Prodajalec megle – 1. del

Takole ne bo šlo več! Moj zadnji pravi intervju na tej strani sem objavil v začetku decembra. Potem pa se je – ob siceršnjem delu – zgodila še NAGRADA. Saj veste, to je knjiga, s katero sem navdušil Slovenijo. Potem pa – promocijske dejavnosti, predstavitve, kavice z bralci, intervjuji, pa dogovori za nove projekte, izobraževanja ter še godzillion drugih reči … Minilo je nekaj mesecev in moja primarna strast – spoznavanje zanimivih ljudi in posredovanje njihovih zgodb – je bila potisnjena v ozadje. Ker pa se strasti ne dajo tako zlahka, je tudi ta moja spet z vso silovitostjo privrela na površje …

Saj poznate tisto mojo zgodbo o tem, kako sem prvič poslušal mojega današnjega intervjuvanca. Pravzaprav po nekaj mesecih iskreno menim, da je to eden od mojih najboljših tekstov; spomin nanj si lahko osvežite tule: KLIK. Nisem pa še javno povedal zanimivega detajla, po katerem me je na predavanje spravila moja osebna coachinja Tanja: preprosto podarila mi je vstopnico za dogodek. Še dandanes jo imam na sumu, da mi je vse skupaj strateško podvalila, pa čeprav ona v smehu zatrjuje, da temu ni tako. Kakorkoli že, v naslednjih mesecih sem poslušal kar nekaj predavanj gospoda, ki ga boste v nadaljevanju teksta dodobra spoznali; širna Slovenija, Balkan, Evropa in svet pa ga poznata pod imenom

Veste, kakšna vprašanja in trditve sem v zadnjih mesecih večkrat slišal? Recimo: ne morem verjeti, kako da si se ravno ti, Lukan, pustil nategniti temu tipu!? Pa kje si ti njega našel? Pobral ti bo ves denar! A se zavedaš, da si padel v neke sorte sekto? Na te in podobne trditve/vprašanja se lahko le še nasmejim. Vedno jih bruhajo ljudje, ki nimajo nobene osebne izkušnje; le od nekoga so slišali, da mu je nekdo pripovedoval, kako je nekdo tretji … blablablabla … Dame in gospodje – intervju:

Živijo Smiljan. Pravkar sem se pripeljal v Maribor in ugotovil, da je vaša pisarna na križišču Partizanske ceste in Titove ceste. Danes je 6. april; morda veste, kaj se je zgodilo na ta dan v zgodovini?

Pojma nimam. Kaj je to – dan Osvobodilne fronte?

Haha, ne bo držalo. Šestega aprila ’41 so sile osi napadle Jugoslavijo …

Aha, bombardirali so Beograd.

Pa saj … najbrž so prišli tudi do Maribora. Pravzaprav, če me spomin ne vara, so Maribor zasedli 8. Aprila.

Štajerci ne klecnemo tako hitro, hahaha. Ampak resno – še dva rodova, pa teh stvari ne bo vedel nihče več.

Se vam zdi pomembno, da te zadeve ostanejo v zavesti?

Zgodovino bi morali poznati. Je pa res, da sam nimam preveč rad brskanja po preteklosti. Moram priznati, da v šoli nikoli nisem bil dober pri zgodovini. Vsi tisti fakti, kdo in koga je kdaj napadel … tisto se mi ni zdelo kot nekaj, kar mi lahko pomaga v življenju. Bolj sem orientiran v prihodnost. Je tudi res, da se iz zgodovine lahko marsikaj naučimo. Nekih datumov in takih stvari si ne zapomnim. Se pa spomnim kakih športnih dogodkov recimo. Ampak bolj po emocionalni plati, ne datumsko …

Recimo?

Recimo, ko je Jugoslavija premagala Bolgarijo …

… v Splitu.

Ne bi vedel, da je bilo v Splitu, tudi ne katerega leta. Ne vem niti koliko sem bil star takrat. Bilo je 3:2 in vsega skupaj se spomnim po močnih emocijah. Vem, da je dal gol Radanović. Kje in s kom sem bil … takih reči ne memoriram.

Pa se spomnite tudi drugih podobnih reči? Se spomnite, kako je bilo, ko je umrl predsednik Tito?

Tega se dejansko spomnim. Bil sem doma v dnevni sobi, gledali smo televizijo. Kar naenkrat se je pojavil črn trak preko zaslona in objavili so žalostno novico. Priznam, takrat sem jokal. Ampak spet – bila so prisotna čustva. Mislim, da se ljudje vedno najbolj zapomnimo čustvenih dogodkov v življenju, najsi so pozitivni, ali negativni. Po mojem, si sicer še bolj v spomin vtisnemo negativne. Na žalost. Pozitivni nam pa pogosto hitro uidejo iz spomina.

Se spomnite, kje ste bili, ko je umrla princesa Diana?

Ne. Tisto se mi ni zdelo tako pomembno. Se pa spomnim, kje sem bil, ko se je »zgodil« 11. september …

Res? Kje?

Bil sem na Havajih, na seminarju Tonyja Robbinsa, velikega predavatelja, avtorja in motivatorja. Na predavanju je bilo kakih 2000 ljudi. Nisem mogel spati, zato sem šel v fitnes, kjer so me dohitele podobe dima iz dvojčkov WTC. Povem pošteno, sprva me je najbolj skrbelo, kaj bo s seminarjem. Prisotnih je bilo okrog sedemdeset ljudi iz New Yorka, ki so v »dvojčkih« imeli tudi posle. Tudi seveda prijatelje, sodelavce, partnerje … ki so umrli. Močno sem si zapomnil vse tiste psihoze od takrat. Je bilo pa zanimivo nekaj drugega – poleg tistih sedemdesetih, ki so bili zaradi groze seveda tudi sami na pol mrtvi, je bila prisotna tudi »druga stran«. Na takem seminarju pač sodelujejo ljudje iz vsega sveta. Tam so bili tudi ljudje, ki so priznali, da bi se tudi sami zaleteli v »dvojčka«, če bi jih večer pred tem kdo poklical in jim to naročil … Celo dogajanje okrog tistega seminarja mi je odprlo oči v smislu – kaj vse se da početi z emocijami! Tony Robbins je sicer tisti šest-dnevni seminar odpeljal, kot da se ni nič zgodilo. Res izjemen človek!




Ob tem, ko vas takole poslušam, se mi pojavlja naslednje vprašanje – rekel bi, da se na takih seminarjih zbirajo ljudje, za katere je značilno že neko višje stanje zavedanja. Vi kljub vsemu pravite, da bi nekateri tudi sami sedli v letalo in se zaleteli v WTC …

Ja, ljudje imamo pač različna prepričanja. Le-ta se vedno dajo spremeniti, če je človek odprt za nove informacije, za nova spoznanja.

Po vašem mnenju obstaja nivo, na katerem je človek tako zelo suveren v svojem notranjem miru, da ga neki zunanji dejavniki več ne spravijo iz tira?

Tega bi si verjetno želel vsak, ampak mislim, da je to težko dosegljivo. Morda kot nek utopični cilj, h kateremu je treba stremeti.

OK, kar lepo sva padla v debato. Ampak v bistvu vas sploh nisva predstavila bralcem. Na seminarjih vedno pravite, da najbrž v Sloveniji ni več nikogar, ki ne bi še nikoli slišal za vas. Ampak dajva, predpostaviva, da vas moji bralci še ne poznajo. S čim ste si prislužili čast, da danes nastopate kot glavni junak mojega intervjuja?

Najprej bi rad povedal, da sem prvih pet let svojega življenja preživel na odmaknjeni kmetiji, kjer je bilo do najbližjega soseda vsaj kilometer. Moje druženje je torej potekalo le s sorodniki ter seveda tudi živalmi. Potem smo se preselili v Ožbalt ob Dravi, kjer sem postal malo bolj »socialno vključen«, haha … Spomnim se, da sem že od mladih let rad pomagal ljudem. Takrat pač pri učenju. Tudi kasneje, ko sem se odločil biti policist, pred očmi nisem imel motorjev in pištol. Bolj so mi bili v spominu prizori iz otroštva … bil sem pač doma v bližini državne meje. Dostikrat so se tam na kmetijah ustavili policisti, pomagali kaki babici nažagati kaka drva in podobno … Meni je bilo tisto zelo všeč, tudi sam sem si želel biti tak! No pa najbrž sem želel biti pomemben. Iskal sem potrditev, saj mi je oče v otroštvu ni dal, tako sem čutil. Iskal sem ljubezen. To je bil tudi razlog, zakaj sem bil v osnovni šoli precej agresiven. Veliko sem se pretepal. Sem bil najmanjši in najbolj suh, ves čas se je bilo treba dokazovati, veste …

Je oče še živ? Lahko te stvari zapišem? Je on vaša velika notranja bolečina?

Še je živ. Veste, ko sem se štiri leta šolal v Tacnu za policista in sem si želel prejeti tisto pištolo, ki naj bi jo simbolično prejel najboljši kadet iz rok notranjega ministra, sem morda res imel želje in cilj, ampak bolj sem se poskušal dokazati pri očetu. Nikoli mi kot otroku ni dal potrditve, ki sem si jo želel. Do podelitve pred množico ljudi nikoli ni prišlo, ker se je ravno v tistih dneh začela vojna za osamosvojitev. In takrat sem ugotovil, da mi niti ni toliko do pištole/časti, kot pa do tega, da bi me videl oče. S tem sem zdaj opravil, oba sva.

Vaš učni uspeh pa je kljub vsemu doslej povedanemu moral biti dober? Sicer vas ne bi sprejeli v tedanjo kadetsko šolo …

Tja do drugega, tretjega razreda osnovne šole sem bil kar postavljen pred izzive. Mama mi je povedala, da mi ne branje, ne pisanje – nista šla od rok. Potem sem imel še nekaj nesreče z eno od učiteljic na podružnični šoli, ki nas – Morijev – ni ravno čislala. Pred mano sta na isto šolo hodila dva bratranca, ki ji očitno nista ostala v prav lepem spominu, haha … Ko sem kasneje prišel na drugo šolo, kjer z Moriji ni bil nihče obremenjen, mi je steklo. Bil sem prav dober, odličen … Nisem sicer ravno briljiral, bil med najboljšimi. Sem znal tudi »špricati«, veste … ali pa prepisovati domače naloge. Spomnim se, da mi je dobro šla angleščina. Matematike nisem maral. Rad sem igral nogomet, pa seveda … med odmori sem se pretepal, haha …

Ste kdaj ušpičili tudi kaj bolj resnega?

Oh, kadar je bila kaka traparija, sem bil vedno poleg. Enkrat smo pri tehničnem pouku ukradli neke žagice. Seveda so nas hitro odkrili. Sram me je bilo »ko majmuna«, zato sem nosil nazaj eno po eno … če bi vrnil vse hkrati, bi ljudje videli, koliko sem jih ukradel, haha … Spomnim se, da smo enega od sošolcev ovili v WC papir, potem pa ga potisnili v drug razred, da ni našel poti ven, hahaha. V glavnem, najbrž nisem bil ravno vzoren učenec. Moje vedenje je bilo vedno ocenjeno kot – manj primerno.

In tak človek se potem odloči, da bo policist?

Mislim, da je bila taka ocena bolj posledica tistega, da sem se vedno boril za druge.

O čem govorite?

Joj … če je bil kdo vprašan in je recimo dobil trojko, jaz pa sem misli, da je znal za višjo oceno, sem se vedno sprl z učiteljico. Vedno sem moral izraziti svoje mnenje. Sem kar znorel. Sem znal uporabljati tudi kar grde kletvice, veste. Najbrž sem jih slišal doma, kaj vem …  Nepravice in nepoštenosti od nekdaj nisem prenašal in še danes je tako! Za svoje ocene se nikoli nisem toliko boril, kot za druge. Takrat so mamo ves čas klicali na razgovore in podobno.

Od kod pa ste imeli tak vzgled?

Saj v resnici ne vem. Tudi v srednji policijski šoli sem bil enak. Enkrat, leta kasneje, je na enega od mojih seminarjev prišel eden od mojih sošolcev iz »kadetnice« in je rekel – še vedno si popolnoma isti: pošten, pripravljen pomagat drugim in pripravljen boriti se za pravičnost. V enem stavku me je »skinil kot suho slivo«.

Se pravi so to neke karakterne lastnosti, ki vas spremljajo že od otroštva?

Da. Ampak moram reči – v poslu zaradi tega zelo trpim. Imam kup ljudi, ki delajo zame, trudim se, da bi bil do vseh enako pošten. Gledam, da se ne bi komu zameril, ampak … v poslu včasih tako ne gre. Treba je sprejemati odločitve, ki seveda niso vedno vsem po volji. Če pa že omenjate karakterne lastnosti – vedno sem se rad česa naučil, potem pa to posredoval drugim. Rad sem obkrožen z ljudmi, s katerimi delam.




Veste kaj me zanima? Med nama najdem marsikatero vzporednico. Sam sem obiskoval srednjo vojaško šolo, iz katere sem zelo hitro pobegnil. Motili so me tisti striktni okvirji. Saj veste, vojska, ali pač policija … to nista sistema, v katerih bi človek lahko prav dosti razmišljal. Je le treba bolj ubogati. Vas poskušam predstaviti kot zelo razmišljujočega človeka, zato me zanima, kako ste vi zdržali v policijski šoli?

Takrat sem se po mojem kar znal ukloniti. Želel sem si pač postati policist. Ampak saj veste – tisto je dril. Jutranje vstajanje, telovadba zunaj v megli in mrazu, borilne veščine, rekreacija, učenje, kontrole, dežurstva … pravzaprav je šlo za štiri leta neke »vojske«, bi rekel. Ampak vse to mi ni bilo problem, ker sem imel cilj. Rekli so mi namreč, da bo kadet, ki bo ob koncu srednje šole najboljši v generaciji, imel možnost študija na višji šoli za notranje zadeve … in to na stroške države. V tistih časih je že policist bil … kako bi rekel … bolj čislan poklic. Če bi pa lahko postal še diplomirani pravnik … preprost fant iz Ožbalta, oče s končanimi sedmimi razredi osnovne šole, mama z osmimi … meni se je to zdela nadvse mikavna priložnost zame. Tako da – zame ni bilo vprašanje, ali bom upošteval sistem, ali ne. Imel sem cilj in želel sem ga doseči.

Je pa res, da je bilo, ko sem enkrat začel hoditi v službo, hitro konec moje kariere v policiji. Ko sem končno dosegel cilj, za katerega sem si prizadeval toliko let – mimogrede, tudi na pravnem faksu sem bil najboljši – me je pa prešinilo, da to ne bo zame. Prvi dan sem dobil kartico, ki jo je bilo potrebno potrditi ob prihodu in odhodu iz službe in hitro mi je postalo jasno, da tega nočem početi vse življenje. Pri kriminalistični policiji, na oddelku za gospodarsko kriminaliteto sem mogoče bil … kaj vem, eno leto. Fizično sem bil tam, z mislimi ne več. Samo še na to sem misli, kako bi ušel. Tudi sodelavci niso bili ravno taki, da bi me motivirali; sprva sem se želel vpisati še na fakulteto za ekonomijo, da bi na ta način povezal svoja kriminalistična, pravna in ekonomska znanja, pa so mi pravili – kaj boš s tem, ne potrebuješ tega, umiri se, no … Tudi kakega posebnega tempa, če se tako izrazim, nisem videl v službi. Ko sem še ugotovil, da ne veš kaj se bo zgodilo, ko se dolgo časa trudiš in spišeš neko kazensko ovadbo … jaz raziskujem, pišem, delam, potem pa ni epiloga, ali pa oni tam na sodišču … oprostite izrazu – nekaj proceduralno »zajebajo« … res nisem več videl smisla v vsem skupaj.

Manjkala vam je torej neka potrditev vašega dela?

Bom bolj plastičen. Če ulovim nekega lopova, ga peljem v pisarno in on svojo raboto prizna … zakaj potrebujemo vso papirologijo, da bo zadeva prišla pred sodišče čez dve leti, potem ga bodo pa še oprostili zaradi neke proceduralne napake?

In kaj je sledilo? Ste začeli takoj s podjetništvom?

Ko sem dal odpoved pri policiji, sem šel na sodišče opravljati pripravništvo. Razmišljal sem, da bi mi prav prišel pravosodni izpit, morda bi raje bil odvetnik. Tako sem takrat razmišljal. Tudi tisto ni bilo zame. Najprej sem se soočil čisto z življenjsko situacijo – pri policiji sem imel (preračunano v tedanje nemške marke) kakih 1200 DEM plače. Ko sem prišel na sodišče, le še 600. Če sem iskren, sem imel že leasinga za avto 340 DEM in … preprosto nisem imel za življenje. Pripravništvo naj bi trajalo dve leti. Tega nisem še povedal takole javno, ampak … ko sem dal odpoved v policiji, sem bil nastanjen v policijskem samskem domu. Takrat sem se še šest mesecev »švercal«, saj nisem imel druge strehe nad glavo. Doma nisem mogel vprašati, nisem pa imel dovolj denarja, da bi si vzel stanovanje v najem. Tako da … hodil sem spat v tisti samski dom, dokler me pač niso vrgli ven.

OK; razbijva malo to resno debato z vašo ljubeznijo do nogometa. Kaj boste povedali o tem?

Hja, oče mi ni pustil trenirati, ne vem zakaj. Sem vedno igral bolj mali nogomet in sem bil kar dober. V Ožbaltu tako ali tako ni bilo pravega nogometnega igrišča, prvi resnejši klub je bil v Radljah ob Dravi. Mislim, da sem v osmem razredu OŠ prvič šel na trening velikega nogometa. Nekaj dni po registraciji sem že igral in zabil osem golov, če se prav spomnim. Bil sem majhen, ampak hiter kot strela, nemogoče me je bilo ujeti. Vse to se je končalo, ko sem šel na kadetsko šolo, saj ni bilo več pravega treninga. Nekaj malega sem sicer hodil na Kodeljevo, k Slovanu. Takrat ga je treniral še Janez Zavrl, aktivni so bili pa še Slaviša Stojanović, s katerim sem kasneje sodeloval tudi pri Celju, Pevnik, Jerak … znana imena slovenskega nogometa. Tudi Sebastjan Cimirotić je bil že zraven. Bil je mlad fant, prebijal se je. Bil je malo poseben, ekscentričen. Ampak bil je pa tudi poseben v obvladovanju žoge. Ko je prišel iz garderobe in začel s tistimi svojimi vragolijami … žoga z ene rame na drugo, pa na pete ter kdo ve kam še vse … jaz sem samo debelo gledal. Tam sem sprevidel, da je večina igralcev fizično močnejših od mene, zato sem bil pač slabši v duelih itd … Brez pravega treninga pri nogometu ne more biti upeha. Ne pri nogometu, ne na kateremkoli področju v življenju!

Kako je torej kasneje v življenju naneslo, da ste ubrali pot samostojnega podjetnika?

Prej sem že pravil, da sem bil povsem brez ficka. Z nekaj kolegi sem takrat iskal stanovanje, v katerem bi živeli vsi skupaj in si na ta način delili/zmanjšali stroške. Tedanji stanodajalec je v nas videl zgovorne mladeniče, ki bi mu lahko pomagali pri oddajanju nepremičnin, ki jih je imel kup v lasti. Rekel je, da bi s pridnim delom lahko zaslužil kakih 1000 DEM na mesec. Meni se je to zdela imenitna priložnost, tako rekoč rešitev zame. Itak je bil moj cilj preživeti, ne obogateti, ampak takrat sem prvič začutil adrenalin … Takrat je bil trg z nepremičninami popolna siva cona. Nobena stvar ni bila regulirana, posredovali smo med tistimi, ki so stanovanje iskali in tistimi, ki so ga ponujali. Z delom sem začel nekako avgusta, ko je v Ljubljani seveda ogromno povpraševanje po stanovanjih. Zjutraj sem na mizo dobil Salomonov oglasnik in preveril kdo oddaja in kdo najema. Potem sem klical vse tiste, ki so najemali in jim rekel, da imam zanje stanovanje ter vse tiste, ki so oddajali in rekel, da imam zanje najemnike. Takrat sem prvič začutil adrenalin. Nisem imel pojma o Ljubljani; sanjalo se mi ni kje je recimo Kodeljevo, kje so Vevče in podobno … Nekako sem se vedno znašel. Sodnik na vrhovnem sodišču je takrat zaslužil okrog 1600 DEM; jaz pa sem poleg svojih 600 kot pripravnik potem zaslužil tudi še 1000 kot posrednik pri nepremičninah. Če povem po pravici, sem v tistem avgustu zaslužil nekih 4000 DEM, saj je bilo povpraševanje ogromno. Sodnik pa 1600, sem si mislil … in ko sem pomislil, da moram še dve leti hoditi na tisto prakso, narediti pravosodni izpit in nato še dve leti stažirati … saj ni bilo v resnici nobene dileme. Ni pa bilo vsak mesec tako, da se razumeva. Morda je bilo tako dva meseca na leto. Ostale mesece je šlo za trdo delo od jutra do večera, zaslužek je bil takrat mogoče 500 DEM.

Potem se spomnim tudi sledeče situacije – bil sem poleg na eni obravnavi, kjer se je sodilo neki gospe, ki je z verigo od psa pretepla svojo hčerko. V meni se je zbudila žival, ko sem tisto spremljal. In ko sva kasneje šla s sodnikom na malico in me je ta vehementno vprašal, koliko bi prisodila tisti ženski – pet let, deset let? – sem si sam pri sebi mislil: njo bi bilo treba ubiti! Takrat sem sprevidel, da jaz tega posla res ne bom mogel opravljati. Takrat sem se mentalno poslovil od sodišča.

Kako je potem prišlo do tega, da ste se začeli ukvarjati z zavarovalništvom?

Hja, ideja se je ponujala sama od sebe. Delal sem s toliko nepremičninarji, da sem začel razmišljati o zavarovanjih teh kapacitet. Enkrat sem se prijavil na neki tečaj, ki ga je organizirala bivša Zavarovalnica Maribor, kjer so bili čisto presenečeni, da je nekdo sam prišel vprašat, če lahko nekaj dela. Poslali so me na tečaj v Ljubljano, kjer se mi je vse skupaj zdelo res preveč komplicirano. Rekel sem si, da tega tudi ne bom počel. Takrat me je eden od sodelavcev peljal na en drugačen seminar, kot je rekel, tudi v zvezi z zavarovalništvom. Če bi vedel, kaj me čaka, gotovo ne bi šel. Bil je sistem z mrežnim marketingom, na programu je bila motivacija, prisotnih je bilo veliko ljudi. Potegnila me je vsa tista pozitivna naravnanost …

Sklepam, da so to zgodbe iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat so Slovenijo preplavili razni sistemi mrežnega marketinga …

Ja. Ampak nisem bil prav dosti za te reči. Ko so me vabili na te razne Amwaye in podobno … ni šans, da bi me prepričali. Kar se tiče pa zavarovalništva … saj nisem točno vedel, v kaj se spuščam. Ampak saj veste kaj vedno pravim – en človek, ena beseda, en seminar … ti spremenijo življenje. Znašel sem se tam in tisti človek me je pač prepričal.

Se pravi je šlo za neke vrste naključje?

Res je. Ne vem kaj naj rečem, včasih mora človek pač biti odprt za nove stvari. Včasih se mora prepustiti, saj nikoli ne ve, kam ga bo življenje pripeljalo.




Se vam zdi, da smo Slovenci odprti?

Hm … lahko bi bili bolj.

OK, takrat ste se torej lotili zavarovalništva, to je zadeva, ki vam še danes predstavlja večino poslovanja …

Res je. Najprej sem bil nekaj mesecev zaposlen v nekem podjetju, potem sem šel čisto na svoje. Letos mineva dvajset let od začetkov moje samostojne zavarovalniške poti, če se tako izrazim.

Kako je potem prišlo do vsega tega motivatorstva in teh reči …?

Veste kako je – lotiš se nečesa, pa o vsem skupaj pravzaprav pojma nimaš. Če bi jaz vedel kaj vse me čaka, se najbrž teh reči ne bi nikoli polotil. Denarja nisem imel, cash-flow je bil slab, stroški ogromni … realno povedano, sploh ne vem, kako mi je lahko uspelo.

Ker sam nisem zmogel delati vsega, sem začel najemati ljudi. In če hočeš ljudi naučiti česa, moraš seveda najprej sam obvladati. Takrat sem si začel kupovati knjige, se učiti in to posredovati naprej. Ugotovil sem, da ni pomembno samo prodajno znanje, ampak tudi motivacija. Pa osebnostna rast, o tem sem začel brati. Ko sem videl, da so pomagale meni, sem začel učiti tudi svoje sodelavce. In ko sem na koncu videl, da imamo zaradi vsega tega skupaj tudi kot team boljše rezultate, sem šele začel razmišljati. Rekel sem si – vsi se pač ne bodo ukvarjali z zavarovalništvom. V tistem obdobju enkrat sem bil pri nekem kiropraktiku. Ravno, ko sem odhajal, sem na polici pri njem opazil nekje zaprašene kasete, pa me je zanimalo, za kaj gre. Rekel je, da gre za nekega »Angleža« – Tonya Robbinsa. Sposodil sem si tiste kasete in jih … pojedel. Figurativno seveda. Naučil sem se jih praktično na pamet. Kasneje sem s težavo zbral denar in šel na njegov seminar v Frankfurt … no in tam sem se pa zares močno zmotiviral. Prej sploh nisem vedel, da je motivacija lahko tudi posel.

Ko sem videl kaj počne Tony Robbins, sem si rekel – tudi jaz bom to počel. Tudi jaz to lahko počnem! Prišel sem domov, naredil plakate z naslovom Motivator št.1 v Sloveniji, najel veliko dvorano za 280 ljudi v Zrečah in hodil vsak mesec pred dogodkom vanjo vizualizirati zadeve … hotel sem, da bi bila dvorana polna. Prodal sem kakih 110 kart. Še sam ne vem od kod so prišli drugi ljudje, ampak dvorana je bila polna. Noč pred dogodkom nisem spal niti minute, ampak svoj seminar sem znal pa v popolnosti na pamet. Mislim, da je bilo to nekako leta 2000, morda 2001.

Nam boste zaupali tudi zgodbo o TOP SHOP-u?

Hja, takrat enkrat sem se pojavil tudi v TOP SHOP-u, kjer smo prodajali knjigi Sedem skrivnosti motiva(k)cije ter Mislite in delujte kot zmagovalci. Nekateri se me še danes spomnijo po TOP SHOP-u, haha … Tistikrat je bil to pač moj prodajni kanal, ni bilo še interneta, Facebooka in podobnega … Na TOP SHOP-u so se prodajali vitamini in plastika, nihče ni pričakoval, da bom ponujal tam neke informacije.

Sandi Češko in ekipa so šli takrat v veliki riziko, saj niso poznali ne mene, ne mojih produktov … ki jih, roko na srce, ob mojem prvem obisku pri njih – sploh še nisem imel. Bil sem star 29 let, brez uspešne poslovne zgodovine, ampak … nekako smo se zmenili, ostalo je zgodovina, kakor se reče, hahaha … Vse sem zblefiral, veste. Potem sem bil pa prisiljen na hitro napisati knjigo, posneti CD-je itd. Nuša Derenda je takrat vodila tisti »talk show« in stvari so se začele odvijati. Tedanji podpredsednik ene od političnih strank je v parlamentu mahal z mojo knjigo in rekel, da mu je spremenila življenje … no, tako nekako se je vse skupaj začelo.

Kako je bilo v resnici na prelomu tisočletja Slovencem predavati o teh rečeh?

No … leta ’99, morda 2000, ko sem začel v naš prostor uvajati pojme, kot so motiva(k)cija, uspeh, pomen zdravja, postavljanje ciljev, inspiracije, sledenje sanjam … vse to je bilo za tiste čase nenavadno. Takrat nihče pravzaprav ni razmišljal o motivaciji. Potem sem si pa še izmislil skovanko iz dveh besed – motiv in akcija in kolo se je zavrtelo.

Je bila to prednost, da ljudje niso poznali teh zadev?

Kaj pa vem. Zakaj tako vprašate?

No … če ste predavali o nekih novih rečeh, ste pač prišli na … neposejano polje.

Že, ampak … je bilo potrebno veliko prepričevanja. Danes ljudje hodijo na predavanja kakor k maši. Včasih so te imeli za malo čudnega, če si šel na Smiljanov motivacijski seminar. Nekateri so celo dejali, da gre za neko sekto in kaj vem kaj še vse, haha. Mislim, da je to zdaj večinoma izginilo.

Hmm … povem iz lastnih izkušenj, da ni izginilo. Še vedno imajo ljudje predsodke pred tem. Tudi sam sem jih našel še nekaj, ki še nikoli niso slišali za vas. In to izobraženih ljudi, takih, ki jim sprejemanje znanj ni tuje, bi si človek mislil …

No, verjamem, da nihče več ne misli, da je z nekom nekaj narobe, če gre na motivacijski seminar. Ampak saj tako take reči lahko govorijo le ljudje, ki niso še nikoli prebrali česa na to temo. Vedno me je fascinirala lastnost Slovencev, da govorijo negativno o nečem, česar ne poznajo.

Je to dediščina nekih nategunov iz devetdesetih, ki so prodajali razne pravljice ljudem …

Verjetno. Tisti Catch the Cash in podobne zadeve … veste, da je to pri ljudeh pustilo v podzavesti negativne posledice. Pri marsikom žal tudi v denarnici. Jaz sem se naključno pojavil v istih časih, ampak moje početje s takimi rečmi nima popolnoma nobene zveze! Nekateri prevaranti pa še danes prodajajo neke zgodbice in ljudje so še vedno naivni.

Kar sami ste mi dali odlično iztočnico za vprašanje, ki ga imam že ves čas v beležnici – določen procent ljudi tudi za vas pravi, da ste »prodajalec megle«. Kaj bi odgovorili takim ljudem?

Ljudje so naivni, kadar mislijo, da bodo na hitro nekaj zaslužili. In potem vlagajo vse svoje prihranke v neke sheme, v neke piramidne sisteme, ki na koncu pustijo samo luknje v denarnicah in na duši. V takih primerih pogosto zadaj za celotno shemo sploh ni nobenega produkta. Obljube, da bodo na hitro in brez dela obogateli, pa so še danes tako mamljive, da se ljudje spuščajo v te zadeve. In so seveda na koncu razočarani.

Moj posel je drugačen, Gre za motivacije, za neke … reciva jim – obljube … da bo človek uspešen. Ampak te stvari se ne dosežejo zlahka, gre za trdo delo. Tudi v nekih povsem legalno postavljenih mrežnih marketingih, kjer je gromozanski uspeh možen, so bili ljudje pogosto razočarani. Rekel bi, da zaradi tega, ker so le poslušali zgodbe ljudi na odrih, ki so jim predavali, kako so iz nič postali nekaj. Ampak mrežni marketing ni navadno podjetništvo – moraš biti dober prodajalec, pogajalec, znati javno nastopati. Moraš biti vodja, imeti strašansko samodisciplino … to je ja resno delo. Koliko ljudi pa ima resno znanje za te reči? In koliko jih je zares dovolj vztrajnih, da bi v tem uspeli? Jaz vse to imam. Če temu kdo reče prodajanje megle – tudi prav. Sem pa pač zelo uspešen prodajalec megle.

Sicer pa – tudi v klasičnem podjetništvu je osip ogromen. Saj poznate podatek – po desetih letih od ustanovitve nekega podjetja, ostane na trgu le še kake 4 odstotke teh poslov. Pa še takrat s podjetji upravljajo pogosto popolnoma pregoreli ljudje, ali pa so to podjetja, ki se le s težavo držijo še nad gladino. Veste, podjetništvo ni za vsakogar!

Vi lahko takim ljudem potem ponudite neke rešitve? Spomnim se primera iz enega od vaših seminarjev, kjer je neki človek povedal, da se že deset let ukvarja z določenim poslom in ga zares obvlada, ampak denar pa nikakor ne začne pritekati …

Ja potem nekaj mora biti narobe, mar ne? Ne spomnim se, kaj sem človeku odgovoril, ampak … z njim mora nekaj biti narobe. Nekaj pač počne napak! Eno je biti nad nečim navdušen, poznati stvar, biti strasten … ampak to svojo strast in navdušenje prodati – to je povsem druga spretnost. Mogoče tisti človek zares popolnoma obvlada vse o svoji strasti, ampak ne zna je pa očitno prodati. Tega večina ne zna. Zato propadejo odlični kuharji, odlični cvetličarji, ljudje v raznoraznih branžah … ker se ne znajo prodati.

Veste, tu se takoj zatakne. Ljudje imajo omejujoča prepričanja. Nekateri se ne bi izpostavljali, drugi ne bi prodajali … Če hočejo uspeti, brez tega ne gre. Morajo graditi svoj brand! Morajo biti prodajalci, morajo znati zaključiti prodajni proces, obvladati marketing … vse to! Brez tega N-E  G-R-E !!!

Na tem mestu sem začel razmišljati o sebi. Med vami in mano je morje podobnosti. Ko sem prvič v življenju poslušal vaše predavanje, sem že po nekaj minutah pomislil, da ste odličen pripovedovalec zgodb. Potem pa sem pomislil nase – tudi jaz sem gotovo odličen pripovedovalec zgodb. Razlika med vami in mano je gotovo ta, da vi svoje pripovedovanje znate uspešno prodati, jaz pač očitno ne. Da bi izvedel, v čem je dejanska razlika, sem vztrajal na seminarju, s katerega sem sprva hotel – to priznam – pobegniti. Ali imate naučene stavke, s katerimi pritegnete različne tipe ljudi v občinstvu?

Ne vem, kaj točno sem takrat rekel, da je pritegnilo vas. Dejstvo je, da imam nekaj kilometrine v govorništvu. Ampak jaz mislim takole: če si pred ljudmi iskren in se ne bojiš pokazati svoje ranljivosti in svoje človečnosti …

Mi ravnokar govorite neko govorniško formulo?

Seveda iz tega nastane neka formula. Bodi ponižen, pokaži svojo ranljivost in ne forsiraj le svoje suverenosti … ljudje ne želijo le zgodbe o nekom uspešnem in močnem. Želijo slišati tudi o dvomih, strahovih, predsodkih, napačnih prepričanjih, ki si jih nekoč imel … Večina ljudi se bori s tem. Vsi smo se in se še borimo s takimi rečmi. Na ta način postaneš bolj človeški in poslušalci se lažje poistovetijo. Ko ljudje enkrat začutijo, da nisi nič drugačen od njih, jim postaneš bližji. Tako je lažje komu razširiti obzorja. Ko gre pa za pripovedovanje in avtentičnost zgodb … tega se seveda ne da naučiti. Če nekih stvari v življenju nisi dal skozi, kot se temu reče, potem jih ne boš pripovedoval dobro. Ljudje ti ne bodo verjeli. Sposobnost pripovedovanja sicer imaš v sebi, ali je nimaš, ampak kljub temu se je treba javnega nastopanja priučiti. Lahko imaš čudovite zgodbe, a če jih ne znaš povedati … ne boš ničesar »prodal«, če tako rečem. Nekaj seveda da tudi rutina. Ko ima človek za sabo dolgo govorniško kilometrino, je vse drugače, lažje.

Nekako na tem mestu, ko sva pravzaprav šele dobro zajadrala na področje coachinga, govorništva in motivacije, sva si s Smiljanom morala privoščiti krajšo pavzo. Kamere v njegovi pisarni v središču štajerske prestolnice – mimogrede, zaradi lege pisarne me je vse skupaj spominjalo na kak prizor iz filmov z Richardom Gerom, penthouse in te reči … – so za nekaj trenutkov nehale brneti, midva s Smiljanom pa sva si privoščila osvežilno pijačo in nekaj predaha.

Zato na tej točki tudi končujem s prvim delom najinega intervjuja in bralce seveda vabim tudi k branju nadaljevanja v naslednjem tednu … Znova bova imela povedati marsikaj zanimivega! Medtem pa si seveda lahko preberete knjigo leta po izboru bralcev:




Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
april 12th, 2018

Dodaj odgovor