Tudi Bobinac odločno v kandidaturo za predsednika OKS
Rokometna zveza Slovenije je v Ljubljani s svojim predsednikom Franjom Bobincem, ki bo konec leta tudi kandidat za novega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, pripravila okroglo mesto s poudarkom na vprašanju, kako povečati finančna sredstva v športu. Bobinac je na posvetu že nakazal svoje zamisli o organiziranju športa v bodoče.
Posvet je služil predvsem predstavitvi Bobinčevega videnja položaja športa v državi, obenem pa iskanju trenutnega položaja športa pri glavnih nosilcih športnih funkcij med predstavniki različnih športnih zvez in organiziranih oblik športa, če ga bo skupščina OKS, njegov protikandidat je Tomaž Barada, decembra izvolila za tretjega predsednika slovenske krovne športne organizacije.
Predsednik RZS je ob tem spomnil na zavezo slovenske politike, dano marca ob robu svetovnega pokala smučarjev skakalcev v Planici, da bo država podvojila proračunska sredstva za šport z zdajšnjih 26 na 52 milijonov evrov, da bo podrla kandidature zvez za velika mednarodna tekmovanja ter poskrbela za davčne olajšave za vlagatelje v šport, pa tudi za društva in športnike.
In opomnik je naletel na prave poslušalce, saj je bil na posvetu ob številnih predstavnikih športa tudi Matjaž Han, kandidat za ministra za gospodarstvo, turizem in šport v novo nastajajoči slovenski vladi. Predsednik RZS je kot pomembno nalogo športa označil tudi uspešnejše črpanje evropskih sredstev in večjo učinkovitost.
Bobinac si je sposodil tudi citat nekdanjega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, da ima šport moč, da spreminja svet. Spomnil pa je tudi na vpletenost športa v vse sfere družbe ter multiplikativne učinke, ki jih ima šport na družbo, pa tudi konkretne finančne učinke.
Maja Zalaznik, nekdanja ministrica za šolstvo in šport, je še enkrat predstavila raziskavo z Ekonomske fakultete, ki potrjuje, da je multiplikativni učinek za vložke v šport 1,77, šport predstavlja 1,5 odstotka BDP in zaposluje okrog 22.500 ljudi, ali okrog 2,5 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, s čimer si zasluži viden položaj in podporo v družbi.
Samo dohodnina v športu po Zalaznikovi na leto znaša okrog 56 milijonov evrov in prepričana je, da bi morala država športu iz proračunskih sredstev vrniti vsaj ta del. Ne gre namreč prezreti vpliva športa na razvoj infrastrukture, lokalnega okolja, zaposlenost, trajnostni koncept družbe, medijsko prepoznavnost in krepitev blagovne znamke Slovenije v mednarodnem okolju.
Tega se že dolgo zavedajo na Hrvaškem, kjer država zagotavlja bistveno večjo podporo športu, bolj pa je v odločanje vpleten tudi tamkajšnji olimpijski komite, kar je podrobno predstavila posebna gostja Tanja Bilić Brenner. Tudi na državni ravni jim je uspelo v ministrstvo združiti turizem in šport, kar je bila tudi želja večjega dela odločevalcev v slovenskem športu.
Svoj pogled na položaj športa so v nadaljevanju predstavili olimpijski prvak in nekdanji podpredsednik OKS Iztok Čop, Petra Robnik z OKS, predsednik Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, predsednik Kajakaške zveze Slovenije Andrej Ribič, prvi med poznavalci marketinga v športu v Sloveniji Tomaž Ambrožič in Bobinac.
Debata je potrdila položaj športa v državi, pa tudi odgovornost in delo posameznika, kot to velja pri Odbojkarski zvezi Slovenije. To je Ropret iz zadolžene zveze, z reprezentanco, za katero številni niso želeli igrati, razvil v eno osrednjih mednarodno priznanih zvez in morda je prav odbojka tista, ki bi morala svoj model uspeha prenesti na marsikatero zvezo v Sloveniji.
Na drugi strani je denimo jiu-jitsu, ki sicer ima tekmovalne uspehe, manjka pa priložnost za predstavitev dosežkov v javnosti in se dejavnost vrti v začaranem krogu. V splošnem je jiu-jitsu moč preslikati v položaj manjših, manj komercialnih in medijsko manj prisotnih športov, ki so v veliki meri odvisni neposredno od javnih sredstev.
Poseben je po mnenju Ambrožiča tudi položaj sponzorjev, ki v veliki meri danes zagotavljajo preživetje športu. To je po Ambrožičevem mnenju naloga države, sponzorji pa bi se morali strokovno lotiti vlaganj, kar bi zagotavljalo višji učinek tako športu kot tudi sponzorjem. V nasprotnem bodo morali določeni sponzorji zniževati svoje vložke. Ob priložnosti za učinkovita sponzorstva pa bodo po Ambrožičevem mnenju vložki sponzorjev še višji.
Različnih težav v športu, del tudi po lastni krivdi športnih funkcionarjev, v državi ne manjka. Bobinac poudarja, da bo država morala najti model financiranja in organiziranja, ki bo sistemsko zagotavljal, da Slovenija ostane velesila pri doseganju športnih uspehov, obenem pa črpa vse tiste bonitete, ki jih šport in organizacija športnih dogodkov prinašata družbi.