez tega ne gre. Ampak ja, menim, da je knjiga uspešna. Prav zaradi tega, ker … premika zadeve. Sicer pa si kot uspeh štejem predvsem to,da sem s svojimi predavanji marsikoga spodbudila k temu, da je spisal in izdal knjigo, ki je v notranjosti spala leta in leta. Ljudem je to prav terapija, veste. To je moj uspeh.
Sicer pa … vem, da ste tudi vi napisali knjigo. Kako je s tem? Kdaj jo lahko pričakujemo? Pa kaj ste želeli povedati z njo?

Res je, knjiga je dokončana. Trenutno je v lektoriranju, potem pa … bo šla v tisk. Iščem še sponzorje, haha. Kaj pa sem želel povedati z njo? Hmm … želel sem odstreti vpogled v stanje današnje slovenske družbe. Plehkost, brezkompromisno pehanje za uspehom preko trupel in upiranje prsta v najbolj ranljive skupine. Zelo me moti, da ljudje za svoje težave ves čas krivijo nekoga – enkrat so to »pedri«, drugič »trenirkarji«, tretjič »begunci«, četrtič samske matere, ki si želijo umetne oploditve itd, itd. Jaz pa menim, da ni moja težava to, ali je nekdo »peder«, »begunec«, ali »bosan’c«, pač pa je bolj pomembno to, ali je oseba človek v pravem pomenu besede, ali le – bumbar.

Haha, zapišite to o bumbarju! Mi je všeč. Človek, ali bumbar, haha. Ob tem mi pade na pamet tisti film – bumbar in bumbar. No, butec in butec. Pa še tista znana mi pade na misel – ko umreš, ti ni hudo. Hudo je ljudem okrog tebe. Enako je, če si neumen, hahaha. Torej: če si bumbar, je hudo predvsem ljudem okrog tebe, hehehehe …

Na odru
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Haha, ja … menda res.

Pa tudi tista je fajn – tašča, prosim ne učite me o vzgoji otrok. Ubadam se z enim od vaših in moram vam priznati, da imam precej dela.

Hahahaha! Petra, kaj bova povedala za konec?

Ljudem bi rada položila na srce, naj poslušajo svojo notranjo dobroto. Naj se ne pehajo za uspehom za vsako ceno. Veste, imam brata. Nikoli si nisva bila prav blizu, a gre za najinteligentnejšega človeka na svetu! Od nekdaj je bil glav’ca, brihten model. Ampak formalne izobrazbe pa nikoli ni dosegel. Tudi dela v neki tovarni, nič posebnega … Večkrat sem slišala ljudi reči – a ga ni škoda? Pa toliko bi lahko dosegel! Še sama sem zapadla v tako razmišljanje. Jaz, ki sem tako uspešna, ki prodam na tisoče knjig in predavam tisočem ljudem … Ob neki priložnosti sem mu to povedala, češ … škoda te je. Pogledal me je v oči in mi dejal: Petra, imam vse, česar si želim. S tem sem zadovoljen. Pa mi ti povej, kdo od naju je bolj srečen!? Zamislila sem se. Prav ima. Mene žene nek notranji nemir, on je pa srečen s tem, kar ima. In to je tisto pravo – biti pomirjen s sabo in svetom okrog sebe. Napak je, da ljudje pod pritiskom družbe in nekih nikoli povsem dosegljivih in doseženih uspehov, poskušajo doseči, kar se od njih pričakuje.

To ste pa lepo povedali. Hvala, ker ste se bili pripravljeni pripeljati v moj kraj za tale intervju. Upam, da vam nisem postavljal preveč stereotipnih vprašanj. Predvsem pa hvala, ker ste nas spustili v bližino globin vaše duše.

Dajte no, dajte …

Ko enkrat z nekom sediš nekaj ur, potem pa greš od pogovora s polnim srcem, takrat veš, da si srečal pravo osebo. Meni pa kar poka srce. Prepričan sem, da bova naredila berljiv članek! Škoda le, ker je tako hitro minilo!

Marko, dajte no! Bom zardela kot kaka šolarka.




Petra – svoji bolečini navkljub, ste res prima punca!

Modri ljudje pravijo – kar vidiš v drugih in to tudi začutiš, je tisto, kar v resnici nosiš v sebi. Pa še tole bi rada povedala – vaša vprašanja so mi dala misliti – seveda se rada pohvalim z dosežki in so mi v ponos, tudi število prodanih izvodov knjig mi je v ponos. Itak! Lagala bi, če bi rekla, da mi ne “dene dobro”  Ampak na splošno mislim, da se preveč osredotočamo ZGOLJ ali PRETIRANO na neke tovrstne številke, dosežke, zato ne bi želela še sama tega spodbujati in pretirano izpostavljati. Ker BISTVO je drugje …

Kako skromni ste!

Med skromnostjo in slabo samopodobo je zelo tanka meja, veste.

Na tej točki sva s Petro z nekajurnim kramljanjem zaključila. Zadovoljen z opravljenim in poln vtisov sem se že poslavljal od sogovornice, ko me ta nenadoma vpraša:

Marko, niste mi povedali, kaj si vi osebno mislite o moji knjigi Camino!

Na tistem mestu in v tistem trenutku sem storil strašansko neumnost:

Želel sem si, da me tega ne bi vprašali.

Zakaj?

Ker ne želim in ne znam odgovoriti neiskreno, moj odgovor vam pa najbrž ne bo všeč.

Pa vseeno odgovorite.

Ni mi bil všeč stil pisanja. Vseeno pa me je zapisano toliko pritegnilo, da sem knjigo prebral do konca, kar zame ni ravno značilno. Pogosto pisanje, ki mi ni všeč, odložim po kakih 50, 100 prebranih straneh. Vaše sem prebral do konca. No, menda je pa to na nek način vseeno pohvala za vas – zanimivo knjigo ste napisali!

Hvala za vašo iskrenost. Veliko mi pomeni.

Lepotica iz – kakor sama pravi – dolenjske vasi, kjer je 20 hiš in 25 štal
Foto: zasebni arhiv P.Š.

Tako sem se poln vtisov proti domu odpravil tudi sam. Pokalo mi je srce od občutkov, kakor sem povedal že prej. Morda bi se komu zazdelo, da se je v starem kozlu prebudila kaka davno ugasla iskra. Petro in mene loči skorajda dve desetletji razlike v starosti in … verjeli ali ne, rojstni dan praznujeva na isti datum! Kaj pa vem, kakor se vzame. Petra mi je dala … tisto, po kar sem prišel. Vpogled v njeno notranjost, ki je travmi iz otroštva navkljub – ali pa prav zaradi nje – čudovita!

Petra, sem ji poslal sporočilo, nekaj me muči. Kaj pa, je odgovorila. Ker sem ti rekel, da mi tvoj stil pisanja ni všeč. Ne seri ga no, je rekla. Vesela sem, da si povedal naravnost. Sam sebi se zdim pravi butec, ampak knjigo sem pa vseeno prebral z veseljem. Daj no, je odpisala,  zares cenim, kadar je do mene kdo iskren.

In prav taka, iskrena, je v mojih očeh tudi Petra. Moja Petra, si upam zapisati …

Aja, pa še to za konec: v teku intervjuja sem Petri večkrat predlagal, da bi za njeno knjigo naredil reklamo. Ni se strinjala. Ljudje bodo mislili, da sva ves tale članek naredila le z enim namenom – za prodajo moje knjige, je rekla. Ob koncu sem jo vseeno prepričal – pa daj, je rekla, objavi povezavo (KLIK) do moje spletne strani. Ampak svojim bralcem zabičaj, da naj ob morebitnem naročilu katerekoli moje knjige zraven nedvoumno pripišejo Marko L. Tam, kjer je možnost za “opombe naročila”. Tisto knjigo/knjige boš namreč s svojim dobrim delom prodal ti, ne jaz. Rada bi ti dala nekaj od tega …

Tako da, dragi moji – kar korajžno ☺


Vas obveščam o novih vsebinah? Izpolnite spodnja polja:


OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


 

 

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
december 1st, 2017

Oznake:

Dodaj odgovor