Janja Garnbret: Danes sem trikrat jokala

"Danes sem trikrat jokala. Prvič, preden sem sploh šla plezati balvane, verjetno zaradi pritiska, a sem nato plezala dobro. Drugič sem jokala po poškodbi prsta, nazadnje tretjič pa od sreče," je psihološko naporen dan opisala 25-letna slovenska šampionka.

"Pritisk je bil res velik. Največ sem si ga naložila sama, čutila pa sem tudi medije, javnost, navijače. Vsi so mi včasih hoteli že vnaprej čestitati, in ne vem, če se kdo zaveda, kako težko je to narediti. Na koncu greš ven povsem sam. Morala sem biti močna v glavi, da sem vzdržala, ostala zbrana, ampak danes sem rekla, da ni druge možnosti kot zlata kolajna."

"Že v Tokiu sem se veliko naučila. Šla sem skozi olimpijski pritisk, nato sem se soočala s poškodbo, se vrnila. Ampak ni bilo lahko. Zadnje tri mesece sem jokala tudi na treningu, ne veš zakaj, a ta pritisk mora ven."

Natančneje je nato razložila moment, s katerim je prestrašila svoje navijače, ko si je med plezanjem na zadnjem balvanu poškodovala prst. "V skoku se mi je zataknil med dva 'grifa', ko sem hotela skočiti. Lahko bi bilo konec, če bi ga zlomila. Rekla pa sem si, da je vseeno, ali mi manjka prst ali roka, vseeno bi šla danes plezati. Na srečo sem prst lahko premikala, pa tudi Roman (trener Roman Krajnik, op. STA) je ostal pozitiven in me pomirjal."

K temu Garnbret dodaja, da je sposobna običajno poškodbo za čas tekme tudi odmisliti. "Malo sem nora, to nekako dam ven iz glave in ostanem pozitivna. Tudi danes sem bila prava Janja in odplezala kot znam."

Pozitivna pa je bila že zjutraj. "Začutila sem, da je danes moj dan, da ne more biti drugače, kot da osvojim zlato. Ampak nikoli ne veš, vsaka tekma se začne z ničle. Ne veš, kakšni bodo balvani, kakšna stena. Tudi ogrevanje je bilo perfektno, saj sem kar lebdela po steni. Bila sem pripravljena na vse, na težke in lahke balvane, kar pa je seveda stvar fokusa."

Prav na koncu je morala na velikem finalu na razprodanem prizorišču plezalnega centra La Bourget kot zadnja v steno ter v težavnosti braniti prvo mesto z balvanskega dela finala. "Smer ni bila najtežja, a vseeno je treba zbrati točke, zato sem vedela, da moram visoko. Res pa je, da si izidov po prvem delu nisem ogledala. Rekla sem si, da moram plezati dobro."

"Olimpijske igre so na sporedu vsake štiri leta. Moraš ven, uživati in plezati. Tik pred nastopom sem si trikrat rekla, samo tako odplezaj kot na treningu," je recept za zmago še razkrila zdaj dvakrat zlata olimpijka.

Občutki po tekmi so bili glede na vse pritiske neponovljivi: "Tega niti ne znam povedati. Vse breme je padlo z mene, mislim, da sem zdaj vsaj pet kilogramov lažja. Enostavno sem bila srečna, neizmerno vesela. Spomnila sem se tudi svojih najbližjih, Romana, trenerske ekipe, navijačev in vse podpore, ki jo imam."

Zelo zadovoljna pa je bila druga junakinja slovenskega tabora v Parizu tudi s končnim razpletom na odru za najboljše. Ob poslušanju Zdravljice sta ji tam družbo delali srebrna Američanka Brooke Raboutou in bronasta Avstrijka Jessica Pilz.

"Z Brooke sva prijateljici. Skupaj sva trenirali in si želeli, da sva skupaj tudi na zmagovalnem odru. Imela je težko pot. Potem ko ji ni uspelo na vseameriškem prvenstvu, je morala v dodatne kvalifikacije. Jessica pa si to zasluži. Ko je treba, ona pač odpleza."

Za odgovor na vprašanje, ali bo plezala še čez štiri leta na OI v Los Angelesu 2028, je seveda prezgodaj, a Garnbret pravi, da ta nikakor ni odpisan, vmes pa se lahko zgodi veliko. Zato pa je med seboj primerjala obe zlati kolajni.

"Prve ne pozabiš nikoli in za vedno sem zapisana kot prva zmagovalka plezanja na igrah. Ko pa braniš zmago, je po uspehu še toliko lepše. Ne moreš se odločiti, katera je pomembnejša, samo vesela sem, da mi je uspelo," je dejala in prikimala trditvi, da je to podobno, kot bi se kdo moral odločiti, katerega otroka ima raje.