Želja po spremembah ni dovolj!

Pišem: Marko L.

Pustil sem jo čakati. Še kako čakati. Pravzaprav sem jo pustil čakati mesece. Mnogo mesecev. Ah, k bistvu …

Prejšnja zima je še bila, ko sem jo prvič zaznal. Na spletu. Tako pač danes potekajo zadeve. Oglaševala je neki tečaj, ki me je načeloma zanimal. Splet me. Ker na njem visim vsak dan, na njem večinoma delam. Precejšnjo težavo mi je v tistih dneh predstavljalo dejstvo, da v svoji »službi« plačila nisem prejel že nekaj mesecev. Če rečem pol leta, verjetno nisem daleč od resnice. Denarnica je bila torej bolj ali manj prazna. Vzporedno z njenim – to je: od moje današnje intervjuvanke – tečajem, pa je potekal še en, ki me je pa tudi zelo mikal. Torej: tudi, če odmislimo nepotrebno godrnjanje o prazni denarnici, bi tistega dne fizično ne mogel biti na obeh lokacijah.

Potrebno se je bilo odločiti. Zbral sem še nekaj informacij in … povem po pravici … ker se je z današnjo zvezdo pogovora dalo najbolje dogovoriti za način plačila – pristal pri njej.

Snežilo je tistega dne. Konkretno. Kakor je v takih dneh še posebej izrazito – pa že na običajne dni ni dosti drugače – sem le stežka našel parkirno mesto v Stegnah (Lj), ampak … ob koncu mi je le uspelo pravočasno priti do predavalnice, zasesti ugodno pozicijo, se razgledati po (so)tečajnicah in …

»Videla sem, da ti je dolgčas,« mi je kasneje povedala. »Vse tisto, kar sem govorila, si ti že obvladal.« Pa je bilo vseeno zabavno. Na seminarju je bila recimo prisotna tudi gospa, ki se ji v vsem dopoldnevu ni uspelo vpisati v svoj gmail račun. Geslo je izgubila in kakor je kasneje izpadlo, se ni mogla spomniti niti svojega imena … eee … torej tistega, pod katerim je imela registriran elektronski naslov. Hči se ji ni oglašala na telefon, še manj vnuki. Novega pa ne bo odprla, ker … tisti, ta pozabljeni, tisti je njen. Ne more ga kar tako pustiti …

Kakorkoli že, prijetno preživete urice, ki so mi služile za obnovo znanja, izmenjavo informacij s predavateljico in še kaj, so mi na grbo natovorile dolg. Dolg do predavateljice. In ker je že ravno dolg … sem ga tudi procesiral dolgo. Vse od prejšnje zime. Vmes sva oba – moja današnja sogovornica in jaz sam – imela že slabe dneve, vzpone in padce, se srečala na še kakem tujem seminarju … in se končno našla na Martinovo. In danes … danes je končno prišel trenutek, da jo predstavim. Dame in gospodje:

Mojca je … no, spoznajmo jo!

Živijo Mojca. Saj se bova tikala, ane?

Jasno.




Končno si dočakala najin intervju.

Saj ni problema. Stvari se morajo zložiti na pravi način. Če prej nisi našel časa zame, je gotovo obstajal kak konkreten razlog.

Hm … hja … no ja …

Me pa bolj skrbi druga stvar – kaj naj sploh povem? Še nikoli nisem imela nobenega intervjuja.

Povedala boš kaj o sebi. Vsak izmed nas ima življenjsko zgodbo, ki jo lahko pove.

Že, že, ampak … nobenih presežkov nimam na zalogi. Zakaj bi kdo bral intervju z nekom, kot sem jaz?

Mojca, te stvari prepusti meni. Vedno rad pravim, da zgodbo znam narediti tudi iz kandelabra. Sklepam pa, da imaš ti vseeno zanimivejše stvari za povedati …

Hahaha. Prav. O čem me boš spraševal?

Pa … najprej morava seveda povedati nekaj najosnovnejših podatkov. S čim se Mojca Babuder ukvarja v življenju?

