NOSTALGIJA

Pišem: Marko L.

Leto ’81. Morda tudi ’82, ali pa celo ’83. Takrat enkrat. Po mestu so se pojavili plakati. Vsepovsod so viseli; kamorkoli je človek pogledal, je naletel nanje. HAZARD, je pisalo na njih. Nakon turneje po belome svetu – napokon i u vašem gradu! Tako bi najbrž zapisal kak genialni režiser z Balkana, če bi danes delal film o tedaj najpopularnejši slovenski skupini. In ko že govorim o popularnosti – skupina Hazard je v tistih letih zares skočila iz vsake paštete …

Po vsem mestu so viseli tisti plakati in vabili na koncert. Koncert v Kino Radio. Mali, pegasti fant, s frizuro (rdeče) regratove lučke, v prvih letih pubertete, je bil zaljubljen v Hazarde. Najbrž tudi v kako brstečo sošolko. Tako lepe pesmi so imeli (Hazardi namreč), tako so se znali z njimi dotakniti fantove duše. Fant je mamo prosil, če bi si smel ogledati koncert. Bova videla, je rekla, upajoč, da se bo v dveh tednih, kolikor je še manjkalo do koncerta, v njeni denarnici kaj spremenilo. Denarja pa v družini ni bilo …

Prišel je dan koncerta. Nič se ni spremenilo v mamini presušeni družinski zakladnici. Fant je sprva tiho jokal v svoji sobi, nato pa si razčesal svojo lučko, nase dal edine hlače, ki jih je takrat premogel (vinsko rdeče, na zvonec), zeleno majico z ogromnim ovratnikom in … se sprehodil do le kakih dvesto metrov oddaljene dvorane Kina Radio. Ogromno ljudi je bilo tam. Odraslih ljudi, zaljubljenih parov. Dolgi lasje so bili tedaj (še vedno) v modi. Fant je opazoval. Pivo, cigarete, glasen smeh, množica …




Pred bližajočo se uro začetka koncerta, se je gruča postopoma začela pomikati po stopnicah v staro zgradbo kina, ki ga je fant sicer dobro poznal. A tokrat v dvorano seveda ni mogel. Truma mladih se je počasi zgnetla v dvorano, le še kak zamudnik je ves zasopihan pritekel. Naš junak je jel prisluškovati. Ničesar ni bilo slišati. Tudi kadar so se vrata tu in tam odprla in je kak obiskovalec nujno moral odtočiti odvečno količino piva, je bilo iz dvorane slišati le razposajeno in pričakovanj polno množico človeških glasov. Glasbe Hazardov pač ne. Dolgih 20 minut je minilo in mali, rdečelasi fantovski ekvivalent Pike Nogavičke je jel postopati okrog stavbe starega kina.  Naenkrat pa … brum, bas, bum … bruuum … zvoki izza debelih, starih zidov. Fant je pritisnil uho na steno. Bruum, bas, bum … ničesar ni razločil. Katera pesem je to? se je spraševal. Je morda Marie, ne piši pesmi več, je Vsak je sam? So najlepše pesmi že napisane? Morda kaka četrta, peta? Prav nič niso prepuščali debeli, stari zidovi. Le globoke, bobneče zvoke. Pikec Nogaviček je še nekaj časa vztrajal, potem pa se žalosten vrnil domov in na stari gramofon rdeče barve postavil ploščo s Hazardi. Dolga leta o tem ni spregovoril z nikomer, bolečina pa se je skrivoma zajedla v fantov podzavestni spomin.

Leto Gospodovo 2018. Jutranja prometna konica v smeri proti Ljubljani se začne že dobrih 15 kilometrov pred glavnim mestom miniaturnega poizkusa državice. Petinštirideset minut porabi nekdanja mešanica Johna Travolte iz sedemdesetih in Micka Hucknalla – danes si reče pisec – za teh zadnjih 15 kilometrov. In seveda zamudi. Zamudi na pogovor z gospodom, ki sliši na ime

Miro je morjeplovec. Je tudi oče in dedek. Predvsem pa je bobnar. Bobni so zaznamovali njegovo življenje. Tudi življenje marsikaterega Slovenca, ki je danes v srednjih letih.  Pravzaprav si človek redko zapomni bobnarja, večinoma so v glasbenih skupinah bolj v ospredju pevci. Ampak Miro … Miro je markantna osebnost. Bobne je pretepal v uspešnih slovenskih skupinah Prah, Hazard , Rendez Vous in … še kakšni.

Dobro jutro, gospod Čekeliš. Se opravičujem, ampak …

Daj ga no srat’, ni problema. Vem, kako je zjutraj na ljubljanskih vpadnicah. Pridi noter. Pa … tikajva se!

Nasmejan obraz legende slovenske glasbene scene me povabi v okusno opremljeno stanovanje. Skuha mi kavo (zame že tretjo tisto jutro) in kar takoj začneva s sproščenim klepetanjem. Kot bi se poznala že leta …

Oni dan sem brskal po spletu. Sploh nisem vedel, da si bil tudi član skupine Prah. In ko sem nekoliko več pozornosti naklonil tudi personalni sestavi te skupine … sem pravzaprav ugotovil, da je šlo po imenih za pravo, pravcato slovensko super-skupino. Kako si se znašel zraven?

Če dovoliš, bi začela drugače. Malo si še premlad, pa ne poznaš mojih glasbenih začetkov, haha. Že pred služenjem vojaškega roka sem sodeloval v nekih bendih, ne toliko širše znanih. Po vojski pa sem bil v skupini Horizont, to je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V prvi polovici. Tedaj smo bili kar popularni. Tudi Vlado Kreslin je bil zraven. Smo bili dobri, perspektivni. Ampak igrali smo pa preveč tujih in premalo avtorskih skladb. Pet nas je bilo. V skupini je bil tudi Iztok Černe in … neka prijateljstva bom ohranjal milijon let! Z Iztokom prav gotovo.

Skupina Horizont. Prepoznate koga na njej? Foto: zasebni arhiv MČ

Dobro, ampak … glasba, skupine, bobni … kako je prišlo do tega?

Leta ’72, v času münchenske Olimpijade, sem bil tam, v Nemčiji. Po tistem groznem napadu na izraelske športnike, sem jo na štop mahnil v Anglijo. Imel sem garantno pismo direktorja nekega manjšega hotela. Po tedaj veljavni zakonodaji sem v Angliji lahko ostal en mesec … ostal sem pa leto in pol.

Kaj si počel? Igral v bendu?

Ah, kje pa! V obmorskem mestecu Bognor Regis sem v tistem hotelu v treh izmenah pomival posodo. Jedel sem t.i. staff meals in zaslužil zelo slabo. Pozneje sem delal kot čistilec oken. Pomival sem tla, WC-je. Spomnim se, da sem to počel v nekih bankah. Tudi tri markete sem čistil. Potem so se pa počasi začele oglašati tudi stare babe: Could you clean my windows, too, love? Haha. Takrat sem vseeno nekaj zaslužil.

Pa je res šlo le za čiščenj …

Haha! Kar zase zadrži to vprašanje! Ob koncih tedna sem nato začel igrati v nekem lokalnem bendu. Bili smo tako zanič, da sem jim rekel, da oni igrajo z mano, ne jaz z njimi, haha. Enkrat takrat sem se znašel v družbi skupaj s člani skupine Slade. Težko bi rekel, da sem jih ravno spoznal, da sem sedel z njimi, ali pa skupaj z njimi jedel. So me pa impresionirali. Potem je pa prišla neka politika, zaradi katere smo vsi imigranti zapuščali Anglijo. Tudi Dado Topić je bil takrat gor in igral v krasnem bendu, pa je moral nazaj. Sem šel na jugoslovansko ambasado v Londonu, pa so mi zavrnili podaljšanje potnega lista …

Zakaj?

So rekli, da še nisem služil vojnega roka. V Jugoslavijo me ni vleklo nazaj. Iskal sem druge možnosti, pa jih nekako nisem našel. Potem sem se pa še malo potepal po Evropi. Imel sem en star angleški avto – Morris 1100. Nekega dne sem ga parkiral pred kölnsko katedralo in tam ves dan risal s kredo po tleh. Takrat se je to dalo. Zbral sem, če me spomin ne vara, nekako … 90 pfenningov. Potem sem pa ugotovil, da lahko dam kri in za to dobim 40 mark, klobaso in čaj! Kako zmagovalno sem se počutil. Vseeno sem se po nekaj mesecih vrnil domov. S seboj sem pritovoril ogromno neumnosti … majic, angleških simbolov in podobnega. Pa nekaj denarja sem imel. V Angliji sem zelo šparal, veš.

In tako potem počasi prideva do skupine Prah, slovenske all-star zasedbe?

Hja, če nekoliko popreprostiva zadeve, potem menda res. V Angliji sem napredoval v tehničnem smislu, prej sem bil tudi jaz precej slab. Nekega dne je do mene prišel Miha Kralj, tedaj že uveljavljeni maček, avtor, faca slovenske glasbe. Vsi smo takrat že prepevali njegovo Sava šumi, ki jo je posnel z Dekameroni. Jaz sem bobnal v skupini Horizont, kot sem ti že povedal. Odloči se, ali boš le igral, ali pa tudi zaslužil,  je takrat rekel Miha. On me je pravzaprav učil posla.

Potem sva se pa lotila skupine Prah. Dosegli smo vseslovensko prepoznavnost. Za tiste čase smo imeli noro dober inštrumentarij. Če povem po pravici, smo tedaj bolano zaslužili. Tedaj smo bili vedno plačani po sistemu cash na roke. Včasih pravim, da smo tedaj legalno kradli. Saj smo plačevali neke davke, ampak … Ljudje so pa drli. Kjerkoli smo igrali, se je trlo ljudi.

Skupina Prah
Foto: zasebni arhiv MČ

Zraven je bil tudi že Dominik Trobentar, pa Tomo Jurak, kasneje Dare Petrič … ljudje, ki so te spremljali tudi v nadaljevanju kariere.

No, bilo jih je še kar nekaj, ampak … ja, prav imaš. S skupino Prah smo dosti nastopali tudi v tujini. Imeli smo dobre honorarje. Toliko smo nastopali, da jih pravzaprav nismo imeli časa zapravljati. Takrat sem imel res veliko denarja. Potem smo se pa naveličali. Miha je sebe videl drugje, vsak od nas spet v kaki drugi zasedbi, drugem početju … Ampak razšli smo se pa mirno, na lep način. Mislim, da je bilo leta ’80, morda ’81. Še danes smo prijatelji.

Takrat je pa potem nastala skupina Hazard?

Ja, na nek način res. V vmesnem času sem nekaj mesecev imel še skupino Panorama, v kateri sta igrala tudi že uveljavljena Dani Gančev in Braco Doblekar, ki sta mi … vedno tako pravim … padla v naročje. Ravno takrat je namreč razpadla skupina September. Z Dominikom sem igral že v skupini Prah. Imel sem idejo o nekem super-bendu in ta postava se je zdela za te zadeve ravno pravšnja. No, pa na Dareta seveda ne smem pozabiti!

Pošteno je tudi, da omenim našega Pavla Okorna – Pajota. To je oče režiserja Mitje Okorna. On je skrbel za vsa naša ozvočenja. Krasen, inteligenten človek, ampak pogosto samovoljen, haha.

Usekali ste na slovensko sceno kar s prvo skladbo …

Šel sem do Dušana Velkavrha in Tadeja Hrušovarja in ju prosil, če nam naredita drugačno pesem. Dovolj mi je bilo tedanjih popevk. Saj spoštujem tiste izvajalce iz zlatega obdobja slovenske popevke, ampak … želel sem si nečesa drugačnega! Že takrat sem imel idejo, da bi skupini dal ime Rendez Vous, pa so me preglasovali, haha. Postali smo Hazard. S pesmijo Vsak je sam smo sodelovali na neki prireditvi. Slovenski popevki, nekaj takega, saj niti več ne vem natančno. Kot debitantje smo prepričali z videzom. Sama pesem pa ima tudi čustven naboj in dober ritem. Prvi vtis je vedno pomemben. Če z videzom, nastopom, ritmom, tekstom … s čimerkoli daš misliti, potem je to dober impulz. Nismo zmagali, ampak imeli smo pa največji hit s tistega festivala.

Želel si si nečesa drugačnega, šel si pa do Tadeja Hrušovarja? A ni on s Pepel in kri delal prav popevk?

No … morda. Ampak ne ravno takih, v stilu Elde Viler. Veš kaj, tako Tadej, kot tudi Dušan, sta s Hazardi skupaj rasla kot avtorja besedil in glasbe.

Pesem Vsak je sam ima po mojem mnenju še danes zelo močno sporočilo. Kaj se je zgodilo po tistem festivalu?

Slovenska popularna glasba ni bila nikoli več enaka. Hazardi smo praktično čez noč postali velike zvezde. Mogoče je tole priložnost, da posebej izpostavim našega Bracota Doblekarja. Težko bi rekel, da je bil kak vodja benda, ampak … prav gotovo je bil pa umetniški vodja Hazardov. Včasih je naravnost izsilil kako zadevo, ampak … danes mu pa dam prav. Brez Bracota iz vsega skupaj ne bi bilo nič!

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da je nek saksofonist lahko enakopraven … pravzaprav v vašem primeru celo zelo pomemben član benda. Takole na hitro mi en podoben pade na pamet le še pri Spandau Ballet …

No pa saj … Braco je tudi tolkalist in tudi sicer mu ne manjka talentov. Namerno je bil slišati staromodno. Veš, včasih smo ga morali držati nazaj. On bi odigral še mnogo več, ampak … želeli smo biti všečni, poslušljivi, popularni. Njega pa je le od nekdaj vleklo v neke zahtevnejše zvrsti.

Uspeh je bil torej hiter. To vedno rad vprašam: so z uspehom rokenrola prišle tudi droge in seks?

Lahko na hitro povem primer, ali dva. Enkrat smo žurirali po nekem špilu, pa nam je uspelo zažgati hotel v Novi Gorici. Ob neki drugi priložnosti je Dareta znerviral neki receptor, pa ga je davil z žico okrog vratu.  Seveda smo ju vlekli narazen. Dare jih je nemalo slišal, ampak … To ni nič, kaj vse šele delajo Rolling Stonesi …  je rekel. Mislili smo, da živimo rokenrol, pa smo živeli le v Sloveniji.

Ampak veš kaj Marko, star človek sem že. Na tiste čase imam meglene spomine, haha. Zase lahko povem, da praktično nikoli nisem pil alkohola. Lahko pa potrdim, da smo za tiste čase živeli, kot lordi. Prav aristokratsko. Imel sem mercedesa, kakršnega ni imel niti državni protokol.

“Protokolarni mercedes”
Foto: zasebni arhiv MČ

Miro, če se boš takole hvalil, boš šel hitro komu nevoščljivemu na živce. To pa lahko pomeni težave …

Ah, od tega je minilo 35 let in več. Zakaj bi ti lagal? Povem pošteno, na eni turneji takrat sem zaslužil za hud model Volva! Denarja je bilo kot pečka! Zgodilo se je, da smo v dvorani s sedemsto sedeži – prodali še 180 stojišč. Če tako pomislim, je bilo vse to nelegalno. Ampak – kdo pa je to preverjal? Takrat smo vedno del izkupička od koncertov nakazovali Rdečemu križu, v dobrodelne namene. Najbrž so nam tudi zato dali mir. Imeli smo neko pogodbo …

Catch the cash časi torej?

Haha, provociraš. Vem, na kaj ciljaš. Ampak tisto sodi v Rendez Vous čase. Ne bova zdaj o tem. 

Kako ste si pa razdelili denar? Na enake dele?

Ne. Jaz sem bil tisti, ki je skrbel za marsikatero zadevo v zvezi s skupino. Če povem preprosto – celotna organizacija je ležala na meni. Zato sem tudi zaslužil največ. Včasih celo do 50% od celotnega izkupička.

Pa to ni ustvarilo nobenih napetosti?

Jasno, da jih je. V skupini so bile pogoste napetosti zaradi denarja. Ampak upam, da se do danes niso obdržale. Je pa tudi res, da smo toliko koncertirali, da smo vsi imeli veliko denarja. Nekoč smo v enem mesecu odigrali 43 koncertov!

Kako je pa to možno?

Hja, zjutraj ob desetih smo recimo že kje nastopili. Pa potem še zvečer. Dve kompletni opremi sta bili ves čas na poti. Zgodilo se je tudi, da smo imeli v istem dnevu tri koncerte. Najbrž si predstavljaš, da potem ni bilo vse ravno optimalno. Saj nisem ponosen na te reči, ampak tako je pač bilo. Vedno smo vse obrnili na hec. Enkrat smo recimo že začeli s koncertom, kitarista Dareta pa ni bilo od nikoder. Kake pol ure smo že igrali, ko se je od nekod ves mačkast primajal Dare. Braco ga je napovedal kot zvezdo dneva in z velikim pompom dejal: Drago občinstvo, zdaj lahko začnemo pa zares. Oba sta dobila velik aplavz, tako Dare, kot tudi Braco. Vsi smo ga dobili. Tako smo bili popularni, da nam je občinstvo oprostilo tudi take male neumnosti. Če je bila kriza zares huda, prejšnja noč prekratka, smo pa animirali občinstvo, da je pelo namesto nas, haha.

Kot skupina ste bili pa uigrani? Vsak mojster svojega poklica?

No, vsak je dodal svoje. O tem, koliko smo bili kot glasbeniki dobri, natančni in podobno … o tem bi se dalo debatirati. Potem so bile pa tu seveda še karakterne poteze vsakega izmed nas. Pokojni Dominik Trobentar najbrž ne bi mogel konkurirati ravno za najboljšega basista na svetu, ampak … je pa znal v svoje petje vključiti čustva, kot nihče drug. A veš … I love you recimo lahko zapoješ na tisoč načinov. Ampak on je te reči podal tako, da so mu ljudje verjeli. Pa Dani, ta naš Bolgar … multi-instrumentalist … neverjeten glasbenik! Dare je bil za tiste čase izvrsten kitarist. Preigral je kompletne Allman Brotherse, Pink Floyde, Deep Purple in podobne.

Te fante sem pogosto čisto preveč priganjal. Tega se danes zavedam. Enkrat mi je Dani potožil, da sploh ne more več igrati klaviatur, da ima prste že podobne hrenovkam. Pa sem mu dejal, da če jaz lahko zdržim, naj zdrži tudi on. V začetku sicer nisem bil ravno od vseh priznani šef benda. Nekaj besede sem pa le imel. Srečo sem imel, da sem bil obkrožen s temi ljudmi!

Koncerti torej, turneje, ceste …

Tudi poleg tega smo ogromno delali kot studijski glasbeniki. Recimo za Tomaža Domicelja. Ko je bil na turneji, smo šli z njim. Dare Petrič, Čarli Novak in jaz …

Ko smo bili s Hazardi na turneji, je bil Kompas naš generalni sponzor. Pobarvali so kamion z našim napisom. Povsod smo lahko zastonj spali v njihovih hotelih. Braco in Dare sta imela v eni od teh sob en ogromen križ, kjer sta … pravzaprav, naj kaka malenkost vseeno ostane skrivnost, hahaha.  

Ampak mega-zvezde ste bili pa samo v Sloveniji? Po ostalih delih Jugoslavije pa ne?

Takrat smo bili pravzaprav edine mega-zvezde. Danes si je tisto norijo pravzaprav težko predstavljati. Nastopali smo po celotni Jugoslaviji, ampak … tam je bila konkurenca dobrih bendov naravnost strašanska! Upam, da me ne bo kdo narobe razumel, ampak … zdi se mi, da smo bili podoben kaliber, kot Srebrna krila. Nagovarjali smo podoben segment poslušalcev. Srebrna krila so bili pa takrat tako velike jugoslovanske zvezde, da se z našo slovenščino z njimi zares nismo mogli meriti! Poznali so nas pa povsod. Rajko Dujmić od Novih Fosilov je na Jugoviziji leta ’81 rekel, da je Marie, ne piši pesmi več prav gotovo pobjednička pjesma. Ampak tam so bile še druge igre …

Miro Čekeliš, Stojan Auer, Rajko Dujmić Foto: zasebni arhiv MČ

Šele pred kratkim sem se zavedel, da ste dejansko obstajali le tri leta (1981-83). Potem me je pa zbegalo dejstvo, da je skupina nastopila tudi na izboru za jugoslovansko evrovizijsko pesem leta 1987 …

Tisto ni bil več pravi Hazard.

Pa leta 2010? Bil sem prisoten na velikem come-back koncertu v dvorani Tivoli …

Šlo je za projekt. Tam je nekdo dobro zaslužil, samo to bom rekel. Mi pravzaprav ne.

Ljudem je bilo pa zelo všeč. Dvorana je bila polna do zadnjega kotička.

Vse to pride s poštenim, iskrenim delom. Še danes ljudje naše pesmi poznajo na pamet. Nekatere so menda prav ponarodele, haha. Se preveč hvalim?

Dobro blago se samo hvali.

Hahahaha!

Miro, kaj se je zgodilo po pičlih treh letih velikih uspehov? Kaj je šlo narobe? Zakaj je skupina prenehala obstajati? Je bilo vsega preprosto preveč?

Večkrat sem že govoril o tem. Naš klaviaturist Dani Gančev je Bolgar. Izvira iz stare, aristokratske bolgarske družine. Bojkotiral je bolgarsko vojsko, pa je moral delati v rudniku. Pri nas je živel tako rekoč ilegalno, saj je v Jugoslavijo prebegnil zaradi šikaniranja bolgarskih oblasti. Najprej je nastopal po Srbiji in počasi prišel do Slovenije. Potem so pa v Bolgariji odkrili nekega jugoslovanskega vohuna, naše tajne službe pa so hotele pokazati, da so tudi aktivne in temeljite. Dani je bil na očeh javnosti in primerna tarča, da pokažejo »red«. Obtožili so ga vohunstva. Njega in še enajst drugih Bolgarov v Jugoslaviji. Povsem absurdno, Dani pa vohun! Pomagali smo mu dobiti ponarejene dokumente, da je lahko pobegnil.

In tako Hazarda praktično ni bilo več.

Povem po pravici – jaz sem načeloma skupino zapustil že preden jo je Dani popihal. Enkrat, po enem špilu v Vrsarju, mi je bilo vsega dovolj. Šel sem v Švico in tam živel pri neki manekenki. Pomagala mi je. Dobro leto sem bil gor, delal sem, špilal … Želel sem zaslužiti. In tudi sem, relativno hitro.

In tako počasi prideva do Rendez Vous? Težko verjeti, ampak Rendez Vous so bili pa še bolj uspešni od Hazardov …

Recimo. Preko Mata Došena sem prišel do Đorđa Novkovića. Boris, njegov sin, zdaj že desetletja zvezda hrvaške glasbe, je bil takrat še mali fantič. Đorđe je rekel : Ja iz jedne pjesme napravim četiri hita. Zdel se mi je pravi človek za moje načrte, haha.

Hotel sem dokončen prodor na jugoslovanski trg. Kako je bilo s Hazardi, sem že povedal. Z Rendez Vous pa smo od vsega začetka načrtno delali za prodor na jug. Imel sem ogledanega Božidarja Volfanda – Wolfa, ki je igral kitaro in pel v nekem terasnem bendu. Bil je zelo prepričljiv. Zbral sem še nekaj drugih glasbenikov, pa smo začeli.

Tudi z Rendez Vous ste ponovili vajo – uspeli že s prvo pesmijo.

Ja. O ne, Cherie je bila pač res dobra pesem za tiste čase. Še danes je! Malo ljudi to ve, ampak bil sem soavtor pesmi. Spet smo šli na jugoslovanski izbor za pesem evrovizije. Vsi so nam tri dni govorili, da je to pobjednička pjesma. Na vajah so nam ploskali ostali izvajalci, pa orkester in vsi, ki so delali tam.

Ampak zmagali pa niste.

Đorđe je rekel, da je vse to skupaj igra. Vedelo se je, da bo zmagala ena od njegovih pesmi, večim izvajalcem je napisal pesem. No, naša ni. Ampak imeli smo pa hit, da je bilo malo takih!

V tistih časih ste bili res prave »šminke«. Ste imeli koga, ki bi skrbel za vaš izgled? Ste koga kopirali? Vedno se mi je zdelo, da je Wolf poskušal oponašati Limahla, tedaj popularnega pevca …

Ja, v bistvu smo res delali vse te stvari načrtno. Smo pa Wolfa poskušali narediti podobnega Rodu Stewartu, haha. Kasneje ga je na neki točki vsa ta slava preveč prevzela, pojedla. Mlad fant je še bil. Imel je neke druge cilje, tudi sam si je želel stran. Še celo Đorđe Novković mi je nekoč svetoval, naj si najdem drugega pevca.

Za Rendez Vous so bile pa značilne stalne personalne menjave. Miro, je s tabo težko delati, sodelovati?

Hm, dobro vprašanje. Morda je res videti tako. Mogoče sem bil do Wolfa na neki točki aroganten. Ampak bil sem pa tudi pošten. Kasneje si je zgradil kar lepo solo kariero. O catch-the-cashu pa ne bova, haha.

Sicer pa – pri Rendez Vous je sodelovalo mnogo glasbenikov. Takih, ki so tudi kasneje naredili odlične kariere. Željko Mevželj je bil. Pa Grega Forjanič. Totalen kralj, multi-instrumentalist! Povabil sem recimo brata Šarac. Sprva Gorana, kasneje še Mikija. Njuno sodelovanje je bilo dobrodošlo! Kasneje je prišlo do personalnih razhajanj, ampak tako to pač gre v tem poslu.

Pevcev ste zamenjali tudi precej …

Po odhodu Wolfa sem imel v mislih Ivana Hudnika. Ni se izšlo, ampak Ivan je hudičevo dober pevec. Za kratek čas je potem z nami pel tudi pokojni Branko Jovanović – Brendi. On je res čutil tisto, kar smo takrat počeli. Takrat je bil še tako … neizrazit. Ne vem, kako bi povedal drugače. Posnel je tudi Debelo dekl’co, ampak potem je prevladala Rudanova verzija. Z nekom se poštekaš, z drugim pač ne. Z Rudanom sem se. Ko je Brendi odhajal, sem mu rekel, naj se kar drži začrtane poti. In res, uspel je prav s podobnim stilom, s kakršnim smo takrat začeli Rendez Vous. Tudi on sam je dostikrat rekel – kjer je Čekeliš nehal, sem jaz nadaljeval. Takrat smo potem resneje angažirali Mirana Rudana. Bil je prodajalec v neki glasbeni trgovini in pevec pri Moulin Rouge …. Vedno je imel močno pripadnost bendu. Z njim sem še danes res dober prijatelj. Najboljši prijatelj!

Rendez Vous
Foto: zasebni arhiv MČ

Počakaj Miro! O kakšnem stilu govoriš? O harmoniki v pop glasbi?

Točno. A veš … sem bil soavtor tudi Debele dekl’ce. No, besedila. Ampak me je bilo sram, ker se imam za rokerja. Potem pa je prevladala misel, da gre pravzaprav za posel. Vsak posel pa moraš opravljati maksimalno angažirano, sicer ne boš uspešen. Vedno mi je potem v misli prihajalo tisto staro vprašanje Mihe Kralja – ali želiš biti le kvaliteten, ali tudi uspešen? Jaz sem želel združiti oboje. Sicer pa, da ne bom razumljen narobe – nobena ideja, ali tekst … nikoli ni bilo samo moje delo. Vedno je bilo to plod dela celotne ekipe.

Če bova omenjala vse mega hite, pri katerih si bil udeležen, bova morala napisati knjigo …

Haha. Debela dekl’ca je nastala bolj po spletu okoliščin – enkrat mi je Đorđe Novković rekel: Svi pišu samo o nekim ljepoticama … ajde, da mi napravimo nešto o nekoj debeloj djevojci. In smo. Za hec. Potem je bila pa hit. Mislil sem si – če na Balkanu lahko kombinirajo harmoniko s pop glasbo in je to zelo uspešno, zakaj ne bi tudi v Sloveniji naredili česa podobnega. Pesem je postala tako velik hit, da …

Spomnim se žgočih debat iz tistih časov. O tem se je govorilo po televiziji, radiu, pisalo po časnikih. Je harmonika v pop-glasbi totalen kič, ali dobrodošla sprememba?

O tem ne bom sodil. Dejstva so taka: prodajne številke so bile velike, poslušalcev ogromno, koncerte smo imeli razprodane. Kar se mi pri tem zdi največji uspeh, je pa dejstvo, da smo s svojim pop-alpskim slogom osvojili tudi poslušalce po južnejših delih nekdanje države. Formulo smo uporabili še v drugih pesmih – recimo Vesela Francika, pa Zelena je moja dolina, kjer je z nami na citre  igral Miha Dovžan. Sicer smo pa ustvarili tudi ogromno drugih kvalitetnih pop pesmi, ne le takih s harmoniko. Za nas so pisali Vladimir Kočiš – Zec od Novih Fosilov, pa Đorđe Novković, producent je bil Rajko Dujmić … kako bi sploh lahko naredili kaj slabega? Veš … Rajko Dujmić … on je pravzaprav genij!

Veš kaj bi te rad še vprašal – zdi se mi, da sem našel nek vzorec. V tistih časih je bila menda zmagovita formula, če si v pesem vtaknil kak tuj izraz, morda ime, karkoli. Poleg že omenjene O ne, Cherie, mi ta trenutek pade na pamet še Goodbye Michelle, pa Shopping in Graz in podobno. Kako je s tem?

Zmagovite formule ne menjaš, ane? Saj pravim – vsega tega smo se lotili zelo načrtno. Znali smo vzbuditi pozornost. V začetku smo recimo imeli zraven Elizabeth Reja, ki smo jo predstavljali kot Avstralko. Za tiste čase je bilo to nekaj nenavadnega – Avstralka, pa v Jugoslaviji. Dol po Beogradu so jo potem novinarji spraševali v polomljeni angleščini. Strašansko smo se zabavali, saj je bila punca čisto navadna Primorka. Je pa sicer nekaj časa živela pri stricu v Avstraliji. Ampak bili smo pa drugačni, zanimivi. Mediji so želeli pisati o nas.

Se pravi, vse skupaj z Rendez Vous je bilo dejansko povsem drugače, kakor s Hazardi?

S Hazardi smo bili zvezde, ampak ne pa take, tako velike. Hazard je bend, ki me definira. Z Rendez Vous sem bil pa najbolj prodajan. Pa seveda – tudi na jugu smo bili zvezde. Šli smo na turnejo skupaj z Lepo Breno, ki je bila takrat res velika jugoslovanska zvezda. Ona je potrebovala še slovensko publiko, mi pa publiko po južnejših republikah. Vsepovsod se je trlo ljudi. Takrat bi morala Brena z Wolfom posneti tudi nek duet … pa potem iz vsega skupaj ni bilo nič. Prodajne številke pa … vsi slovenski izvajalci skupaj v desetih letih zdaj ne prodajo toliko, kot smo mi takrat. Res je pa tudi, da so zdaj neki drugi časi, povsem neprimerljivi s tedanjimi.




Veš kaj mi je padlo na pamet? Zdi se mi, da ste bili Hazardi bolj bend, Rendez Vous pa bolj produkt, projekt. Se motim?

Hmm … zdaj, ko si tole rekel … morda pa res. Bravo, odlična formulacija!

Mogoče veš, koliko pesmi si posnel?

Pojma nimam. Nimam teh statistik. Nimam niti kakih posnetkov. Imam nekaj plošč, to je pa tudi vse. A veš, najbrž nikoli nisem bil ravno najboljši glasbenik. Po glasbeni plati se z Danijem, ali pa Bracom … preprosto ne morem primerjati. Sem pa menda razmišljal drugače od ostalih. Včasih pravim … če bi imel še štiri sebe, če bi se lahko štirikrat kloniral, bi prav gotovo lahko naredil evropsko uspešnico in dokazal, da tudi Slovenci lahko to naredimo. Sicer smo pa takrat podpisali pogodbo z veliko nemško založbo Ariola. O ne,  Cherie, preimenovano v Don’t Cry Cherie so plasirali kot pilot-single po vsej Evropi. Enako tudi Goodbye Michelle, pa  Prvi Rendez Vous. Odziv dee-jayev je bil odličen. Zasedali smo najvišja mesta. Ampak plošče pa nismo posneli in izdali. Naša dikcija je bila vseeno preslaba. Ob koncu smo željo po uspehu v tujini opustili. Tudi pri nas je bilo ogromno dela. Včasih celo preveč. Ampak vseeno – jugoslovanski standard, jugoslovanska plačila. Takrat se je morda zdelo veliko. Na koncu pa je izpadlo, da zaslužki vseeno niso bili tako grozno veliki.

Sem ravno hotel zaključiti s tem sklopom o Rendez Vous. Skupina je razpadla še pred osamosvojitvijo. Kaj si pa počel potem vsa ta leta? Je le že več, kot 25 let od takrat. Od česa si živel?

No, potem sem bil še v skupini Hot Hot Hot, s Čarlijem Novakom in … Sašom Dragašem, kasneje znanim kot Saša Vrtnar. Pa Damjana Golavšek je bila in …

Sale Vrtnar je igral z vami?

Da. Igral je kitaro. Zelo kreativen človek je! Včasih rečem, da sem njegov glasbeni oče. Še danes, ko me pokliče, mi reče – foter. Hahaha. Enkrat smo se spravili k projektu za Saša. Delal ga je producent Gligor Koprov, ki je bil zaslužen tudi za uspeh Tošeta Proeskega. Saša se je takrat nekaj zmrdoval, pa ni bilo nič iz vsega skupaj, haha …

In?

Nič. Saša je iz upornika postal gospod. Danes živi v Italiji, ima dobro službo, družino, otroke, ki se ukvarjajo s športom. Več ne bi govoril o tem, to so njegove stvari.

Od česa si torej živel vsa ta leta? Od denarja, zasluženega v »zlatih letih«?

Od leta ’91 sem se ukvarjal z zobozdravstvom. Danes sem upokojeni glasbenik z najnižjo pokojnino. Sem bil pa samostojni kulturni delavec. Ane, kako se to lepo sliši?

Miro, kaj meniš – kako bi vaša slava bila videti, če bi tudi v tistih časih … v časih Hazarda in Rendez Vous … obstajala spletna socialna omrežja?

U, ja … to bi bilo še bolj noro! Že takrat smo dobivali po celo ogromno poštarsko vrečo pisem vsak dan. Jasno je, da nismo mogli ne vsega prebrati, ne vsem odpisati. Ampak občutek je bil pa odličen.

Najbrž bi bilo pa tudi več pljuvanja in žaljenja po vašem delu?

Hja, tudi najbrž. Saj ne vem, kaj bi rekel. Mogoče bi – izven tega konteksta – omenil še, da sem imel vedno srečo z organizatorji. Vedno je bilo vse plačano. Ampak tisti časi so bili zlati za glasbenike. Lahko sem bil profesionalec. Danes je to dano redkim glasbenikom.

Miro, bi se morda spomnil kakega glasbenika z Jesenic, od koder prihajam?

Ja. Mirko Bogataj. On je bil odličen s svojimi Ultimati! Pa seveda vaša Helena Blagne. Ljudje o njej govorijo vse mogoče. Ampak Helena je od nekdaj delala zelo trdo. Večkrat sem jo potreboval v studiu, vedno je vse naredila dobre volje, brezplačno. Pri njej ni bilo zaznati pohlepa. Je pa izjemna pevka. Eno je sicer, ali je nekomu njena glasba všeč, ali ne … nihče ji pa ne more zanikati vrhunskosti in profesionalizma.

Kakšna je bila sicer ta glasbena scena? Je tu kaj kolegialnosti? So spletke, podtikanja? Je občutek kake skupnosti?

Veš kaj? Rad imam glasbo, ne pa glasbenikov! Mislim, da s tem povem vse. Ampak najbrž se glasbeniki ne razlikujemo od kake druge skupine ljudi. Taki ljudje pač živimo na tem prostoru. Jaz se raje spominjam lepih, zabavnih in zanimivih stvari iz glasbene kariere. Z nami na cesti je bil dosti recimo Mitja Zaman, bivši mož od Helene Blagne, ko sva ravno govorila o njej. Pa Brane Küzmič, dirkač. Meta Močnik je dosti delala z nami …

Veš, o čem razmišljam? Pred kratkim je umrl Oliver Dragojević. On je bil legenda jugoslovanske in hrvaške scene. Kako pa pri nas gledajo recimo nate, ki si tudi brez dvoma legenda?

Haha, upam, da me nisi primerjal z Oliverjem. On je samo eden. Sva se poznala. Dostikrat smo nastopali skupaj. Imel je v sebi nekaj … nekaj več. Pa v mlajših letih tudi tisti klasični balkanski karakter … Enkrat sem pohvalil neko njegovo pesem, ki jo je igral. Pogledal je od klavirja in rekel – Je li pederu, stvarno tako misliš? Vsi smo se smejali. Tako je pač takrat bilo.

Pa mediji danes še pridejo? Se vseeno kdo spomni Mira Čekeliša, legende slovenske glasbe? Ali so to le bolj obskurne televizijske hiše, pa kak osameli spraševalec, ki misli, da dela intervju?

Haha. Mediji se še oglasijo. Je pa to tako, veš: jaz nisem ravno magnet za medije. Sem bil le bobnar. Ne znam plesati, ali peti. Imam kilometrino, ampak imam pa tudi visoke kriterije. Se mi pa vseeno zdi prima, če se še kdo spomni name.

Hazard Foto: zasebni arhiv MČ

Kako pa gledaš na današnjo slovensko glasbeno sceno? Prepoznaš v kom potencial, da bi dosegel popularnost, kakršno si doživel ti v omenjenih skupinah?

Težko. Drugi časi so. Glasba se praktično več ne prodaja. Meni so recimo izredno všeč Siddharta. Pa San Di Ego. Saj je dosti bendov, ki se trudijo, ki delajo. Ampak pravi garači so pa le tisti, ki nastopajo. Tudi Šank Rock so še danes izredni. Je pa še dosti drugih odličnih glasbenikov, a žal niso uspešni.

Kako gledaš na prisotnost hrvaških glasbenikov na slovenskih odrih? Na nek način so popolnoma prevzeli celotno »sceno« …

Veš kaj … nehajmo kritizirati! Hrvatje so pač boljši!!! Glasba ne pozna meja. Pri nas delamo … To, kar recimo počneta Saška Lendero in Werner … pa to so kopije od kopij! To je tretja liga tistega, kar furajo Dalmosi! Pa še oni so te stvari pokradli! Pri nas delamo kopije od kopij! Kako bi potem lahko bili uspešni? Po pravici povem – tudi delovna etika, želja po uspehu … sta pri Hrvatih drugačna. Saj se sliši smešno, vem, ampak … recimo: Jasmin Stavros, ki mu sploh v resnici ni tako ime, dela po osem ur vsak dan za svoj uspeh. Nobena stvar mu ni težka! Ne bom nadaljeval …

Že prej sem te napeljeval na to … kakšen status imate v Sloveniji glasbene legende?

Legende? Pri nas ni legend! Okoriščajo se neke vucibatine … Vem,d a me nisi vprašal po tem, ampak: enkrat bom šel na SAZAS. Ne bom potrkal. Vpadel bom noter in bom najprej nekoga na gobec! Pohlep nas bo uničil!

Kakšne vzore si ti imel v začetku kariere?

Hja … Mlade leve. Pa September. Pero Ugrin je bil svetski kaliber! Pa bobnar Ratko Divjak.  Veš, bobnar je lahko ritmično natančen. Ampak mora igrati pa tudi s srcem. Glasba mora z bobnanjem dihati, naraščati. Mora vsebovati harmonijo, melodiko, sporočilo.
Poslušam te današnje zadeve … Hip-hopa nikoli nisem vzel za svojega. Je pa tudi res, da sem se v preteklosti že velikokrat motil. Za hip-hop se je sčasoma pokazalo, da se bo obdržal. Ne boš verjel, ampak danes je country v strahovitem vzponu. Ogromno denarja je bilo vloženega v to sceno. Dvorane so polne, prodajne številke so ogromne!

Jaz recimo nikoli nisem mogel osmisliti Boba Dylana. Model poje naravnost obupno! Jaz mu pravim: pesnik s kuliso. Leonard Cohen … on sploh ne poje. Bolj pripoveduje. Ampak njega spoštujem. Način, na katerega je podajal svojo glasbo … važno je, kako zadeve predstaviš! Leonarda in njegovo delo zares spoštujem!




Miro – strašansko dolgo že sediva. Imam še milijon vprašanj, ampak hkrati pa tudi nobenega več nimam. Mogoče bi morala narediti še kdaj še kak intervju …

Haha! Mogoče pa res. Veš kaj Marko? Vse, kar midva potrebujeva v življenju, je daljši dopust, far, far away, pa rokenrol. Ko bova imela to, bova šla pa na babe …

Hahahaha! Miro – hvala za tole izčrpno poročilo o tvoji karieri. Upam, da se bo komu ljubilo prebijati se skozi ves tekst.

No, tako je pač bilo. Kaj bi se človek sprenevedal? Poslušaj … kakšen odziv pa imajo tvoji intervjuji?

Pa … rekli bodo, da laževa, nakladava, potvarjava … Zate bodo dejali,  da si ti želiš pozornosti na stara leta. Zame pa, da bi si lahko našel kako koristno delo. Tak je današnji svet (internet). Ampak prebrali bodo pa z nostalgijo in radi.

Haha, okej. Upam, da bo, tvoje pisanje vzbudilo bralcem nekaj spominov na neke davno minule čase. Lepe čase! Kadar boš pa spet kje v bližini … se pa kar oglasi. Kava bo vedno pripravljena. Sicer pa … zgodba, ki si jo povedal na začetku … kaj mi pa nisi povedal takrat. Veš, da bi te spravil na koncert!

No … rdeče-oranžno regratovo lučko na koncert Hazardov …

Hahaha! Marko – hvala!

Hvala seveda tudi tebi.

Leto ’18. Kar sta v bistvu premetani številki iz prvega stavka v tem članku. Premetan sem v vmesnih letih menda postal tudi sam. Miro mi je ob slovesu rekel, da bo šel v kratkem spet v Dalmacijo, na svojo barko. Peljal sem se iz Ljubljane proti prelepi Gorenjski. Spotoma sem razmišljal, kako v resnici s temi svojimi intervjuji … ne z vsemi, z marsikaterim pa prav gotovo … obdelujem neke svoje otroške spomine. Morda celo travme. Pa kak namišljeni dolg poplačam z njimi. Tako razmišljujoč, sem poklical znanko. Draga prijateljica, bi ji rekel. Pa še blond je in precej potetovirana. Moj stil pač … Dve uri sva sedela in se prima imela. Po Mirotovo … šel sem na babe …

Ampak tako se pač pogovarjamo stari dedci. V resnici smo pa zvesti. Miro svoji blondinki, jaz pa … svojemu stilu.

Pa vi, dragi bralci? Kakšen je vaš spomin na Hazarde? Rendez Vous? Kakšen komentar imate na vse povedano?

 OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor