Danskim bojevnikom je za napis Pogi pravočasno zmanjkalo barve

Slovenska tiskovna agencija se na pot v Alpe ni podala in svoj čas na dirki namenila Pirenejem. Pot do tja je trajala slabih 15 ur s številnimi zastoji na italijanskih avtocestah na zadnji prosti dan Toura.

Nabiranje kilometrov pa se je nadaljevalo takoj po prihodu na zadnji del trase francoske pentlje, s poudarkom na Pirenejih oz. njihovih kultnih vzponih. Predvsem četrtek je bil namenjen orisovanju vzdušja na klancih, polnih navijačev iz tisoč in enega konca sveta.

Dansko barvanje in prepoved novinarju STA, da "izboljša" napis

Ogromno je bilo navihanih Kolumbijcev, ki so mislili, da ne razumeva špansko. Jasno je bilo v teh krajih tudi veliko Špancev oz. Baskov in Kataloncev. Senco so na vzponih iskali tudi Norvežani, Valižani, presenetila je tudi izraelska zastava in predvsem tista Burundija, a zgolj za popestritev bolj običajnih barv zastav kolesarskih navdušencev na Touru.

Kar nekaj pa je bilo na klancih tudi statistično enega najbolj srečnih narodov na svetu, danskega. Že zelo hitro na prelazu Aubisque je prisilil ekipo STA na postanek ob cesti. Takrat ne pol ducata "težka" zasedba danskih bojevnikov in bojevnic ne ekipa STA ni slutila, da bo Jonas Vingegaard kasneje v etapi še enkrat ukanil Tadeja Pogačarja in se tako rekoč že podpisal pod skupno zmago.

Če gre verjeti skupinici Dancev, nikoli niso dvomili, da se bo priljubljeni sin tamkajšnega naroda vrnil v domovino, odet v rumeno barvo.

Nič kaj sramežljivo so na cesto pisali Vingegaard, ko sva s fotografom malce zmotila prešerno vzdušje. Poleg nekaj fotografij in prijaznih besed, sva kot Slovenca predlagala piko na i cestni stvaritvi. Vprašala sva, če si lahko izposodiva belo barvo, in čez celotno kompozicijo z veliko napiševa "Pogi" ali "Pogačar".

Sprva za to idejo niso želeli niti slišati, nato pa so hitro našli izgovor, da je zmanjkalo barve. Vseeno smo trenutek ovekovečili s skupno fotografijo in željo po športnem boju v zadnji pirenejski etapi. Ta je na koncu na dansko veselje pripadel prav Vingegaardu.

In medtem ko so bili Danci zelo olikani, je bilo drugače z italijansko-francosko druščino na drugem vzponu na zelo strm in ozek prelaz Spandelles. Tam je bilo po širini na cesti prostora le za en avtomobil ter nekaj drobiža, kljub vsemu pa je celotna cesta pripadla uslužbencem znanega proizvajalca kolesarskih oblačil.

Neolikana in hupajoče zblaznela skupinica je s svojim jeklenim konjičkom vsega kilometer pred vrhom predzadnjega vzpona opozarjala nase kot rdeče vozilo direktorja Toura, ki opozarja na prihod karavane. Le da so Italijani in Francozi opozarjali na pretečo nevarnost brezbrižne vožnje po tesnem terenu, polnem obrobnih spremljevalcev dirke.

Potem ko se je voznik obesil na hupo, so se le nekaj sekund ustavili tik za vozilom STA in v hipu pripravili mizo za piknik s sendviči in koka-kolo. Razlike med divjo in glasno vožnjo in postavitvijo garniture za hiter piknik je bilo vsega 15 sekund. Kot dobro naoljen stroj so v trenutku pozabili na neprijetne občutke ljudi ob cesti, a pozabil jih ni fotograf. Neotesani Italijani in Francozi so mu šli precej v nos, medtem ko je sam iskal popolno pozicijo za nekaj fotografij, do katerih je bil zaradi novinarja v prvih dveh dneh prikrajšan.

Pogačarjeva družina napovedala Tadejeve napade

Še pred tem, okoli 5,5 km pred vrhom prelaza Spandelles, je ekipo STA presenetil pogled na skupinico slovenskih navijačev, prvih po zelo dolgem času. Le da se je ob vzvratni vožnji izkazalo, da je to bila Pogačarjeva družina. Kot so dejali, jih niso spustili povsem na vrh prelaza, ker tam ni bilo več moč parkirati.

Tako smo se bližje vznožja kot vrha zapletli v pogovor, saj nas v ozadju ni preganjalo kakšno vozilo na ozki trasi. Oče Mirko je dejal, da ni dvoma, da bo njegov sin nekje na vzponu napadel, kar se je kasneje tudi zgodilo.

Mama Marjeta pa je predvidevala, da bo njen sin skušal pobegniti tik pod vrhom, kjer bi sicer morala stati in skupaj s hčerko Barbaro spodbujati v belo odetega 23-letnega šampiona. Ker sva bila tudi sama brez signala in informacij, sva verjela mami ter se povzpela do kilometer pred vrhom vzpona.

Kar se tiče informiranosti, je bil to prav tako edinstven dan. Fotograf je s približanjem kamere videl precej bolje in kričal: "Zelena majica je spredaj, koga drugega ne razločim." No, nekaj za njim pa je bila tudi rumena skupaj z belo. Natanko dve minuti zatem, ko je pol človek, pol stroj Wout Van Aert prvi padel v fotografov objektiv, sta mimo pridirjala Pogačar in Vingegaard.

To je bilo vse, kar je zasedba STA v Pirenejih v naslednji uri in nekaj minutah poznala. Kako težko je moralo biti v času, ko ni bilo mobilnih podatkov ...

Po prečkanju zadnjega kolesarja in z njim preteče "metle" ter zadnjega spremljevalnega osebja, se je na pot proti vrhu vzpona in nato nazaj v dolino podal tudi dvojec STA in ujel signal, ko je Vingegaard že v objemu Van Aerta slavil na Hautacamu. Šele kasneje v hotelski sobi so posnetki etape razkrili celotno sliko dogajanja v zadnji pirenejski etapi in dokončni potrditvi hierarhije pri vrhu skupnega seštevka.