Zgodba o …

Pišem: Marko L.

Pred težko nalogo sem bil postavljen tokrat. Ampak tega sem vajen – rad odpiram »drugačne« teme. Bolj me je mučilo nekaj vprašanj v zvezi s tem, ali sem prava oseba, da bi se lotil intervjuja, kakršnemu ste lahko priča tokrat. Zakaj? Moja sogovornika tokrat sta dva, a imam s takimi rečmi že izkušnje (Hellcats) – to torej ni težava. Doma sta na diametralno nasprotnem koncu naše kokoške, ampak …saj … k sreči imam možnost mobilnosti. Tudi tu torej ni težave. Moja intervjuvanca nista slavna v nobenem pomenu besede, a … ne intervjuvam le takih. Tudi tu torej ni težave. Dva problema sta se pravzaprav izpostavila, ko sem razmišljal o tem, ali sem sposoben narediti dober intervju z njima. Prvič – ali se mi bo po odmevnem intervjuju z izjemno Svetlano Makarovič sploh kak moj sogovornik še zdel dovolj zanimiv, izviren … Mimogrede, prav takrat, ko sem se vozil proti mojima dvema današnjima portretirancema, me je dohitela novica o nesrečni usodi pogovora s prej omenjeno umetnico, a to pač ni tema tega zapisa. Kakorkoli že, zdaj je spet na voljo (KLIK). In drugi problem: dejavnost mojih dveh sogovorcev. Sta namreč podjetnika, sam pa ne želim delovati kot kak klasičen reklamni portal. Kakor je kasneje izpadlo, smo se same njune dejavnosti dotikali bolj površno in od daleč, saj vse skupaj ni bilo namenjeno reklamiranju. Meni ljube pa so osebne zgodbe in … taka (ali pa dve, če hočete) je tokrat pred vami. Dragi bralci, pred vami je

Mladi par poznam iz enega od seminarjev Smiljana Morija. Ob tisti priliki smo se nekoliko predstavljali. Sam sem dejal, da se ukvarjam s pisanjem (knjige, intervjuji) in ob nekaj kratkih anekdotah je Smiljan povprašal zbrane, kdo od njih bi želel, da z njim opravim intervju. Če odmislim pravkar omenjenega (drugi del intervjuja še vedno čaka na realizacijo), sta moja današnja sogovorca prva iz te »zbirke«. Že takrat enkrat sem namreč začutil, da »skrivata« zanimivo zgodbo. Trajalo je kar nekaj mesecev, da smo uskladili termine (niste presenečeni, ane?). Največ zaslug pri tem ima Damir, ki je znova in znova skušal najti luknjo v mojih terminih. Nekega lepega poletnega jutra sem se tako končno znašel na skrajnem jugovzhodu Slovenije, v Črnomlju. Skratka – pojdimo končno in medias res:

Dobro jutro Mojca in Damir. Kako sta?

Mojca: Dobro jutro. Sem kar malce na trnih. Še nikoli nisem imela nobenega intervjuja.

Damir: Dobro jutro. Vse je v redu. Veselim se tega pogovora.

Najprej bi vaju prosil, če se nekoliko predstavita, da bodo bralci vedeli, koga predstavljam. Rad bi tudi, da predstavita posel, s katerim se ukvarjata.

Damir: Sva zakonski par Mojca in Damir iz Bele krajine. Ukvarjava se z izdelavo opreme za izdelavo piva.

Mojca: Čisto navaden par sva. Tako, kot tisoči drugih.

Zakaj sta si izbrala mene, da opravim pogovor z vama?

Damir: Mene je pritegnila vaša drugačnost. Prepričali ste me pa s prigodo o intervjuju s predsednikom Pahorjem.

Mojca: Damir je dal pobudo. Jaz sem se strinjala.

Damir: Midva bi rada pomagala ljudem, ki imajo podobno izkušnjo, kot sva jo imela sama. Pravzaprav bi rada pomagala vsem ljudem …

Kaj pa pričakujeta od takega intervjuja?

Damir: Rad bi prebral o sebi kaj, česar še sam ne vem. Morda sem pozabil, pa boste vi izvlekli iz mene. Najbrž boste to znali. Zadnjih pet let, od januarja 2013, se je namreč dogajalo toliko stvari, da se še sam težko zavedam.

Mojca in Damir med intervjujem

O čem govorite?

Damir: O situaciji, ki je sploh privedla do tega, da sva se začela ukvarjati s poslom. Pred tem je namreč zbolela moja mama, ki je vodila družinsko podjetje. Prišlo je do anevrizme na malih možganih. Popokale so ji žilice v glavi in je padla v nezavest. Prizadet je bil center za ravnotežje. V Ljubljani so jo dali v umetno komo. V bistvu nam pa niso povedali, koliko hudo je v resnici.

Mojca: Rekli so nam, naj se pripravimo na najhujše.

Kako se je razpletlo?

Damir: Mama se je po treh tednih zbudila iz kome. Oteklina v možganih je splahnela, ampak nismo pa vedeli, kako bo z njenimi sposobnostmi. Nismo vedeli, kakšne bodo posledice. Je šlo le za možgane. Prej je mama delala po 25 ur na dan. Jaz mislim, da jo je pri življenju obdržala njena izjemna volja do življenja.

Mojca: Potem so jo dali pa hitro na antidepresive.

Oprostita, ampak … zakaj zdaj govorimo o tem? Razumel sem, da je bila mamina bolezen neka prelomnica …

Damir: Jaz sem bil takrat na »elektrofaksu« v Ljubljani zaposlen kot asistent, raziskovalec. Delal sem doktorat …

Mojca: Jaz sem pa končala fakulteto za biokemijo. Delala sem v laboratoriju za biokibernetiko. Leta 2012 sva se nato po sili razmer po desetih letih iz Ljubljane vrnila v Belo krajino. Poleg situacije z Damirjevo mamo je bila tu še porodniška … dobila sva otročka …

Damir: Še prej sem se pa pet let vozil iz Črnomlja v Ljubljano. Delal sem na raznih projektih in se vozil z vlakom po tri in pol ure v eno smer. Pa ni 100 kilometrov zračne razdalje!

Ni bilo nikjer bližje kake primerne službe?

Damir: Dosti izbire tu ni. Ali greš delat v Novo mesto, ali pa v Ljubljano. Lahko imaš pa seveda svoj biznis.

Ampak pri vas je torej že bilo neko družinsko podjetje …

Damir: Mama in oče sta delala polizdelke. Dejansko sem bil papirnati direktor podjetja že takrat, ampak … Saj veste, kako gre to. Vsi smo bili vključeni v podjetje, vsi zakreditirani. Starša, brat, jaz … ampak prav dosti pa o poslovanju nisem vedel.

Mojca: Damirjev brat je rekel: Treba bo it’ v firmo in izplačati plače.

Damir: Ampak podjetje je takrat imelo za milijon evrov dolga. Ničesar nisem vedel o tem. Kasneje sem ugotovil, da je mama že pol leta pred tem vedela, da več ne bo imela za plače.

Mojca: Damirjeva mama in oče sta že leta 1990 ustanovila podjetje. Tisto je bilo … kako naj rečem… obdobje vinogradništva.

Damir: Moj oče je v tistih časih pomagal tastu v vinogradu. Takrat so uporabljali še lesene sodove. Potem pa je zanj izdelal prvi t.i. rostfrei sod.  Izpadlo je tako dobro, da so po enakih začeli povpraševati še sosedje, pa si je rekel – to bi pa lahko počel profesionalno.

Dobro. To so bili torej začetki. Ampak kako pa je potem prišlo do milijona evrov dolga?

Damir: Mama in oče nista bila dobra v marketingu. Samo delala sta rada. To je bilo premalo.

Mojca: Damirjev oče je bil inovator. Znal je narediti odlične stvari, ni jih pa znal prodati. Hitro se je tudi pojavila konkurenca. V tistem času so bile tudi neke … kako bi povedala preprosto … subvencija za rušenje vinogradov. Torej – od države. Okoliščinam se nista znala prilagoditi.

Damir: Večinoma sta delala kot podizvajalca. Ni bilo lastnih izdelkov. Sami polizdelki. Kaj dosti marketinga niti nista potrebovala. Preprosto sta izpolnjevala naročila. Precej let je posel rastel. Postavila sta nov poslovni objekt, vsega skupaj dajala kruh petintridesetim zaposlenim. Od leta 2008, od nastopa svetovne gospodarske krize, pa so upadala naročila, število zaposlenih. Treba je bilo najemati kredite za poslovanje, to pa je peljalo v začaran krog …

V delavnici podjetja BREWIKS

To je bilo torej leta 2012, po štirih letih krize?

Damir: Točno. Leta 2012 je bilo leto, ko se je noro veliko dogajalo. No, pa leta 2013. Najprej sva z Mojco obnovila domačo hišo. Dobila sva dojenčka … V začetku leta 2013 se je zgodila mamina anevrizma, ob koncu leta je šla pa tudi Mojca nato skozi eno resnejšo operacijo.

Tudi Mojca je šla skozi resnejšo operacijo?

Damir: Ja. Na kolenu. Pogačica ji je skakala ven …

Mojca: Enkrat sem padla. Ampak dojenčka sem pa obdržala. Tudi praske ni imel.

Leto 2012 je bilo torej zelo turbulentno, ampak v letu 2013 so pa zadeve le še eskalirale …

Damir: Točno. Midva z Mojco pravzaprav ničesar nisva vedela o ekonomiji in marketingu. Edino to sva vedela, da nočeva pustiti ljudi na cedilu. Ne zaposlenih, ne dobaviteljev, ne tistih, ki so posodili denar …

Ok. Kaj se je torej zgodilo?

Damir: V dneh pred anevrizmo je mama menjala računalnik, tako da sem k sreči poznal vsaj gesla za dostopanje do zadev. Ampak o samem poslovanju podjetja dejansko nisem imel pojma, vse je vodila mama. Še plač nisem znal izplačati.

Mojca: Potem smo se morali pa lotiti t.i. reverse inženiringa. Treba je bilo iti skozi vse fascikle, preiskovati poslovanje, gledati, kaj se je v resnici dogajalo … Zvečer sva dajala z Damirjem otroke v posteljo in nato šla v firmo … Damirjev oče je bil takrat v šoku.

Takole vaju poslušam že dobre pol ure. Damir, zdi se mi, da ste vi veliko odločnejši, prodornejši. Mojca je pa bolj v ozadju. Me občutek vara?

Mojca: Jaz sem arhitektka, Damir je pa bolj … hammer, haha.

Damir: Mojca je bolj vizionarka. Zna razmišljati za leto, dve, tri, pet naprej. Jaz sem bolj človek akcije. Priznam, pogosto imava šum v komunikaciji.

Haha. Lepo, da priznate! OK, zdaj smo torej prišli do nekega preloma. Kako so se zadeve razvijale?

Mojca: Šla sem do strokovnjakov. Nisem želela ponoviti napak, ki so v podjetju bile storjene. Leta 2014 sem začela študirati management.

Damir: Poskušala sva z več različnimi stvarmi. Nisva predolgo vztrajala – če se kaka reč ni prijela, sva pač začela z drugo …

Recimo?

Damir: Nekaj časa sva se ukvarjala s sirarsko opremo. Zdelo se je, da najhitreje »pridela« denar.

Mojca: Ampak cash flow je bil vseeno slab.

Damir: Potem pa sva nekako dobila idejo o opremi za pivovarne.

Mojca: Opazovala sem ostale proizvajalce. Vse je bilo tako … na veliko. Pa sem si rekla – če recimo drugi delajo pivovarne za 2000 litrov, jih pa mi delajmo … kaj pa vem … za 200. Če vsi delajo velike, pa mi delajmo majhne.

Mojca Imširović

Situacija se je torej začela popravljati?

Damir: Ah, ni šlo tako preprosto. S polizdelki smo sprva delali še 15000 evrov minusa na mesec.

Mojca: Damirjev oče in brat sta nekoč podpisala neko pogodbo, po kateri sami ne bomo delali pivovarske opreme.

Damir: Ko je človek stisnjen v kot, dobi najbolj genialne ideje. Nebrušene diamante. Bral sem tisto pogodbo znova in znova in iskal luknje. Ugotovil sem, da v njej piše, da pivovarske opreme ne bomo delali z znanjem našega pogodbenega partnerja.

Torej?

Damir: Torej smo razvili nekaj povsem svojega. Z našo opremo smo naredili unikatno pivovarno na svetu.

Vrnimo se še malo k milijonu dolga. Ogromna številka je to. Kakšni so občutki, ko človek ugotovi, da ima milijon evrov dolga?

Mojca: Saj v bistvu šele zdaj ugotavljava. Prej so zadeve potekale tako hitro, da občutkov ni bilo čas poslušati.

Damir: Prav o tem bi pravzaprav rad govoril. Dve leti norega tempa sem zdržal. Dve leti kreative. Potem me je pa v kremplje dobila depresija.

Tudi sam imam izkušnje s tem. Kako sta se vidva borila?

Mojca: Jaz sem imela že tovrstne izkušnje. Tudi z izgorelostjo. Dejansko se mi ni več dalo zjutraj vstati iz postelje. Ni bilo več energije. Vem, da bo komu to slišati nemogoče, ampak … tudi za lastnega otroka nisem bila več sposobna skrbeti. Ko sem spet zanosila, sem se morala nekako vzeti v roke.

Damir: Priznam, jaz njene depresije sploh nisem zaznal. Preveč sem delal. Sploh nisem vedel, da so kakršnekoli težave.

Mojca: V postelji sem poslušala meditacije. Opazovala sem Damirja. Videla sem, da se nekaj dogaja tudi z njim.

Dvojna depresija torej?

Damir: Jaz sem začel piti. Veliko piti. Po liter žganja! Niso me toliko bolele številke. Bolj me je bolelo, da delam, se borim, imam ideje … vem, da je vse prav, pa ne deluje. Potem pa vzameš flašo in se »rešuješ«. Tam v letu 2014 je še bilo nekaj pritoka denarja. Zdelo se je, da bomo zdržali še nekako tri mesece. Potem so se začele pa izvršbe, blokade … Razmišljal sem o tem, da morajo naši zaposleni preživeti. Imajo otroke, kredite, najemnine, obveznosti … Takrat sem začel telefon dajati na potiho. Preveč klicev je bilo, preveč vprašanj, na katera nisem poznal odgovora. Bežal sem. Vsak klic … kot bi me stresla neskončno močna elektrika!. Z živci sem bil čisto na psu. Še danes imam zvonec na telefonu izključen.

Mojca: Fantom več nismo mogli izplačevati plač. Tudi midva si jih nisva izplačevala. Živela sva od moje porodniške.

Damir: In od pokojnine mojih staršev.

Živčno stanje torej …

Damir: Napisal sem si sto številk …

Mojca: Videla sem ga, kako je tik pred koncem … Sama sem skrbela za družino, on pa … kakor bi lebdel v nekem vzporednem svetu. Osem mesecev je bil v močni depresiji. Ni bilo več smeha, v njem ni bilo več nobenega žara.

Damir: Dal sem si sto dni časa. Potem sem pa črtal številke. Če se v stotih dneh situacija ne izboljša, bom odnehal, sem si rekel. Pri 83 sem prenehal … Ko se nama je rodila Eva, pravzaprav sploh nisem več zaznaval. Še danes se ne spomnim kaj dosti iz tistega obdobja.

Po osmih mesecih, ste se pa spravili iz depresije, Damir? Kako?

Damir: Po osmih mesecih, ko si je Mojca zlomila prst in sem hranil malo Evo, sem se pravzaprav enkrat resnično zalotil ob misli – pa saj imam vendar otroka! Majhnega otroka!

Takrat ste se torej odločili, da se boste spravili k sebi?

Damir: Razmišljal sem seveda negativno. Razmišljal o tem, kako vse skupaj končati. Če se obesim, sem si mislil, me bodo videli. Tega nočem. Sram bi me bilo, če bi se ustrelil. Saj vem, sliši se neumno. Kakih tablet pa si tudi nisem upal požreti. Tablet se bojim, nisem se upal zastrupiti. Planiral sem, da bom odpel varnostni pas v avtu in razmišljal, kako hitro moram peljati, da se bom ob karambolu zares ubil. Nisem hotel ostati invalid. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem ob večernih vožnjah vedno ekstremno zaspan. Na ta način bi vse res bilo videti, kot nesreča. Ampak volan nekako ni hotel v levo, tudi ko sem se že peljal … Ena nevidna roka me je prijela. Čutil sem roko na rami in takrat sem si rekel – povej Mojci, kako se počutiš. In sem. Neko noč sem jo zbudil in ji vse povedal. Pogledala me je, me pobožala in mirno rekla – vse bo v redu.

Mojca: Verjemite mi, da takrat nisem več spala. Ampak … kakor bi mu neko breme padlo z ramen.

Hja, depresija …

Damir: Zelo se mi zdi pomembno, da se o tem govori.

Mojca: Otroci ti pomagajo najti pot iz depresije. Večkrat sem se zalotila, da opazujem svoja otroka. Brezskrbna sta, igriva. Rekla sem si – taka sem bila v otroštvu tudi jaz. Spet hočem biti!

Damir: Otroci so tudi izvir čistih misli. Pravzaprav se od njih lahko učimo. Enkrat sem obuval sina, pa mi je nenadoma rekel – ati, nikoli ne obupaj! Ali pa – nikoli nisi sam. Avto ni nor, ti si nor. Ne smeš se predati.

Mojca, sumim, da ste imeli vi prste vmes …

Mojca: Pojma nimam, od kod mu take ideje. To je sporočilo od zgoraj. Tudi meni je hči v opomnik, da sem lahko igriva in ženstvena.

Damir Imširović v delavnici podjetja BREWIKS

Kakšen vpliv pa je vse tole skupaj imelo na vajino zasebno življenje? Na partnerske odnose?

Damir: V bistvu nobenega. Sva imela srečo, da sva delala skupaj …

Je to res sreča?

Damir: Pa saj v resnici ni bilo niti možnosti za kak odklon. Za kako drugo pot.

Mojca: Vsak dan sem mu pošiljala motivacijske misli in članke. Večkrat na dan!

Damir: Ampak sprva ti to ne pomaga.

Mojca: Ampak si se pa končno kdaj spet nasmejal. Skratka – naučila sva se, da se je potrebno kdaj tudi ustaviti!

Prvič sem vaju srečal na motivacijskem seminarju. So vama pomagale tudi te reči?

Damir: Napaka je, da si ljudje mislijo, da bo po takih seminarjih vse drugače. Ne bo! Mimogrede – kdaj boste objavili drugi del pogovora s Smiljanom Morijem? Težko ga čakam. S samim zavedanjem in ponotranjenjem informacij, ki jih pridobiš na takih seminarjih, človek ne premakne zadev! Potrebna je akcija. Ampak akcije navadno ni, ker je znanja premalo. 

Mojca: Znanja in podpore okolja. Navdušenje po takih seminarjih običajno po nekaj dneh splahni. Človek se vrne natanko med tiste ljudi, ki so ga vajeni v … kako bi rekla … pred-seminarskem stanju. Ko pa enkrat hočeš svoje navade spremeniti, pa najprej naletiš na odpor prav pri le-teh. Midva sva si kar zamenjala okolje …

Ne govorite o fizičnem okolju? Iz Ljubljane nazaj v Belo krajino?

Mojca: Fizično, poslovno, personalno … Na omenjenem seminarju Smiljana Morija sem ugotovila, da sem spričo dogajanj v zadnjih letih popolnoma pozabila nase. Zanemarila sem se. Pa ne v fizičnem smislu – v duhovnem.

Damir: Jaz sem pa ugotovil, da se ne vrti vse samo okrog mene …

Je bilo to v tistem čustvenem trenutku, ko se je najprej pred vsemi zlomila Mojca, kaj kmalu pa smo z njo skupaj hlipali vsi v dvorani?

Damir: Točno takrat. Nekaj v meni je prebilo … Sem pa ugotovil, da s to osebo skupaj lahko naredim marsikaj v življenju. Ampak v sodelovanju. Ne le vse – zame, zame, zame!

Sta vidva zmogla potem kako akcijo? Ali je navdušenje za spremembe tudi počasi splahnelo?

Mojca: Po povratku s seminarja sem odprla novo podjetje. Čisto svojo firmo.

Damir: Dva dni sem bruhal. Tako močan preboj v razmišljanju sem moral storiti.

Mojca: Začela sem obiskovati predavanja na temo pomoči podjetnikom.

Damir: Mojca bi rada pomagala bolj ženskam. Spisala je priročnik, ki ga bo … no, bo povedala Mojca, ko bo čas … Je pa res, da sem bil jaz prvi, ki sem ga začel striktno uporabljati. Testirala ga je na meni, haha.

Mojca, kako je s tem priročnikom?

Mojca: Delala sem ga zase. Če deluje zame, sem si rekla, bo deloval tudi za Damirja. In res je. Dobili ga bodo tudi naši zaposleni.

Z depresijo sta pa torej opravila?

Damir: Jaz sem. Verjamem, da sem se toliko naučil, da se ji več ne bom prepustil. Ko pridejo dnevi, ko se počutim slabše, si pa ogledam, za kaj vse sem hvaležen. Vsako jutro si namreč zapišem, za kaj vse sem hvaležen.

Mojca: Če to narediš zjutraj, si ves dan … na power!

Je tisti milijon dolga zdaj preteklost?

Damir: Podjetja še nisva rešila v celoti. Analizirala sva mnogo drugih podjetij, opazovala kaj delava drugače, slabše od drugih. Razvil sem metodo s kockami, s katero lahko vsakomur pokažem, kje se njegova zgodba seseda, če ne dela stvari, ki bi jih moral za uspešno vodenje poslov.

Mojca: Damir je izrazito vizualen tip človeka. Stvari mora videti, da si jih lahko predstavlja. Ampak takih je mnogo ljudi. S temi kockami je postavil vizualni model s petimi plastmi za dolgoročni uspeh v podjetništvu.

Damir preprosto – z metodo kock – pokaže, kaj je v podjetju narobe.

Rešitve na osnovi lastnih zablod in bolečih izkušenj torej?

Mojca: Brez bolečih osebnih izkušenj rešitev ne bi našla. Nekaj je suhoparna teorija, drugo je pa govoriti iz osebnih izkušenj. Zato si zdaj želiva pomagati drugim. Vem, da se marsikateri podjetnik znajde v težavah, ko ne ve več, kako naprej …

Damir: Rad bi bil natančen, neposreden – naredi to in to! Ali pa zapri firmo še preden ti vzamejo hišo! Pojdi nekam delat, če nisi za posel. Je že tako, da ni vsak. Nič ni narobe s tem.

Zdaj se bosta torej poleg pivovarske opreme ukvarjala tudi s predavanji?

Mojca: Povej mu tisto o kuharskem receptu!

Damir: Misliš? Haha, prav. Nekoč sem napisal kuharski recept za matematiko. Za odvode, integrale, blablabla. V kopirnici zraven faksa sem jih delil zastonj. Sem šel pa na kako pijačo, to pa, hahaha. Sem naredil tako: točka 1 – naredi to in to. Točka 2 – naredi to … Na ta način poskušam zadeve prikazati tudi sedaj.

Mojca: On bi rad komplicirane stvari prikazal na preprost način. Jaz se v te reči kar poglobim. Želim jih razumeti. Gledala in obiskala sem tečaje T Harv Ekerja in se mnogo naučila. Oba sva jih obiskala in razvila svoje ideje.

V kakšnem smislu?

Mojca: Rdeča nit vsakega podjetja mora biti vedenje – ZAKAJ si odprl podjetje. Potem moraš delati na t.i. BRAND BUILDINGU. Ljudje te morajo poznati. Sledi COMPANY BUILDING. To vključuje neke produkte, po katerih nisi znan, ti pa pomagajo vzdrževati tvoj brand building. Mora imeti dobro organizirano KORPORACIJSKO STRUKTURO. Tudi o tem je seveda potrebno pridobiti najprej znanja. In končno – moraš imeti dobro utečen MIND SET. Bodo vaši bralci znali toliko angleško, da bodo to razumeli?

Verjamem, da.

Damir: Vse to mora biti. Velja čisto za vse, od malih s.p.-jev, pa do velikih korporacij.

Mojca: Nekaj tednov nazaj se je tu pri nas obesil nek podjetnik …

Damir: Takih novic ne marava več slišati. Rada bi pomagala.

Ampak kaj je potem vajin cilj? Delanje pivovarske opreme, ali predavanja?

Damir: Imava ogromno fantov z odličnim znanjem. Ni se nama zdelo prav, da bi mi naredili kompletno pivovarno, potem bo pa nekdo gor nalepil svojo nalepko. Zdaj že lahko rečeva, da bo is pomočjo naših proizvodov nekdo čez nekaj mesecev delal pivo … kaj pa vem … na Japonskem.

Mojca: Nekoč smo razglabljali o opciji, da bi prodali podjetje. Bila sem proti. Rekla sem, da se raje osredotočimo nase, na svoje početje, svoje blagovne znamke. Velike firme te samo izkoriščajo.

Damir: Tri ponudbe so bile za prodajo firme, pa nismo prodali. Štiri leta sem potreboval, da sem ugotovil, da s polizdelki ne bomo uspešni. Velike firme te samo znova in znova privijajo. Vedno bolj in bolj. Ti si v vedno večjih težavah, oni pa vedno bolj bogati. Ko smo bili v zares hudih težavah, sem poskušal izpogajati boljše pogoje za naše poslovanje. Ni bilo posluha.

Kako bo pa z nastopanjem na odru, ko bosta imela predavanja?

Mojca: Jaz sem rojena za oder. Pred leti sem v Metliki zmagala na karaokah in dobila 40 kilogramov čokolade. Takrat sem pač toliko tehtala. Prijavila sem se tudi na POP-stars …

Damir: Jaz nikoli nisem imel želje po nastopanju. Bolj bi rad pomagal. Dobro se bom pripravil. Ne morem priti v situacijo, da mi bo nekdo oporekal in spraševal, jaz pa ne bom mogel ponuditi odgovora.

Kdo pa ima odločilno besedo pri vajinih odločitvah?

Damir: Jaz vedno potrebujem leta, da se o kaki stvari odločim, haha.

Mojca: Jaz imam vedno ideje. Ampak najprej morajo dozoreti. Vse ob pravem času.

Odgovorila mi pa nista.

Damir: Restavracije izbiram jaz, haha. Avto si izbere pa vsak sam.

Mojca: Nekoč je bil za te reči odgovoren Damir. Kadar se ni znal odločiti, smo pač opazovali, ali zadeva prinaša več plusov, ali več minusov in se potem odločili.

Damir: Osemnajst let sva skupaj. Rekel bi, da se zdaj tudi odločava skupaj. Tudi na predavanja hodiva skupaj …

Mojca: Razen na 500 podjetnic, hahaha.

Damir: Še tole bi dejal – Mojca ima na čez t.i. čustveni marketing. Jaz pa bolj tehnikalije. Lahko ugotovim, kaj je narobe. Ampak razloži zadeve pa ona bolje.

Koliko denarja sta porabila v zadnjih letih za predavanja?

Mojca: Ogromno. Ampak se tudi zelo hitro vrne.

Damir: Eno predavanje letno ne zadošča. Potrebuješ vsaj dve leti konstantnega dela.

Mojca: Potrebuješ pa tudi coacha.

Damir: Se strinjam. Dober coach ti bo postavil prava vprašanja. Taka, po katerih se zamisliš. Zdi se mi, da je pri nas že šolski sistem narejen po kopitu – glej, da ne boš slučajno česa naredil iz sebe! Tako potem delujejo tudi podjetja. Stoj, ne glej k sosedu, delaj. Ko se bo oglasil zvonec, pa pojdi domov. Midva delava obratno. Spodbujava ljudi, da razmišljajo.

Kako pa potem svoje zaposlene nagrajujeta?

Mojca: Joj … denarja še ni na pretek. Še se ubadamo z dolgovi. Najbrž ste hoteli to vprašati?

Damir: Ampak bo.

Mojca: Včasih pade pečenka, haha.

Damir: Dava jim svobodo. Če ima kdo kaj opraviti, naj gre in opravi. Imava tudi nekaj ljudi iz Bosne. Ko so prazniki, ali kaj podobnega, jih »spustiva« kak dan prej. Naj ne stojijo v kolonah na cestah. Ljudje so, imajo družine.

Bosne? Imata tudi sicer kaj tujcev? Bela krajina se pogosto omenja v povezavi z begunskimi problemi. Bi zaposlila kakega begunca?

Damir: Meni je vseeno, kdo je od kod. Tudi v prejšnjem valu so iz Bosne prišli begunci. Moj oče je bil pa pred desetletji v današnji terminologiji itak ekonomski migrant. Ampak iz Bosne so ob zadnji vojni vseeno prihajali otroci, ženske in starci. Ne vem, kaj naj si mislim ob vsem tem zdajle … Če bi takega begunca že lahko zaposlil, bi ga najprej morala sprejeti moja ekipa fantov. Na to najbolj gledam. Bi pa seveda moral spoštovati naše običaje.

Kako pa zaposlujeta domače ljudi? Po kakšnih kriterijih?

Damir: Zadnjega domačina iz Črnomlja sem slabo uvedel. Najbrž še nisem dober v tem. Ampak ga je pa ekipa podprla, tako da je ostal.

Mojca: V nekako treh mesecih se vidi, če je človek pripravljen delati, ali pa … saj veste … išče kotičke, kjer se bo skril.

Damir: Jaz ocenjujem, da človeka dobro poznam po nekako 24 tednih. Ne gledam toliko na to, koliko izdelkov je naredil … to se vse da popraviti. Ne da se pa popraviti karakterja. V petih letih, odkar se s podjetništvom ukvarjava, se je število zaposlenih zvišalo z 12 na 15, ampak se je pa zamenjalo v podjetju čez 30 ljudi.

Kakšne pa so pri vas plače v primerjavi s konkurenco?

Damir: Nisem preverjal. Moj cilj je, da bi bile boljše. Je pa tako – nekateri so k nam prišli prav z namenom, da se priučijo dela in gredo potem k Akrapoviču. Ker so tam boljše plače. Nekateri pridejo tudi z navado pogostega menjavanja služb … Ni enoznačnega pogleda na te reči.

Mojca: Tudi to je treba povedati – nekaterim je to sproščeno ozračje v našem podjetju prav v breme. Nekateri potrebujejo nadzor, priganjanje – naredi to in to. Drugim je spet to neverjetno všeč. 

BREWIKS – pivovarstvo od A do Ž

Kaj bi v bistvu rada dosegla s to sproščeno atmosfero?

Mojca: Meni je vseeno, koliko kosov kdo naredi na dan, če povem preprosto. Rada pa bi, da so narejeni dobro. Ne maram pa izkoriščanja te svobode. Bom pa povedala še tole, kar bo razumel povprečni Slovenec: rada bi, da bi ob pogledu na parkirišče pod oknom domače firme stali samo dobri avtomobili.

Haha, odlično! Kaj še ponujata svojim zaposlenim? Imata kake t.i. team buildinge? Včasih se jim je reklo – sindikalne zabave, izlete …

Mojca: Mi najamemo avtobus in gremo na kak dnevni izlet. V kratkem bomo šli na gokart v Ljubljano.

Damir: Te reči naredimo med delovnim tednom. Naj imajo vikend zase in za svoje družine. Ampak to prakticiramo šele v zadnjem letu …

Mojca: No, prej so bile pa pečenke, haha … Je zmanjkalo elektrike in nismo mogli delati, smo imeli pa piknik, haha.

Omenjala sta Akrapoviča. Svetovno znano podjetje deluje v Črnomlju. Kako je s kadrom – vam Akrapovič hodi v zelje?

Mojca: Oh, Akrapoviča in naju težko uporabimo v istem stavku. Sicer pa prihod Akrapoviča v Črnomelj vidim kot izrazito pozitivno dogajanje. Akrapovič ima brand. Morda bodo tudi naši fantje tako lažje razumeli najina prizadevanja.

Damir: Akrapovič je dober za vso skupnost. Ljudje imajo službe, več je pobranih davkov za občino. Polne so trgovine, gostilne, vsi imamo od tega nekaj. Pa tudi naju s svojo prisotnostjo prisili v boljše plače, v boljše delovanje.

Sponzorirata kak športni klub?

Mojca: Bolj gasilska društva. Pa za cerkev kaj naredimo, če kaj potrebujejo.

Damir: Saj ni kakih resnejših športov pri nas. Smo premajhno okolje. Eden od naših fantov trenira nogomet. Smo kupili trenirke za moštvo, sicer pa ne sponzoriramo v večjem obsegu. Nismo še Akrapovič, ki je vsepovsod prisoten, haha.

Mojca: Mi smo zlati sponzor svojim fantom, haha …

Haha. Se bodo fantje strinjali?

Mojca: Mislim, da. Upam, da.

Damir: Saj to je bolj tako – če kdo kaj potrebuje, si pač naredi. Kako kapo za dimnik, ali kaj podobnega. Pa potem nič ne plača.

Kam sicer ljudje gravitirajo iz teh krajev? Bolj proti Ljubljani, ali bolj proti Zagrebu?

Damir: Bolj proti Ljubljani, seveda. Na oni strani Kolpe je vse še bolj revno …

Koliko pa vidva sodelujeta s tujino?

Damir: S tujino delava veliko. Sem bil pa zelo malo po svetu. Bolj so ljudje prihajali k nama. Še sam bom moral kam …

Od kod so vaju obiskovali poslovni partnerji?

Mojca: No, poleg Slovenije še iz … moram prav pogledati … iz Hrvaške, Srbije, Makedonije, Črne gore, BiH, Albanije, Grčije, Cipra, Romunije,  Madžarske, Češke, Moldavije, Ukrajine, Estonije, Švedske, Nemčije, Avstrije, Nizozemske, Belgije, Anglije, Irske, Škotske, Francije, Italije, Španije, Islandije, Alžirije, Južne Afrike, Izraela, Rusije, Indije, Nepala, Kitajske, Južne Koreje, Japonske, Avstralije, Nove Zelandije, ZDA, Argentine … iz štiridesetih držav, če se ne motim.

Bomo rekli še kako o otrocih? Kako jih vzgajata?

Mojca: Rada bi, da bi opažala okolje. Pa ko bosta večja, naj hodita na predavanja. Samo šolanje je pomembno, ni pa dovolj!

Damir: Rad bi ju naučil samostojnosti. Nočem jih pa usmerjati. Midva z Mojco morava poskrbeti zase, saj na stara leta nočeva biti v breme. Onadva pa morata biti sposobna delati. V šolo morata hoditi. Sistem je sicer slab, ampak do informacij te pa le naučiti priti.

Mojca: Točno. Če bo hotel po svoje, mu bom recimo dala stanovanje, če bo to v moji moči. Ampak zase bo moral skrbeti pa sam. Izobraževanje pa, kakor sem že povedala, se začne šele po diplomi.

Dajmo za zaključek reči še kako o denarju. Kakšen je vajin odnos do denarja po vsem tem, kar sta mi v minulih urah opisovala?

Damir: Denar ni potreben za srečo.

Mojca: Je pa sredstvo, ki ti lahko pomaga v iskanju le-te.

Damir: Potrebujemo ga, da sistem živi, da deluje. Pa da se postavi razumna cena izdelkom. Mojčin priročnik bo recimo stal 50 EUR. Ker … če bo nekdo že ravno moral plačati zanj, se bo potem tudi držal naukov iz njega. Trinajst različnih vaj je notri, devetdeset dni dela.

Mojca: Jaz recimo izhajam iz delavske družine. Starša sta rekla, da je lepo, če te šef ob prihodu na delo pozdravi. In če te kdaj pohvali za opravljeno delo. Primeren odnos veliko zaleže. Denar je pa seveda tudi potreben. Ampak mislim, da to ni dobro vprašanje za konec …

Zakaj?

Mojca: No, midva bolj želiva izpostaviti to najino željo po pomoči ljudem v težavah. Ko sem šla v zdravstveno šolo, sem spoznala, da fizično v enem dnevu lahko kvalitetno recimo pomagam desetim ljudem. Ampak jaz sem želela pomagati več ljudem. Zato sem še študirala. In zdaj sem tu, kjer sem. Zdravstvena šola, študij biokemija, dogajanja v firmi … vse to človeku zgradi pot …

Mojca in Damir – zanimiva zgodba

Ob koncu pa vseeno izkoristimo priložnost in reklamirajmo nekoliko BREWIKS, vajino podjetje za izdelavo pivovarske opreme …

Damir: Kaj naj rečem? Izdelujemo inovativno pivovarsko opremo. Ampak čakajte malo … tudi jaz bi se pridružil Mojci – zaradi tegale intervjuja nekdo BREWIKSA ne bo vzljubil. Meni je bolj bistveno, da ljudje spoznajo, da dejansko obstajajo načini, kako premagati težave v poslovanju, s tem povezane zasebne stiske in podobno. Da obstajajo metode, kako priti iz bolečine.

Odlično. Povejta mi le še, kako vaju ljudje lahko kontaktirajo, če bi kdo – iz kateregakoli razloga pač – želel?

Mojca: Na spletu so vse informacije o podjetju. Vsak jih lahko dobi z nekaj kliki. Saj veste, striček Google vé vse, haha.

Mojca in Damir, hvala za vajin čas! Pa veliko sreče v prihodnje.

Mojca in Damir: Hvala tudi vam. Večkrat spremljava vaše pisanje in … kar tako naprej.

Ob koncu že tako nekaj ur dolgega intervjuja, sta me moja intervjuvanca še pogostila v bližnji gostilni. Bele krajine nihče ne zapusti lačen, sta dejala. Obiskali smo tudi pivovarno, ki jo vodi Damirjev brat z ženo. Tam sem se podučil o osnovah varjenja piva, videl ponudbo piv (in jih tudi preizkusil; doma seveda) ter izvedel, da bo iz istega podjetja na trg kmalu prišla tudi ponudba viskija in konjaka. Saj ne, da bi človek ravno reklamiral alkohol, ampak … lahko potrdim, da so njihovi izdelki odlični. Ali je to zaradi izjemne kvalitete Mojčinih in Damirjevih produktov, ne bom sodil … Morda bo ob tem zabavno prebrati dejstvo, da sta Mojca in Damir moja prva portretiranca, s katerima sem klepetal v živo in ne naredil skupne fotografije. Kaj je temu botrovalo? Množica informacij, alkoholni hlapi, ali pa pač … moj EMŠO? Kdo bi vedel! Čakalo me je še precej vožnje proti domu. Zbiranje vtisov je trajalo kar nekaj dni. Pa tudi razmišljanje o tem, kako naj se reči lotim.

Aja, pa še tole – po mnogo, mnogo letih, sem spet obiskal kraje, kjer sem … zdi se mi, da … leta 1983 (morda pa le ’84 ali ’85?) sodeloval v mladinski delovni akciji. V bližnjem naselju še vedno prebivajo Romi, njihova bivališča po nedavnem neurju pa niso videti dosti drugačna, kot tistega davnega leta. V bivšem vojaškem objektu, kjer smo tedaj stanovali brigadirji, si pridobivali žulje, skrivoma kaki brigadirki ukradli kak poljub in … se na splošno imeli prima … ima zdaj prostore policija. 

Koliko mi je uspelo narediti tole branje zanimivo – ne vem. Sem pa podrobneje spoznal dva zanimiva človeka z neizmerno življenjsko energijo in zanimivo filozofijo. Upam, da sem izpolnil vsaj njuna pričakovanja. In upam, da sta bila všeč tudi vam.

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam.

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!



Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
julij 27th, 2018

Dodaj odgovor