Sem lastnica podjetja Everwood. Recimo s tem. Je to OK?

Jasno. S čim se ukvarjate v podjetju Everwood?

Gre za spletno trgovino, v kateri prodajamo sončna očala z lesenimi okvirji in … lesene ure. Poleg tega izdajam tudi šest časopisov pod blagovno znamko Utrip.

KLIK – nite na zgornjo fotografijo in izvedeli boste več!

Izdajaš šest časopisov??

Da. Imam zaposlene štiri sodelavce, prav pa nam pridejo tudi trije zunanji sodelavci. Tako je zdaj od leta 2015 …

Ampak to ni tvoj prvi poizkus v smeri zasebnega posla?

Ne. Že prej sem poskušala delati. Ampak nisem imela izkušenj. Mislila sem, da bom uspešna že samo zaradi tega, ker bom imela firmo in v njej zaposlene ljudi. Ampak nekaj je bilo žal takih, ki so se pri meni zaposlili, niso pa bili ravno pripravljeni delati. Ko si privatnik-začetnik, pa trg takih stvari ne odpušča …

Povej mi še kaj o tem Utripu. Poznam Everwood, s temi časopisi si me pa presenetila …

No, trenutno izdajamo vsak mesec Kraški utrip, Obalni utrip in Goriški utrip.

Ampak … za kakšne vrste časopisa gre?

Vsi trije so brezplačniki. V njih je cca 50% vsebine zabavno-informativne narave, križank in …

Brezplačniki? Kako jih pa financiraš?

No, ostali prostor zasedejo pa reklame. Te so plačljive. Saj nismo dosti drugačni od ostalih tiskanih publikacij, ki so v obtoku.

Govorila si o šestih časopisih, omenila sva pa tri …

Vsi trije izhajajo tudi v Italiji. V italijanščini. Gre torej tako rekoč za dvakratno delo. Trije časopisi krat dva – šest časopisov.

Hm, zanimivo. Kako pa nekomu pade na pamet, da bi izdajal časopis v Italiji?

No, sem iz Sežane, z meje z Italijo. Zaslutila sem, da je na oni strani meje velika tržna niša in izkazalo se je, da je res tako.

Me hecaš?

Ne. Pri nas … saj veš … denarja ni. Zastonj pa tudi ne moremo nikogar reklamirati. Sploh na Obali … na Obali je bil odziv zelo slab. Žal. Veliko je bilo tudi neplačnikov in podobnega …

V Italiji pa tega ni?

No, poslovna kultura je na nekem drugem nivoju.




Pa vseeno, kako si prišla na idejo izdajanja časopisa v Italiji?

Do take ideje sem prišla že samo s tem, da živim v Sežani. Sežana je stičišče … sem prihaja ogromno Italijanov. Pa ljudi iz notranjosti. In seveda – še iz časov, ko je bila tod drugačna meja, mnogo ljudi v tranzitu.

Sežana je majhen kraj, ampak … če se ne motim, je tu 12 bencinskih črpalk, 27 frizerskih salonov, v povprečju je tu najgostejša posejanost s kafići na prebivalca v Sloveniji …

Italijani pa prihajajo. Obožujejo slovensko meso, haha. Kupujejo ga v centrih, od domačinov … Jasno, da je marsikomu v interesu, da se reklamira v Italiji. Italijani tudi pokupijo vse nepremičnine, ki so na voljo tod naokrog. Cene kvadratnega metra pa dosežejo tiste, ki veljajo v Ljubljani …

Imate pa najbrž tudi kup casinojev, kakor pač vsi obmejni kraji …

Jasno. Saj nekoč jih ni bilo toliko. Zdaj pa jih je vedno več.

Kako pa distribuirate časopis v Italiji?

Imamo za to najete agencije. Sicer pa, roko na srce, v tem trenutku pri nas izhaja le Goriški utrip. V Italiji pa vsi trije. No, pa še to: v Italiji v resnici v dosedanjem tempu zadeva izhaja dvakrat na leto.

Se pravi … reklamiraš pa samo slovenska podjetja, slovenske podjetnike? Tudi v italiji?

Italijani imajo vedenje o svojih podjetnikih. Jaz jim serviram naše. Časopisi izhajajo v dvojezični obliki. Ampak reklamiramo pa le naše firme. Tako Italijani takoj vidijo, da jih vabimo k nam po nakupih in poslih …

Govoriš italijansko?

Ne. V resnici sploh nisem Primorka, veš. Sem Mariborčanka.

???

Haha, res je. Rodila sem se  in zrasla v Mariboru. Tam sem končala tudi srednjo gostinsko šolo. Sem rojena, šolana, avtohtona Mariborčanka …

… iz Sežane.

Tako je, haha.

Bom dosti zgrešil, če ugibam … v primorski konec te je pripeljala ljubezen?

Hm … Glej, takole je bilo: od nekdaj me je vlekla akcija. Rada sem bila med ljudmi. Vedno sem rada tudi delala. Ampak … ko mi je pokojni dedek uredil pripravništvo v menzi v mariborski Metalni … sem si rekla, da tega pa morda vseeno ne bi počela vse življenje.

Še sama se dobro ne spomnim, ampak … menda sem takrat v neki reviji zaznala oglas, v katerem so iskali natakarico v vasi Dolnje Ležeče …

Uhh … kje pa je to?

Haha. Tudi sama nisem vedela. Povedali so mi, da je v bližini Divače. Pa sem šla. Spakirala sem si nekaj najosnovnejših stvari in sedla na avtobus. Takrat se mi je to zdela življenjska priložnost.

Hmm … iz Maribora v Dol ležeče … kam že?

Hahaha. Dolnje Ležeče. Pa saj tisto ni dolgo trajalo. Bilo je leta ’95. Ko sem prenehala delati tam, sem kar v Sežani začela spraševati od vrat do vrat, od kafića do kafića. V Kompasovi restavraciji sem zvedela, da iščejo natakarico v Lipici.

Tam sem za tiste čase zaslužila zelo dobro. Trdo smo delali, ampak … je bilo pa tudi nekaj denarja. Pravzaprav sem imela takrat večjo plačo, kakor oba moja starša skupaj, če tako pomislim.

In ko ravno razmišljam o tem – vedno sem si želela študirati na Turistici – Fakulteti za turistične študije. Prihajam iz delavske družine, ni bilo te možnosti. Zato sem si takrat, ko sem tako dobro služila, plačala šolnino …

Čakaj malo Mojca … v tej zgodbi manjka pomemben detajl: romantika. Zdaj sva podelala z začetki v delavski družini, tvojim avanturističnim duhom, pa podjetništvom … ampak … kako naj »prodam« svojim bralcem to zgodbo? Dajva vplesti kaj v smislu Pretty woman …

Hahaha. Se ti zdi, da je to res prava zgodba? Ampak – prehitevaš! Pravkar sem ti skušala povedati. Na Turistici sem spoznala Boruta …

No končno! O tem govorim …

Še danes sva skupaj!

Borut torej. On pa ni štajerski Primorec?

Ne, haha. On je avtohton.

Se tudi ukvarja s podjetništvom?

Ne. Zaposlen je v javni upravi.

Kako pa gre skupaj nekdo, ki dela v javni upravi z nekom … tako nemirnega duha, kakor si ti? Kako gleda na stalno iskanje načinov za … boljšo prihodnost?

Pa … Boruta vsako leto februarja začne boleti glava, haha.

Februarja?

Ugotovila sva, da je bilo obdobje nekaj let, ko sem vsakič dajala odpoved. V resnici v marcu. Torej: v marcih. Ampak njega je potem že preventivno bolela glava, ko sem jaz začela s svojimi idejami, haha.

Dobro, saj ne vem, kaj bi rekel, vprašal. S čim si se še vse ukvarjala?

No, delala sem v začetku v kuhinjah, v strežbi, pa v menjalnici … Ampak nič od tega me ni zares potegnilo vase, če tako rečem. Enkrat sem dala odpoved, potem sem pa izvedela, da sem noseča.

Človek mora nekaj početi. Moja zadnja služba – pred mojim podjetništvom – je bila pa kot vodja gostinstva v Hotelu Tartini v Piranu. Ob štirih zjutraj sem vstajala, da sem se peljala dol v Piran in imela do zajtrka vse pripravljeno. Sicer sem imela zelo fancy naziv – vodja gostinstva – ampak … vodja sem bila izključno sama sebi. No, pa štirim študentom. Ampak … pri njih človek nikoli ni vedel, ali se bodo pojavili v službi. Če so se, sem bila lahko kar srečna.

KLIK – nite na zgornjo fotografijo in izvedeli boste več!

Potem si pa postala podjetnica?

V bistvu bi rada omenila še tole: enkrat sem bila tudi vodja hotela in restavracije na mejnem  terminalu v Sežani. Ko so »padle meje«, je šel promet iz maksimalnega na … na ničlo. Takrat sem dobila nalogo, da odpustim kup ljudi. Tisto smatram za najtežje obdobje v življenju. Ni lahko nekomu … ma, kaj nekomu – mnogim … sporočiti, da ostajajo brez edinega vira dohodka. Bile so tudi situacije, ko sta bila oba partnerja v podjetju, z družino, majhnimi otroci. Najprej sem morala odpustiti enega, kasneje drugega … Grozno! Če na takem položaju nimaš trde kože …

In takrat si se odločila, da boš sama svoja, kar se dela tiče?

Enkrat sem bila na nekem srečanju; direktna prodaja, AMC posoda. Saj veš, kako gre to. Samo eno informacijo mi bodo dali, sama se bom odločila, haha. Opazovala sem tisto žensko, ki nam je skušala prodati posodo in videla, kako zelo se muči. Prodaja ji ni ležala. Takrat so moji radarji skočili pokonci, če tako rečem.

Razmišljala sem, da se je takih stvari pač potrebno priučiti. Saj … tudi natakarica je na nek način prodajalka, ampak … to je en drug nivo. Takrat sem bila doma, hči je bila stara pet mesecev. Ugotovila sem, da v družbah, ki delujejo v direktni prodaji, vedno zelo motivirajo svoje zaposlene. V Agroindu sem recimo delala na polju prodaje, ampak … enkrat sem ugotovila, da se tam ne da nič premakniti. V taki firmi plača pride, pa najsi se človek trudi, ali pa lenari in čaka na plačilni dan. No, kakor se je izkazalo, tak odnos seveda na dolgi rok ne gre. Tam so mi dali občutek, češ – kdo si pa ti, da boš tu spreminjala zadeve.

Tako sem pač delala, kar so od mene zahtevali. Po osem, deset, dvanajst ur sem se ukvarjala z administracijo, birokracijo, nabavami, prejemnicami … Če drugega ne, sem takrat spoznala, česa nočem delati.

Prodaja torej?

Radio 1 je iskal tržnike za prodajo oglasnega prostora. Javilo se nas je 150. Prišla sem v izbor tridesetih in končala v neke vrste inkubatorju za tržnike. Razmišljala sem: prepričana sem bila, da sem zase in svojo družino sposobna zaslužiti dovolj. Vedela sem, da lahko dam veliko več od sebe, kakor sem dajala v dotedanjih službah. Ampak … težko je delati v okoljih, kjer ljudje – nočejo!

In tako si se začela ukvarjati s prodajo v širšem smislu?

Prodajala sem oglaševanje na Radiu 1. Ampak … tam prodajaš en produkt. Radio. Sem se pa takrat veliko naučila. Razmišljala sem nekako tako: če ljudje ne berejo, jim je pa informacije potrebno dati drugače. Recimo: v obliki avdio knjige. Vedno moraš najti način, kako neko stvar prodati. Tako prideva do Nanoškega Oglasnika, s katerim sem sodelovala. Začela sem dodajati mnoge produkte v dotedanjo shemo.

Enkrat sem se oglasila pri nekem podjetniku, mu svetovala, ker sem pač poznala medije. Delala sem … kako bi rekla … v neki butični medijski agenciji. Potem so se pa dogajale čudne stvari. Stranke so plačevale, potem pa časopis ni izšel recimo. Iz raznoraznih razlogov, ki si jih lahko misliš.  Ampak tisto sem počela prav v času, ko se je pripravljala največja kriza. Le-ta je nastopila leta 2013. Takrat sem se odločila, da bom imela svoj medij.

Zato sem začela izdajati časopis(e). Ko so se le ti »usedli«, sem se pa začela dolgočasiti.

 

Je bil februar? Marec?

Haha, točno.

Zakaj si se dolgočasila? Saj si vendar delala tisto, kar si sama želela.

To že drži. Mene je začelo motiti, da na vsako prodajo, na vsak prihodek – vplivam osebno. Se pravi: če želim zaslužiti, plačevati račune, jesti … moram prodajati. Ampak – kaj pa če imam recimo težave s hernijo? Takrat mene ni, dohodkov ni, računov ne plačujem … Iskala sem načine, kako doseči, da bi prodaja tekla tudi brez mojega neposrednega vpliva. Torej: kako lahko nekaj prodaš, brez da nekaj neposredno storiš.

Se da?

Jaz sem bila naučena po starem: trdo je treba delati, da si karkoli prislužim. Dolgo sem rabila, da sem tako prepričanje izgubila. Ampak seveda – da se!




In tako potem prideva do Everwood – a?

Na nek način da. Ampak z Everwood – om ni bilo lahko. Treba je bilo raziskati tržišče, razmisliti o tem, kako se vsega skupaj lotiti … O spletnem marketingu nisem vedela praktično ničesar. Prej sem delovala na bolj tradicionalnih poljih – na TV, radiu, časopisih, skrbela za plakate itd … Spletna prodaja je pa vse kaj drugega!

Sklepam, da v začetku pri spletni prodaji nisi bila uspešna …

Saj sem se te zadeve lotila takrat drugače. Ne mislim, da vse znam. Najela sem agencijo, da me je oglaševala na internetu. No … nas je oglaševala. Saj nisem Everwood samo jaz.

Je bilo delo agencije zelo drago?

V spletno promocijo sem vlagala tudi do tisoč evrov mesečno. Ampak rezultati so bili pa zadovoljivi. Je pa tako: če dosti daš, tudi veliko dobiš. Nekaj tukaj in zdaj, nekaj pa kdaj drugič in drugje. Kdor v to ne verjame, pač neha dajati. Ampak ko enkrat nehaš dajati, tudi nehaš prejemati. Za moje pojme takrat ne stojiš na mestu, pač pa se pomikaš ritensko, saj svet okoli tebe vseeno drvi naprej.

Okej. Povejva zdaj kaj vseeno še o Everwoodu. Doslej sva dovolj dobro skrivala, da gre v resnici za reklamni članek …

Haha. Nehaj, Marko. Ne bi rada izkoriščala tega intervjuja za …

Poslušaj Mojca: vedno svoje intervjuvance predstavljam v prvi vrsti, kot ljudi. Je pa tudi prav, če povemo, s čim se ukvarjajo. Ali pa pač tisto, kar je njihova življenjska zgodba. Tvoja je v tem trenutku prav gotovo Everwood.

Drži. Prav. Prodajamo torej lesene ure in očala z lesenimi okvirji. Saj smo vedeli v začetku, da se danes ure praktično več ne nosijo. Ampak naše ure pravzaprav niso več ure – so modni dodatek, ki izraža nek stil.

Nisem si še ogledal spletne strani. Ampak nekako se mi dozdeva, da te vaše ure – in očala – niso prav poceni.

Konkurenca podobne izdelke prodaja v rangu 150 – 200 EUR. Če bi iskala dobavitelje pri nas, bi bila tudi naša cena taka. Ampak naši dobavitelji so iz tujine, najdemo cenejše. Večina izdelkov se giblje v rangu 40 – 70 EUR.

Dobavitelje imate v tujini, robo pripeljete sem, plačate carine (če so) in ostale dajatve, pa ste še vseeno cenejši?

Hja, morala sem se naučiti marsičesa. Recimo o mehanizmih. Pa o lesu, baterijah, steklu in podobno. Uporabljamo le mineralna stekla. Vse to se danes da kupiti na globalnem tržišču. Potem je pa treba poskrbeti, da se pravi deli tudi sestavijo v neko celoto.

To pa delate pri nas?

Ne, v Hongkongu.

Stvari so torej dobro vpeljane. Pa ti, si zadovoljna? Si našla svoje poslanstvo?

Znamka ima nek dostojen nivo, to je res. Veš, kako razmišljam? Če nekdo reče, da še nikoli ni slišal za Everwood, je to moja krivda. Kar se pa tiče tvojega vprašanja … spet me je ujela neka rutina. Spet bo tu kmalu februar, marec, haha. Ampak tega raje ne zapiši, bom prestrašila Boruta, hahaha …

Tvoj mož te je po vseh teh letih menda vajen.

Veš, jaz v vsem kar delam, zares uživam. Sanjam svojo službo, zaspim s produkti. Zbudim se s stranko v mislih, s storitvijo v načrtu …

Ampak v zadnjem letu si pa tudi sama mnogo naredila na spletnem promoviranju. Srečala sva se na Millionaire Mind Intensive (MMI) in vem, da si tam kar »zapravila« precej denarja za njihove programe …

Predvsem je napak misliti, da sem jih zapravila. Tisti denar je hudo dobro investiran. Pravzaprav se mi je z znanji, ki sem jih pridobila v zadnjem letu že davno povrnil.

Sprva sem razmišljala le o nekih profilih na Facebooku, pa na Instagramu in podobno. Ampak tudi na spletu je podobno – nikoli ni dela v resnici konec. Ko zmanjšaš aktivnosti, zmanjšaš tudi prodajo.

S pridobljenimi znanji si pa potem šla med ljudi? Recimo – govorim o tečaju, na katerem sva se prvič srečala …

Oh, tistikrat sem želela odpirati ljudem oči v zvezi s Facebookom. Saj si videl, kako je bilo. Za marsikoga koristno. Razmišljala sem o tem, da bo marsikdo vesel, če se bo naučil, kako se pravzaprav brezplačno reklamirati, če nekoliko poenostavim.

Si imela dosti tistih delavnic?

Zdi se mi, da sem naredila nekih 15 – 17 delavnic po Sloveniji. Imenovale so se – Konkretno nad Facebook.

Sliši se kot nekakšna grožnja …

Haha, prav imaš. Ampak … ene sem s takim naslovom privabila, druge najbrž odbila. Potem sem zadevo preimenovala v Moje podjetje na Facebooku. Ugotovila sem, da zelo rada predavam.

Vrniva se za trenutek še k partnerju. Vse mogoče posle in zaposlitve si mi doslej že omenila. Vseeno me zanima, kako se spoprijema s temi rečmi.

Srečo imam. Res imam srečo, da Borut lahko živi s temi mojimi spremembami. Dostikrat sem imela prav slabo vest, ker se je vse vedno vrtelo okrog mene. Potem mi je pa ob neki priložnosti starejša hči dejala, da se v resnici največ v življenju nauči od mene. Vsa moja slaba vest je v trenutku izginila!

No, to je pa verjetno res lepo slišati.

Hči je seveda še vedno v šoli. Ampak hitro je ugotovila, da je znotraj našega sistema ne morejo naučiti stvari ljudje, ki teh stvari ne živijo. Ne more te podjetništva učiti nekdo, ki ni podjetnik! Sicer imam pa dve hčeri. Prav je, da omenim obe, obe imam zelo rada!

Okej. Reciva kakšno še o seminarjih, na katerih se srečujeva. Skupaj sva v množici drugih poslušala Smiljana Morija, Filipa Peska, z družino si bila tudi na Millionaire Mind Intensive … Kako je s tem?

Veš kaj, ko sem prijavila sebe in družino na Millionaire Mind Intensive, sploh nisem vedela, kam grem. Eden od mojih največjih strahov je bil, da si bom pridobivala znanja, šla naprej v svojem razvoju, če tako rečem, domači me pa ne bodo razumeli.

Zato sem nas kar vse prijavila. Nekaj so se upirali, ampak po treh dneh na MMI – ju, mi je 15 – letna hči dejala: »Nikoli več ne bom taka, kot sem bila do petka, preden sem stopila v dvorano.« Ko je šla po tistem spet v šolo, je takoj v ponedeljek rekla, da učiteljev preprosto ne more več poslušati. Seveda – primerjala jih je s tistim, kar je videla in se naučila na MMI – ju.

In res je tako. Taki seminarji ti marsikateri pogled spravijo povsem v drugačno smer. Nanje bi jaz poslala večino naših učiteljev, ki predavajo razna podjetništva itd.  Pa še to povem – ko sem bila prvič na takem seminarju, se mi je zdelo prima. Ampak naredila nisem pa nič. Ne požreš vsega znanja na svetu kar takoj. Ko ga enkrat ponotranjiš, ko te stvari začutiš, potem so pa premiki tektonski.

Kako nisi naredila nič? Kaj misliš s tem?

Pa … odnesla sem kako znanje, ampak uporabila ga pa nisem. Ko sem odhajala s takih seminarjev, mi je bilo vse jasno. Potem pa nisem implementirala. Na MMI ti recimo pokažejo, kako slediš toku svojega denarja. Saj vsak ve, kako in kje porabi svoj denar. Ampak v resnici pa ne ve. In v resnici je tako – sam izbereš: ali boš obvladoval svoj denar, ali pa bo denar obvladoval tebe.

Pa zdaj že obvladuješ svoj denar?

No, zdaj sem že v fazi, ko – kakor rečejo – ne delam več za svoj denar, ampak denar dela zame. Veš, kaj me je spodbudilo k temu? Ob vseh spremembah v zadnjih letih in mojem tempu, sem razmišljala o tem, ali bom pokojnino sploh dočakala. Pa še – ali pokojnine takrat sploh bodo … in podobno.

Opazil sem, da si bila kar »zapravljiva« na Millionaire Mind Intensive. Če se ne motim, si pokupila vse programe … Nam zaupaš, koliko si »zapravila«?

Še enkrat povem – zapravila nisem ničesar. Le vložila sem. In če kupiš te njihove programe posamič, so približno trikrat dražji od tega, kar sem jaz porabila za cel paket. O številkah pa ne bi, ker nekdo, ki tega ni doživel, ne more razumeti … no, saj si bil tam. Sam veš.

Res je, zadeva je izvrstna. Tako, kot seminarji Smiljana, Filipa in še koga. O številkah bi te vprašal pa le še tole: zdaj si nekaj programov dejansko dala že skozi. Je vredno tega denarja?

Vse sem že dobila nazaj in še oplemenitila. Na Train the trainer sem šla z letalom, sama. Imela sem precej dvomov, ampak … noben ni bil tako močan, da bi odnehala. Dobila sem ogromno koristnih informacij. Sama želja po spremembah ni dovolj, na takem seminarju te pa naučijo, kako se zadev dejansko lotiti. Ti povem nekaj? Svoj naslednji tečaj bom ponudila zastonj …

Hehe, prav. Ne razlagaj več. Boš, ko bo za to prišel čas. Ampak povej mi, kaj si še poslušala, česa si se naučila?

Bila sem na t.i. Never Work Again seminarju. Štiri dni so nam prali možgane, če se tako izrazim. Ampak prali v dobrem smislu. Če povem drugače – učili nas niso, kako delati, da boš zaslužil, ampak kako zaslužiti, da ne boš več delal. To je pač sprememba mišljenja, ki je ni lahko doseči, večina pa o njej sploh ne razmišlja. Če pa že, pa razmišlja o tem, kot o nečem, kar ni realno. Pa je dosti načinov, veš, kako si ustvariti pasivne prihodke.

In zdaj veš vse? Veš, kako boš mirno dočakala starost?

Ne, tako polna same sebe pa nisem. Seveda je in bo treba še delati. Kar hočem povedati je, da sem se naučila, da mi ni treba biti na petih krajih hkrati, zato, da zadeve tečejo. O prihodnosti pravzaprav ne razmišljam kaj preveč. Zame je prihodnost danes. Kakorkoli bo, bo prav. Rekla bi, da se vsem svojim iskanjem navkljub, nikoli nisem počutila izgubljeno.

No, ampak vsaj to pa lahko rečeš, da se giblješ v pravo smer?

Ja, jasno. Ampak te zadeve so proces. Pravzaprav je vse skupaj proces. Kakih pet let nazaj sem imela – kakor temu rečem jaz – »AHA« trenutek. Sem mislila, da se mi je razsvetlilo. Ampak danes gledam nanj le, kot na kamenček v mozaiku. Je pa celota vredna vsakega denarja, če se tako izrazim.

Znaš zdaj povedati svojo zgodbo poslušalcem tako, da boš prepričljiva?

Hja, s tem imam nekaj težav. Ker … nimam najnižje točke, ki bi jo predstavila. Ampak saj … morda pa sploh ni treba, da jo doživim. Morda si jo moraš ustvariti sam. Jaz sem si jo kupila.

Kupila?

Ja, s temi seminarji, haha. Ampak saj sem povedala – vse se mi je (in še se mi bo) povrnilo!

Okej Mojca, prepričala si me. Povej za zaključek najinega pogovora še sama kaj. Kaj, česar te nisem vprašal, pa bi moral. Kaj, kar bi sama rada povedala bralcem …

Pa … si me kar dobro zaslišal. Nimam kakih posebnih misli. Edino to lahko rečem, da moja zgodba še ni zaključena …

Prav gotovo ni. Rekel bi, da bo tudi širna Slovenija še kdaj slišala zate …

Hvala Marko. Hvala za intervju.

Kaj pa bom avtor zapisal za konec? Hja, spet se moram povrniti nazaj na magično besedo z začetka tega teksta: čakanje. Življenjske poti (in stranpoti) so me vodile v toliko različnih smeri, da je vse od Martinovega do danes trajalo, da sem tole zadevo spravil v bralcu prijazno obliko. Da so moji intervjuji dolgi, ste se zvesti spremljevalci že privadili …

Težava v samem tekstu se pa z mojega (verjetno pa tudi z Mojčinega) stališča pojavi drugje: v nekaterih delih intervju več ni relevanten. Mojca je namreč v vmesnem času prodala svoj Utrip. Ampak tako je to, če pisec menca, čaka in caga, modelka je pa vsa živa in se ji ves čas dogaja …

Niti ne vem, če je to neka hard info … mi je dejala. Zdaj sem 1man band in se sliši, kot da sem nazadovala. Utrip sem prodala, saj sem ti povedala, ne? Gremo pa na polno v širitev ponudbe lesenih modnih dodatkov www.everwood-shop.com. Imamo mesec obdarovanja, v enem tednu smo podelili več kot 60 daril preko kolesa sreče. Poskusi tudi ti. In sem.
Ostajam v krogih podjetnikov, ki jim lahko pomagam okrog pospeševanja prodaje, oglaševanja, dviga prepoznavnosti … je še dodala.

Kaj bo šele februarja, marca?  😉 

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!

 

Saj veste, nisem pa pozabil niti na NAGRADO!

Povezava do knjige, o kateri govori vsa Slovenija (KLIK na fotografijo)




Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor