Tetoviranec in kosovirka – čista romanca!

Pišem: Marko L.

Tokrat mi pa je padla sekira v med, kakor se temu reče! Ne zaradi tega, ker bi obiskal tako slavno osebo (pa sem sicer jo, veste!) in spisal tako zanimiv intervju – o tem boste lahko sodili potem, ko ga boste prebrali – ampak preprosto zaradi dejstva, da mi je uspelo vstopiti prav v intimo moje današnje sogovornice. Če bi mi kdo pred leti dejal, da bom pri markantni umetnici lahko preživel kakih pet ur, bi mu menda rekel, da se mu blede. Pravzaprav ne pred leti – pred dnevi! Ampak prav tako se je zgodilo!

Menda zdaj že vsi moji bralci poznajo prigodo/e v zvezi z obljubljenim intervjujem nekega predsednika države, ki mu na tem mestu ne bi delal reklame s poimenovanjem. Ampak ta človek ni (bil) edini, s katerim bi si jaz dlje časa in neuspešno prizadeval dobiti intervju. Enako se (mi) godi recimo v poskusu, da bi se pogovoril z bivšim očetom naroda, neko porneso in še kom …

Tokrat pa … ne bi vas utrujal s podrobnostmi, ampak … nekega lepega dopoldneva mi zazvoni telefon. Oglasim se, na drugi strani pa

Naj me vrag pocitra, koklja brcne, gromska strela strefi in mi ves ohrovt zgnije, če lažem! Tule bi verjetno za dodatno napenjanje dramaturškega loka moral zapisati, kako zelo sem se moral truditi, Svetlano prepričevati, prositi in uporabljati ves svoj šarm, da bi intervju dobil, ampak resnica je drugačna. Praktično od prve sekunde pogovora je bilo čutiti, da se bova s pesnico, pisateljico, igralko, ilustratorko in šansonjerko (tako piše v Wikipediji) ujela. Pravzaprav je le za mišjega manjkalo, da nisem uporabil neke svoje druge »sposobnosti« – nagnjenosti do kompliciranja. Veste kaj, kar jutri pridite, mi je rekla. Meni pa jutri ni ustrezalo. Sem imel v načrtu to, v načrtu ono, bi se pripravil na intervju in … Pridem, sem rekel, še preden sem ustrelil kako neumnost. Hipno me je namreč prešinilo spoznanje, da se takale priložnost pojavi enkrat samkrat v življenju, neumnosti pa sem – kakor boste lahko prebrali – prihranil za sam intervju …

Naslednje jutro sem – brez, da bi Svetlano vprašal za privoljenje – spotoma naložil še FotoKoširja. Saj bi menda tudi sam spackal kakega selfija s telefonom, ampak … je že prav, da se taka priložnost ovekoveči, kot se šika! Tako sva se po kaki uri vožnje s znašla v slikoviti dolini in nekaj minut pred dogovorjeno uro prispela do skromne, z bršljanom poraščene in v ničemer izstopajoče hišice. Umetnica je pred vrati hiše pravkar z nekom govorila po telefonu. Na cesti sva vljudno počakala, da se je pogovor zaključil in …

Pred vhodom v skromno domovanje
Foto: Aleš Košir

Vidva sta pa gotovo elektro monterja, nama pravi. Hitro ji razložim, da sva se dan poprej dogovorila za intervju. Predam ji zavoj kave in paket hrane za mačke, ki sem ga spotoma kupil v specializirani trgovini za male živali. Pozorno si ogleda mojo plešasto, bradato, tetovirano in križev polno pojavo in poznavalsko ugotovi, da sem panker. Sama je oblečena preprosto in udobno, na obleki ima majceno priponko z rdečo zvezdo. Zdi se, da ji nisem zoprn in kaj kmalu se znajdeva/mo v njeni majceni, temačni dnevni sobici. Usnjen kavč v rdeči barvi, preprosta lesena mizica s starinskim televizorjem, dve knjižni omari, peč na trda goriva, plakat Svetlane iz časov Dajdamskih portretov in …

Dober dan gospa … tovarišica … kako naj vam pravzaprav rečem?

Veš kaj, za to mi je pa čisto vseeno! Lahko mi rečeš tudi kosovirka.

Sem mislil, da takole v odročni vasici živite obkroženi s hordo mačk. Ni jih videti kaj dosti. Koliko jih imate?

V mojem mačjem kalifatu živijo štiri. Frika, Lolek, Nigra in Šuga. Vse se pišejo Makarovič in so k meni prišle iz zavetišča. Včasih, kadar je dobra hrana, se pridruži kaka sosedova muca, ekonomska migrantka. Ali pa muc. Rožle je recimo pogosto tukaj. On je polovično Makarovičev, polovično pa sosedov, haha …

Vas ni nič strah takole – praktično na samem?

Koga naj bo pa mene strah? Kaj mi sploh lahko naredijo? Saj se pojavi kdo, ki vpije kako neumnost, pošlje kako pismo z moko, ampak … enkrat človek umre. Mene tega ni strah. Strah je za butlje. Sebe in svoje muce bom že znala ubraniti. Bi se pa pošteno ustrašila, če bi se pojavil Grims …

Hahahaha! Svetlana, že vidim kakšne sorte intervju bova opravila danes. Ampak ko sva že ravno pri mačkah – našel sem nekaj vaših starejših fotografij. Takih, iz časov, ko ste bili še mladi. Če dovolite – res ste bili huda mačka!

Sem bila prva v Ljubljani, ki sem nosila ultra minico, veš. Hude noge sem imela! Jošk pa nobenih. Tako sem bila tanka v pasu, da sem okrog lahko zapela pasjo ovratnico. Ampak to je bilo pred sto leti. Starost pa … starost je ogabna, grda! Lastno telo te izda. Bilo ti je dober prijatelj, spremljalo te je na nešteto potovanjih, pri plavanju, orgazmih … K sreči mi vsaj um še služi.

Pojdiva k rdeči zvezdi …

Veš kaj, dajva to razčistiti – sistem v prejšnji državi je bil neumen. Če nisi hotel v Partijo, potem nisi mogel do nobene dobre službe, ničesar nisi mogel narediti … Meni so pogosto ponujali bonbončke … angažma v Drami, pa to in ono. Nisem popustila. Sem trmasta …

Je to zaradi tega, ker ste kozoroginja?

Nebesna znamenja so brezveze! Jaz svojo trmo bolj povezujem s tem, da sem zimski otrok. Otroci, ki so rojeni pozimi, niso imeli dovolj sonca in so se morali naučiti boriti za svoj prostor pod njim.

Aha. No … rdeča zvezda …

Ja. Rdeča zvezda je morda v prejšnjem sistemu bila totalitarni simbol. Danes je pa križ. Vedno močnejša je gonja proti muslimanom, tudi židom. Vse v senci križa. Pa proti razmišljujočim ljudem. Ti gredo mračnjakom še posebej v nos. Zato pravim, da je danes spet čas za rdečo zvezdo, ki je simbol upora.

Med pogovorom v dnevni sobi
Foto: Aleš Košir

Kritizirali ste prejšnji sistem, kritizirate sedanjega. A kdaj razmišljate o tem, da ste pač preprosto nergačka?

Zakaj bi razmišljala o tem? Jaz preprosto povem, kar si mislim. In kar je res! Na koncu na nek način vedno zmagam. Potem me pa eni zmerjajo, drugi obožujejo. Ampak na piedestalu sploh ni fajn. Vse sorte ljudje se začnejo motati naokrog in je večinoma zelo naporno.

To zmerjanje po medijih, na internetu … kako se borite s tem?

Ne zmerjajo me več toliko, ker vidijo, da sem mačka, ki praska.

OK, obrniva ploščo. Koliko vam pa godijo pohvale?

Ko pogledam nazaj, sem začudena. Nikoli nisem sodila v sistem, pa sem vedno bila na nek način uspešna, prepoznavna. Še sama ne vem zakaj. Kaj je bilo recimo na meni, ni bilo pa na Ivanu Cankarju? Je bil še mnogo večji umetnik od mene! Prepričana sem, da bi Ivan Cankar danes nosil rdečo zvezdo.

Si ne lasti Cankarja bolj politična desnica?

Oni bi si itak lastili vse, ker sami niso sposobni sproducirati česa spodobnega.

Ja kaj pa recimo … France Balantič?

Balantič je bil dober pesnik, izjemen umetnik. Ampak bil pa je tudi mlad fant, zaveden s strani katoliške cerkve. Kler mu je opral možgane. Če ima Satan kje gnezdo, ga ima gotovo v Vatikanu! Ta preklemanska organizacija iz dobrih ljudi dela same grozne stvari. Kar poglej, kaj so naredili iz Jezusa Kristusa, ki je bil s svojimi nauki pravzaprav prvi komunist. Kar pa se tiče Balantiča – zanj sem se zavzemala že v bivšem sistemu, pa sem jih dobila po gobcu. Predlagala sem, da bi bil označen na spomeniku vseh piscev-žrtev.

Svetlana, ali potem po vsem tem času trdite, da je bilo v socializmu bolje, kot je danes? In če tako trdite, mar nikoli ne pomislite, da gre le za vašo nostalgijo po mlajših letih?

Težko rečem, da je bilo bolje. Je pa res, da so bile takrat nekatere zadeve urejene bolje. Saj veš, brezplačno zdravstvo, šolstvo … da ne naštevam. Pravijo, da je bilo vse tisto na puf … Mogoče res, ampak smo ljudje tudi kaj imeli od tega. Nekaterih stvari sicer ni bilo, tudi to je res. Ampak danes gre le za navidezno razkošje. Povej mi, zakaj potrebujemo petdeset vrst WC papirja? Včasih smo si riti brisali tudi s časopisnim papirjem, pa smo bili vsi čisti. Danes je pa povsod polno posrancev. Saj je verjetno danes tudi kaka reč boljše urejena, kaj vem. Mene moti bolj to, da smo po sistemu počasi kuhane žabe privolili v trump-kapitalizem …

Kaj pa je to?

Nekoč je bil nek občutek skupnosti, dela za skupno dobro. Danes tega ni več, je le še skupek nekih individuumov, ki silijo vsak na svojo stran. Če si v socializmu imel tri srajce, je bila ideja, da daš eno nekomu, ki nima nobene. Danes pa velja trump-kapitalistično načelo – če ima nekdo sto milijonov srajc, mu to daje pravico, da ti vzame še tvojo edino in si z njo obriše rit. In je potem blazno ugleden. Danes menjamo čast za ugled. Saj sploh ne vem, zakaj so ljudje tako neumni.

Se vam zdi, da neumnost pridobiva na masi?

Neumnih je vedno približno enaka količina. Eni so pač zabiti, saj nič ne morejo pri tem. Zlo je pa povsod okrog nas in preži na te reveže, ki jih ni težko pridobiti pod vpliv. Ampak ko se enkrat zlo nakopiči, se vedno tudi zlomi.

Se je zlo zlomilo leta 1945?

Prav gotovo.

Leta 1989?

Verjetno tudi.

Kaj pa v današnjih časih? Smo že blizu zloma zla?

Vsak razvoj se začne z nekim NE! Z nekim uporom. Zlo pri nas se bo zlomilo, ko bo upor mladih postal moderen. Ko ga bodo vzeli za svojega. Renesanso rdeče zvezde vidim, kot neko modo in to me navdaja z upanjem. Mladi danes študirajo, so vrhunsko izobraženi …

Kje je tu NE?

Ne želijo več živeti tukaj.

Hm. Dober odgovor. Ampak – ne bi bilo morda bolje, če bi ostali tukaj in se borili za spremembe?

Verjetno res. Ampak vsak se sam odloči, ali želi živeti v neki zatohli vukojebini in se boriti, ali pa je raje ekonomski migrant.

Hmm … spet dober odgovor. Zelo večplastno odgovarjate, Svetlana …

Nič večplastno! Povem, kakor je res.

V mačjem kalifatu pri Svetlani živijo Frika, Lolek, Nigra in Šuga
Foto: Aleš Košir

Sva z rdečo zvezdo opravila? Sem misli, da bova več govorila o tem, da je to zdaj vaša dominantna tema …

Ja kaj pa naj še povem? O koncertu Nosil bom rdečo zvezdo sem vse povedala že velikokrat. Lepo je bilo, ker se je zbrala tako ogromna množica ljudi. Petnajst tisoč jih je bilo. Zdaj bomo šli pa še na turnejo, veš. Ampak ne bomo zmogli več sami financirati. Zadnjič smo nastopajoči sami zbrali nekaj čez trideset tisoč evrov, kolikor je bilo potrebnih za izvedbo projekta. Vse po komunističnem sistemu – daj, kolikor lahko. Nekdo več, drugi manj. Sapramiška je prispevala polovico.

Proti fašizmu se je treba boriti na vse načine! Danes spet prihajamo v čase, ko človek potrebuje pogum, da nosi rdečo zvezdo. Jaz ga imam dovolj. O zvezdi pa le tole – težko koga kaj naučiš. Če te stvari čutiš, jih dojemaš, potem že. Nevednežem pa težko odpreš oči …

Na kaj ciljate?

Rasla sem po drugi svetovni vojni. Takrat so nas pitali z NOB. Ampak kaj pa je mene brigal desant na Drvar? Teh stvari nisem čutila. Danes jih pa, zato me zanima. Srečo imam, da lahko prijateljujem z nekaterimi markantnimi osebami. Recimo z Zoro Konjajev. Napisala sem ji haiku in ji ga poslala. Ona pa meni nazaj ganljivo pismo in prtiček, ki ga je sama izvezla. Enkrat mi je pravila, kako so se v skriti partizanski bolnici vsi, prav vsi – tudi sestre usmiljenke! – borili za nekega ranjenega domobranca. Ko je ozdravel, jih je pa prijavil. Ker mu je kler opral pamet, tako kot prej omenjenemu pesniku Balantiču. Ali pa recimo pogovor z legendarnim partizanskim komandantom Francem Severjem – Franto. Kakšne stvari povedo ti ljudje, kaj vse so morali dati skozi! Mimogrede, Franta se je rodil v okolici Grosupljega. Niso tam doma samo bedaki.

Hahahahaha … Svetlana – kako pa bi tistim bolj preprostim razložila napad JLA na Slovenijo?

Napad JLA je bil zloraba rdeče zvezde. Tistikrat rdeča zvezda ni bila noben simbol upora, ampak del sistema, proti kateremu smo se … hm … borili.

Ne zvenite prepričljivo.

O, sem kar gotova v tisto, kar govorim. Jaz se bivšemu režimu prav gotovo nisem uklonila. Je bila pa osamosvojitev čisto navadna kravja kupčija! Ljudje smo upali … Če samo pomislim na tedanja razmišljanja Gregorja Strniše, Daneta Zajca! Ampak navadni ljudje smo bili prevarani. Kaj in kako se je zgodilo, sta lepo opisala Matej Šurc in Erik Valenčič.

Ob obisku Islandije sem imela čast govoriti z bivšo predsednico države Vigdís Finnbogadóttir. Islandci so še danes ponosni, da so Slovenijo priznali prvi! Vatikan jo je recimo priznal osmi! Tista poljska svinja Wojtyła je postavil tako hude pogoje, da jim je lahko ugodil samo Peterle. Cerkvi to, Cerkvi ono …

Čakajte Svetlana – lahko to zapišem in objavim?

Seveda. Saj je vse res.

Vam Peterle pride kdaj pred obraz? Se kje srečata?

Bolj ali manj pazi, da mi ne pride pred oči, haha.

Janez Janša?

Smešen človeček! A ni hecen, no? On je nosil rdečo zvezdo in jo malikoval v starem sistemu, ne jaz. Danes pa … škoda besed! On je večna žrtev.

S tole politiko bova bralce čisto zamorila. Kaj, ko bi kako rekla o razcvetu in renesansi slovenske narodno zabavne glasbe?

Narodno zabavna glasba je slovenceljska, ni narodna. Kako lahko kdorkoli te zmazke primerja z Galjotom, ali pa recimo z Desetnico?

Govorite o moderni narodno zabavni glasbi tipa Modrijani, ali … Se vam je tako zdelo tudi ob glasbi Avsenikov in Slakov?

Hja, aranžmaji pri tej glasbi so bili za tiste čase odlični. Bili so prima godci, ampak niso bili pa ljudski. Avseniki so, če tako pogledam, čisto navaden kič. Saj sem tudi jaz pisala besedila za tovrstne izvajalce, ampak … česa tako kičastega, kot je recimo Slovenija, od kod lepote tvoje, pa res nisem sposobna podpisati. Kar se tiče pa moderniziranih opcij … izbrala si bom tizga, tizga tavelizga … mati na pragu stoji … a je treba, da rečem še kaj?

Hahaha. Spet se boste nekaterim zamerili. Pa je kak tovrstni izvajalec, ki ima dosežene standarde, ki bi jih vi zagovarjali?

Je, Miha Dovžan.

Pa od modernih? Vam je všeč Katalena?

U, ja! Katalena so noro dobri! No, še bi se našel kdo.

Povejte Svetlana, se imate bolj za pesnico, ali bolj za pisateljico? Morda za umetnico kake druge vrste?

Bolj sem pesnica. Pisateljica ne toliko. V poeziji se bolj najdem. To sem jaz.

Poezijo tudi berete, ali le ustvarjate?

Berem jo bolj malo, priznam. Bolj jo ustvarjam.

V tistem trenutku mi je … kaj pa vem, pri Svetlani Makarovič sem, zakaj ne bi tega izkoristil … padla na pamet, kot se je malo kasneje zazdelo, zares neumna ideja:

Vam lahko dam za prebrati eno svojo pesem? Ni edina, je pa edino ta objavljena v moji … veste, pred kratkim sem izdal knjigo …

Pa daj. Z veseljem jo bom prebrala.

Ampak bodite prosim iskreni, ko jo boste komentirali.

Prav.

S tresočimi rokami šolarčka na popravnem izpitu pred strogo učiteljico od nekje na plano privlečem NAGRADO in sprva niti ne vem, kje natančno bi pesem iskal. Listal in listal sem neuspešno, naprej in nazaj po knjigi, dokler mi ni kapnilo, da je pesem gotovo v poglavju o pohoti. Za trenutek mi je bilo žal, da sem Svetlano prosil … potem pa sem pesem ravno našel. Svetlana se nasloni nazaj in pozorno bere. Zdi se mi, da se njene ustnice malenkostno premikajo. Zdi se mi pa tudi, da ob premikanju ustnic slišim čisto pritajeno mrmranje. Svetlana bere:

DROGA

Praviš naj pridem,
hočeš me ZDAJ!
Nič naj ne vprašam
‘kako’ in ‘zakaj’ !?

Totalni odbitek
za ceno svobode.
Utapljaš za užitek
v žlici me vode.

Našponaš me vase
ti zmešana punca
in jaz spuščam base
vse do vrhunca.

Vrže te ob steno,
telo te ne uboga,
razum izgubiš,
jaz sem kot droga.

Vstopam v tvoj svet,
v vsak tvoj kotiček.
Naj bom preklet!
Tu manjka dobiček!

Pozneje pa učinek
zadetka popušča,
postanem le utrinek,
kot kaplja z napušča.

Ti pa postaneš
obupno uboga,
vse skupaj zanikaš –
ostanem le droga…

Svetlana bere pesem iz knjige NAGRADA
Foto: Aleš Košir

S FotoKoširjem, ki je u međuvremenu nemoteče poslikal vse – od mačk, do stenske ure, okolice hiše – tiho zreva v pesnico. Trenutek je bil v polmraku dnevne sobe naravnost mističen do trenutka, ko Svetlana reče:

Grozljivo!

Neumno jo gledam in si mislim – kaj pa mi je tega treba bilo, ko moja sogovornica nadaljuje:

Takale pesem je izpovedna. Je morala dozoreti. Ne gre za izmišljotino. Je moralo nekaj zares zaboleti, prizadeti. Dobra je.

Res? Hvala. Se vam zdi, da najboljše pesmi …pravzaprav, nasploh umetnine … nastanejo, ko je umetnik v nekem čustvenem stanju?

Mislim, da najboljše stvaritve nastanejo po filtriranju. Če si preveč čustven, tudi ni dobro. Saj te zadeve ostanejo v podzavesti in pišeš iz tega, ampak … Podzavest je sicer ena čudna kurba.

Ja, se strinjam. Dajva, reciva zdaj še kako o pisanju pravljic. Prebral sem, da ste »otroška pisateljica« …

Pravljic sploh ne pišem za otroke. Če bi že želela napisati pravljico za otroka, bi jo napisala za objokano petletno Svetlano. Mi je pa priznanje, če so pravljice všeč tudi otrokom. A veš … par dni nazaj mi je Marta Gregorčič (doc. dr. Marta Gregorčič, pedagogika in andragogika, Filozofska fakulteta v Ljubljani, op.p.) povedala, da ima njena mala hčerkica kup punčk. Prav vse se pišejo Makarovič, haha. Mar ni to ljubko? Tako, kot jaz in moje muce.

Vam lahko podarim eno svojo knjigo? V čast bi mi bilo, če bi jo prebrali …

Jasno. Če je podobna tistile pesmi, bo zanimiva za branje. Ampak potem mi pa dovoli, da ti tudi jaz podarim eno mojo Sneguročko.

Medtem, ko sem v NAGRADO pisal kratko posvetilo kosovirki Svetlani, ji je zapiskal telefon. V SMSu ji je neka prijateljica sporočila, da »bo dobila obisk dveh mladeničev«. Kako je pa to možno, vpraša. Kako je vedela?

Podpisovanje NAGRADE in SMS …
Foto: Aleš Košir

Na poti sem, sva se s FotoKoširjem snemala in bila v živo na Facebooku. Gospa me pa najbrž spremlja …

Ničesar ne razumem. A je to tisti Instagram?

Pustiva to, Svetlana. Raje mi povejte, kako danes z distance gledate na razvpito zavrnitev Prešernove nagrade? Mar ni to nekaj, česar bi si vsak umetnik v Sloveniji želel? Najvišja možna nagrada?

Prav je bilo, da sem jo zavrnila. Saj sem bila v skušnjavi, priznam. Denar od nagrade bi mi prišel zelo prav. Ampak preko svojih načel vseeno nisem mogla. Kasneje so se pojavila tudi natolcevanja, da sem denar pobasala, nagrade pa nisem hotela prevzeti. Te laži je širila tudi Ljudmila Novak – kokodak. Takih stvari ne pozabim. Tudi z Marijanom Zlobcem, ki je pisal svinjarije, sem poračunala. Po devetih letih sem ga srečala na prehodu za pešce in ga tako usekala, da mu je odneslo očala po cesti. Prijateljica, ki je bila z menoj, jih je hitela pobirati, saj je mislila, da so moja. Zlobec je bil zloben in je lagal, jaz sem ga pa usekala. Zdaj sva v mojih očeh kvit.

Hahahaha. Vi pa niste od muh! Ampak … eno tako veliko, državno priznanje, ste pa le sprejeli. Ste se morda malce prodali?

Katero?

Tedanji predsednik Danilo Türk vam je podelil Zlati red za zasluge …

Ja. No, ni to isto, kot Prešernova nagrada. Ampak zdelo se mi je prav. Obrazložitev je bila inteligentna. Saj mi je prav, če me kdo ceni. Naj me pa ne skuša podkupiti s prilizovanjem.

Vam ni bil morda le Danilo Türk ljubši od kakega drugega politika? Kako je sicer s politiki? Znana je tudi vaša podpora Jankoviću … Vas je razočaral?

Mene noben politik ne more razočarati, ker nobenemu ne verjamem. Politiki so nasploh zelo hitro pokvarljivo blago. Tudi, če je kdo talentiran, se hitro spridi. Nikoli nikogar nisem idealizirala. Še Tita ne. Kakorkoli obrnem, sem javna osebnost. Močne osebnosti v javnem življenju pa so vedno moteče. Zakaj sem od Türka sprejela nagrado, sem ti že povedala. Z Jankovićem je pa takole – je zelo dober župan. Je pa tudi zelo oblasten. Takrat bi podprla kogarkoli, razen pregretega mrliča.

Haha Svetlana, ali se mi zdi, da natančno vem, o kom govorite?

Veš. Vsi vemo.

Cigareta je Svetlanina zvesta spremljevalka
Foto: Aleš Košir

Ampak kak politik vam je pa menda vseeno pri srcu?

Ja, trenutno Miha Kordiš. Karizmatičen je, lep tip. To je super. Desnica nima lepih ljudi. Tu v bližini je recimo Žan Mahnič. V njem vidim lahko le preživeli abortus …

Hahahaha! Hahahahahahahahaaaa! Zdaj ga pa serjete, gospa Makarovičeva!

Ja kaj, a mogoče ni res? Poglej ga, tega Mahniča.

Kaj pa recimo Matej Makarovič?

A me malo provociraš? Za ta osebek sploh nimam besede, imam samo pljunek. Ni vreden, da se piše Makarovič!

Sta mogoče v sorodu?

Svetlana pihne in se zazre skozi okno. Že hoče nekaj povedati, pa si premisli:

Ni vredno besed.

Nekaj bi vam rad zaupal. Večkrat sem poskušal dobiti intervju s predsednikom Pahorjem. Celo obljubil mi ga je, pred pričami. Pa ga potem nikoli nisva izpeljala. Kaj si mislite …

Kaj pa mu nisi nastavil riti?

???

Borut Pahor je slinar. Ljigavac. V vsako rit zleze. Ampak on pravzaprav sploh ni oseba, je bolj pojav. Tak je bil rojen. Tako je ustvarjen.

Uff. Saj ne vem, kaj bi rekel. Hodite sicer na volitve?

Jasno. Vsakič.

Ste bili tudi na referendumu o drugem tiru?

Ne, to pa ne. Norca se pa ne bodo delali iz mene.

Prejle ste o Kordišu govorili malodane z zaljubljenim pogledom. Se mi prav zdi, da vem, za koga ste glasovali tokrat?

Kordiš je en tak vražiček. Škrat. Ni podel, je pa škrat. Žleht. Kakor škrat Kuzma, moj najljubši literarni lik. Vedno se zabavam, ko spravi do izbruha Anjo Bah Žibert, SDS-ovko. Sicer so me mikali tudi Pirati, ampak … sem si rekla – naj najprej še malo odrastejo.

A vas pa politika nikoli ni mikala? Na nek način je marsikatera vaša izjava močno politična. Pogosto provocirate. Lahko bi rekel, da se tako vi vtikate v politiko, kakor tudi politika v vas …

Jaz nisem političen človek. Še na koncertu nočem politikov na odru. Dobro, zadnjič je bila Lara Jankovič. Ampak jaz sem jo želela kot umetnico. Saj je imela neke ideje, ampak sem rekla – a-a, Lara, ne boš! Politiki so lahko v občinstvu, če jim tako paše, v moje recitale se pa ne bodo vmešavali. Da se bodo potem kitili z njimi – ni govora! Koncert Nosili bomo rdečo zvezdo tako ni bil predvolilni shod, niti politično zborovanje. Če ga je morda kdo tako videl, je to njegov problem. Zame je bil to recital.

Ste zaznali umotvor Alenke Gotar na spletu?

A ni luštna? Tudi moja mati je bila neumna in bi verjetno bila sposobna ustreliti kaj podobnega …

Hm. A z materjo nista imeli dobrega odnosa?

Po njej sem k sreči podedovala edino roke. Bila je tipična klerikalka, z njo ni moglo biti nobene debate. Moj oče je pred drugo svetovno vojno pred fašizmom pobegnil iz Trsta. Na Štajerskem je našel bogato kuro. Mama je bila iz bogate družine trgovcev. Njen oče ji je prepovedal, da bi se vzela z mojim očetom, ampak se vseeno je. Ker ni verjela, da jo bodo njeni razdedinili. Pa so jo. Potem je bil pa moj oče vedno vsega kriv. No, dokler je zdržal.

Pravite, da je na Štajersko pribežal iz Trsta. Makarovič se tudi sliši nekoliko primorsko. Pa nimate nobenega naglasa, ne primorskega, ne štajerskega.

Nono – očetovo mamo – znam kar dobro oponašati. Še danes jo slišim. Nona je bila patološko dobra. Je bila nekako taka, kot je danes Anita Ogulin. S sebe bi dala zadnjo cunjo, da bi pomagala drugim. Precej tega karakterja je tudi v meni. Sicer smo pa Makaroviči Uskoki. Saj veste, v te kraje smo prišli z nožem med zobmi, hahaha.

Skromna Svetlanina hiška
Foto: Aleš Košir

Svetlana, vi radi provocirate, mar ne?

Res je. Rada provociram. V sebi imam nekaj pristno otroškega. Potem pa pač nagajam. Rada provociram recimo Toneta Krkoviča. Ker vedno nasede.

Nasploh radi provocirate desničarje?

Kar vse počez? Ne, tega ne bi rekla. Vseh ne morem. Bi morali biti inteligentni.

Pa je lahko kak desničar dober človek?

Kaj pa vem. Ne poznam jih prav veliko.

Se pa znate zameriti ljudem …

Verjetno je v meni nekaj živalskega. Znam ujeti pravi trenutek. Veš, ko se srečata dve neznani mački, je vedno en kritičen moment – takrat ali skočita in se zravsata, ali pa gresta mirno vsaka svojo pot. Tudi pri ljudeh je podobno – če zamudiš kritični moment, ne narediš ničesar.

Se imate po vseh teh letih z mačkami za poznavalko mačje psihe?

Vedno manj. Nekaj časa sem si domišljala, da jih poznam. Za silo sicer obvladam mačščino; zvoke, ki jih spuščajo mačke, grimase, ki jih delajo … Ene mačke govorijo, druge pa ne, veš. Nikoli ne bom recimo razumela svoje mačke Frike. Kam gledaš, ji pravim?! Tam ni nič! Ona gleda po mojem mnenju v četrto dimenzijo. Pravim ji, da ničesar ne razumem, da sem samo človek. Da sem samo butelj.

Dobri dve uri sem v tistem trenutku že zasliševal lucidno kosovirko. Izpadlo je, da je bil to nekako čas, ko sem moral ustreliti svojega kardinalnega kozla, vprašati res strašansko kozlarijo …

Svetlana, reciva še kako o vašem delu. Vam je Maček Muri prinesel le slavo, ali tudi bogastvo?

Maček Muri ni moj, ampak od Kajetana Koviča.

Kri mi je zaledenela, pisalo mi je padlo iz rok in srce mi je jelo divje razbijati. Lukan, bedak! Lukan, bedasto bedni bedak! Si res to vprašal?

Kaj me gledaš tako neumno? Saj nisi prvi, ki me je to vprašal. Očitno sem na to obsojena. Kajetan Kovič je mačka Murija napisal leta 1975. Saj mi laska, da mi ga ljudje pripisujejo, ampak nisem ga pa jaz napisala. Verjetno ljudje tako mislijo, ker ga je pela Neca Falk, obe sva se pa radi oblačili v črno. In obe sva pač peli.

Zdajle sem gotovo izgubil ogromno pik pri vas …

Kaj, ko bi me končno nehal vikati? Par ur si že pri meni.

Svetlana z NAGRADO, Marko s Sneguročko
Foto: Aleš Košir

Res sem. Ampak tole s tikanjem mi pa menda ne bo šlo. Vseeno hvala. Ostaniva pri mojem vprašanju, le drugače ga bom formuliral. Vam je vse delo, ki ste ga naredili skozi desetletja, prineslo le slavo, ali tudi bogastvo?

Saj vidiš. Denarja mi ne manjka. Tantieme, ponatisi, avtorske pravice, gostovanja … denarja je cel kup.

Spet sem gledal kot tele v nova vrata. Oziral sem se naokrog. Vsaj dvajset let star televizor, pohištvo podobne starosti (pa tudi starejše), starinska lesena okna …

Svetlana, z zadnjim sarkazmom me imate pa dokončno za norca.

Resno ti povem. Ampak ves denar dajem naprej. Sem pravi komunist, denarja nočem imeti. Saj pravim – sem kot moja nona; za tiste, ki so v stiski, bi dala vse. Veliko doniram društvom za zaščito živali. Podpiram Krizni center Palčica – hišo zavetja za zlorabljane otroke. Pa v projekt Nosil bom rdečo zvezdo sem tudi kar precej vložila. Pa v sklad Sapramiška in še kam. Nočem čepeti na denarju, kot kaka stara krastača. Razmišljam tudi, da bi podprla Borisa Krabonjo.

Nikoli ne doniram človekoma z recimo šestimi otroki. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel kupiti kondoma. Dam otrokom, ne pa staršem. Če imaš že otroke, bodi iznajdljiv! Mačka gre po svojega mladička v gorečo hišo! Danes je problem za službe, za delo pa ne. Vsak lahko kaj počne, če je le zdrav. Drugače pa je, če je zraven bolezen.

Da zaključim s to debato: moja pokojnina – tista, ki mi jo tako očitajo – je zame razkošje. Jurja in pol. Več ne potrebujem.

Povejte mi, kako se borite s kritikami? Vem, da vam je za pljuvanja določenih ljudi malo mar. Ampak – kaj pa, ko se kdo spravi na kako vaše delo?

Odvisno kdo kritizira. Če je to Alenka Gotar, mi je prav vseeno. Sem pa občutljiva na svojo poezijo. Je drugače, če ti kako kritiko da kak Boris A. Novak, recimo …

Verjetno res. Klavir še igrate?

Ne več. Imam artritis, ne morem. Sem ga dala kar Aniti Ogulin, ona pa neki družini naprej. Najbolj mi je žal za Chopinom. Zelo rada sem ga igrala. Pa črni jazz …

Kaj pa pojete? Pojete še?

Ah, tudi ne.

Kako pa se človek odloči, da bo pisal in pel šansone? Je bila v vas od nekdaj ljubezen do šansonov?

Kaj pa vem. Šanson je zrastel iz mene, nisem imela nobenega namena. Včasih pišem pesem, pa zaslišim v glavi melodijo. Drugič je pa spet obratno. Pri meni ni pravila. Recimo tisti moj šanson o Kladivu in nakovalu. Nesla sem nek težak nahrbtnik v hrib, pa se je utrgala naramnica. Nekako sem si ga naložila nazaj. Gor boš prinesla, sem si rekla. Potem pa korak za korakom. Kladivo, nakovalo. Leva-desna. Tap-tap …

Mimogrede, eden od mojih prijateljev … no, znancev … Marko Slokar – je etablirani rocker. V zadnjem času se ukvarja s projektom šansonov …

Hudo! Rock in šanson gresta odlično skupaj! Kar naj pogumno vztraja na svoji poti!

Na odru se pa menda po teh letih počutite že čisto domače. Vas vseeno še kdaj zvije trema?

Nekaj pozitivne treme je prisotne vedno. Ampak ta me dela boljšo, bolj zbrano. Na odru sem pa seveda suverena, imam le kilometrino …

Kako pa ste z zdravjem?

Hja, možganska kap je za mano. Na eno oko vidim slabše, na eno uho skoraj nič ne slišim. Jih bom le osemdeset naslednje leto.

Ste se kar lepo spravili k sebi. Kako je pa s cigareti? Par ur sem pri vas, pa praktično prižigate drugo za drugo. Koliko jih pokadite na dan? Vam kaj nagaja zdravje zaradi tega?

Kaj pa vem koliko. Več škatlic na dan. Je kar precej drago. Ampak saj veš, kako rečejo – prigoljufala in prikurbala sem si jurja in pol pokojnine, zato si to lahko privoščim. Grdi ljudje, ki o tem pišejo, si ne morejo, zato mi pa zavidajo. Zdravje pa … ne vem, mogoče imam raka. Ne da se mi ukvarjati še s tem.

Mačke, mačke, mačke … Foto: Aleš Košir

Zdajle vam bom omenil dve imeni, od vas bi pa rad, da poveste, kar vam pač pade na pamet. Prva je gospa, pri kateri moja hči opravlja magisterij o tabu temah v slovenski družbi … Milena Mileva Blažič.

Milena je znanstvenica. Secira moje pravljice v prafaktorje in v njih najdéva pomene ter simbole, ki jih jaz ne vidim. V to sili tudi svoje študente. Njej se pač zdi vredno te stvari analizirati. Jaz pravljico napišem, potem grem pa naprej.

Mi poveste kak primer?

Lahko. Recimo: netopir Kazimir se je rodil v votlini. Milena pravi, da je votlina simbol za maternico. Daj mi mir, ji rečem, jaz tega ne mislim. Votlina je votlina, pa konec. Meni se moja literatura ne zdi nič posebnega. Pač še ena pravljica več …

Haha. Sta prijateljici?

Lahko rečem, da sva si naklonjeni.

Okej. Zdaj pa … Gregor Strniša.

Svetlana v hipu dobi motne oči. Ampak odločno pogleda vame in z globokim vdihom začne pripovedovati:

Gregor je bil ljubezen mojega življenja. Saj vsi to vedo. Od leta ’63 sva imela vročo ljubezen. Skupaj sva pisala dramo Samorog. Vlogo Urške sem napisala jaz in jo tudi odigrala. Ne vem, koliko se te stvari slišijo verjetne, ampak … odtujili so naju na svinjski način. Z obrekovanjem. So mu vbili v glavo, da me je k njemu poslala UDBA. Od kdaj, je rekel nekega dne. Tako sem bila presenečena … tako ni bilo res, da sploh nisem vedela, kaj bi odgovorila. Sem kar vstala in šla …

Ma … Svetlana … kdo bi imel od česa takega korist?

Ni šlo za politično zadevo, pač pa za čisto osebno, pritlehno. Mene je bilo treba spraviti stran od Gregorja, ker je nanj vrgla oko sestra od načelnika UDBE za ljubljansko okrožje.

Neverjetno! Je bila spletka uspešna?

Hm. Relativno. Sta živela skupaj, ja. In imela celo potomca. Ampak Gregor je najebal pri tej babi. Ne vem, če bi to označila za uspešno. Ko se jaz spomnim na Gregorja, se vedno spomnim le na lepe reči. Tako sva bila začarana, čisto obsedena sva bila drug z drugim …Parkrat na leto je sicer imel pijanske eskapade in takrat ni bilo lepo. Ampak alkoholizem je bolezen.

Šestdeseta leta, čas hipijev … Zdi se, da o tem govorite z močno nostalgijo …

Ja. Tudi o sedemdesetih, čeprav so pri nas veljala za svinčena. Kaj pa vem. Mladi smo bili. Ves čas smo se dajali dol. Sem bila kar promiskuitetna. Čudno, da česa nisem fasala. Takrat se mi je zelo prikupil mjuzikel Lasje. Hair. Čisto sem bila obsedena z njim. Še danes sem.

Nekje sem prebral, da ste se dostikrat morali prav prisiliti v seks …

Ja, to je res. Imela sem striktno katoliško materino vzgojo in sem se seveda borila z demoni. Ampak potem sem pri petnajstih doživela svoj prvi bukov orgazem in …

Bukov orgazem? Pri petnajstih?

Ja, pač – prislonil me je ob bukev. Bukov orgazem, haha. Ko sem ga doživela, sem takoj vedela, da je to, kar počnem prav in da hočem še. Takrat je bilo težko dobiti kontracepcijo. Bila je edino neka maža, ki je smrdela po kisu. Takoj, ko sem si tisto mažo tiščala v tamalo, sem zanosila!

??

No, z akcijo seveda. S seksom. Haha. Plodna sem bila kot mlada zajklja. Potem pa seveda abortus in te reči … Kaže, da se bodo punce kmalu spet morale boriti za tovrstne pravice.

Svetlana … veste kaj? Odločna ženska, kakršna ste, pa s trdnimi stališči … vi kdaj priznate, da se pri kaki stvari motite?

Oh, seveda. Velikokrat. Zelo sem se recimo zmotila, ko sem šla živeti v tisti cerkveni stolp pri Jurkloštru. Enkrat so se pri meni oglasili neki cerkveni ključarji. Dali bi mi tisti stolp, da bi živela v njem, mene bi pa v zameno angažirali za preigravanje kakih božičnih pesmi na cerkveni klavioli. In sem, saj sem znala. Človek za ljubi kruhek naredi vse. Cerkveni stolp, divja narava naokrog … meni je bilo vse to tako romantično. Igrala sem Glej, zvezdice božje in podobne stvari. Spomnim se starih ljudi … so kar jokali, tako jim je bilo všeč. Potem so pa prišli neki občinski možje, partijska svojat. So rekli, da tako pa ne bo šlo.

Res? Kaj so hoteli?

So rekli, da bo poleti neka občinska slovesnost. Nek praznik, ali kaj. Na njem naj bi govoril Andrej Marinc, velika partijska živina. Jaz naj bi pa imela kak recital. Sem rekla, da to pa NE. Potem so mi pa grozili, mi stregli po življenju …

Me hecate?

Ne. Iz popravnega doma Radeče so jih pošiljali. Pijani so bili, razbijali so mi po vratih in vpili vse sorte podlosti. Takrat me je bilo res strah. Pri sebi sem imela britvico. Sem si mislila – če vdrejo vrata, če pridejo noter – žive me ne smejo dobiti.

FotoKošir je bil ves čas na preži

Kdo mislite, da je bil odgovoren za tista dogajanja?

UDBA, kakopak! No, tistikrat sem se prav gotovo motila. Živeti v cerkvenem stolpu v Jurkloštru ni bilo prav nič romantično. Takrat sem še naivno verjela, da če delaš z ljudmi dobro, da bodo tudi oni s teboj ravnali enako. Potem jih dobiš pa po gobcu in plačaš svojo naivnost.

Od kod vam pa ideja, da je za tem stala UDBA? Mar niste rekli, da so k vam hodili iz popravnega doma …

Ubili so mi mačko in mi jo vrgli pred vrata.

Dobro, ampak – kje pa piše, da je to naredila ravno UDBA? Morda je bil pa le kak sosed, ki mu niste bili povšeči.

Lovci so mi jo ubili. Ampak takrat je nad lovci imela kontrolo UDBA. Nad vsemi, ki so imeli orožje, je imela kontrolo UDBA.

Ampak tisti časi so zdaj nepovratno minili. Zanimivo je, da jih danes na nek način zagovarjate …

Nikakor jih ne zagovarjam, od kod ti to!? Pravim le, da se je diktatu črnega križa treba upreti z vso močjo. In to z rdečo zvezdo, simbolom upora vseh zatiranih širom po svetu. Sama dobro vem, kaj pomeni biti lačen, sam, reven … Zato imam empatijo! Zaradi tega gre moj denar tja, kjer so zlorabe, nesreča, strah … Društvo Palčica recimo … grozne zgodbe!

So vam ljudje hvaležni, ko donirate?

Zelo nerada prenašam zahvaljevanje. Saj vem, da je iskreno, ampak … jaz darujem, ker sama tako hočem. Bi zdržala tudi brez zahvaljevanja. Pa ta podpisovanja, druženja z bralci … saj vem, da morajo biti. Ampak stara sem, utrujena. Potem pa dobim nasmeh modrasa, kakor temu rečem.

Haha. Nasmeh modrasa?

Ja. Včasih mi kaka mamica pravi – veste, moja hči zna vse vaše pravljice na pamet. Daj no, si mislim. Kakšna neumnost! Ampak se smehljam z nasmehom modrasa in podpišem tisto knjigo.

Haha. Svetlana, serjete ga!

Ja kaj, če je pa res. Znam biti pa tudi mrzla, kot kamen. Enkrat sem gostovala v Argentini. Mislim, da je bila Maja Novak tudi z nami. Pesniki smo gostovali tam, pa smo imeli srečanje s tam živečimi Slovenci. Je prišla do mene ena ženska. Ta bela. Gospa s križčka. Hvala Bogu, da ste prišli, je rekla. Veste, koliko smo mi pretrpeli … V vojni se trpi, sem ji rekla. Pri nas so trpeli tudi nedolžni. Kaj naj pa oni rečejo? Debelo me je pogledala in se hitro pobrala. Saj pravim – znam biti mrzla, kot kamen.

Kdo ve, ali je gospo kdo zmerjal z ekonomsko migrantko?

Tega ne vem. Ampak jaz pravim, da je vsak migrant begunec. Zato je treba odpreti meje. Ljudje so se vedno selili po svetu in se vedno bodo. Sprejmimo ljudi, ki prihajajo, z odprtimi rokami. Dokler prihajajo v miru. Evropejci nismo nedolžni, tudi Slovenci ne. Če bomo s sovraštvom nadaljevali, nam bodo prej ali slej začeli vračati …

Na, pa sva spet pri politiki. Kakorkoli obrnem, vidim, da vi s svojim delom in delovanjem poskušate ljudem odpirati oči.

Nikomur ne odpiram oči. Kdo pa sem jaz, da bom komu odpirala oči? Kdor je zabit, je pač zabit, temu Svetlana Makarovič ne more pomagati. Če me ljudje razumejo, me razumejo. Jaz vem, da bo moja dela vedno razumelo nekaj ljudi. Kaj večjih ambicij pa nimam. Sem precej preprosta in v svojih delih ne vidim kakih posebnih simbolov. Drugo je pa recimo – a je kdo res razumel Laibache? Tako zelo pred časom so bili, da jih marsikdo še danes ne dojema. Ali pa – kdo v resnici dojema Krst pri Savici? Jaz mislim, da gre za kritiko pokristjanjevanja Staroslovencev. Pa Cankarja – ga sploh kdo razume? Butelj ne razume, da je Skodelica kave umetnina, ne pa zgodba. Če bi bilo po mojem, bi študente spodbujala, da razmišljajo o Skodelici kave.

Pa Brižinski spomeniki? So umetnina? Jaz imam recimo vtetoviran del, v katerem je zapisano kako so naši predniki lačnega hranili, žejnega napajali, bosega obuvali itd

Res? Pokaži! Noro! Seveda, Brižinski spomeniki so ena ključnih umetnin tega naroda!

Svetlana si ogleduje vtetovirane “Brižince” Foto: Aleš Košir

Koliko pa takale reč, to tetoviranje … koliko boli?

Kakor bi vas mačka opraskala, haha. Prej ste omenjali, da greste s prireditvijo Nosil bom rdečo zvezdo na turnejo. Kje boste gostovali?

Kolikor vem, v Kranju, Slovenskih Konjicah, Velenju, Puli … V Trbovljah smo že bili, bilo je noro! Trbovlje so tradicionalno vrelišče delavstva.

Tudi Jesenice so nekdaj veljale za take. Boste gostovali tam?

Pred kratkim sem gostovala na Jesenicah z nekim recitalom. Ne vem zakaj, ampak le par ljudi je prišlo.

Vas kot umetnico potre, deprimira, če je v dvorani malo ljudi?

Moraš se naučiti, da se s temi stvarmi spoprimeš. Če je v dvorani le deset ljudi, je pa pač teh deset pravih. Zanje se moraš prav tako potruditi, kakor bi se za polno dvorano. Vse moraš dati od sebe. Kar sem hotela povedati je, da ne vem, če bi na Jesenicah zbrali dovolj sredstev za našo prireditev. Saj ne, da bi kdo od nastopajočih ravno zahteval honorar, ampak … neke stvari je vseeno treba plačati.

Sicer pa organizacija takega koncerta zahteva ogromno truda. Pred ljubljanskim koncertom nas je recimo zapustil violinist Klemen Bračko. Strašno mi je žal za njim. Je rekel, da pri čem takem res ne more sodelovati. Moram spoštovati to njegovo odločitev, ampak – ne pa dva dni pred koncertom! Bračko ima nekaj ciganskega v sebi – zelo virtuozen je z violino.

Je z vami težko sodelovati?

Ne. No, upam, da ne. Rada se prilagajam. Sem pa zahtevna, to pa. Tudi zelo izbirčna. Rada tudi komu svetujem, ne bi pa rekla, da sem diktatorka.

Svetlana – z vami bi lahko sedel še ure in ure. Ampak najbrž bom že s pretipkavanjem teh zapiskov, ki sem jih naredil v zadnjih urah, imel ogromno dela. Upam, da naju bo kdo v resnici prebral do konca. Povejte mi pa vseeno – kako, da ste mi namenili toliko časa?

Ja kaj pa vem. Saj samo klepetava. Pa dobra vprašanja postavljate. Niste kot tisti novinarji, ki postavljajo generična vprašanja v stilu – Kaj vam pomeni ta nagrada? Pomeni mi točno to, kar je, odgovorim. V nekaj minutah opravimo.

Haha. No prav. Hvala, ker ste mi naklonili ves ta čas. Mimogrede – je neumno, če vas vprašam po vaši najljubši stvaritvi? Po najboljši …

Sneguročka je najlepša. Pelin poezija je pa najboljša. Vrhunska je!

Svetlana – hvala za vse! Kako vam lahko pokažem, kar bom iz najinega intervjuja spravil skupaj? Pravite, da interneta ne uporabljate …

Ti kar napiši, kakor veš in znaš. Gotovo boš naredil dobro. Jaz sem povedala, kar sem povedala, ti pa to spravi v neko berljivo obliko …

Še kako uro je trajala po-intervjujska kava. Marsikaj bi se še lahko pogovoril z markantno umetnico in marsikaj se tudi sem. Sledil je še obvezen selfie, pa skupno fotografiranje s FotoKoširjem, nekaj malega objemanja in … dogovor za naslednji dan. Svetlana Makarovič me je namreč prosila za neko majceno uslugo, ki pa se je meni zdela neznanska čast. Če ob tem nadgradim še zapis iz uvoda, bi moral dejati takole:

Če bi mi kdo pred leti dejal, da bom pri markantni umetnici lahko preživel kakih pet ur, da me bo doletela čast, da se z njo družim še naslednji dan ter mi bo ob tem lastnoročno skuhala še izvrstno kosilo, bi mu menda rekel, da se mu blede. Ampak prav tako se je zgodilo!

Povezava do knjige, o kateri govori vsa Slovenija (KLIK na fotografijo)

In tako sem se naslednji dan, po neznatni uslugi in izjemni časti, znašel za mizo v skromni kuhinji, uživajoč v izvrstni pašti in klepetajoč s Svetlano Makarovič o njeni noni, prihajajočem  osemdesetem rojstnem dnevu, mafijskem ustroju naše družbe, zaprtem slovenskem literarnem trgu in še marsičem. Ves čas me je mikalo, da bi s telefonom ovekovečeval najino nenavadno druženje, a … sem se raje odločil uživati v trenutku(ih). Če bi bil malo bolj poetično razpoložen, bi kar zapisal, da sem se v veliko umetnico menda malce zaljubil. Ker pa nisem – tako poetično razpoložen namreč – si moram pa le priznati: karizmatična Svetlana me je s svojo lucidnostjo povsem očarala!  Zdelo se mi je, da bi se podobno počutil ob posedanju s kakim Charlesom Bukowskim, morda Ernestom Hemingwayem, Nickom Cave-om …Vožnja nazaj v realni svet, je pomenila kar muko. Vseeno pa je in bo za vedno ostalo zavedanje, da mi je bilo dano doživeti nekaj, kar večini ni – naužiti se družbe ene najbolj markantnih oseb, kar jih je v današnjem času sploh na voljo.

Kaj menite pa vi?

 OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor