Žrtve spolnih zlorab v Cerkvi so pri nas slišane

Pišem: Marko LUKAN

O spolnih zlorabah (predvsem otrok) znotraj okvirov katoliške cerkve se v javnosti vedno pogosteje govori. Mnenja se seveda gibajo po vsem spektru od ene skrajnosti, pa vse do druge. Medtem, ko je ena stran prepričana, da je RKC preprosto sinonim za sistematično zlorabljanje otrok, se na drugi strani prav tako pojavljajo mnenja, da gre le za posamezne primere, za tako rekoč – odklone. Kakor vedno, je resnica tudi v tem primeru najbrž nekje v sredini.

Pred kratkim sem imel priložnost spoznati prav zanimivo osebo, ki se s temi rečmi ukvarja … tako rekoč poklicno. Mlada gospa je pravkar v pričakovanju drugega otroka, že od prej pa je mamica – trenutno – štiriletnemu Adamu. Pravi, da se z vsakim novim dnem, ko se bliža porod, bolj veseli vnovične materinske vloge, ki naj bi jo doletela tam nekje okrog Velike noči. Hkrati pa se tudi zaveda, da je pred njo težko obdobje.

»Nosečnost se dandanes v določenih pogledih opeva, idealizira. A v visoko individualizirani družbi je biti (bodoča) mati zelo težko, zelo zahtevno,« pravi. »Sicer imamo pa že sedaj veliko pomoči pove v isti sapi.

Ampak o kom pravzaprav govorimo? Drage bralke, dragi bralci, moja tokratna gostja je

 

»Po porodu bom seveda doma. Tudi dlje, kakor so običajno mamice,« pove. »K sreči se z možem lahko tako organizirava.«

Gledal sem njen priimek, tuhtal in naposled prav previdno vprašal:

Sta z Dejanom v kaki povezavi?

Nasmejala se je. »Ja, menda sva. Kar v precejšnji povezavi. Tudi tako lahko rečete, haha.«

Dejan Steinbuch je namreč znani slovenski novinar. Saj nisem želel biti ravno pameten, ampak Dejan ima dokaj redek priimek in je bil v tistem trenutku edini, ki sem si ga lahko v spomin s takim priklical. In ko sem enkrat dopustil v možgane misli, da bom intervjuval ženo (pri)znanega novinarja, so me obšli dvomi. Kaj pa lahko jaz naredim takega, česar njen Dejan ne more? Prav nerodno sem zato – da bi razbil začetno zadrego dveh, ki se srečata prvič, pogovarjala pa se bosta konkretno delikatne zadeve – začel najin klepet z vprašanji o njenem možu. Pravzaprav mi je v zvezi z njim skozi spomin večkrat šinila ideja o tem, da je bil nekoč novinar nekega desničarskega medija. Še sam nisem vedel, katerega.

»Demokracije,« mi pove Katja Knez Steinbuch. »Ampak ni pa desničar doda, ko zazna moj vprašujoči pogled. »Dejan nima predznaka. Oboji ga uvrščajo na nasprotni pol. Pravzaprav je v mnogo pogledih precej liberalen. Trenutno pa je urednik na Portalu Plus.«

Potem sta pa najbrž vajena vseh mogočih žaljivk s spleta? Nekdo, ki se izpostavi – in novinar se ves čas izpostavlja – je v današnjem času prej ali slej deležen zmerljivk, napadov, obtoževanj …

Dejan je v tem pogledu, kakor bi imel oklep. Sama še iščem poti do takega stanja. Lani je nek ekstremni desničar povezoval Dejana s t.i. afero bulmastifi. Človek se lahko dela, da ga take stvari ne prizadenejo, veste, ampak … Vseeno ni prijetno brati takih obtožb.

Kako pa nekdo spravi Dejana Steinbucha v povezavo z afero bulmastifi?

Če se spomnite, so pred časom podelili nagrado neki umetnici za dve kontroverzni fotografiji. Takrat je moj mož stopil v bran umetnici, pa je bil deležen tovrstnih napadov. On je vse skupaj prenesel hladno, jaz pa sem potrebovala nekaj dni, priznam.

Sta z Dejanom Ljubljančana?

Dejan je. Jaz pa sem iz Sevnice, ponosna Štajerka.

Hm. Moje znanje geografije očitno resno šepa. Je Sevnica na Štajerskem?

No, večinoma pravijo, da je v Posavju. Ampak večji del Sevnice je na levem bregu Save, haha.

Foto: ML

S čim se sicer ukvarjate, Katja?

Sem zakonska družinska terapevtka po modelu relacijske družinske terapije. Inovativen model, po katerem delujem, združuje več, kakor deset psihoterapevtskih smeri. Najbolj je name vplival Christian Gostečnik, od njega sem se največ naučila.

Kdo je to?

Frančiškanski duhovnik. V marsikaterem pogledu je zelo napreden.

Zalo napreden, ampak duhovnik? Znotraj RKC?

Sklepam, da bi zaradi nekaterih svojih vizij glede sodelovanja in doprinosa znanosti lahko imel tudi težave. Ampak o tem seveda ne vem ničesar, samo na glas razmišljam. Sama ga vidim kot zdravo usmerjenega duhovnika.

Zanimivo. Ste vi verni?

Da. Zase. Tako sem bila tudi vzgojena. Po osnovni šoli sem šla po svoji volji tudi v katoliško gimnazijo v Želimljah. Tam so imeli zelo dober odnos do dijakinj in dijakov, to bi rada poudarila.

So razredi v katoliški gimnaziji mešani? Oprostite, če neumno sprašujem, ampak … o teh rečeh pa dejansko ne vem nič.

Seveda so. Gre za povsem navadno gimnazijo, s programom, kakršen je tudi na ostalih gimnazijah. Morda ga je celo nekaj več. V bistvu bi imela v zvezi z obiskovanjem gimnazije v Želimljah same pohvale. Ko me pa že sprašujete o mešanih razredih … res je, da sta dijaška domova pa ločena.

Bom veliko zgrešil, če ugibam – po katoliški gimnaziji ste šolanje nadaljevali na Teološki fakulteti?

Haha, uganili ste. Želela sem si postati terapevtka. Že v srednji šoli sem prišla v stik z Gostečnikom. Vedno so me privlačili filozofija, verstva, različne kulture …

Katja, zdajle me presenečate. Verstva, različne kulture … na teološki fakulteti?

Teologije ne obiskujejo izključno orto-kristjani. Meni je tudi tisto izobraževanje pomagalo, da sem osebno prišla v pravi stik z bolj živo duhovnostjo.

Katja s svojim Dejanom
Foto: zasebni arhiv KKS

Ampak … z nekim namenom danes sediva tule. Je v neki fazi prišlo do točke preloma?

Ne vem, če bi to imenovala točka preloma. Še vedno sem katoličanka, vendar me najbolj fascinirajo ljudje, ki so odprti, brez predsodkov. V sebi imam potrebo po raznovrstnosti. Rada obiščem kak koncert, grem v Dramo, Mestno gledališče ljubljansko, ali pa Kino Dvor. Rada živim življenje, kljub temu, da se to morda komu ne zdi ravno katoliško. Ko dobiš otroka, se seveda določene zadeve spremenijo – zdaj s sinčkom hodim ob sobotah v Kino Dvor, haha …

Ne vem, če sva se razumela. Ampak prav: ostaniva pri vaši tipično katoliški vzgoji …

Bila sem krščena, opravila sem z zakramenti. Pri nas doma, v moji primarni družini,  tu in tam kdo kaj zmoli. Nikoli pa ni bilo forsiranja. Okej, priznam: mami te reči pomenijo veliko. Oče pa je znal biti tudi zelo kritičen do RKC-ja. Posebej mahinacije v zvezi s financami … še danes ga motijo!

Katja dajva, dotakniva se bistva. Saj veste, zakaj sem vas povabil, da ste gostja moje spletne strani.

Prav. Povabili ste me, ker delujem v okviru iniciative DOVOLJ JE!. Gre za civilno iniciativo, ki se fokusira na pomoč žrtvam spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem.  Dovolj je namreč tišine, nemoralnosti, sprenevedanja in prikrivanja, ščitenja storilcev, trpljenja žrtev… Nihče, ki so se mu tovrstne zlorabe dogajale, ne bi smel v svoji bolečini biti sam. Treba je spregovoriti o teh izkušnjah!

Sicer pa so me v iniciativi sami povabili. Sem zunanji sodelavec. Ljudje v iniciativi so poznali moje delo; vedo, da se tudi sicer poklicno ukvarjam z zlorabami. In to zlorabami vseh vrst: s spolnimi, fizičnimi, čustvenimi itd …

Delujem po načelih sočutne pedagogike. Gre za revolucionarno idejo, da bi te reči vpletali v vrtce, šole …

Kako?

No, za zdaj pripravljamo izobraževanja za vzgojitelje in učitelje. Vedno več jih je, ki bi radi spoznali ta način, se naučili več.

Vrniva se k spolnim zlorabam znotraj RKC. Ste se sami kdaj srečali s tem?

Terapevti se osebno ne moremo izpostavljati. Zase lahko rečem le, da sem bila od nekdaj senzibilna na spolne zlorabe. Menim, da tudi zlorabe v prejšnjih generacijah na nek način ostanejo v nas. Pravzaprav je to dokazano. Zlorabe ostanejo v nas od štiri do sedem generacij.

Res?

Tudi za posledice vojn velja enako.  Slovenci živimo na območju, ki je venomer znova na preseku iger velikih sil. Pogosto so v preteklosti na naših tleh potekali spopadi, ki so se zapisali v našo bit. Zato smo tako tradicionalno zaprti: saj veste – vsak nas bo izdal, bolje je biti tiho, nikomur ne zaupaj … Pa strah in sram, značilno slovenska občutka …

Spolne zlorabe v RKC, Katja, spolne zlorabe … Zdi se, da ste vi ta trenutek najbolj medijsko izpostavljeni v omenjeni iniciativi. Kako je s tem, kdaj in zakaj se izpostavljate?

Izpostavim se, kadar me novinarji povabijo. Nam v iniciativi se najbolj bistveno zdi, da zberemo čim več prijav o teh zlorabah, da bomo žrtve lahko zaščitili. Pri nas žrtve dobijo mesto, kjer so slišane, spoznajo ljudi, ki jim verjamejo. Pomembno pa je tudi, da žrtve spolnih zlorab v Cerkvi pri nas lahko dobijo pravno in terapevtsko pomoč.

Kako pa se neka oseba lahko prijavi za pomoč pri vas? Kako lahko prijavi zlorabo? Ali taka oseba ostane anonimna? Je javno izpostavljena?

Naš moto je, da bi radi pomagali. Nimamo nekih striktnih pravil. Na spletni strani iniciative je možna bodisi odprta, ali pa anonimna prijava. 

 

Kaj se potem zgodi s takimi prijavami?

Na željo žrtev gremo v dejansko prijavo. Pravzaprav povem tako: doslej so še vse žrtve, ki so se nam javile, želele v dejansko prijavo zlorabe. Mi smo samo vmesni člen, oporna točka.

Se spomnite prve prijave?

Se. Ampak o vsebini še ne želimo govoriti. Spoštujemo željo žrtve. Tudi v siceršnjem terapevtskem prostoru je podobno.

Ste s svojim delom doslej že stopili komu na žulj?

Ne vem. Do mene še ni prišla kaka taka informacija. So pa nekoliko živčni ljudje, ki smatrajo, da s svojim delom napadamo samo Cerkev.

Je ne?

Ne. Mi želimo opozarjati na zlorabe. Ne želimo, da bi se še komu zgodile. V Franciji je ozaveščenost recimo že na precej višji ravni, kot pri nas. Tam se je dejansko že zgodilo, da se je nekdo sam prijavil, ker je vedel za zlorabe, pa jih ni naznanil. Pri nas še nismo na takem nivoju. Bi pa v iniciativi radi pomagali pri razvoju v to smer. Izraz napadanje v tem kontekstu ni primeren. Nikogar ne napadamo.

Pogosto zaznam mnenja, da bi – in tudi bo – Cerkev s temi zadevami opravila znotraj svoje organizacije.

Obstajajo civilni zakoni in prepričana sem, da bi morali biti nad cerkvenimi. Cerkev lahko opravi s tem v svojih vrstah, ampak tistim, ki so zagrešili zlorabe, je treba soditi po civilnih zakonih.

Je aktualni slovenski cerkveni vrh seznanjen z vašo iniciativo?

Kolikor vem, je nadškof msgr. Zore seznanjen s tem. Ima informacijo, vé, da delamo.

Pa je bila s strani Cerkve doslej na vaše delo kaka reakcija? Morda kaka pohvala, opozorilo, karkoli?

Reakcije so, pozitivne in negativne. Nekateri nas močno podpirajo, provincial lazaristov se z nami ne želi dobiti, postavil se je v zelo obrambno držo. Ampak mi vztrajamo na sestankih. V iniciativi bi radi dosegli, da bi se vsak sum zlorabe vzel resno. Ne želimo, da bi se potencialnega storilca križalo, ampak resno je pa potrebno obravnavati vsak sum. Pa še to: tudi potencialnega storilca bi bilo nemudoma potrebno odstraniti od dela z mladimi. Saj to se v bistvu dogaja. Ampak je pa problem, ker je tak (potencialni storilec) potem spet prestavljen nekam, kjer znova dela z mladimi …

Katja, Dejan in njun sinček
Foto: Bojan Velikonja

Obstaja nevarnost lažnih prijav? Prijav iz kakih zamer, želja po maščevanju ipd?

Zgodilo se je že, da je bila kaka prijava lažna. Ampak take prijave vseeno pridejo od oseb, ki so bile v preteklosti zlorabljene. Mogoče je lažna prijava le prvi poizkus, da bi neko travmo spravili iz sebe. Se pa tudi kdaj zgodijo kake prijave, ki so zmanipulirane. Poznam take primere. Gre za zadeve, ki ste jih omenili v vprašanju – za kake zamere koga od staršev do lokalnega župnika in podobno. Ampak tudi v takih primerih lahko govorimo o zlorabi otrok – tokrat s strani staršev. Še enkrat ponavljam – vsako prijavo je potrebno vzeti maksimalno resno.

Če vas prav razumem, v primeru suma zlorabe kontaktirate Cerkev. Zakaj bi kdo kontaktiral institucijo, v kateri naj bi do domnevne zlorabe prišlo?

Zato, da bi tudi institucija ukrepala. Nadškof Zore ima prav – zakonodajo je potrebno ustrezno prevetriti. Zgodilo se je že, da so žrtev na policiji zavrnili, ji naročili naj se gre strezniti in podobno. Celo za primer vem, ko je žrtev prišla na policijo skupaj s storilcem, pa je niso resno vzeli. Civilna zakonodaja ni ustrezno urejena.

Cerkveni postopki pa so ustrezni?

Saj pravim, mi želimo, da se potencialnega storilca čim prej … pravzaprav nemudoma … umakne od dela z mladimi. Zato gremo k Cerkvi. Kar se tiče civilne zakonodaje pa le tole: veste, kakšni so bili postopki, ko je nekdo prijavil spolno zlorabo?

Najprej je šel seveda na policijo, kjer je zadevo prijavil. Tam je bila nato žrtev podrobno zaslišana, kar je izjemno mučno. Sledil je pregled telesa, pa sodni izvedenec, pričanja na sodišču, soočenje z odvetnikom storilca itd … Gre za izjemno izpostavljanje žrtve, ki se že tako ali tako bori z občutki gnusa, se samo-obtožuje in podobno …

Ampak kakšna pa je rešitev?

Potrebna je ustrezna sprememba zakonodaje. Na Hrvaškem imajo recimo te zadeve veliko bolje urejene. Izjavo žrtve posnamejo in s tem njeno/njegovo izpostavljanje do neke mere zaključijo. Ne bom sicer trdila … morda se je tudi pri nas v zadnjem času kaj premaknilo. Veste, težko je za žrtve, izredno težko. Kdo pa bi hotel skozi ves pekel znova in znova?

Pri nas, v naši iniciativi, zadostuje prijava. Z obrazcem na spletni strani, kakorkoli … Nato stopimo v kontakt z žrtvijo in gremo v akcijo. Od civilne iniciative “Dovolj je!” gremo do ustreznega škofa in zahtevamo, da prijavo vzame resno.

Pa jih vzamejo resno?

Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf recimo je. On je že reagiral, posredoval. To se mi zdi model pravilne reakcije. Čutim, da je on tisti, ki bo izrekel opravičilo in ustrezno odreagiral.

Povejte mi, bi se dalo po vaših izkušnjah izpostaviti neko skupino, v kateri je prisotnih največ zlorab? Morda starostno, spolno?

O tem seveda nimam resne statistike. Niti ne bi želela koga izpostavljati. Ampak takole čez prst: po mojih izkušnjah sodeč gre v RKC za veliko večino fantov. Kakih osemdeset odstotkov prijav, bi rekla … Ponavljam: prijav. Ne vem, če gre tudi sicer za tak odstotek med žrtvami.

Res?

Ljudje potem govorijo vse mogoče nesmisle o homoseksualnosti v Cerkvi in podobno … Pedofilija ni enaka homoseksualnosti!

Bi odprava celibata pomagala?

Odprava celibata v nobenem primeru ne bi zmanjšala problema pedofilije. O tem sem se dosti naučila iz knjige Lena Sperrya: Spolnost, duhovništvo in cerkev, ki je bila obvezno čtivo na Teološki fakulteti. Take reči so del izobraževanja. O tem nam je predaval dr. Ivan Štuhec.  

Ivan Štuhec? Mar ni on …

Zelo je konservativen. Ampak je pa glede te teme tudi zelo odprt. Zdrav, liberalen, odprt. Enako velja za dr. Andreja Sajeta. Oba sta po mojem doživljanju glede teh tematik zelo odprta.

Ste člani iniciative vsi katoliki?

Tega pa res ne vem. Začetniki zagotovo, ampak to ni pomembno.

Kaj pa, če bi zlorabo želel prijaviti nekdo, ki ni del Cerkve, kdo, ki se mu zloraba ni zgodila znotraj te institucije?

No, gotovo bi to sprejeli. Je bila pa iniciativa ustanovljena, da bi opozorila na tovrstne težave v RKC. Saj smo bili v Sloveniji prav pred kratkim priča tovrstnemu primeru v zdravstvu. Treba je počistiti s temi rečmi v vseh sferah! Je pa zlorabe izredno težko dokazovati, veste. Vedno gre za besedo proti besedi …

Koliko vas je dejavnih v inicativi Dovolj je?

Zelo dejavnih nas je sedem. Suport je pa še bistveno širši.

Obstaja nevarnost, da se vam priključi kaka leva struja? Konec koncev le napadate RKC …

Ponavljam – napad ni prava beseda. Rada bi, da odpremo določene teme in ne napadamo zaradi napada na Cerkev samega. Napake obstajajo, so vidne in mi želimo, da se o njih govori ter da se odpravijo!

Prej ste rekli, da odprava celibata ne bi rešila problema pedofilije v Cerkvi. Kako sicer gledate na to?

Na celibat?

Da.

Imam pozitiven odnos do tega. Celibat v nobenem pogledu ni del problema, na katerega opozarjamo v iniciativi. S spolnimi zlorabami ni v korelaciji. Če bi bil celibat v neposredni povezavi s spolnimi zlorabami, bi bila težava zelo lahko rešljiva. Ampak žal ni.

Celibat naj torej ostane?

O tem ne odločam jaz. Gre za to, veste, kam nekdo usmeri svojo spolno energijo. Jasno je, da jo imajo tudi duhovniki in ostali člani RKC-ja. Spolno energijo kanalizira vsak po svoje. S tem se ubada čisto vsak posameznik, ne le v RKC. Pomembno je, kaj človek s svojo spolno energijo počne. Jo sploh zaznava? Tudi v siceršnjem poklicnem življenju se dosti srečujem s težavo spolnih zlorab. Ampak če se vrnem k celibatu: pravilno kanaliziranje spolne energije lahko duhovnikom zelo pomaga pri doseganju nekih duhovnih stanj …

Kako pa je s tem v partnerskih odnosih?

V zvezo navadno vstopimo zaljubljeni.  V začetku se vse uskladi. Hormoni delujejo. Če gre za dve različno visoki spolni energiji, pride do usklajevanja. Eden malo zviša svoj nivo potrebe, drugi ga zniža. Težave v spolnosti vedno temeljijo v drugih področjih.

Foto: Bojan Velikonja

Te energije, veste … kakšno energijo ima ženska, ki je bila zlorabljena?

Običajno gre za ženske z izrazito močno spolno energijo.

Saj nočete menda reči, da je na nek bizaren način ženska sama kriva, da se ji zgodi zloraba?

Nkakor ne! Ampak zakaj zdaj govoriva o ženskah? Energije delujejo v katerikoli smeri, pri kateremkoli spolu. Mnogo moških dandanes svojo spolno energijo kanalizira v pornografijo. Dvajset let “solo” pornografije … kako ne bi taka reč škodovala? Tako kanaliziranje svoje spolne energije dela močno škodo, človeka zapira za odnose. Tak moški težko spusti koga v odnos.

Mar nismo na nek način vsi zasvojeni? Nekdo z alkoholom, drugi s kako drugo obliko droge. Kdo tretji morda s pornografijo, četrti z neumnimi nadaljevankami, peti z reality-showi. Ljudje s(m)o zasvojeni z internetom. Gotovo je kdo zasvojen tudi z zeleno solato …

Menda res. Veliko je odvisnosti. Veliko je nagnjenosti k begu v omame. So pa nekemične odvisnosti popolnoma enako uničujoče, kakor kemične.

V zvezi z zlorabami … poznamo varne hiše. Pravilno sklepam, da v iniciativi Dovolj je! ne razpolagate s takimi kapacitetami?

Varna hiša sama po sebi ni rešitev, ker je pri soodvisnosti pogrešanje premočno. Zato potrebujejo stanujoči nujno takojšnjo strokovno pomoč. Tukajle bom omenila področje soodvisnosti, ki je ena od mojih dejavnosti. Hotela sem reči, da je treba pristopiti k terapiji v celoti. Varna hiša je seveda lahko izhod v sili, ne more pa biti rešitev. Ampak tu že zahajava stran od zlorab v Cerkvi.

Ko pravite, da sta področji odvisnosti in soodvisnosti vaši specialiteti, se spomnim na Sanjo Rozman.

Ona se že desetletja ubada s temi rečmi. Priznam, pri svoji metodi sem marsikaj pobrala tudi od njenih spoznanj. Ampak moj osnovni ciklus terapije traja tri mesece, pri Sanji Rozman že osnova traja dlje.

Ubadam se recimo z zakonsko družinsko terapijo. Na telo orientirano terapijo. Precej sem pozorna na vpletenost med generacijami. Opravljamo vizualizacije za nazaj. Ljudje imajo v sebi krivde, bes. Dobro je te zadeve razrešiti.

Kar nekaj imen ste mi že našteli do sedaj. Je še kdo, ki je močno vplival na vaše delo?

Močno je name vplivala supervizorka Mateja Cvetek. Od nje sem se marsičesa naučila. Predvsem pomembno se mi zdi, da me je gospa Cvetkova naučila, kako biti varnejši terapevt.

V kakšnem smislu?

V smislu, da zadev, ki jih izvem in skušam razgrajevati v terapevtskem procesu, ne prevzamem na svoja ramena. Da jih ne nosim domov, če se drugače izrazim.

Jih ne nosite?

Obstajajo tehnike, ki take reči preprečujejo. Ne da se pa seveda tega povsem odrezati. Terapevt MORA biti odziven. In če je odziven na pravi način, varuje tudi sebe …

Se srečate kdaj tudi z agresijo?

Seveda. Veliko delam s pari, tam pogosto priplava na površje. Manj je individualcev pri meni. Jaz sicer rada delam s pari.

Imate kdaj ob koncu terapije občutek, da ste zmagali?

Ne, tega pa res ne. Nimam občutka, da sem jaz tam bistveni faktor. Gre za trdo delo teh parov, ne vem zakaj bi jaz neko uspešno terapijo čutila, kot zmago. Saj z nikomur in v ničemer ne tekmujem. Imam pa lep občutek, ko vidim, da so ljudje srečni, to pa res … Oni so pravi zmagovalci svojih bitk.

Se vam kdaj zgodi, da ste tudi sami zelo čustveni med terapijami?

Se. Nisem si sicer še dopustila kakega joka. Jokajo bolj moje stranke. Težko je, ko gredo neke dolgo potlačene stvari ven. Sem imela pa že večkrat solzne oči, priznam. Zdaj, ko sem noseča, se mi zdi, da sem še toliko bolj čustvena.

V začetku ste omenjali, da bi radi določene zadeve uvrstili v vzgojni proces …

Vedno več je pobud, da bi se vzgojno-učni proces spremenil. Upam, da bodo na Ministrstvu za šolstvo znali in hoteli prisluhniti željam staršev po spremembah. Nekaj dobrih lahko predlagam tudi jaz, haha … Recimo: razmišljam o tem, kako zelo noro je višanje normativov. Vzgojiteljice recimo so že zdaj absolutno prekomerno obremenjene.

Pripeljejo jim recimo otroka, ki je enajst mesecev praktično priklopljen na eno osebo, potem je pa kar naenkrat le eden od sedmerice. Marsikateri od staršev ne zmore vzgajati in ne zmore krotiti niti svojega otroka, potem se pa jezi na vzgojiteljico, ker po njegovem/njenem ne skrbi za njihovega malega sončka tako, kakor bi bilo to v njihovih očeh edino primerno. Ampak kako … kako, vprašam … se bo vzgojiteljica posvetila otrokom s primerno mero, če ima poleg otrok še kup drugih dolžnosti, pogosto čisto birokratskih.

Foto: Kaja Božiček

Hm. Se strinjam. Midva sva v debati sicer zašla vse od zlorab v RKC, do vašega terapevtskega dela, zdaj pa se pogovarjava že o vzgojnem procesu …

Oh, pogovarjava se o marsičem. To so pač stvari, ki se prepletajo v mojem življenju. Tudi sicer bi rekla, da nobeno področje človekovega življenja ni nepovezano z ostalim, kar se mu/ji dogaja v življenju.

Če se malo vrnem k prejšnjemu vprašanju – ste vedeli, da se možgani razvijajo do petindvajsetega leta? Do takrat smo z biološkega vidika pravzaprav še otroci, v fazi razvoja. To pomeni, da smo do takrat funkcionalno neopravilni samoregulacije do polne mere. Potrebujemo odraslo osebo ob sebi.

Kaj mislite, kako je otroku, kakšen šok je za otroka, ko ga po enajstih mesecih naravnega, materinega okolja … iz le-tega iztrgamo? Sicer pa, da ne bi bilo slišati, kot da le kritiziram – sistemsko zadeva pri nas niti ni tako grozno slaba. Je dokaj dobro rešena. Le vsebinsko bi jo bilo potrebno nekoliko modificirati. Mogoče bi se bilo pametno ozreti do kake dobre, bližnje rešitve. Avstrijska se zdi zelo v redu.

O čem govorite?

O dobi, ki jo mati po porodu lahko preživi z novorojencem. To je po različnih državah urejeno zelo različno. Če se ne motim, je v ZDA ta doba recimo le šest tednov. V Švici tri mesece, v Avstriji tudi do dve leti in pol. Naš sistem ni slab. Ne pomeni pa to, da se ga ne bi dalo še izboljšati. Jaz se recimo veliko ukvarjam s teorijo navezanosti. Prepričana sem, da bi jo na nek način morali vgraditi v zakonodajo. Tudi nevroznanost. Kakor sem že povedala, se možgani razvijajo skoraj do petindvajsetega leta.  Tretjino življenja, skozi ves vzgojno-učni proces. Še odrasli se vedno ne kontroliramo, potem bi pa to radi od otrok.

Se vam ne zdi neumno pričakovati, da bo nek otrok pri miru sedel recimo pet polnih ur? Otrok bi se moral igrati, čim več gibati, plezati, raziskovati. Medtem bi ga morali česa naučiti, ne pa s siljenjem v sedenje pri miru in polnjenjem glave z nekimi nepotrebnimi podatki.

Ste del starševske peticije, ki v zadnjem času kroži?

Nisem del tega. Jo pa sicer podpiram. Nimam dovolj časa, da bi bila proaktivna tudi na tem področju.

Razumem. Katja, čas se nama izteka. Mislil in upal sem, da bova več in podrobneje govorila o zlorabah v Cerkvi, pa nama je debata zašla na vsa mogoča druga področja. Kaj, ko bi nekako smiselno zaključila s to temo za konec?

Mogoče bi bilo dobro, če bi še enkrat omenila Hrvaško. Njihove rešitve pri zlorabah v civilni družbi so bistveno boljše od naših zaradi dela psihoterapevtke prof. dr. sc. Gordane Buljan Flander. Skupaj s  sodnico Lano Peto Kujundžić sta naredili pravi »rastur« v hrvaški zakonodaji, če se tako izrazim. Pri nas sicer neke želje po spremembah so. Ampak kar stagnirajo. Tudi marsikje po Evropi je podobno.

Pri nas se žal uporabljajo metode, ki jih drugje že opuščajo. Tudi pri vzgoji. Zelo tipičen zastarel način vzgajanja, da ne rečem kazni, je še vedno time-out: kolikor si star, toliko minut boš sedel, pa razmisli o tem, kar si naredil. Ampak kako bo otrok razmislil? Vanj se naseli jeza, razočaranje … leta in leta tako, pa dobimo neuravnovešenega odraslega.

Zanimivo razmišljanje. Katja Knez Steinbuch, katerega vidika vašega delovanja nisva prikazala, pa bi ga morala?

Hm, naj malce pomislim. Lahko omeniva, da sem tudi bila zumba inštruktorica. Zdaj seveda ne, s tem trebuhom ne gre. Ampak priznam pa, da zumbo zelo pogrešam. Rada plešem! Pa glasba mi je tudi blizu …

Fotografije: Dominik Arnež

Hvala za vaš čas. Veliko sreče želim pri porodu in seveda tudi kasneje.

Hvala tudi vam, ker ste me povabili.

Težko bi rekel, da sem intervju s Katjo Knez Steinbuch zapuščal povsem zadovoljen. Sem le imel željo po tem, da bi več govorila o samih zlorabah, ne le o ambiciji, da se o teh rečeh spregovori. Delo iniciative v marsikaterem delu seveda povsem podpiram. Kaj dosti konkretnega pa se od moje sogovornice ni dalo izvleči. Ker je terapevtka, pravi. Ker osebnih zgodb ne bo govorila nikomur, ker je  taka njena poklicna zaobljuba.

Razmišljal sem o vsem skupaj. Nekajkrat sem skušal Katjo »sprovocirati«, da bi povedala kaj več, pa v svoji nameri nisem bil uspešen. Za vsako stvar, ki jo človek počne, mora obstajati kak razlog. Zakaj se torej Katja Knez Steinbuch ukvarja prav z razkrivanjem problema spolnih zlorab v najbolj okosteneli verski organizaciji na svetu? Pravzaprav sem jo med pogovorom kar dokaj neposredno vprašal, če ima tudi sama izkušnje s tem. Skrila se je za svojo terapevtsko prisego, a zelo pozorno sem opazoval njen obraz v tistem trenutku. Treba je reči, da sem bil zanjo pravzaprav popoln neznanec. Že tako je težko morebitno tovrstno travmo dati s sebe, še težje pa seveda o tem govoriš neznancu v nekem naključnem ljubljanskem lokalu. Ničesar ne želim insinuirati, a stavil bi, da se je v omenjenem trenutku čez Katjin obraz hipno sprehodila neka senca. Seveda gre lahko tudi za pojav, ki sem ga videl le jaz, ker sem tako želel. Težko bi rekel, da se z njenim pristopom k reševanju težav žrtev spolnih zlorab v rimsko-katoliški cerkvi v celoti strinjam. Ostaja pa dejstvo, da je mlada dama v zadevo resno zagrizla in videti je, da bo v svoji nameri odločno vztrajala. To pa je v vsakem primeru vredno vsega občudovanja.

Zanimiv detajl s pogovora: v nekem trenutku je v lokal prikorakal Katjin mož Dejan. Sprva sem osuplo gledal. Še bolj pa sem v nejeveri zazijal, ko se je gospod – zamaknjen v svoje misli – nonšalantno usedel k sosednji mizi, brez da bi sploh pogledal v dva živahna razpravljavca (Katjo in mene) v neposredni bližini. Nisem imel niti časa odreagirati, ko ga je – obrnjenega stran – prepoznala tudi mati njegovih otrok. Po jakni, je rekla kasneje. Predstavili smo se drug drugemu in nadaljevali vsak s svojim početjem. Sklepam, da Dejan Steinbuch s sprotnim urednikovanjem Portalu Plus (odprl je namreč prenosni računalnik in jel nekaj vneto tipkati), midva z njegovo ženo za sosednjo mizo pa z zahtevno temo …

Prav je, da se o teh rečeh govori. In res, kakor pravi Katja, vsakega od sumov o morebitni zlorabi je potrebno vzeti skrajno resno. Ne samo v Cerkvi!

 

 

OPOMBA:

Svojo podporo avtorju tega in ostalih zapisov na tej spletni strani lahko izkažete s tem, da poklikate nekaj reklam, ki so vidne v članku. Vse skupaj vas ne bo stalo niti centa, saj zadeve plačajo naročniki reklam. 

Spodaj vam ponujam tudi opcijo direktnega darovanja. In seveda – ne pozabite – delite zadevo med prijatelje in znance!


Če ti je moje pisanje všeč, me prosim všečkaj in sledi:

Dodaj odgovor