Pri nas v sožitju živijo skupaj pripadniki različnih veroizpovedi

Pišem: Marko L.

Iran je ogromna dežela. Skozi zgodovino je za tisto ozemlje večinoma veljalo poimenovanje Perzija. O tej pokrajini, ki je bila prizorišče ene od najstarejših znanih civilizacij, povprečni Slovenec po vsej verjetnosti vé zelo malo. Tisto nekaj malega, kar mu uspe v poplavi informacij izvedeti, večinoma dobi skozi filtre propagande, ki mu jo servirajo zahodno orientirani mediji. Kakorkoli že, Iran je s svojo površino (1,648,195 km2) 17. največja država na svetu. Za primerjavo: Slovenija po površini meri le 20,273 km2. Drugače povedano, Iran je od Slovenije večji nekaj več, kakor enainosemdesetkrat.  Kar se tiče prebivalstva, je Islamska Republika Iran (kakor je njen uradni naziv) z nekaj več, kot 81 milijoni prebivalcev, osemnajsta najbolj naseljena država na Zemlji. Kakšno je razmerje s prebivalstvom Slovenije, si bo menda vsak bralec znal izračunati sam …

Cold hard facts, ki sem jih ravnokar naštel, si povprečen uporabnik interneta zna poiskati tudi sam. Ampak – kakor vedno, se moja firbčnost tudi tokrat ni zadovoljila s temi (in takimi) podatki. Vesolje pa vedno poda odgovore na zastavljena vprašanja. Tako sem pred dvema letoma, v času najhujše begunske krize, imel čast spoznati gospoda, po poreklu deloma iz Sirije … in z njim opraviti zanimiv pogovor (KLIK). V podobnem stilu sem že nekaj časa iskal osebo, s katero bi rekel nekaj podrobnejših stavkov o Iranu. Iran je namreč ena od držav, ki jo – poleg Severne Koreje in Venezuele – zahodni mediji (pod vplivom velikega brata z druge strani Atlantika) prikazujejo malodane kot – čisto zlo.

Potem pa je nekega dne vesolje poslalo točno na mojo pot gospo, ki sliši na ime

Skočila je z gornje stopnice mednarodnega vlaka in za seboj potegnila – kakor sem se v najkrajšem času naučil – najtežji kovček na svetu. Mimogrede, za pot z vlakom med Salzburgom in Jesenicami, je gospa porabila – reci in piši – več kot štiri ure. Ne poznam sicer konkretne železniške proge, ampak pred časom sem precej let delal kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu. Kaj hočem povedati? Tudi polno naložen vlačilec s štiridesetimi tonami teže, je za pot od Jesenic do Salzburga (nekaj manj od 200 km) potreboval okrog dve uri. Od tega je polovico časa pošteno sopihal v hrib s kar konkretnim naklonom in lahko si predstavljate, kakšne »hitrosti« dosegajo vlačilci v takih pogojih. Če železniška proga med omenjenima krajema ni ravno za še enkrat daljša, potem … ni prav, da toliko kritiziramo vedno le slovenske železnice.

Sicer pa – dovolj nakladanja in moraliziranja! Lotimo se pogovora z zanimivo sogovornico iz Irana …




Pozdravljeni gospa Ghorbani. Kako to, da ste se – skupaj z ogromnim kovčkom – znašli v Sloveniji?

Dober dan. Hja, potujem po Evropi.

Ženska iz Irana … pa sami potujete po Evropi?

Zakaj pa ne? Kaj je narobe s tem?

Pa … nič ni narobe. Morda le nisem pričakoval tega. Tudi vaše oprave ne …

Kaj mislite s tem?

No … torej … v kavbojkah ste in … čisto tako oblečeni, kot smo v Evropi.

To je zaradi tega, ker praktično ničesar ne veste o Iranu in njegovih prebivalcih.

To pa žal verjetno drži. Ravno zaradi tega sem si želel, da bi opravila pogovor. Nekaj malega sicer poznam iz zgodovinskih čitank …

Kaj veste o današnjem Iranu?

Pa … eee … Šah Reza Pahlavi … Homeini … Ahmadinedžad …eee … sankcije …

Skratka – ne prav dosti. Veste, kako ljudje živimo tam?

V resnici ne. Kako živite?

Kakor imam priložnost spoznavati – mnogo ljudi živi bolje, kot ljudje v Evropi. Je pa res, da se močno poznajo sankcije Zahoda v zadnjih letih.

V kakšnem smislu?

Morda se kdaj pa kdaj ne da kupiti kake stvari. Pa vrednost naše valute je zelo strmoglavila, saj ne moremo trgovati s svetom tako, kakor smo prej. Odkar so v veljavi sankcije, dobim za svoj denar le še kakih 40% tistega, kar sem dobila prej.

Na kaj ciljate?

Na tuje valute. Jaz potujem že od leta 2007. Vsako leto na potovanjih preživim od dva do tri mesece.

Uhh. Morate imeti pa dobro plačo, sijajno službo. Da niste morda hči kakega naftarja, politika, bogataša?

Od kod vam to? Moj oče je ekonomist. Jaz pa delam v turistični agenciji.

Prizor iz Irana
Foto: B.G.

Delate kot kaka šefica, turistična vodička, kaj podobnega? Hočem reči … še vedno mi ne gre v glavo, da si lahko privoščite toliko potovanj …

Organizatorka potovanj sem. Technical tour manager, bi temu rekli po angleško. Delam v pisarni.

Služba vas pa kar čaka? Vsako leto od dva do tri mesece … imate toliko dopusta?

Ne, toliko dopusta nimam. To ne. Ampak v dogovoru s šefom, se da marsikaj dogovoriti. Včasih me sicer ne pusti na potovanje, ker se pojavijo potrebe po moji prisotnosti, ampak … z dobro voljo se vse da rešiti. Delovno mesto me pa čaka, seveda. Zakaj me ne bi?

No, ne vem, kako je pri vas, ampak …

Pa tisto, ko me sprašujete o tem, kako si lahko privoščim vse to. Povedala sem vam, da je bil do pred kratkim standard v Iranu zelo soliden. Sicer pa vam pravim, da sem organizatorka potovanj. Zase znam najti tudi zelo poceni prenočitve, vozovnice in podobno. Na vsak svoj izlet se tudi dobro pripravim. Vnaprej si naredim načrt; vedno vem, kaj bi rada videla, obiskala in koliko dni bom za te reči porabila. Imam tudi kartico, s katero imam prost vstop v marsikateri muzej, znamenitost itd.

Dobro, dobro, nisem vas želel razkuriti …

Niste me razkurili. Pač povem, kar me sprašujete.

Pravite, da ste s potovanji začeli v letu 2007. Kako je bilo to sprejeto pri vas doma? Vseeno se mi zdi, da gre za neko precej tradicionalno družbo. Ali imam tudi o tem povsem napačne predstave?

Hm, da gre za tradicionalno družbo, prav gotovo drži. Ko sem šla na prvo potovanje izven Irana, najprej nisem povedala očetu …

Ker se to, da ženska sama potuje po svetu, razume kot sramota za družino?

Ne. Ampak pač … ni ravno mnogo žensk, ki bi to počele. Saj ste sami rekli – gre za tradicionalno družbo. Najprej sem potovala veliko po Iranu, potem me je začelo vleči v tujino. Tudi dotedanji partner me je potem zapustil. Vedno sem ga povabila s seboj, a … tako se je pač razpletlo.

Kam ste torej prvič šli izven Irana?

Oh, na Kitajsko. V Guangzhou sem preživela teden dni. Na naslednjih potepih sem videla še precej drugih delov Azije. Potem pa me je zamikala Evropa. Zadnjih nekaj let jo obiskujem po dvakrat letno.

Povejte mi še kaj o sankcijah. Kako živite v Iranu, odkar so v veljavi mednarodne sankcije?

Hja, saj pravim … bistveno slabše, kakor prej. Še vedno sicer shajamo. Mogoče se včasih kake reči ne dobi …

Nimate recimo na voljo dovolj hrane, kakih potrebščin in podobnega?

Ne, to ne. Vsega tega je dovolj, v Iranu večino teh reči pridelujemo sami. Ampak … kaj pa vem … včasih se pa recimo ne da kupiti ravno zadnjega modela mobilnega telefona. Ker so sankcije in take reči ne pridejo hitro v državo. Ampak kasneje se vse uredi. Če ne po eni, pa po drugi poti.

Kako gledate na vse to?

Veste kaj, o politiki ne maram govoriti. Morda bi rekla le to, da se mi zdi prav, da se naša politika ne ukloni pritiskom z Zahoda in Rusije. Morda bi bilo le bolj prav, če bi se tudi lastnim ljudem posvetila z enako vnemo.

Ampak to je verjetno podobno marsikje po svetu – za nekatere je pač režim dober, za druge ne.




Hm, s tole Rusijo ste me pa malo presenetili. Sem mislil, da se bolj Amerika vpleta v vašo družbo.

Iran je z nafto in zemeljskim plinom bogata država. Je treba, da vam rečem še kaj več? V Iran se vpletajo vse svetovne velesile.

Tudi Kitajska?

Na nek način tudi. Kitajska je zelo prisotna v Iranu, ampak bolj v poslovnem smislu.

Povejte mi kaj o vašem tokratnem potovanju. V Slovenijo ste prispeli iz Avstrije. Kako ste pa prišli do tja?

Nekaj tednov sem že v Evropi. Najprej sem iz Irana letela v Istanbul, od tam pa v Lizbono. Na Portugalskem sem preživela nekaj čudovitih dni, potem pa sem letela v Ženevo. V Švici sem imela dve postaji, če se tako izrazim, potem pa je bil na vrsti Oktoberfest v Münchnu.

Pijete alkohol?

Da. V zmernih količinah, haha.

Pa se ga da kupiti v Iranu?

Legalno ne. Ampak vedno se ga da dobiti, če poznaš prave ljudi. 

Hm. Jeste svinjino?

Da. Poslušajte – Iran je morda res uradno islamska republika. Ampak zagrizeni islamisti so tam samo verski vodje, mule. In krog ljudi okrog njih.

Poznate v Iranu kaj tuje, moderne glasbe?

Seveda. Zelo všeč mi je recimo Bryan Adams. Sicer pa je pri nas popularna glasba dobro razvita. Sama imam raje pop z nekoliko tradicionalnim pridihom. Ena od najbolj uspešnih iranskih zvezdnic je recimo Googoosh. Starejša gospa živi v tujini in poje o vsakdanu iranskih malih ljudi. V domovini bi morda zaradi svojih besedil imela težave, a … no, ne bom spet o politiki. Zelo lepo poje. Še nekaj je njej podobnih.

Ostaniva pri potovanju. Iz Münchna vas je pot vodila do Salzburga in nato Slovenije …

Da. Slišala sem, da je Bled izredno lep. Pa Ljubljana. Rada bi si ogledala to. Kdo ve, ali bom še kdaj v življenju imela priložnost priti v vaše kraje.

Res je, Bled je zelo lep. Ko boste pa že ravno enkrat tam, bi vam priporočil še Bohinj. Saj Bledu nič ne manjka, ampak za moje pojme je tam preveč turistov. Pojdite tudi v Bohinj, če vam bo zneslo.

Je na Bledu tudi v tem letnem času veliko turistov?

Ne toliko, kot poleti, to drži. Ampak na Bledu je vedno veliko turistov.

Kako ste rekli, da se imenuje tisti drugi kraj?

Bohinj.

Še nikoli nisem slišala zanj. Tam ni turistov?

So, ampak manj, kot na Bledu. Saj je blizu, hitro boste tam. Ampak vzemite si čas. Oglejte si jezero, naravo okrog, se sprehodite do slapa Savica, se peljite z gondolo na Vogel … si zapisujete?

Ne, haha. Saj ne znam zapisati teh imen. Vas bom prosila, če mi jih zapišete. So transportne povezave dobre?

Hja … kakšne so pa v Iranu?

V Iranu? Na splošno so dobre. Je pa vse to precej drugače, kot pri vas v Evropi, veste.

Na kaj ciljate?

Promet je precej kaotičen. Pa ogromno ga je, vsaj tam pri nas.

Utrinek iz Lizbone
Foto: B.G.

Saj res – nisem vas vprašal: od kod pa pravzaprav prihajate? Iz katerega kraja?

Iz Teherana.

Kje pa živite? Pri starših? Pravite, da ste stari 35 let. Imate družino? Živite na svojem? Kako gre to?

Družine nimam. Imam pa trenutno zelo razumevajočega partnerja. Živim v najetem stanovanju.

Imate avto?

Ne, jaz ne maram voziti. Pri nas v Teheranu je kaos. V mestu živi več, kot osem milijonov ljudi in … ko se to zgrne na ceste, je nevzdržno. Raje uporabljam taksi, ki je zelo poceni. Ali pa metro.

Imate v Teheranu podzemno železnico?

Jasno. Brez nje človek ne bi prišel v tako velikem mestu nikamor. Sicer je pa moja služba v relativni bližini.




Kako pa ljudje potujejo po državi?

Z vlaki in avtobusi. Tako sem opravila tudi svoja prva potovanja. Ali pa z letalom. V Iranu so določene razdalje res velike.

Kaj pa meje? So prepustne, če tako rečem? Gre človek lahko recimo z avtom v Turčijo?

Seveda. Ampak za nekoga iz Teherana bi bilo to precej daleč. Sploh pa do Istanbula. Z letalom je bistveno hitreje.

So sicer povezave z zunanjim svetom dobre? Je dovolj letalskih linij za lete po vsem svetu?

Hja, v zadnjih letih ne. Sploh iranske letalske družbe imajo težave, saj so marsikje po svetu nezaželene. Pred sankcijami so bili redni leti v ZDA, pa v Evropo, po vsem svetu. Vem za Frankfurt, London, Bruselj. Pa za Moskvo. Ne vem pa, kako je zdaj s tem. Sama sem letela s Turkish Airlines.

Povejte mi še kaj o samem Iranu.

Oh, prelep je. V veliki meri je zelen in gorat. Je pa tudi precej puščave. Pravzaprav mislim, da vsaj polovico države prekrivajo raznorazne oblike puščav. Je pa tudi morja na jugu Irana precej.

So tam kaka letovišča?

Seveda. Imamo prekrasne peščene plaže.

So plaže skupne za moške in ženske?

Nekatere plaže so le za ženske. Na drugih plažah so lahko prisotni vsi.

Pa »oprema«?

Najbrž mislite na oblačila? Torej … bikini je OK. Nekatere ženske so tudi zakrite, ni pa to obvezno. To je stvar izbire.

Kaj pa na splošno v javnosti? Hodite vi zakriti? Kako je z burkami, nikabi, itd.?

Poslušajte, Iranci nismo Arabci. Saj sem vam že povedala – nekaj mul in ljudi okrog njih je zelo versko zagretih, večina ljudi pa pač ne. Kar res drži, je pa, da spoštujemo neke tradicije. Burka pri nas ni zapovedana, to je stvar Arabcev.

Kar se tiče pa mene – jaz občasno v javnosti uporabljam naglavno ruto. Niti to ne vedno. Večina žensk jih sicer uporablja v javnosti, to je stvar tradicije.

Kaj pa, če greste v javnost brez rute … ? Se lahko pojavijo težave?

Nekaj pripomb sem že doživela. Mule imajo neko … kako bi rekla … modno policijo. Lahko se znajdete v situaciji, ko bi vam kdo delal težave zaradi tega, ker nimate naglavnega pokrivala. Ampak človek se nauči te stvari prepoznati, veste. Takoj vidiš, kje bi lahko nastali problemi.

Se da v Iranu smučati?

Da. Naša najvišja gora Damãvand je visoka 5670 m. V pogorju Elbrus je recimo zelo znan smučarski center Dizin. Znana sta recimo tudi Sahand in Shirbad. Zime so ostre v goratih predelih. Poletja pa vroča, posebej v puščavi.

Kako je pa v Teheranu?

Temperature so večinoma znosne. Med junijem in septembrom so sicer zelo pogosto nad 30°C. Takrat je zelo vroče. Največ padavin je pa … hm … rekla bi, da marca. Redko pa temperatura pade pod ledišče.

Nekako na tej točki debate, sva z gospo Barsin Ghorbani prvi del najinega pogovora zaključila. Za njo je bila nekaj urna vožnja ter naporno izpraševanje. Dogovorila sva se, da se dobiva spet naslednji dan, po tistem, ko si bo ogledala Ljubljano.

V Švici je bilo Barsin zelo všeč
Foto: B.G.

In res, zvečer naslednjega dne sva se spet sestala.

Živijo. Kako je bilo?

Uhh, naporno. Ceste pri vas so ravno tako slabe, kakor pri nas.

???

Resnično. Ceste so polne lukenj. Pa tudi ostalo … šoferju avtobusa sem pokazala natančno napisano lokacijo, ki ste mi jo dali, pa me je z avtobusa nagnal prej. Iskala sem vas skoraj 45 minut.

S tem ne bom polemiziral. Kako je bilo v Ljubljani?

Pa … ne me razumeti narobe; Ljubljana je v redu mesto. Ampak ni pa nič posebnega. Pravkar prihajam iz Lizbone, Ženeve, Münchna, Salzburga …

Hm. Tudi s tem ne bom polemiziral. Kaj ste si pa ogledali v Ljubljani?

Bila sem na gradu. Ni naredil posebnega vtisa name. Obiskala sem že mnogo gradov in … ta se mi ni zdel avtentičen. Preveč je moderniziran.

V bistvu … ne vem, kaj bi vam rekel. Ste obiskali kak muzej, ste si ogledali stari del mesta?

Skušala sem obiskati neki muzej. Ne poznam mu imena. A so ravno nekaj prenavljali. Polno gradbenikov je bilo tam, potem pa nisem šla noter. Po starem delu mesta sem se potepala nekaj ur. Saj je lepo urejeno, nič ne rečem … Ampak kakega posebnega spomina od tod pa ne bom odnesla.

Kaj pa …

Hej, sem si pa kupila avtobusno karto za vožnjo od Ljubljane do Budimpešte. Stala je le slabih 19 EUR, gre pa za neko mednarodno avtobusno prevozniško družbo s sedežem v Nemčiji …

Sama Ljubljana na Barsin Ghorbani ni naredila posebnega vtisa
Foto: B.G.

Odlično! Gospa Ghorbani, o Iranu bi vas še spraševal, če ste pri volji …

Sem kar precej utrujena. Ogromno sem prehodila po Ljubljani. Ampak – dajte, kar vprašajte.

Torej … povedali ste, da Iranci niste Arabci …

Veste, mi sebe raje imenujemo Perzijci. Naša država je pa seveda Iran.

Aha. Pa ste Perzijci homogen narod? Drugače povedano – živi v Iranu večinoma le en narod, perzijski?

Ne, seveda ne. V tako ogromni državi živi mnogo narodov. Poleg osnovnega naroda (okrog 50 milijonov ljudi), so precej velike tudi populacije Azerov (okrog 13 milijonov) in Kurdov (8 milijonov). Arabcev, Turkmencev in Turkov je zelo malo. Nekaj je tudi drugih narodov, vendar v manjših številih.

Pa verstva? Ste vsi muslimani? Morda različnih ločin?

Rekla bi, da je največ ateistov. V tradicionalnem smislu s(m)o sicer muslimani, a … Veste, pri nas v sožitju živijo skupaj pripadniki različnih veroizpovedi: muslimani – večina je šiitov, suniti so v manjšini – pa kristjani, judje in zoroastri. Pa še kdo …

Zanimivo. Pa so kake napetosti?

Če in ko kdaj bodo napetosti, bomo Iranci zelo pozorni. Skušamo se učiti na žalostnih zgledih iz okolice.

Režima pred islamsko revolucijo se – sodeč po starosti – ne spomnite. Ampak med ljudmi je pa gotovo še živ spomin na Šaha in tedanje čase.

Pripovedovali ste mi, da ste intevjuvali nekega Sirijca, ki vam je povedal, da je bila Sirija pred vojno zelo zahodnjaška. Pri nas je bila pred Homeinijevo revolucijo zadeva podobna. Ajatolo so pa na oblast močno pomagale spraviti zahodne sile. Ampak ne vem, če je prav, da vam o tem pravim. Te stvari poznam le iz pripovedovanj. Sama sem premlada.

Bi lahko imeli kake težave?

Veste kaj, gospod novinar, zelo sem utrujena. Kaj, ko bi s klepetom nadaljevala jutri? Po tistem, ko se bom vrnila z Bleda in … kako ste že rekli …

Bohinja.

Točno.




Spet sva z iransko gostjo prekinila pogovor. Naslednji dan sem jo lastnoročno dostavil na Bled. Tokrat sva uporabila avtocesto, ki pa se ji ni zdela tako slaba, kot so ji to vtis dan prej pustile magistralne ceste.

Že od daleč je v čudovitem jesenskem dopoldnevu na strmi pečini zagledala blejski grad, ki se je kopal v oktobrskem soncu. Prvi pogled na blejski otok nekaj minut kasneje ji je preprosto vzel sapo. Stopajoč okrog jezera sva imela še nekaj časa za klepet o Iranu. Gospa Barsin mi je recimo povedala, da imajo ženske v Iranu pol leta porodniškega dopusta. Če želijo, ga lahko tudi podaljšajo, vendar je po tej dobi porodniški dopust neplačan. To in nekaj podobnih debat sva še imela, potem pa sem jo zvlekel na razgledno točko nad jezerom. Po dobrih desetih minutah vzpona je – še preden se ji je odprl čudovit pogled na jezero – rekla, da bo zdaj gotovo pripravljena tudi za gorske ture. Nisem vedel, kaj bi odvrnil, ko sva ravno prisopihala na točko nad jezerom, kjer je …

Gospod Lukan! To je to! To je točka, ki jo vidim v vseh vodnikih, na vseh fotografijah Bleda. Spraševala sem se, kako jo bom našla. Nisem vam hotela povzročati težav, a …

Prečudovito je! Nikoli še nisem videla ničesar podobnega. Mislite, da je še kje kako jezero z otokom na sredi?

Na skriti razgledni točki
Foto: M.L.

Hja … ko me ravno vprašate … ne bi mogel trditi, da poznam odgovor na to vprašanje.

Pa je otok naraven? Umeten? Ste ga naredili za turiste?

Hehe. Naraven je.

Zakaj pa ves čas zvoni?

Ljudje se s pletno peljejo na otoček, potem pa zvonijo v cerkvenem zvonu. Ob tem si morate nekaj zaželeti in po legendi, se vam bo želja izpolnila.

Čudovito. Veste kaj, meni se je želja izpolnila že, ko sem prišla semle gor. Ne bi moglo biti lepše. Sem lahko še nekaj časa tukaj? Ne bo nič narobe?

Prav nič ne bo narobe.

Ne bi vam rada delala sitnosti. Pa tudi … tisti kraj bi rada še videla. Je tudi tam tako lepo? Je tudi tam kak otok?

Bohinj. Saj sem vam povedal – zame osebno, je v Bohinju še lepše. Ni pa tam nobenega otoka. Žal ne bom utegnil z vami, ampak … se boste že znašli.

Kar kako uro Barsin Ghorbani ni bilo moč odtrgati z razgledne točke, ki je večina vodnikov obiskovalcem Bleda sploh ne pokaže. Kup vzdihov je v tem času sproducirala gospa in dolgo že … če sploh kdaj v življenju … nisem videl koga tako očaranega nad slovenskim alpskim biserom.

Kasneje sem gospo pospremil do nečesa, kar služi kot avtobusna postaja na Bledu. V neke sorte turistični pisarni prav tam, je gospa z izrazito tujim naglasom podala osnovne informacije o avtobusnih prevozih iz Bohinja nazaj proti Bledu, v nasprotni smeri pa sva jih z gospo Ghorbani našla na … papirnatem plakatu v predpotopno delujoči … kako bi človek rekel … vitrini. O kakih displejih, ali drugi modernejši obliki obveščanja potnikov o odhodih avtobusov, ni tam ne duha, ne sluha. Še bi lahko s konkretnimi opisi kritiziral blejsko avtobusno postajo, a to seveda ni tema tega članka.  

Kakorkoli že, v času ranega kosila sva se z mojo sogovornico vnovič razšla. Zvečer sva se dobila še tretjič v treh dneh in z najinim »intervjujem« dokaj na hitro zaključila.




Gospod Lukan! Kako lepo, da ste mi povedali za Bohinj! Turistov je bilo res manj, ampak narava je pa osupljiva. Bila sem tudi na Voglu, le do slapa Savica nisem mogla …

Hja, škoda, ker ste si za ogled Slovenije planirali le malo časa. Ogromno je še lepot, ki bi vam jih lahko priporočil, ampak …

Je že v redu. Današnji razgled na blejsko jezero s točke, na katero ste me peljali, je bil naravnost epski. Tega si bom zapomnila za vse življenje. Pa tudi z gondolo na Vogel … prelepo!

Jutri pa torej v Budimpešto?

Tako je. Kosilo bom imela že v madžarskem glavnem mestu. Tudi tam bom tri dni … pravzaprav en dan nameravam še do Bratislave vmes. Na tem popotovanju sem si želela videti tudi Hrvaško, a sem se žal nekoliko predolgo zadržala v Nemčiji …

Hja, Oktoberfest …

Haha, točno. Hrvaška, Bosna in Hercegovina … pa kaj je še tam dol …?

Črna gora, Albanija, Makedonija …

Ja. To bodo pa pač destinacije mojega naslednjega potovanja. Pa Srbija in Bolgarija.

Gospod Lukan, lepo vas je bilo spoznati. Upam, da sem vam vsaj malo razprla tančice, ki so zastirale vaše pojmovanje Irana.

Prav gotovo. Vse kar vem zdaj, je mnogo več od tistega, kar sem vedel prej. Želim vam lepo potovanje še naprej. Če se boste pa spet kdaj mudili v naših krajih, se pa le oglasite!

Bom! Vi pa napišite kaj lepega o meni in moji državi, hahaha … Pa še to bi rada povedala: zares mi je žal, da vaša knjiga še ni prevedena v angleščino! Zelo rada bi jo namreč prebrala.

Na Voglu je kot v pravljici
Foto: B.G.

Nekako tako se je končalo druženje zanimive iranske thirty-something letnice in Slovenca. Še in še bi gospo lahko spraševal o eni izmed zibelk človeštva, ki je imela močan vpliv tudi na evropske civilizacije. A je žal zmanjkalo časa.

Gospa je govorila tekočo angleščino, s sicer izrazitim naglasom. Prav enako je najbrž ona menila zame. Kar mi je pa posebej ostalo v ušesih (in spominu), pa je njeno naglaševanje besede Iran. Slovenci besedo naglašujemo na črki a … Barsin Ghorbani pa zelo ponosno poudarek daje na prvo črko – na I. Íran torej. Tu in tam je v razumevanju prihajalo tudi do nesporazumov, ki sva jih morala razčistiti, a verjamem, da sem v prevodu najinih debat natančno zadel smisel njenih odgovorov.

Komentarjev, všečkov in delitev ni nikoli preveč, zato – dragi bralci – kar pogumno!
Kakšen se vam je zdel zapis o deželi, o kateri množični mediji redko poročajo? Kakšna se vam zdi gospa Ghorbani?

Mimogrede, njeno ime – Barsin – v prevodu pomeni: deteljica. In še originalni zapis njenega imena ter priimka:

بارین  قربانی

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

Povezava do knjige, o kateri govori vsa Slovenija (KLIK na fotografijo)

Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:
oktober 13th, 2018

Oznake: , , , , ,

Dodaj odgovor